Papež Klemen XIV.
Papež Klemen XIV. (rojen kot Giovanni Vincenzo Antonio Ganganelli, OFM Conv), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 31. oktober 1705, Sant'Arcangelo di Romagna, † 22. september 1774, Rim.
Klemen XIV. | |
---|---|
Izvoljen | 19. maj 1769 (izvoljen) |
Začetek papeževanja | 19. maj 1769 (umeščen in kronan) |
Konec papeževanja | 22. september 1774 vladal 5 let, 126 dni |
Predhodnik | Klemen XIII. |
Naslednik | Pij VI. |
Redovi | |
Duhovniško posvečenje | okrog 1731 |
Škofovsko posvečenje | 28. maj 1769 posvečevalec Federico della Rovere |
Povzdignjen v kardinala | 24. september 1759 imenoval Klemen XIII. |
Položaj | 249. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Giovanni Vincenzo Antonio Ganganelli 31. oktober 1705[1][2][…] Santarcangelo di Romagna[d] |
Smrt | 22. september 1774[1][2][…] (68 let) Rim |
Pokopan | Bazilika Santi Apostoli, Rim |
Narodnost | Italijan |
Vera | katoličan |
Starši | Lorenzo Ganganelli Angela Serafina Maria Mazza |
Prejšnji položaj |
|
Alma mater | Jezuitsko Semenišče v Riminiju Pijaristovska Univerza v Urbinu |
Insignije | |
Drugi papeži z imenom Klemen Catholic-hierarchy.org |
Papež je bil med letoma 1769 in 1774.
Življenjepis
urediPoreklo in mladost
urediJanez Ganganelli se je rodil kot Giovanni Vincenzo Antonio v Santarcangelu 31. oktobra 1705 kot drugi otrok zdravnika Lorenza Ganganellija in plemkinje Angele Serafine Marije Mazza. Zakrament svetega krsta je prejel 2. novembra 1705.[4]
Sprva je študiral v Verucchiju, od 1717 pa se je izobraževal pri jezuitih v Riminiju. Študiral je tudi pri pijaristih v Urbinu.
Janez je 15. maja 1723 v Forlìju vstopil k minoritom in si izbral redovniško ime Lorenzo v spomin na svojega očeta Lovrenca. Noviciat je opravil v Urbinu, kjer je bil frater minorit že njegov bratranec Vincenzo. Večne zaobljube je napravil 18. maja 1724. Od leta 1724 do 1728 je bil poslan v samostane v Pesari, Fanu in Recanati, kjer je študiral teološke vede. Študije je nadaljeval v Rimu pri Luciju in pridobil doktorat iz teologije leta 1731.[5]
Cerkvene službe
uredi- 1724 je napravil redovne zaobljube pri minoritih.
- 1740: ravnatelj zavoda San Bonifacio;
- 1741: vrhovni razločevalec (definitor generalis) frančiškanov-minoritov;
- 1746: svetovalec pri Rimski inkviziciji in nato pomočnik Balestracciju v isti združbi[6];
- 24. septembra 1759 ga je imenoval za kardinala-duhovnika Klemen XIII.;
- 19. novembra 1759 sprejme kardinaski naslov pri San Lorenzo in Panisperna;
- 29. marca 1762 ga zamenja za naslov pri Santi apostoli.[5]
- 19. maja 1769: izvoljen za papeža.
Papeževanje
urediIzvolitev
urediOb smrti Klemena XIII. (2. februarja 1769) je bilo 57 kardinalov; 46 jih je sodelovalo pri volitvah novega papeža. Razdeljeni so bili v tri stranke: zelanti so bili proti vmešavanju vladarjev in za ohranitev Družbe Jezusove; drugi so bili naklonjeni Burbonom in kot taki za njeno ukinitev; tretji so bili neopredeljeni. Francija je dala "veto" zoper izvolitev kardinala Buonaccorsija, ki je bil jezuitom naklonjen. Izvolili so nato frančiškana-minorita Lorenza Ganganellija, ki si je privzel ime Klemen XIV.[7]
Po tri mesece trajajočem konklavu je bil 19. maja 1769 soglasno izvoljen kljub nasprotujočim si strankam in brezobzirnemu vmešavanju nekaterih vladarjev kot sporazumni kandidat za papeža; 28. maja je prejel škofovsko posvečenje; 4. junija je bil umeščen in kronan; Lateran pa je prevzel v posest 26. novembra 1769.[8]
Delovanje
urediPomirljiva usmeritev
urediKlemen XIV. je že od samega začetka računal, da bo vodil pomirljivo politiko, ki bi zgladila prepade s katoliškimi kronami, ki so se poglobili med prejšnjim papeževanjem. Spor med posvetno in duhovno oblastjo je cerkvena stran ne brez razloga dojemala kot grožnjo in Klemen XIV. si je prizadeval za spravo med evropskimi vladarji. S tem, ko je popustil v papeških zahtevah po Parmi, je dosegel vrnitev Avignona in Beneventa in na splošno uspel vzpostaviti vsaj začasno ravnotežje med duhovnimi in posvetnimi - pravzaprav razsvetljensko usmerjenimi - oblastmi. Obenem pa je pokazal, da želi ustreči (ne)opravičenim zahtevam posvetnih vladarjev, kar pa jim je le še povečalo apetite.
Ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je kot kardinal res podpisal tudi pogoj, da bo zatrl Družbo Jezusovo, če bo izvoljen za papeža. Govorice so trdile ravno to in na to so se sklicevali nekateri vladarji, ko so trmasto zahtevali njeno takojšnjo ukinitev.
Opazno pa je bilo, da izvajajo samodržne „razsvetljene“ vlade nanj vedno hujši pritisk v tej smeri in Bourboni so se večkrat sklicevali na njegovo tozadevno obljubo, ki da jo naj čim prej uresniči. Poskušal se je temu sicer izogniti, česar pa ni bilo mogoče doseči z obotavljanjem in neodločnostjo, kar je le še stopnjevalo njihovo predrznost. Tako je končno popustil pritiskom in tozadevni odlok napisal novembra 1772, a podpisal 21. julija 1773.[9]
Potrditev nasledstva Marije Terezije
uredi18. septembra 1773 je papež končno potrdil pravico do nasledstva - in s tem do pridobitve ogrske krone - Mariji Tereziji, ki je med katoliškimi vladarji skoraj edina bila naklonjena jezuitskemu redu.
Sprejem in povišanje mladega Mozarta
urediPapež Klemen XIV. in običaji katoliške Cerkve v Rimu so podrobno opisani v pismih Wolfganga Mozarta in njegovega očeta Leopolda, ki sta jih pisala iz Rima aprila in maja 1770 med njunim popotovanjem po Italiji. Leopoldu se je zdela višja duhovščina žaljivo ošabna; vendar ga je papež skupaj s sinom ljubeznivo sprejel ter komaj štirinajstletnega Mozarta-sina povišal v viteza Reda zlate ostroge (latinsko Ordo militia aurata; angleško Order of the Golden Spur).
Tokrat je namreč Wolfgang pokazal neverjeten podvig glasbenega spomina. Znano je bilo namreč, da so v papeški kapeli predzvajali "Miserere mei, Deus" - skladatelja iz 17. stoletja Gregorja Allegrija, čigar glasbo je papež prepovedal zunaj papeške kapele pod kaznijo izobčenja. Skupaj z očetom sta bila na izvajanju znamenite skladbe na Veliki petek 1770. 14-letni Wolfgang si je melodijo tako dobro zapomnil, da je lahko skladbo v celoti zapisal po enem samem poslušanju - po spominu. Da bi bil popolnoma gotov, jo je šel poslušat še enkrat. Papež je za to zvedel - verjetno po pripovedovanju samega ponosnega očeta - pa je bil toliko presenečen nad izrednim spominom na široko znanega "čudežnega otroka", da mladega Mozarta ni kaznoval, ampak ga je celo odlikoval.[10] [11]
Odnosi z Judi
urediNjegovo izvolitev je pozdravila judovska skupnost, ki je verjela, da bo človek, ki jih je kot svetovalec Svetega oficija v poročilu z dne 21. marca 1758 razglasil za na splošno nedolžne zaradi pretirane krvne obtožbe, ne bo nič manj pravičen in človečen do njih, ko bo sedel na katoliškem prestolu.
- Upravičene in neupravičene obtožbe
Janez Ganganelli, ki ga je Benedikt XIV. določil za preiskovalca obtožb proti Judom iz Janopola na Poljskem[12][13] je ne le zavrnil očitek, ampak je menil, da je večina podobnih trditev od trinajstega stoletja nadalje neutemeljena. Pripravil je namreč pravno poročilo, ki je, od vseh obtožb o obrednih judovskih umorih dojenčkov, katerih zapisi so mu bili temeljito dani na voljo, izrecno priznal kot dokazana le dva: tisto Simona Trentskega[14][15][16] ter Andreja Rinskega [17]
Razpustitev jezuitov
urediNajbolj sporna pa je njegova vloga pri pogromu nad jezuiti, ki so jih razsvetljeni vladarji in njihovi ministri obtoževali najneverjetnejših prestopkov največ z namenom, da se polastijo njihovega namišljenega bajnega bogastva in da onemogočijo njihovo vodilno vlogo v izobraževanju mladih rodov ter da nato podržavijo verske šole.
Zaklet nasprotnik jezuitov in vnet zagovornik razsvetljenstva - portugalski prostozidar Pombal - je uporabil svoje privilegije in politično moč, da je vplival na lahkovernega portugalskega kralja Jožefa, in on je podpisal odlok, s katerim je izgnal jezuite najprej iz Brazilije (1754), kjer so sicer vzorno ščitili domorodne Indijance v svojih glasovitih redukcijah pred pohlepnimi trgovci; nato enako iz njene matice Portugalske (1759). Temu nestrpnemu ukrepu je sledil kot lavina izgon iz Francoskega kraljestva (1764), Španije in njenih kolonij (1767) ter iz Parme (1768). Z nastopom novega papeža so Bourbonski kralji zahtevali popolno zatrtje družbe. Klemen XIV. je ravnal prav nasprotno kot njegov predhodnik Klemen XIII., ki se postavil po robu krivičnim in za Cerkev škodljivim zahtevam. On je namreč Družbi Jezusovi javno priznaval njene zasluge za vero, za vzgojo in tudi za nedvomno in trajno podporo Svetemu sedežu. Na ta način je skušal spodbijati razloge, s katerimi so nasprotniki zahtevali njeno ukinitev; ko pa jo je v okrožnici celo izrecno pohvalil, je s tem njene sovražnike le še bolj razkačil, da so postajali vedno bolj nestrpni in neučakani v svojih skrajnih zahtevah.
Klemen XIV. je morebiti skušal pomiriti njihove nasprotnike z očitno neprijaznim in arogantnim ravnanjem z jezuiti: zavrnil je srečanje z vrhovnim generalom Družbe Jezusove Lovrencom Riccijem, odstranil je jezuitske profesorje iz uprave papeškega Irskega in Rimskega zavoda ter jim prepovedal sprejemanje novincev; skratka postopal je čisto v duhu njihovih zagrizenih nasprotnikov. Nerazumna poteza je bila že samo zatrtje družbe, ki je bila prva opora papeža; še bolj nerazumljiva in krivična pa zaprtje njenega vrhovnega predstojnika v Angelskem gradu, kjer je tudi kmalu umrl.[18]
Zgodovinarji priznavajo, da je bil papež prisiljen ukrepati, ker ni imel pred nasiljem nobene izbire. Pritisk je namreč naraščal do te mere, da so "katoliške" - po mentaliteti prejkone "razsvetljenske" in liberalne, torej pravzaprav protikatoliške in brezbožne - države grozile, da se bodo odcepile od Cerkve in povzročile razkol, če bo papež še nadalje odlašal z zatrtjem jezuitov. Klemen XIV. je nazadnje popustil "v imenu miru Cerkve in da bi se izognil odcepitvi v Evropi" in zatrl Družbo Jezusovo s kratkim brevem "Dominus ac Redemptor" z dne 21. julija 1773.[19]
Nenavadno je vendarle dejstvo, da pa so ravno nekateri nekatoliški vladarji, zlasti v Prusiji in Rusiji, ki papeške oblasti niso priznavali, ukaz prezrli prav zato; še bolj pa iz koristnejšega razloga: da so lahko ohranili odlično urejene jezuitske šole in njihove profesorje, ki so sloveli po strokovnosti in izvedenosti v vseh takratnih znanstvenih panogah, zlasti pa v matematiki, mehaniki in zvezdoznanstvu.
Ta ukrep - zatrtje Družbe Jezusove - je bil namreč posledica vrste političnih potez in zapletenih razmer takratnega razsvetlenstva, in ne morda kake teološke polemike ali krivde na strani Družbe Jezusove. Cerkev je bila na zgubi: iz rok so ji iztrgali šolstvo, ki je bilo pravzaprav v rokah jezuitov, katerim so vzeli 800 zavodov, a 15.000 odličnih profesorjev izgnali, čeprav so bili izvrstni profesorji, odlični pedagogi in priznani znanstveniki, kar se je pokazalo zlasti v Kitajskih misijonih, ki jih je ta ukrep še najhuje prizadel.[20]
Položaj Družbe Jezusove
urediNa Kitajskem so jezuiti pokazali, da so sposobni ponesti Kristusovo oznanilo tudi v tako nedostopno deželo kot je bila takrat pred Zahodnjaki ljubosumno zaprta Kitajska. To je po eni strani spodbudilo navdušenje in hvalo, po drugi strani pa nevoščljivost in grajo.
Že prvi naslednik jezuitskega predstojnika Riccija v Kitajskih misijonih je podvomil o pravilnosti njegovega prilagajanja kitajskim običajem, češ da je morda šel v svoji metodi le predaleč. Tako se je Longobardo temeljito razlikoval od svojega predhodnika. Niccolò Longobardo (1559–1654), kitajsko ime Long Huamin (kitajsko: 龍華民), je bil sicilski jezuit na Kitajskem v 17. st. Tja je prispel 1597; poslali so ga v področje Shaozhou (Šaučov). Naslednik Riccija je postal 1610 kot vrhovni general za Kitajske misijone.[21] Čeprav je tudi on bil jezuit – se ni strinjal z Riccijem zlasti glede na izraze, ki naj jih Kitajci uporabljajo za izražanje Božjega imena ("Tjan" in "Šangdi").
Zato ne čudi, da si glede pravilnega in umirjenega stališča niti sami papeži niso bili na jasnem in se je zato njihov odnos neprestano spreminjal: saj so bili pod vplivom poročil od strani raznih redov, še bolj pa jezuitom izrazito sovražnih politikov. Nekateri papeži so zato nove obrede dopuščali, drugi jih trpeli, tretji – med katerimi je bil najkorenitejši Klemen XI., pa so jih izrečno prepovedovali. To omejevanje je nadaljeval tudi Benedikt XIV. kar z dvema bulama in na nek način pomagal trobljenju protiverskih enciklopedistov ter "razsvetljenih" vladarjev: “Družbo Jezusovo je treba zatreti!” Najhujšo zdraho pa je povzročalo vmešavanje evropskih držav, ki so zastopale svoje kolonijalne interese in izkoriščanje domorodcev, čemur so se jezuitje vsepovsod do konca odločno upirali.
Očitno je namreč, da so tudi zaradi medredovniške nevoščljivosti in vladarskih spletk in podtikanj bili papeži vedno manj naklonjeni jezuitom. Vladarji so se po svojih diplomatskih predstavnikih in njim naklonjenih kardinalih kar redno hudo vtikali v papeške volitve, da bi ja ne bil izvoljen kak jezuitom naklonjen kardinal. Nekateri papeži so sami verjeli neutemeljenim očitkom, ki so deževali od raznih strani, kar je imelo za posledico ne le prepovedano uporabo teh ali onih običajev in obredov - predvsem na Kitajskem in v Indiji, - ampak skorajšnjo popolno prepoved same Družbe Jezusove (1773).[22]
Zato so skoraj vsi papeži “razsvetljenega” stoletja kar brezobzirno nastopali proti jezuitom: celo tisti, ki so pri njih doštudirali. Takratni vladarji so si prisvojili "pravico", da osporavajo izvolitev kandidata, ki jim ni bil po volji in so to obilno izrabljali tudi z zahtevo, da novi papež ne sme biti naklonjen jezuitom. To se jim je pri izvolitvi Klemena XIII. sicer izjalovilo: vendar plazu, ki ga je sporožilo sovraštvo razsvetljencev, kljub dobri volji ta papež ni mogel več zaustaviti.
Ni dvoma, da zahteva po uničenju Družbe Jezusove ni bila zgolj naključje ali celo pomota. Nasprotniki Cerkve so videli v tem redu najmočnejšo udarno in obrambno silo krščanstva ter trdno oporo papežu. Prav zato so zahtevali, da mora ravno papež Družbo tudi uradno zatreti, čeprav je bilo to po sramotenju, ropanju in izgonu jezuitov iz vseh pomembnejših dežel pravzaprav le še prazna formalnost - potem, ko so jezuite praktično vse pomembnejše države očrnile, jim zaplenile vse premoženje ter jih izgnale takorekoč gole in bose iz celotnega katoliškega sveta.
Ne smemo vsekakor mimo dejstva, da je skušal papež jezuite vendarle rešiti pred zatorom s predlogom, da je Družbi Jezusovi potrebna preureditev oziroma temeljita reforma; kot skrajnje sredstvo naj bi bil to sporazumen predlog, ki pa ni naletel na plodna tla.
Latinsko besedilo[23][24] | Italijanski prevod | Slovenski prevod |
---|---|---|
|
|
|
Tak odgovor je dal papežu, ki je hotelj prenoviti jezuitska pravila, vrhovni general Lorenzo Ricci.
Omahljivega Benedikta XIV. - ki jezuitov bržkone ni maral - so razsvetljenci postavili pred končno izbiro: ali uradno zatre Družbo, ali pa bo sledil razkol, ki bo hujši od reformacije - odpad skoraj celotnega katoliškega sveta od papeža. Obljubljali so vrh tega Papeški državi vrnitev Avignona in drugih zasedenih ozemelj.
S stoletja trajajočim rušenjem papeškega ugleda in avtoritete (galikanizem, janzenizem, protestantizem, enciklopedisti,) je zlasti Francosko kraljestvo nehote samo žagalo vejo, na kateri so sedeli kralj in plemstvo, torej ugled kraljestva in celotna takratna ureditev. Prevratneži in prekucuhi se niso namreč postavili le zoper jezuite, ampak tudi zoper Cerkev, končno pa tudi zoper kralja in plemstvo. Tako je kmalu po zatrtju Družbe Jezusove (1773) dolgoletna vzajemna setev "razsvetljenih" filozofov enciklopedistov in ošabnih francoskih kraljev, ki so se stalno vmešavali v cerkvene zadeve in jo ovirali pri njenem svobodnem delovanju, dozorela v klas, ki se je imenoval Francoska revolucija (1789) - in le-ta se ni obrnila le zoper Cerkev, ampak je najprej surovo pometla z dinastijo.
Upoštevanja vredne so besede nepristranskega sodobnika in odličnega poznavalca takratnih zdrah, protestantskega zgodovinopisca Schoella[25] v njegovem delu Cours d`histoire[26], ki pronicljivo ugotavlja:
Francoski izvirnik[27] | Nemški prevod[28] | Slovenski prevod |
---|---|---|
|
|
|
Dela
uredi- »Documenta Catholica Omnia« (v latinščini). Cooperatorum Veritatis Societas. Pridobljeno 6. decembra 2011.
Okrožnice
uredi- Bula Salutis nostrae (30. april 1774)
- Breve Dominus ac Redemptor (21. julij 1773 – zatrtje Družbe Jezusove)
- Breve Magna atque (16. marec 1771)
- Breve Inscrutabili divinae (12. december 1769)
- Okrožnica Cum summi apostolatus (12. december 1769)
- Okrožnica Decet quam maxime (21. september 1769)
Smrt in spomin
urediBolezen
urediZadnje mesece življenja je Klemen XIV. preživljal v zagrenjenosti zaradi svojih neuspehov - zlasti zaradi zatrtja Družbe Jezusove - in zdelo se je, da je zaradi tega vedno žalosten in potrt. Pred boleznijo je neumorno delal in je bil vedno dobre volje; nasprotno pa je sedaj padel v stanje nezanimanja, ki ga običajno pripisujejo strupu.[29]
Dne 10. septembra 1774 je padel v posteljo, a 21. septembra 1774 je prejel bolniško maziljenje. Širile so se govorice , da se mu je v njegovi zadnji uri prikazal sv. Alfonz Ligvorij (1696–1775) in ga tolažil, čeprav je sicer bil tedaj istočasno skozi dva dneva v zamaknjenju na sedežu svoje škofije v Arienzu.[30][31]
Ali je bil zastrupljen?
urediNjegovo potrtost in hitro razpadanje trupla so govorice pripisovale zastrupitvi, češ da so ga zastrupili jezuiti iz maščevanja zaradi zatrtja Družbe Jezusove. Dokazov za zastrupitev pa pri raztelešenju niso našli nobenih. Trditve o zastrupitvi pa so vsi, ki so mu bili blizu, odločno zanikali. V Letnem poročilu za leto 1774 je omenjeno, da je papež že dalj časa bolehal in da s svojimi 70-imi leti tudi ni bil več mlad. Da je umrl naravne smrti, so potrdili tako njegov osebni zdravnik kot tudi spovednik in drugi, ki so vsi oporekali razširjenim govoricam..[32]
Klemen XIV. je umrl 22. septembra 1774 na veliko žalost njegovih podložnikov, ki so ga hvalili zaradi njegove človeške uprave v Papeški državi.
Ko so njegovo telo pri raztelešenju (obdukciji) odprli, so zdravniki zaključili, da je umrl zaradi dolgoletnih skorbutičnih in hemoroidnih motenj, ki so se še poslabšale zaradi prekomernega dela in hudega potenja – saj habita ni slačil niti v najhujši vročini.[33]
Pogreb
uredi27. septembra so ga pokopali pri Svetem Petru.
1802 so prenesli njegove ostanke v frančiškansko cerkev Santi Apostoli v Rimu, kjer je napravljen tudi sorazmerno velik spomenik. Njegovo grobnico v slogu neoklasicizma je zasnoval in izklesal Antonio Canova in sicer v omenjeni Baziliki Svetih apostolov. Na njegovem grobu je napis:
HEIC IN PACE CHRISTI |
Tukaj v Kristusovem miru |
Njegovi rojaki iz Santarcangela so postavili v njegovo čast slavolok na glavnem trgu, ki so ga gradili od 1772 do 1777.
Ursus velox
urediMalahijeva prerokba pravi o Klemenu XIV., da je Nagli medved (latinsko Ursus velox; angleško Swift bear); pozneje so narobe brali kot Cursus velox – Nagli tek ali Visus velox – Nagli blesk. Nekateri viri menijo, da je imela rodbina za grb dirjajočega medveda.[34][35]
Ocena
urediPapeži in Družba Jezusova
urediDie Ausbreitung des Baumes [36] | Razširjenje drevesa |
---|---|
|
|
- Zatrtje Družbe Jezusove
Klemenu XIV. zgodovinarji zamerijo zatrtje Družbe Jezusove. 16. avgusta 1773 je namreč razpustil jezuite - ta za Cerkev zaslužni red, ki je med drugim imel posebno, četrto zaobljubo, da bo vedno branil ugled in položaj rimskega papeža. Red je zatrl ne toliko zaradi napak, ki naj bi jih počenjali njegovi člani, kolikor bolj zaradi hudega pritiska evropskih razsvetljenskih vladarjev, ki pri svojem stremljenju po samodrštvu niso trpeli nikakršnega ugovora ali ovire.[43]
Verfolgung (der Katholischen Kirche) im XVIII. Jahrhundert: Jesuitenverfogung[44] | Preganjanje (katoliške Cerkve) v 18. stoletju: preganjanje jezuitov |
---|---|
|
|
Glej tudi
urediNadaljnje branje
uredi- (slovensko)
- M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
- Leto svetnikov I-IV (Maks Miklavčič in Jože Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968–1973).
- (angleško)
- Frazee, Charles A. (2006) [1983]. Catholics and Sultans: The Church and the Ottoman Empire 1453–1923. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 9780521027007.
- Rendina, Claudio (1983). I papi. Storia e segreti. Rome: Netwon & Compton. str. 586–588.
- Wendy J. Reardon: The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs. McFarland 2004.
- Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
- O'Malley, John W (2009). A History of the Popes: From Peter to the Present. Government Institutes.
- Kelly, J.N.D. (1986). The Oxford History of the Popes. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-282085-3.
- George L. Williams: Papal Genealogy: The Families and Descendants of the Popes. McFarland & Company 1998. p. 114 [51][52]
- John N.D. Kelly: Gran Dizionario Illustrato dei Papi, p. 700
- Ludwig von Pastor: "History of the Popes vol. XXXIV", London 1941
- (nemško)
- Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
- Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
- Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957–1967.
- A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
- August Franzen: Pregled povijesti Crkve, Prevedel Josip Ritig, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (Izvirnik v nemščini: A. Franzen: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, Druga pregledana in dopolnjena izdaja).
- (italijansko)
- Gaetano, Moroni (1811). »volume 2«. Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro sino ai nostri giorni. Tipografia Emiliana Venezia.
- Rendina, Claudio (1993). I papi. Storia e segreti (v italijanščini). Rome: Newton Compton. ISBN 9788854132603.
- Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
- Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
- Biagia Catanzaro, Francesco Gligora: Breve Storia dei papi, da San Pietro a Paolo VI. Istituto enciclopedico universale, Padova 1975.
- Piero Bargellini: Mille Santi del giorno. Vallecchi, Firenze 10.izd. 2000, ponatis 2007.
- John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, Casale Monferrato (AL), Edizioni Piemme S.p.A., 1989, ISBN 88-384-1326-6
- (madžarsko)
- Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
- Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. str. 456. ISBN 963 09 1863 3.
- Gergely Jenő: A pápaság története. Kossuth Könyvkiadó, 1982. ISBN 963-09-1863-3
- Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.
- B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
- (francosko)
- John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
- Frédéric Schoell: Cours d'histoire moderne des États européens, Paris, 1830–1834, en 46 volumes.
- Schoell, Maximilien Samson Frédéric (1834). »46 knjig (44. knjiga)«. V Duncker et Humblot Berlin, A. Pihan de la Forest Paris (ur.). Cours d’histoire des états européens, depuis le rouleversement de l’empire Romain d’occident jusqu’en 1789. Librairie Gide Paris.
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 SNAC — 2010.
- ↑ 2,0 2,1 Find a Grave — 1996.
- ↑ 3,0 3,1 Brockhaus Enzyklopädie
- ↑ [1] Wilhelm, Joseph. "Pope Clement XIV." The Catholic Encyclopedia. Vol. 4. New York: Robert Appleton Company, 1908. 5 Jan. 2015".
- ↑ 5,0 5,1 »Ganganelli, O.F.M. Conv., Lorenzo (1705–1774)«. Cardinals of the Holy Roman Church. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. januarja 2018. Pridobljeno 22. februarja 2015.
- ↑ Giuseppe de Novaes, Elementi della storia de' sommi pontefici, Roma 1822, III edizione, vol. XV.
- ↑ 7,0 7,1 »Conclave of February 15 - May 19, 1769 (Clement XIV)«. Salvador Miranda. 1998–2018. Pridobljeno 17. februarja 2022.
- ↑ F. Gligora. I papi. str. 266.
- ↑ Pollen, John Hungerford. "The Suppression of the Jesuits (1750–1773)" The Catholic Encyclopedia. Vol. 14. New York: Robert Appleton Company, 1912. 26 March 2014 Članek vsebuje besedilo iz tega vira, ki je v javni domeni.
- ↑ Wolfgang Amadeus Mozart, Mozart's Letters, Mozart's Life: Selected Letters, transl. Robert Spaethling, (W. W. Norton & Company Inc., 2000), 17.
- ↑ »Why did the Pope award Mozart a Papal knighthood and the Order of the Golden Spur?«. BBC Music Magazine. 18. september 2020. Pridobljeno 5. maja 2022.
- ↑ Janopol, Janapuolė, poljsko Janopol) nekdanje poljsko mesto – danes v Litvi, je 2011 imelo le 341 prebivalcev.
- ↑ »2011 census«. Statistikos Departamentas (Lithuania). Pridobljeno 15. avgusta 2017.
- ↑ Simon Trentski (angleško Simon of Trent; nemško Simon von Trient; Simon Unverdorben; {lang-it|Simonino di Trento; Simeon}}), (1472–1475), je bil deček iz Trenta v Severni Italiji, čigar smrt so povezovali z judovskim obrednim umorom tamkajšnje skupnosti.
- ↑ »St Simon of Trent«. The British Museum. Pridobljeno 29. novembra 2020.
- ↑ »Simon of Trent«. Oxford Bibliographies. Pridobljeno 29. novembra 2020.
- ↑ Andrej Rinski (nemško Anderl (Andreas) Oxner von Rinn; latinsko Andreas Oxner de Rinn) je bil po legendi dojenček, ki je bil žrtev obrednega judovskega umora (* 26. 11. 1459 † 12. 7. 1462) v severnotirolski vasici Rinn.
- ↑ »McCoog SJ, Thomas M., "Jesuit Restoration - Part Two: The Society under Clement XIV", Thinking Faith, 14 August 2014«.
- ↑ "The Suppression of the Jesuits by Pope Clement XIV," The Catholic American Quarterly Review, Vol. XIII, 1888.
- ↑ F. Gligora. I papi. str. 267.
- ↑ Lach, Donald Frederick; Van Kley, Edwin J. (1998). Asia in the Making of Europe. Zv. 3. University of Chicago Press. str. 371. ISBN 9780226467658.
- ↑ »Clement XI«. Catholic Encyclopedia. 1913. Pridobljeno 10. aprila 2021.
- ↑ E. Sarasino. Flores sententiarum. Ulrico Hoepli Milano. str. 211.
- ↑ Ernesto Sarasino je izdal knjigo pod nadevkom L. De-Mauri
- ↑ francosko: Maximilien Samson Frédéric Schoell, nemško: Maximilian Samson Friedrich Schöll (1766–1833) je bil zgodovinar, starinar, filolog, knjižničar in francoski veleposlanik v službi pri Pruskem dvoru
- ↑ Cours d`histoire Tome 44. p. 71
- ↑ »Cours d'histoire des états européens, depuis le rouleversement de l'empire Romain d'occident jusqu'en 1789«. Maximilien Samson Frédéric Schoell. 1834. Pridobljeno 1. februarja 2022.
- ↑ »Die Verfolgung insbesondere der Jesuiten«. Katholish Glauben.info. 2. avgust 2018. Pridobljeno 1. februarja 2022.
- ↑ »"Death by poisoning of His Holiness Pope Clement XIV", Leeds Intelligencer, 15 November 1774«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. decembra 2019. Pridobljeno 9. februarja 2022.
- ↑ »Bilocazione«. Scienza di confine.eu. Oktober 2009. Pridobljeno 16. februarja 2022.
- ↑ »Bilocazione«. Istituto di ricerca della coscienza. Pridobljeno 16. februarja 2022.
- ↑ John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, p. 715
- ↑ [2] "Wilhelm, Joseph. "Pope Clement XIV." The Catholic Encyclopedia. Vol. 4. New York: Robert Appleton Company, 1908. 5 Jan. 2015".
- ↑ O'Brien. Prophecy of St. Malachy. str. 74.
- ↑ Bander. The Prophecies of St. Malachy. str. 84.
- ↑ A. Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 778–779.
- ↑ drugi general je bil Diego Laynez (pišejo tudi Laínez; špansko: Diego Laynez, 1512–1565), je bil španski duhovnik in jezuit ter teolog judovskega porekla, ter drugi vrhovni general Družbe Jezusove.
- ↑ Everard Mercurian (1514–1580) iz Beneluksa je bil četrti vrhovni general Družbe Jezusove
- ↑ Obnovil jo je 1814 papež Pij VII.
- ↑ Claudio Acquaviva (14. september 1543–31. januar 1615) je bil italijanski jezuit-duhovnik. Izvoljen 1581 kot peti vrhovni general jezuitov je bil smatran za drugega ustanovitelja jezuitskega reda.
- ↑ Malachi Martin, The Jesuits (1988), p. 203
- ↑ Po Ignacijevi ustavi je jezuitski vrhovni general opravljal svojo službo vse do smrti
- ↑ Kulcsár Árpád: Miért oszlatták fel a Jézus Társaságot?
- ↑ Anton Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 931s.
- ↑ Anton Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 931.
- ↑ Anton Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 932.
- ↑ Anton Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 933.
- ↑ Anton Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 934–935.
- ↑ Anton Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 936.
- ↑ Anton Ender. Zgodovina katoliške cerkve. str. 934–935.
- ↑ Tylenda, Joseph N. (2003). Saints and Feasts of the Liturgical Year (v angleščini). Georgetown University Press. str. 39. ISBN 978-0-87840-399-8.
- ↑ Johnston, William M. (2013). Encyclopedia of Monasticism (v angleščini). Routledge. str. 1153. ISBN 978-1-136-78716-4.
Zunanje povezave
uredi- (angleško)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve | ||
---|---|---|
Predhodnik: Klemen XIII. |
Papež 1769–1774 |
Naslednik: Pij VI. |