Gorica

mesto v Italiji

Gorica (italijansko Gorizia [go'riʦːja], nemško Görz, furlansko Gurize, vzhodno-furlansko Guriza; v Novi Gorici je pogovorno znana kot stara Gorica[3][4]) je mesto z nekaj manj kot 40.000 prebivalci (po zadnjem štetju okoli 34.000) v Italiji ob meji s Slovenijo (Novo Gorico oziroma Solkanom na severovzhodu in Šempetrom pri Gorici na jugovzhodu), v deželi Furlanija - Julijska krajina in je četrto največje mesto te dežele. V mestu in okolici (npr. južnem obmestnem naselju Štandrež) živi avtohtona slovenska narodna manjšina. V Gorici je sedež goriške nadškofije in metropolije. Do leta 2017 je bila Gorica tudi sedež Goriške pokrajine, odtlej pa je središče Medobčinske zveze Brda-Zgornje Posočje (UTI Collio - Alto Isonzo). Skupaj z okoliškimi naselji na obeh straneh meje goriška aglomeracija sestavlja sklenjeno urbano celoto - čezmejno konurbacijo z okoli 70.000 prebivalci.

Gorica

Gorizia
Gorica
Gurize
Comune di Gorizia
Občina Gorica
Comun di Gurize
Gorica, v ozadju Sabotin
Gorica, v ozadju Sabotin
Grb Gorica
Grb
Ozemlje Občine Gorica (rdeče) znotraj Goriške pokrajine (rumeno)
Ozemlje Občine Gorica (rdeče) znotraj Goriške pokrajine (rumeno)
Gorica se nahaja v Italija
Gorica
Gorica
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 45°56′N 13°37′E / 45.933°N 13.617°E / 45.933; 13.617Koordinati: 45°56′N 13°37′E / 45.933°N 13.617°E / 45.933; 13.617
DržavaZastava Italije Italija
Dežela Furlanija - Julijska krajina
PokrajinaGorica (1927–2017)
FrazioniGrad (Castello),
Ločnik (Lucinico),
Oslavje (Oslavia),
Pevma (Piuma),
Šmaver (San Mauro),
Štandrež (Sant'Andrea),
Stražišče (Straccis),
Vallone dell'Acqua,
Gradiscutta,
Podgora (Piedimonte del Calvario),
Madonnina del Fante,
Podturn - Sv. Ana (San Rocco-Sant'Anna),
Rojce (Campagnuzza)
Upravljanje
 • ŽupanRodolfo Ziberna (Naprej Italija)
Površina
 • Skupno41 km2
Nadm. višina
84 m
Prebivalstvo
 (30. april 2009)
 • Skupno35.980
 • Gostota880 preb./km2
DemonimGoričani
it. Goriziani[1]
fur. Gurizans[2]
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • Poletje (DST)UTC+2 (CEST)
Poštna številka
34170
Klicna koda0481
ZavetnikSveti Hilarij in Tacijan
Dan16. marec
Spletna stran[Uradno spletno mesto Uradno spletno mesto]

EtimologijaUredi

Italijansko ime Gorizia izhaja iz slovenskega samostalnika gorica, ki pomeni »majhna gora« ali »grič«, na katerem raste vinska trta. Toponim »Gorica« se v pisnih virih prvič zasledi leta 1001, v listini, ki jo je izdal cesar Oton III., ko je oglejskemu patriarhu podelil polovico vasi Solkan in Gorice:

[...] Medietatem predii Solikano et Gorza nuncupatum. [...]

— Oton III., Darovalna listina Solkanskega gradu in vile »Gorza«

PodnebjeUredi

Gorica ima prehodno submediteransko podnebje z veliko sonca, s povprečno milimi in vlažnimi zimami in vročimi poletji. Poletno vročino nemalokrat osvežijo padavine. Na klimatske razmere delno vplivata tudi kraško podnebje in bližina morja. Hribi mesto varujejo pred mrzlimi vetrovi, zato je podnebje primerno tudi za gojenje vinske trte.

ZgodovinaUredi

Nastanek urbane naselbineUredi

Gorica je nastala sprva kot utrdba ali prazgodovinski grad, s katerega so nadzirali prehode čez reko Sočo, naselje pa je nastalo nedaleč od nekdanje rimske ceste Via Gemina, ki je povezovala Akvilejo in Emono.

Naselbina se kot villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza v pisnih virih prvič omenja leta 1001, v listini cesarja Otona III. [5] V 11. in 12. stoletju je naselje pridobivalo na pomenu in postalo zgodnje urbano naselje s centralnim pomenom za širšo regijo. Po kraju se je že 1100 in 1102 poznejši koroški vojvoda Henrik Spanheimski poimenoval goriški, od srede 12. stoletja pa ime naselja prevzamejo pomembni Goriški grofje. Novejše raziskave nakazujejo, da se je kraj preoblikoval v trško naselbino že preden je Majnhard II. Goriški 24. junija 1210 izdal listino, s katero je Gorici podelil pravico do tedenskega sejma.

Avstrijsko obdobjeUredi

Ko je leta 1500 rodbina Goriških grofov izumrla, so oblastniki v grofiji postali avstrijski Habsburžani, po krajši zasedbi Beneške republike med letoma 1508 in 1509. Pod habsburško oblastjo se je mesto razširilo ob vznožju gradu. V tem obdobju so v mesto prispeli naseljenci iz severne Italije in razvila se je živahna trgovina. Gorica je postala večetnično mesto, v katerem so govorili furlanščino, nemščino, slovenščino ter beneško narečje.

 
Leopoldinska vrata, zgrajena v 17. stoletju za obisk Leopolda I. Habsburškega

Sredi 16. stoletja je Gorica postala središče protestantske reformacije, ki se je širila iz sosednjih severovzhodnih vojvodin Kranjske in Koroške. Mestu je obiskal tudi vidni slovenski protestantski pridigar Primož Trubar. Do konca stoletja pa je na Goriškem zaživela katoliška protireformacija, ki jo je vodil tamkajšnji dekan Janez Tavčar, ki je pozneje postal ljubljanski škof. Tavčar je bil tudi zaslužen tudi za to, da je v mesto pripeljal jezuite, ki so nato imeli pomembno vlogo v izobraževalnem in kulturnem življenju.

Spomeniki in zanimivostiUredi

Verska arhitekturaUredi

Stolnica svetega Hilarija in TacijanaUredi

Glavna goriška cerkvena stavba.

Cerkev svetega Ignacija LojolskegaUredi

Največna cerkev v Gorici, ob Travniku.

Metodistična evangeličanska cerkevUredi

Edina nekatoliška krščanska cerkev v Gorici.

Goriška sinagogaUredi

Središče nekdanje judovske skupnosti.

TrgiUredi

Trg EvropeUredi

Trg je razdeljen na pol med Italijo in Slovenijo. Nekoč je bila zelena ograja, ki so jo deloma odstranili leta 2004 in popolnoma leta 2022.

TravnikUredi

Glavni mestni trg nekoč je bil velik travnik, zato še danes Slovenci ga tako imenujejo. V italijanščini pa se je imenoval Veliki trg (Piazza Grande), po prvi svetovni vojni pa so spremenili ime v trg Zmage (piazza della Vittoria).


DemografijaUredi

Po podatkih ISTATA iz 31. januarja 2019 je tedaj v Gorici živelo 3.207 prebivalcev s tujim državljanstvom:[6]

  1.   Kosovo - 431
  2.   Slovenija - 362
  3.   Bosna in Hercegovina - 341
  4.   Romunija - 254
  5.   Kitajska - 188
  6.   Maroko - 179
  7.   Severna Makedonija - 164
  8.   Srbija - 146
  9.   Hrvaška - 125
  10.   Ukrajina - 124.

VečjezičnostUredi

Glej tudi: furlanščina, goriško narečje, bizjaško narečje in slovenščina

Gorica je večjezično mesto, kjer se stikajo različne kulture. Prevladujoči jeziki so bili furlanščina, nemščina in slovenščina. Italijanščina je začela prevladovati v 17. stoletju, saj je bila skupaj z latinščino jezik izobraževanja v jezuitskih šolah. V 18. stoletju je bila nemščina spet najbolj govorjeni jezik v mestu. V času francoske zasedbe (1809–13) je bila najbolj razširjen jezik italijanščina, po vrnitvi Avstriji pa je ponovno prevladala nemščina.

V 60. letih 19. stoletja se je ozaveščenost/pomembnost večjezičnosti povečala. Manjši del goriškega meščanstva je uporabljal italijanščino kot jezik vsakdanjega pogovora in kulture. Italijanščina je tako postala sredstvo za širjenje nacionalističnih teženj, ki so bile v sosedji Kraljevini Italiji že močno prisotne. Statistika iz leta 1869 kaže, da je bilo takrat v Gorici 10.000 govorcev furlanščine, 3.500 govorcev slovenščine, 1.800 govorcev nemščine in 1.000 govorcev italijanščine.

Leta 1900 je 4.754 goričanov govorilo slovensko, leta 1910 se je število povečalo na 10.790 govorcev, kar je predstavljalo 40 % prebivalstva. 45 % prebivalstva je govorilo italijansko in furlansko in 9 % prebivalstva nemško. Zgodovinarka Liliana Ferrari v Gorizia ottocentesca, fallimento del progetto della Nizza austriaca navaja, da vzrok za povečanje govorcev slovenščine niso migracije, temveč to, da so se tisti, ki so se do tedaj v družini pogovarjali slovensko in na delu v italijanščini, izrekli za Slovence.

Priključitev Gorice k Kraljevini Italiji po prvi svetovni vojni je imela za posledico postopno zmanjšanje rabe slovenščine, zlasti v 20. letih 20. stoletja, ko je oblast prevzela Fašistična stranka in prepovedala vsakršno rabo slovenskega jezika. Po drugi svetovni vojni je nemščina na tem območju počasi izginila. Danes se v Gorici govorijo italijanščina, slovenščina in furlanščina ter regionalna narečja.

Mestne četrti in predeliUredi

  1. Rojce (Campagnuzza)
  2. Ločnik (Lucinico)
  3. Pevma - Štmaver - Oslavje (Piuma-San Mauro-Oslavia)
  4. Podgora (Piedimonte del Calvario)
  5. Stražce (Straccis)
  6. Svetogorska četrt - Placuta (Montesanto-Piazzutta)
  7. Mestno središče (Centro cittadino)
  8. Štandrež (Sant'Andrea)
  9. Podturn - Sveta Ana (San Rocco-Sant'Anna)
  10. Četrt Pešakove Matere Božje (Madonnina del Fante)
  • Grad (Castello)
  • Gradiščuta (Gradiscutta)
  • Gasa (Dosso del Bosniaco)
  • Grojna (Groina/Vallone dell'Acqua)

Slovenci v GoriciUredi

Kulturne in verske ustanoveUredi

Slovenska narodna manjšina ima v Gorici svoj Kulturni dom Gorica (od 1981), Katoliški dom – Kulturni center Lojze Bratuž (od 1962; nova zgradba kulturnega centra 1996), pastoralno središče (personalno župnijo) ter več drugih kulturnih društev in ustanov, mdr. mešani pevski zbor Lojze Bratuž.

Izobraževanje v slovenskem jezikuUredi

V nekdanji goriški pokrajini je z Zaščitnim zakonom za Slovence v Italiji (Zakon 38/2001) slovenščina postala zaščitena kot jezik avtohtone slovenske narodne manjšine. Otroci lahko vse obvezno šolanje, ki v Italiji traja 10 let, opravijo v slovenskem jeziku na slovenskih šolah.

Na območju nekdanje goriške pokrajine deluje 6 slovenskih vrtcev, 7 osnovnih šol, 1 nižja srednja šola (Ivan Trinko) in 6 višjih srednjih šol. Višje srednje šole so združene v skupni stavbi v Puccinijevi ulici, kjer lahko učenci izbirajo med tremi gimnazijami (klasični licej Primoža Trubarja, znanstveni in humanistični licej Simona Gregorčiča) in tremi tehniškimi zavodi (informatiko na Juriju Vegi, ekonomsko ter turistično smer na Žigi Zoisu).

  • Osnovne šole na Goriškem:
    • Občina Gorica:
      • Oton Župančič v Gorici
      • Fran Erjavec v Štandrežu
      • Josip Abram v Pevmi
    • Občina Števerjan:
      • Alojz Gradnik v Števerjanu
    • Občina Sovodnje ob Soči:
      • Peter Butkovič v Sovodnjah ob Soči
    • Občina Doberdob:
      • Prežihov Voranc v Doberdobu

KulturaUredi

Evropska prestolnica kulture 2025Uredi

Gorica, skupaj z Novo Gorico, je 18. december 2020 bila proglašena za nosilko naziva »Evropska prestolnica kulture v letu 2025«.

Visoko izobraževanjeUredi

 
Sedež goriške podružnice Univerze v Trstu na Alvianovi ulici

MedijiUredi

TiskUredi

Izdaje dnevnikov v Gorici:

Časopisi in revije:

TelevizijaUredi

Uredništva v Gorici:Uredi

HranaUredi

 
Goriška vrtnica (rosa di Gorizia), tipični radič

Zaradi sobivanja različnih kultur so v kuhinji vidni vplivi nemške, italijanske, slovenske, furlanske in balkanske kulture. Tipične goriške jedi so: krudegini (it. cotechino) in kislo zelje, golaž ter zeliščna frtalja (it. frittata). Najbolj tipična sladica je gubanica (tudi gubana), primorsko pecivo iz maslenega nevzhajanega testa. Pomembna prireditev, ki poteka od leta 2003 in se je v zadnjih letih zelo razširila, je sejem Okusi ob meji (Gusti di frontiera), kjer obiskovalci lahko pokusijo mednarodne dobrote.

PrireditveUredi

UpravaUredi

Glej tudi: Seznam županov Občine Gorica

Župani in politikaUredi

Od rojstva Italijanske republike leta 1946, večina goriških županov je pripadala političnem področju desne sredine in nekaj izjem pa levi sredini. Prvi župan republiške dobe je bil Giovanni Stecchina, predstavnik Italijanske republikanske stranke; stranka, ki po letu 1946 se je premaknila iz levice na levo sredino. Po Stecchini je sledilo sedem županov Krščanske demokracije, tedanja največja in najvplivnejša italijanska stranka. Po letu 1994 župani so bili izvoljeni neposredno s strani občanov; prvi je bil Gaetano Valenti, predstavnik Berlusconijeve stranke Naprej Italija, dvakrat izvoljen.

PobratenostUredi

SodelovanjeUredi

Znani GoričaniUredi

SkliciUredi

  1. [Goricjani]
  2. [Guricans]
  3. Meinhof, Ulrike Hanna (2002). Living (with) Borders: Identity Discourses on East-West Borders in Europe. Aldershot: Ashgate. str. 50.
  4. Fidermuc, Katarina (May 14, 2017). "Za železnico lahko hkrati stojiš v dveh Goricah". Delo. Pridobljeno dne December 27, 2017.
  5. Štih Peter (1999). Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza: Študija o dveh listinah cesarja Otona III. iz leta 1001 za oglejskega patriarha Johannesa in furlanskega grofa Werihena. Goriški muzej. COBISS 104375296. ISBN 961-6201-04-2.
  6. "demo.istat". Pridobljeno dne 28. februar 2016.
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 "GEMELLAGGI E COLLABORAZIONI". Pridobljeno dne 10. marec 2022.

ViriUredi

  • Kosi M. (2007). »Nastanek mesta Gorica - dileme in nove perspektive«, Kronika 55: 171-184.
  • Andrej Bandelj; et al. (2010). Tržaško in Goriško. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana. COBISS 250355456. ISBN 978-961-254-184-2.
  • Bassanese, Valentina. 2017. Gorizia e Collio una guida. Udine: Odos Libreria Editrice.
  • Spangher, Maria Rosaria de Vitis Piemonti Luciano. 1997. Conosciamo Gorizia: La storia, lo sviluppo, le tradizioni. Gorizia: Pro Loco di Gorizia.
  • Jazbar, Erika; Vogrič, Zdenko:Gorica: vodnik po mestu in po sledovih slovenske prisotnosti, Gorica, Zadruga Goriška Mohorjeva, 2008 (COBISS) ISBN 978-88-87407-91-4

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi