Odpre glavni meni

Kvadratni koren števila 3 je pozitivno realno število, ki pomnoženo samo s seboj da naravno število 3. Točneje se imenuje glavni kvadratni koren števila 3, da se ga ločuje od negativnega števila z enako značilnostjo. Označuje se v obliki surda:

Dvojiško 1,10111011011001111010...
Desetiško 1,7320508075688772935...
Šestnajstiško 1,BB67AE8584CAA73B...
Šestdesetiško 1; 43, 55, 22, 58, 27, 57, 56, ...
Verižni ulomek
Verižni ulomek √3 je periodičen.
   ali    √3,

lahko pa se ga zapiše tudi s potenčnim zapisom kot:

   ali    31/2, oziroma z zapisom Unicode 3½.

Njegova vrednost na 65 desetiških mest je (OEIS A002194):

1,73205080756887729352744634150587236694280525381038062805580697945...

Do sedaj so izračunali vsaj deset milijard števk (10 · 109).[1] Zaokrožena vrednost 1,732 je točna z napako manjšo od 0,01 % dejanske vrednosti. Dober približek z ulomkom je:

s periodo dolžine 6.

Ni znano ali je normalno število.

Vsebina

ZgodovinaUredi

Baudhajana je včasih za   uporabljal peti racionalni približek  . Poznal je tudi enajsti racionalni približek:

 [2]

Arhimed je v delu Merjenje kroga navedel vrednost:[2][3][4][5]

 

točno na   (4 desetiška mesta) in   (6 desetiških mest). Pri tem ni navedel točnega postopka,[6] verjetno pa je uporabil iteracijo,[7] neko vrsto intepolacijske metode ali kombinacijo več metod.[8] Na ta način je sicer najboljša spodnja meja enaka:

 

ni pa jasno zakaj je Arhimed ni navedel. Mogoče je potreboval boljšo zgornjo mejo in je računal naprej, spodnje meje pa ni navajal. Čeprav svojih metod ni pojasnil, se lahko približka dobita na enak način kot rešitev Pellove enačbe za n = 3:

 [3]

To je vodilo do razprav koliko te teorije števil je bilo dostopno Arhimedu. Razprava gre vsaj do de Lagnyja leta 1723, obravnaval pa jo je bolj eksplicitno Zeuthen. Hultsch (1833–1906) in Hunrath (rojen 1847) sta poudarila, da se meji lahko izračunata hitro s preprostima binomskima mejama na kvadratnih korenih, kar je sorodno metodi s popolnim kvadratom v Evklidovih Elementih (2.4, 7). To metodo je zagovarjal Heath. Čeprav je omenjena samo ena pot do mej, sta v bistvu še dve drugi in meje so neodvisne od metode. Meji se lahko izračunata tudi z iterativno geometrijsko konstrukcijo, ki jo je predlagal Arhimed v delu Ostomahion pri računanju pravilnega dvanajstkotnika. V tem primeru je naloga poiskati racionalne približke funkcije tangensa π/12.

Kvadratni koren števila 3 je iracionalno algebrsko število. Znano je tudi kot Teodorova konstanta, imenovana po Teodoru Kirenskem. Teodor je dokazal, da so kvadratni koreni števil od 3 do 17 brez popolnih kvadratov 4, 9 in 16 iracionalna števila.

Dokazi iracionalnostiUredi

Dokaz z neskončnim spustomUredi

Dokaz iracionalnosti kvadratnega korena števila 3 vsebuje Fermatovo metodo neskočnega spusta:

Predpostavi se, da je   racionalno število in se ga izrazi s pokrajšanimi členi (kot popolnoma okrajšani ulomek)   za naravni števili m in n.

Če se ulomek pomnoži z 1, bo vrednost ostala nespremenjena:

 

kjer je q največje celo število manjše od  . Pri tem sta števec in imenovalec pomnožena s številom manjšim od 1.

Z množenjem je:

 

Od tod sledi, da se m lahko zamenja z  :

 

Tako se lahko tudi   zamenja z   v imenovalcu:

 

Kvadrat   je enak 3. Ker je   pomnoženo z n, je njun produkt enak m:

 

Tako se lahko   izrazi z nižjimi členi od   (ker je prvi korak zmanjšal velikost števca in imenovalca, naslednji koraki pa ju niso spremenili) kot  , kar je protislovje domnevi, da je imel   najmanjše člene.[9]

Dokaz s protislovjemUredi

Pri drugem dokazu se predpostavi, da je  , kjer je   popolnoma okrajšani ulomek:

Če se oba člena pomnožita z n in nato kvadrirata, je:

 

Ker je leva stran deljiva s 3, je deljiva tudi desna, kar zahteva, da je m deljiv s 3. Zato se lahko m izrazi kot mnogokratnik 3k:

 

Če se oba člena deli s 3, se tako dobi:

 

Ker je desna stran deljiva s 3, je tudi leva, in zato tudi n. Ker sta n in m oba deljiva s 3, imata skupni faktor, in   ni popolnoma okrajšani ulomek, kar nasprotuje izvirni premisi.

ZnačilnostiUredi

Geometrija in trigonometrijaUredi

 
Enakostranični trikotnik z dolžino stranice 2 ima dolžino višine enako  .
 
  je enak dolžini med vzporednima stranicama pravilnega šestkotnika z dolžino stranice 1, oziroma dvakratniku dolžine apoteme.
 
  je enak dolžini telesne diagonale enotske kocke.
 
  je enak površini tetraedra z robom dolžine 1

Kvadratni koren števila 3 je enak dolžini stranice enakostraničnega trikotnika z očrtano krožnico s premerom 1.

Če se enakostranični trikotnik s stranicami dolžine 1 razdeli na dve enaki polovici z razpolovitvijo notranjega kota, kjer imata nastala pravokotna trikotnika hipotenuzi enaki 1, kateti pa imata dolžini   in  . Tako je trigonometrična funkcija tangens 60° enaka  , sinus 60° in kosinus 30° pa sta oba enaka  .

  je enako razdalji med vzporednima stranicama pravilnega šestkotnika z dolžino stranice 1, oziroma dvakratniku dolžine apoteme. V kompleksni ravnini se to izrazi kot  .

  je enako dolžini telesne diagonale enotske kocke.

  je enako površini tetraedra z robom dolžine 1.

Kvadratni koren števila 3 se pojavlja tudi v algebrskih izrazih za različne točne trigonometrične konstante:[10] sinusi 3°, 12°, 15°, 21°, 24°, 33°, 39°, 48°, 51°, 57°, 66°, 69°, 75°, 78°, 84° in 87°.

Obratna vrednostUredi

Diara (vesica piscis) ima razmerje med veliko in manjšo osjo enako obratni vrednosti   (OEIS A020760):

 

kar se lahko pokaže s konstrukcijo dveh enakostraničnih trikotnikov znotraj lika.

DrugoUredi

Velja naslednja zveza:

 

kjer je   funkcija Γ.

Verižni ulomekUredi

Število   je kvadratno iracionalno število in je zato njegov razvoj v neskončni verižni ulomek periodičen (OEIS A040001):

 

Konvergenti verižnega ulomka so označeni z rdečo, njihovi števci so: 1, 2, 5, 7, 19, 26, 71, 97, ... (OEIS A002531), imenovalci pa: 1, 1, 3, 4, 11, 15, 41, 56, ... (OEIS A002530). Drugi členi, označeni s črno, so polkonvergenti. Vrednost vsakega prvega polkonvergenta mora biti boljša od vrednosti predhodnega konvergenta. V primeru verižnega ulomka za   so vse vrednosti boljše in tako so vsi polkonvergenti ustrezni.

Lahko se ga izrazi tudi s posplošenimi verižnimi ulomki, kot je na primer:

 

kar je [1; 1, 2, 1, 2, 1, 2, 1, ...] izračunano za vsak drugi člen.

Kvadratni koren števila −3Uredi

Množenje   z imaginarno enoto da kvadratni koren števila −3, imaginarno število. Točneje:

 

Je Eisensteinovo celo število. Izraženo je kot razlika med nerealnimi kubičnimi koreni iz 1, (ki so Eisensteinova cela števila).

RačunanjeUredi

Konvergenčna metodaUredi

Za računanje   obstaja več metod.[4][8][11] Ena od njih uporablja rekurzivno zaporedje in da vse delne količnike neskončnega verižnega ulomka:

 

kjer je   celi del števila  . Za   so prvi približki:

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
...

Približki z lihimi indeksi strogo naraščajo in so manjši od  , približki s sodimi indeksi pa strogo padajo in so večji od  .

Babilonska metodaUredi

V drugi rekurzivni metodi, ki uporablja aritmetično sredino, približki konvergirajo kvadratično in zaporedje je monotono padajoče. n-ti člen je enak 2n-1-temu konvergentu neskončnega verižnega ulomka. Metodo pripisujejo Heronu,[8][12] znana pa je bila verjetno že Babiloncem:

 
 
 
 
 
 
 
...

Prvi člen je lahko tudi drug, ki je bližje iskanemu številu, na primer naslednji lihi približek iz prve metode  , kar da:

 
 
 
 
 
...

Druge uporabeUredi

ElektroenergetikaUredi

V elektroenergetiki je električna napetost med dvema fazama v trifaznem toku enaka   krat voda nevtralne napetosti. To je zato ker sta poljubni dve fazi razmaknjeni za kot 120°. Dve točki na krožnici pod kotom 120° sta oddaljeni med seboj za dolžino   krat polmer krožnice.

Glej tudiUredi

SkliciUredi

  1. Komsta, Lukasz. "Computations page" (angleščina). 
  2. 2,0 2,1 Whitford (1912).
  3. 3,0 3,1 Knorr (1976).
  4. 4,0 4,1 Brown (2015).
  5. Heath (1897), str. Lxxvii, 50.
  6. "Archimedes". Encyclopædia Britannica (angleščina). 2008. Pridobljeno dne 30. junija 2008. 
  7. McKeeman (2010).
  8. 8,0 8,1 8,2 Davies (2011).
  9. Grant; Perella (1999).
  10. Wiseman (2008).
  11. Drnovšek (1996).
  12. Lokar (1987).

ViriUredi

Zunanje povezaveUredi