Papež Pij VI.

Papež Pij VI. (rojen kot Giovanni Angelico Braschi), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 27. december 1717, Cesena, † 29. avgust 1799.

 Pij VI. 
Papež Pij VI. Pompeo Batoni (1707–1787) olje na lesu; naslikano 1775 (National Gallery of Ireland)
Papež Pij VI.
Pompeo Batoni (1707–1787)
olje na lesu; naslikano 1775 (National Gallery of Ireland)
Izvoljen15. februar 1775 (izvoljen)
Začetek papeževanja22. februar 1775 (posvečen, umeščen in kronan)
Konec papeževanja29. avgust 1799
vladal 24 let, 167 dni
PredhodnikKlemen XIV.
NaslednikPij VII.
Redovi
Duhovniško posvečenje1758 [1]
Škofovsko posvečenje22. februar 1775
posvečevalec
Giovanni Francesco Albani
Povzdignjen v kardinala26. april 1773
imenoval
Klemen XIV.
Položaj250. papež
Osebni podatki
RojstvoGiovanni Angelo Braschi
25. december 1717({{padleft:1717|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[2][3][…]
Cesena[d], Papeška država
Smrt29. avgust 1799({{padleft:1799|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[2][3][…] (81 let)
Valence, Francoska prva republika
PokopanBazilika Svetega Petra
NarodnostItalijan
Verakatoličan
Staršigrof Marco Aurelio Tommaso Braschi
grofica Anna Teresa Bandi
Prejšnji položaj
Alma materjezuitski zavod v Ceseni
Univerza v Ferrari [6]
Insignije
(latinsko Floret in Domo Domini
angleško It blossoms in the house of God
slovensko Cveti v Gospodovi hiši[7]
Drugi papeži z imenom Pij
Catholic-hierarchy.org

Papež je bil med letoma 1775 in 1799.

ŽivljenjepisUredi

Leta 1755 je prejel duhovniško posvečenje. 26. aprila 1773 je bil povzdignjen v kardinala.

PapežUredi

15. februarja 1775 je bil izvoljen za papeža in 22. februarja istega leta je prejel škofovsko posvečenje.

Potovanje na Dunaj prek slovenskih deželUredi

Papež Pij VI. se je mudil tudi v Sloveniji. V namerah, da bi cesarja Jožefa II. poskušal omehčati glede ukinjanja samostanov, je leta 1782, v letu Jožefove izdaje odloka, odpotoval na Dunaj. Ustavil se je v Gorici in Vipavi in 10. marca prispel v Ljubljano, kjer se je zadržal 7 dni. Bival je v hiši križniškega reda. Pred hišo je bila stalno navzoča velika množica ljudi. Tu je sprejel tudi ljubljanskega škofa Karla Janeza grofa Herberštajna. 17. marca je prišel v Celje, 18. marca pa v Maribor, kjer je prenočil v mariborskem mestnem gradu pri grofu Henriku Adamu Brandisu. V papeževem spremstvu sta bila tudi dunajski nuncij in grof Kobenzl, ki ga je cesar poslal papežu naproti do državne meje. Celo odpravo je tvorilo 16 voz z 80 konji. Na Jožefovo, 19. marca, je škof zjutraj prisostvoval maši v grajski kapeli Loretske Matere Božje, o čemer še danes priča spominska plošča v notranjosti kapele. Po maši je iz lože podelil apostolski blagoslov zbrani množici na Grajskem trgu. V dopoldanskih urah pa se je odpravil proti Gradcu. Z Dunaja se ni več vračal čez Štajersko, ampak čez Bavarsko.

Marijine sestreUredi

Grofova hči Marija Jožefa Brandis (redovno ime Leopoldina) je v tej kapeli zaslišala Božji klic in se 1837 odločila, da postane redovnica. Pozneje je ustanovila red Marijinih sester čudodelne svetinje.[8][9][10]

Papež pri cesarju Jožefu ni izposloval nič. Čeprav je obisk minil z vsemi častmi, je cesar takoj, ko je papež odpotoval, ukazal ukiniti nov samostan.[11]

Smrt in spominUredi

Odstavitev pod NapoleonomUredi

Leta 1796 so enote francoskih republikancev pod poveljstvom Napoleona napadle Italijo in premagale papeške čete. Francozi so zasedli Ancono in Loreto. Pij VI. je zaprosil za mir, ki je bil sklenjen v Tolentinu 19. februarja 1797. Francozi so kradli po Rimu dragocene umetnine in jih odnašali v Francijo; zato so 28. decembra 1797 izbruhnili nemiri, v katerih je bil ubit general Duphot [12]. Odšel je namreč z Jožefom Bonapartejem [13] kot del francoskega veleposlanstva v Rim. Njegov umor je bil nova pretveza za napad. [14]

Papež Pij VI. je umrl v ječi 29. avgusta 1799. Rim so tedaj zasedala Napoleonova krdela in on je računal, da bo s papeževo smrtjo konec ne le Papeške države, ampak tudi papeštva in s tem tudi katoliške Cerkve.

SkliciUredi

  1. B. Steimar. Päpste und Papsttum. Herder Lexikon. str. 155.
  2. 2,0 2,1 Encyclopedia of Popes — 2000.
  3. 3,0 3,1 Encyclopædia Britannica
  4. Brockhaus Enzyklopädie
  5. SNAC — 2010.
  6. Predloga:Catholic
  7. "The Wind was too Strong". Rome Art Lover. Pridobljeno dne 12 February 2014.
  8. Stanko Lipovšek (urednik), Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor, Slomškova družba, Maribor 2009, stran 292.
  9. Franc Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije (1228 - 1928), Lavantinski knezoškofijski ordinariat, Maribor 1928, strani 319–320.
  10. Metod Benedik, Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mihelač, Ljubljana 1996, stran 267.
  11. Eva Demmerle, Habsburžani, Cankarjeva založba, Ljubljana 2014, stran 166.
  12. Léonard Mathurin Duphot (1769 – 1797) je bil francoski general in pesnik, čigar pesnitev Ode aux mânes des héros morts pour la liberté je bila tedaj splošno priljubljena
  13. Jožef Bonaparte (francosko Joseph Bonaparte, špansko José I., celotno ime Joseph Napoleon Bonaparte; 1768 –1844), je bil starejši brat francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja, ki ga je postavil 1806 za neapeljskega, a 1808 za španskega kralja
  14. Ott, Michael (1911). "Pope Pius VI". V: Herbermann, Charles (ed.). Catholic Encyclopedia. Vol. 12. New York: Robert Appleton Company.

Glej tudiUredi

Nadaljnje branjeUredi

(slovensko)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989, 0013798400, CIP 262.13(091); 929:262.13; Opremil Julijan Miklavčič, ilustracije iz različnih virov, 318 strani.
  • Adalbert Rebić, Adalbert, Drago Bajt: Splošni religijski leksikon: A-Ž. Modrijan, Ljubljana 2007 (COBISS)
  • Berta Golob: Plemenita po rodu, plamteča v sočutju: življenje in delo m. Leopoldine Brandis Celjska Mohorjeva družba, Celje 2015 (COBISS) ISBN 978 961 278 236 8
  • Eva Demmerle: Habsburžani. Cankarjeva založba, Ljubljana 2013 (COBISS) ISBN 978 961 231 922 9
  • Leto svetnikov I-IV (Maks Miklavčič in Jože Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
(angleško)
  • Frazee, Charles A. (2006) [1983]. Catholics and Sultans: The Church and the Ottoman Empire 1453-1923. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 9780521027007.
  • Rendina, Claudio (1983). I papi. Storia e segreti. Rome: Netwon & Compton. str. 586–588.
  • Wendy J. Reardon: The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs. McFarland 2004.
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(nemško)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Mit 919 Bildern. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, Achte verbesserte Auflage, G.m.b.H. Trier 1922.
  • August Franzen: Pregled povijesti Crkve, Prevedel Josip Ritig, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (Izvirnik v nemščini: A. Franzen: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, Druga pregledana in dopolnjena izdaja).
(italijansko)
  • Gaetano, Moroni (1811). "volume 2". Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro sino ai nostri giorni. Tipografia Emiliana Venezia.
  • Rendina, Claudio (1993). I papi. Storia e segreti (italijanščina). Rome: Newton Compton. ISBN 9788854132603.
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Biagia Catanzaro, Francesco Gligora: Breve Storia dei papi, da San Pietro a Paolo VI. Istituto enciclopedico universale, Padova 1975.
  • Piero Bargellini: L'anno santo nella Storia, nella Letteratura e nell'Arte. Vallecchi, Firence 1974.
  • Piero Bargellini: Mille Santi del giorno. Vallecchi, Firenze 10.izd. 2000, ponatis 2007.
  • John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, Casale Monferrato (AL), Edizioni Piemme S.p.A., 1989, ISBN 88-384-1326-6
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. str. 456. ISBN 963 09 1863 3.
  • Gergely Jenő: A pápaság története. Kossuth Könyvkiadó, 1982. ISBN 963-09-1863-3
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
(francosko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Klemen XIV.
Papež
1775–1799
Naslednik: 
Pij VII.
  1. Tylenda, Joseph N. (2003). Saints and Feasts of the Liturgical Year (angleščina). Georgetown University Press. str. 39. ISBN 978-0-87840-399-8.
  2. Johnston, William M. (2013). Encyclopedia of Monasticism (angleščina). Routledge. str. 1153. ISBN 978-1-136-78716-4.