Wikipedija

Janez Janša

slovenski politik
Za druge osebe z imenom Janez Janša glej Janez Janša (razločitev).

Janez Janša (izgovarjava IPA: [ˈja:nɛz- ˈja:nʃa], uradno ime Ivan Janša[3], znan tudi kot Janez Ivan Janša[4]) slovenski politik, * 17. september 1958, Ljubljana.

Janez Janša
Portret
Predsednik Vlade Republike Slovenije
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
3. marec 2020
PredhodnikMarjan Šarec
Na položaju
10. februar 2012 – 20. marec 2013
PredhodnikBorut Pahor
NaslednikAlenka Bratušek
Na položaju
3. december 2004 – 21. november 2008
PredhodnikAnton Rop
NaslednikBorut Pahor
Predsednik Evropskega sveta
Na položaju
1. januar 2008 – 30. junij 2008
PredhodnikJosé Sócrates
NaslednikNicolas Sarkozy
Minister za obrambo RS
Na položaju
16. maj 1990 – 29. marec 1994
NaslednikJelko Kacin
Na položaju
7. junij 2000 – 30. november 2000
PredhodnikFranci Demšar
NaslednikAnton Grizold
Osebni podatki
Rojstvo17. september 1958({{padleft:1958|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[1][2] (61 let)
Grosuplje
Politična strankaSlovenska demokratska stranka
PartnerjiUrška Bačovnik Janša por. 2009
Poklicpolitik
Spletna stransds.si/o-stranki/predsednik-janez-jansa

Življenjepis

Ivan Janša je pri krstu dobil ime Janez.[5] Šolal se je v domačem Grosuplju, na klasični gimnaziji v Stični, današnji Srednji šoli Josipa Jurčiča, in po tem v Ljubljani. Leta 1982 je na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo končal študij Splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite (danes obramboslovja).[navedi vir]

V prostem času se je v mladosti veliko ukvarjal z alpinizmom, večinoma v slovenskih gorah.[navedi vir]

Javno delovanje

Janša je bil član in funkcionar Zveze komunistov Slovenije (ZKS), vendar je bil pozneje iz ZKS izključen.[6][7]

 
Vprašalnik ZKS katerega je izpolnil Janze Janša

V Časopisu za kritiko znanosti in Mladini je objavljal o nujni prenovi JLA. Širši javnosti je postal znan 31. maja 1988, ko je z njegovim prijetjem Služba državne varnosti sprožila afero JBTZ. Proces proti četverici, v katerem so Janšo, Davida Tasića, Francija Zavrla ter podčastnika JLA Ivana Borštnerja pred vojaškim sodiščem obtožili izdaje vojaške skrivnosti, je sprožil močan odziv javnosti, ki je še pospešil zahteve za demokratizacijo slovenske družbe. Njegov takratni prijatelj Igor Bavčar je ustanovil Odbor za varstvo človekovih pravic, ki se je potegoval, da bi četverici omogočili branjenje s prostosti in sojenje pred civilnim sodiščem v slovenskem jeziku. Janez Janša je bil obsojen na leto in pol zapora.[8]

Januarja 1989 je bil Janša eden od soustanoviteljev Slovenske demokratične zveze (SDZ), ene prvih opozicijskih strank v takratni Socialistični republiki Sloveniji, maja istega leta pa je odšel na prestajanje zaporne kazni, ki jo je končal po tretjini trajanja.

Delo v Skupščini Republike Slovenije 1990–1992

 
Janša in Igor Bavčar leta 1991

Janša je bil na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji aprila 1990 izvoljen za poslanca in je maja postal minister za obrambo v Demosovi vladi pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Pod njegovim vodenjem je iz Teritorialne obrambe nastala Slovenska vojska, ki je v osamosvojitveni vojni poleti 1991 z relativno malo žrtvami izšla kot zmagovalka.

Na kongresu jeseni 1991 je SDZ razpadla in se razcepila v dve novi stranki, Demokratsko stranko (DS), ki se je 1994 združila z LDS, ter Narodno demokratska stranka (NDS), ki se je pozneje združila s SKD. Janša se ni pridružil nobeni od njiju, pač pa se je spomladi leta 1992 pridružil Jožetu Pučniku in njegovi Socialdemokratski stranki Slovenije (SDSS).

Minister za obrambo 1993–1994 in leta 2000

Janša je bil minister za obrambo v dveh Drnovškovih vladah, 1992–1993 (2. vlada Republike Slovenije) in 1993–1994 (3. vlada Republike Slovenije).

Marca 1994 so ga razrešili zaradi afere Depala vas, v kateri so vojaške osebe aretirale policijskega sodelavca v civilu. Predlog o razrešitvi je podal predsednik vlade Slovenije Janez Drnovšek. Po razrešitvi Janše je njegova Socialdemokratska stranka Slovenije izstopila iz vlade, ter odšla v opozicijo.

Funkcijo obrambnega ministra je opravljal tudi v sedemmesečnem obdobju Bajukove vlade leta 2000.

Delo v stranki

Leta 1993 ga je tretji kongres SDS (takrat še Socialdemokratske stranke) izvolil za predsednika. Ponovno je bil izvoljen za predsednika SDS na kongresih stranke leta 1997, leta 2001, leta 2005 in leta 2009. SDS se je leta 2004 preimenovala v Slovensko demokratsko stranko, kratica SDS je ostala.

Na prvih volitvah v evropski parlament pa je dobila dve poslanski mesti. SDS se je v evropskem parlamentu pridružila Evropski ljudski stranki (desno-sredinska stranka) in s tem prekinila socialdemokratsko povezavo nekdanje Pučnikove SDS.

Prva Janševa vlada (2004–2008)

 
8. vlada Republike Slovenije

Njegova stranka SDS je prejela največ glasov na parlamentarnih volitvah leta 2004 in 3. decembra je Janez Janša postal predsednik vlade (8. vlada Republike Slovenije).

V opoziciji 2008–2011

Na državnozborskih volitvah leta 2008 so Janševo stranko SDS nepričakovano, kljub ugodnim javnomnenskim raziskavam,[navedi vir] prehiteli Pahorjevi Socialni demokrati (SD), ki so oblikovali koalicijsko vlado. SDS je postala najmočnejša stranka v opoziciji in s tem Janez Janša neformalni vodja opozicije.

Leta 2011 je bil obtožen zaradi domnevnega podkupovanja s strani finskega podjetja Patria v korist stranke SDS (afera Patria).

Druga Janševa vlada (2012–2013)

 
Druga Janševa vlada
Glavni članek: 10. vlada Republike Slovenije.
Na državnozborskih volitvah leta 2011 je kandidiral in bil izvoljen za poslanca na listi stranke SDS.
 
Janša in Angela Merkel leta 2011
Na teh izrednih volitvah je njegova stranka SDS dosegla drugo mesto, takoj za novo stranko, Jankovićevo Pozitivno Slovenijo. Zoran Janković ni dobil potrebne večine za mandatarja za sestavo nove vlade. 25. januarja 2012 je pa bila podpisana koalicijska pogodba med petimi strankami, ki je bila pogoj, da je Janez Janša kandidiral za novega mandatarja. Predsednik države Danilo Türk, ki je predlagal za prvega mandatarja zmagovalca, v drugo do določenega datuma ni predlagal nikogar.[9]

28. januarja 2012 je bil Janez Janša izvoljen za mandatarja z 51 glasovi (39 proti). [10][11]

10. februarja je vlada tudi nastopila svoj mandat kot 10. vlada Republike Slovenije in že takoj začela s kadrovanjem.[12]

Vlada je morala zaradi finančne, družbene in gospodarske krize, ki se je v svetu pričela leta 2008, sprejeti vrsto nepopularnih ukrepov. V novembru 2012 so se v Sloveniji pričeli množični javni protesti. Med drugim so »vstajniki« zahtevali tudi sestop vlade in vse politične elite.

Zahteve po odstopu predsednika vlade Janeza Janše so se zaostrile po objavi poročila Komisije za preprečevanje korupcije (7. januarja 2013), ki je pri dveh voditeljih strank, Janezu Janši in Zoranu Jankoviću, zaznala »obremenjenost s korupcijskimi tveganji«.[13]

27. februarja 2013 je bila v državnem zboru na predlog skupine strank (PS, SD, DL, DESUS ob podpori SLS) izglasovana konstruktivna nezaupnica vladi Janeza Janše. S 55 glasovi za in 33 proti je postala mandatarka za sestavo nove vlade Republike Slovenije Alenka Bratušek.[14]

V opoziciji 2013–2020

 
Primopredaja poslov med Alenko Bratušek in Janezom Janšo

Obdobje po razpadu Janševe vlade je za Janeza Janšo zaznamovano s sodbo v zadevi Patria, kjer je bil obsojen skupaj z brigadirjem Tonetom Krkovičem in podjetnikom Ivanom Črnkovičem. Najprej je izjavil, da ne bo ponovno zasedel poslanskega položaja. Namesto tega je napovedal, da bo delal v stranki SDS, pisal knjige, predaval na inštitutih v tujini in deloval kot svetovalec.[15] 21. maja 2013 je izšla njegova nova knjiga, z naslovom Za kulturo življenja.

Aprila 2014 je tri dni po usodnem kongresu takratne največje vladne stranke [16],[17] obsodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo tudi višje sodišče.[18] Vložil je zahtevo za varstvo zakonitosti na Vrhovno in ustavno pritožbo na Ustavno sodišče. Slednje je pritožbo zavrnilo,[19] s čemer je sodba postala pravnomočna. Po odredbi okrožnega sodišča 20. junija 2014 je pričel s prestajanjem dveletne zaporne kazni na Dobu. Do zapora ga je pospremila skupina podpornikov.[20]

Ne glede na zaporno kazen, zakonske omejitve glede tega ni, je stranka SDS vložila njegovo kandidaturo na predčasnih državnozborskih volitvah, ki so bile zaradi razpada vlade Alenke Bratušek 13. julija 2014. Na volitvah je Janševa stranka SDS dosegla drugo mesto z 20,7% glasov in dobila 21 poslancev, med drugim je bil izvoljen tudi Janez Janša. Kljub dvomom ali lahko med služenjem zaporne kazni vodi državo - slovenska zakonodaja namreč tega ne določa natančno[21], je bil Janši mandat potrjen sočasno z drugimi poslanci, tako da prihaja na seje DZ iz zapora. Mandat zapornika Janše je ostal sporen, zlasti ko ga je stranka SDS predlagala za člana komisije za nadzor obveščevalnih služb.[22]

Novembra 2014 je Ustavno sodišče sklenilo, da je poslanski mandat Janeza Janše legitimen. [23] Decembra 2014 je Ustavno sodišče soglasno sprejelo odločitev, da se izpusti Janeza Janšo iz zapora do dokončne odločitve o ustavnosti sodbe v zadevi Patria. [24] Aprila leta 2015 je Ustavno sodišče RS razveljavilo celotno sodbo Patria in izpuščena sta bila tudi Tone Krkovič in Ivan Črnkovič. [25]

Zmaga na volitvah 2018

Glavni članek: Državnozborske volitve v Sloveniji 2018.
 
Vrh ELS 2019 v Sibiu.

Janez Janša je po letu 2004 skupaj s svojo stranko SDS ponovno zmagal na parlamentarnih volitvah. Stranka je osvojila 25 sedežev v parlamentu.[26] Volilna kampanja je bila vsebinsko močno usmerjena "proti janševsko", saj so se stranke z izjemo Nove Slovenije in Slovenske nacionalne stranke distancirale od delovanja Janeza Janša ter stranke SDS, saj da njena politika širi sovražnost. Prvak Pozitivne Slovenije in župan Ljubljane Zoran Janković ter predsednika DeSUS-a Karl Erjavec sta celo podpisala t. i. sporazum o Levem bloku, ki je pozival ostale stranke, naj se s podpisom zavežejo k temu, da ne bodo vstopile v koalicijo z Janšo, ki so mu javnomnenjske raziskave kazale zmago na volitvah.[27]

Po zmagi na volitvah so se začela formalna in neformalna srečanja, na eni strani pod vodstvom Janeza Janše, ki je na pogovore uradno povabil vse parlamentarne stranke, na drugi strani pa pod vodstvom Marjana Šarca, ki je k pogovorom povabil vse parlamentarne stranke, razen SDS.[28][29] Po pogovoru s predsednikom države Borutom Pahorjem, je Janša v izjavi za medije dejal, da, če bo nekdo zbral večino kandidatov, sam mandata za sestavo vlade ne bo sprejel, saj da nima smisla zavlačevati procedure, saj se s tem nič ne dobi.[30] Pahor je ocenil, da bi bilo za državo dobro, da vlado sestavi zmagovalec volitev, saj so ostale opcije iz izkušenj druga najboljša možnost.[31] Janez Janša mandata naposled ni prevzel. Pahor je mandat nato podelil Marjanu Šarcu, ki je po odstopu Nove Slovenije od pogajanj ter nato nesoglasjih z Levico, s slednjo sestavil prvo manjšinsko vlado v zgodovini Republike Slovenije. S 55 glasovi "ZA" ter 31. "PROTI", je bil Šarec 17. avgusta 2018 izvoljen za predsednika vlade, 13. septembra 2018 pa je bila potrjena še celotna vlada.[32]

Tretja Janševa vlada (2020–)

Glavni članek: 14. vlada Republike Slovenije.

Sestavljanje vlade

Po razpadu Šarčeve vlade, je Slovenska demokratska stranka vsem parlamentarnim strankam poslala vabilo na pogovore o možnostih nove koalicije. Vabilo so zavrnile Lista Marjana Šarca, Levica, Stranka Alenke Bratušek in Socialni demokrati, udeležile pa so se jih Nova Slovenija, Stranka modernega centra in Demokratična stranka upokojencev Slovenije. Udeležba slednjih dveh je v medijih sprožila burne odzive, sploh s stališč, da na volitvah leta 2018 zagotavljali, da v Janševo vlado ne bosta vstopili. Iz SMC je zaradi tega odstopila ministrica Ksenija Klampfer, 2. marca 2020 pa tudi prvi predsednik stranke Miro Cerar.[33] Odziv je namera o novi vladi vzbudila tudi v obliki manjšega protesta, ki je potekal od sedeža SMC do sedeža DeSUS-a. Protestniki shoda "Proti koaliciji sovraštva" so strankama očitali, da so snedli besedo z volitev, prav tako so kontrirali celotni sestavi nove vlade.[34] Za shodom naj bi stala stranka Levica,[navedi vir] udeležil se ga je tudi njen poslanec Miha Kordiš.

Glasovanje

SDS je 26. februarja 2020 sporočila, da se je s strankami SMC, NSi in DeSUS programsko uskladila. Isti dan so stranke interno glasovale o vstopu v novo vlado pod vodstvom Janez Janše. Podpis pogodbe je potekal za zaprtimi vrati. Poslanec Stranke modernega centra Jani Möderndorfer je napovedal, da mandatarja ne bo podrl. Poslanci Državnega zbora so 3. marca 2020 na tajnem glasovanju z 52 glasovi Janeza Janšo izvolili za predsednika 14. vlade Republike Slovenije. [35] S tem dnem je z mesta predsednika Državnega zbora odstopil Dejan Židan, ki ga je 5. marca zamenjal Igor Zorčič iz SMC.[36]

Glasovanje o novi vladi je potekalo v senci širitve virusa COVID-19. Zaslišanja kandidatov so bila opravljena v enem tednu, glasovanje pa je potekalo 13. marca 2020. Zaradi izrednih razmer so se poslanci odpovedali razpravi, zato je bila seja zaključena v rekordno hitrem času. Za je glasovalo 52 poslancev, proti jih je bilo 31, en pa vzdržan.[37]

Eno uro po izvolitvi je Janša že sklical prvo sejo vlade, ki je bila namenjena ukrepanju proti koronavirusu.[38] Na seji je bilo zamenjanih nekaj ključnih ljudi, med njimi generalna direktorica policije Tatjana Bobnar in generalmajorka Slovenske vojske Alenka Ermenc.[39]

Družina

 
Janez Janša skupaj s svojo ženo Urško Bačovnik Janša.

Z bivšo partnerico, Silvo Predalič je imel dva otroka: Žana in Niko.[40] V začetku novembra leta 2006 je javnosti predstavil svojo novo izvoljenko Urško Bačovnik in se z njo 4. julija 2009 poročil.[41][42] 18. avgusta 2011 se jima je rodil prvi sin, Črtomir,[43] 12. avgusta 2013 pa drugi, Jakob.[44]

Popularnost

Janez Janša je dosegel veliko javno vidnost in popularnost v času boja za samostojnost, vse od afere JBTZ, ko je bil kot politični zapornik simbol upora.[navedi vir]

Janez Janša odraža visoko stopnjo podpore v Slovenski demokratski stranki (SDS)[45] in ga njegovi podporniki pogosto omenjajo kot najvidnejšega nasprotnika levice:

»Janša je postal oster trn v peti levice in njenih šefov le zato, ker je v svojih kritikah dosleden, ker je dokaj dober analitik razmer, ker pri nobeni stvari zlepa ne popusti in ker se ga zaradi tega še bolj bojijo. Takšnih ljudi in oporečnikov levica prej namreč ni bila vajena, saj je s "preizkušenimi" prijemi (z zastraševanjem, udbovskimi provokacijami, zakonsko represijo itd.) vsakogar lahko zelo hitro ustrahovala, zlomila in se ga znebila kot političnega nasprotnika.« 
—Danilo Slivnik, Kučanov klan, stran 20, 1996

Po anketi Nedeljskega dnevnika se je v letih med 1988 in 2010 med prvih deset nominirancev za Slovenca leta uvrstil 14 krat (več uvrstitev sta dosegla le Milan Kučan (18) in Janez Drnovšek (17)).[46]

Kritični odzivi

Janez Janša je živahna in bojevita javna osebnost. Sproža ostre dvovrednostne odzive. Kritični odzivi pogosto presegajo politične ocene in se dotikajo osebnostnih lastnosti Janeza Janše.[navedi vir]

V publicistiki

V gorečem sporu je o njem dal zelo ostro izjavo njegov politični sopotnik Dimitrij Rupel:

»Janša je demagog. V polemiki je nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike.« 
—dr. Dimitrij Rupel, 1996 , [47], [48],[49]

Publicistka Spomenka Hribar, tudi iz kroga, ki si je prizadeval za osamosvojitev, je objavila hermenevtično analizo stališč in delovanja Janeza Janše v knjigi Svet kot zarota - analiza političnega sloga Janeza Janše.[50] Janeza Janšo opisuje kot politika, nevarnega za demokracijo v Sloveniji.[51] Med drugim ocenjuje:

»V Depali vasi je prišlo do prekoračitve vojaških pooblastil in v tem, principialnem, formalnem smislu, do vojaškega udara.« 
—S. Hribar , Svet kot zarota - analiza političnega sloga Janeza Janše [50],[52]

V protestnih gibanjih 2012–2013

 
Protestni plakat

V protestih, ki so se razplamteli v času druge Janševe vlade v zimi 2012–2013, sta bila izpostavljena Janša in njegov politični tekmec Zoran Janković zaradi poročila protikorupcijske komisije, ki je pri obeh zaznala »obremenjenost s korupcijskimi tveganji«.[13] Protestniki so zahtevali umik z oblasti celotne politične elite.

Zlasti so negativno odmevali v levem delu javnosti nekateri javni nastopi Janeza Janše in drugih predstavnikov SDS, po elektronskih medijih in v poslanici shodu Zbora za republiko 8. februarja. Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek-Travnik je v Janševem govoru, ki je najbolj odmeval v delu, ko je delovanje političnih nasprotnikov označil z »levim fašizmom«, zaznala sovražni govor.[53]

Poročilo KPK o Janševem premoženjskem stanju je pozneje odpravilo Vrhovno sodišče.[54]

V umetnosti

Lik in dela Janeza Janše so spodbudili tri slovenske umetnike, da so se leta 2007 uradno preimenovali. Vsi trije so prevzeli ime Janez Janša in pogosto sodelujejo: Janez Janša (režiser), Janez Janša (likovni umetnik) in Janez Janša (performer).[55]

Režiser Janez Janša je v sodelovanju z drugima dvema preimenovanima umetnikoma in številnimi intervjuanci ustvaril film Jaz sem Janez Janša.

Odlikovanja in priznanja

Galerija

Janez Janša s svetovnimi voditelji
 
Janša skupaj s predsednikom evropskega sveta Donaldom Tusokom, junij 2018. 
 
Janša skupaj z Viktorjem Orbanom na srečanju članic EPP, junij 2018. 
 
Janša skupaj z nekdanjim predsednikom ZDA Georgeom W. Bushem v Beli hiši, julij 2006. 
 
Janša skupaj z nekdanjim ministrom za obrambo ZDA Donaldom Rumsfeldom, november 2007 
 
Janša skupaj z nekdanjim italijanskim premierjem Silviom Berlusconijem, oktober 2011 

Viri

  1. ↑ Munzinger-Archiv — 1913.
  2. ↑ Brockhaus Enzyklopädie
  3. ↑ "Slovenska demokratska stranka - SDS". Volitve v državni zbor 2008. Ministrstvo za javno upravo RS. Pridobljeno dne 6.6.2011.
  4. ↑ "Volilna enota 4: Ljubljana Bežigrad". Volitve poslancev v državni zbor 15.10.2000. Državna volilna komisija. Pridobljeno dne 6.6.2011.
  5. ↑ Zurnal24.si - Janša: Spet na delu zeleni flomaster
  6. ↑ Spletna klepetalnica MMC, Janez Janša, predsednik Slovenske demokratske stranke (5. september 2008 ob 22:00)
  7. ↑ Janša Janez Slovenska pomlad - Osebe. Muzej novejše zgodovine Slovenije. Pridobljeno 16.9.2008.
  8. ↑ Pred 24 leti se je pričela afera JBTZ, Mladina, 1. 6. 2012, vpogledano 2013-02-14. Obsodbe: Ivan Borštner 4 leta strogega zapora, Franci Zavrl in Janez Janša 18 mesecev zapora, David Tasič pet mesecev zapora.
  9. ↑ "Vse je pripravljeno za Janšo". 24ur.com. Pridobljeno dne 2012-01-25.
  10. ↑ TV Slovenija 3. program
  11. ↑ "Janša: Glasovanje je zmaga razuma". 24ur.com. Pridobljeno dne 28.1.2012.
  12. ↑ http://delo.si/novice/politika/zamenjave-na-vladi.html
  13. ↑ 13,0 13,1 Zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank, 7.1.2013, vpogledano 2013-02-14
  14. ↑ "(V živo): Alenka Bratušek je nova mandatarka". Delo. 27.2.2013. Pridobljeno dne 1.3.2013.
  15. ↑ Petkovič, Blaž; Brstovšek, Andrej (22.3.2013). "Janez Janša bo pisal in predaval". Dnevnik. Pridobljeno dne 8.6.2013.
  16. ↑ [1]
  17. ↑ [2]
  18. ↑ "Janša obsojen. Odvetnik Matoz: "Sodbo bomo razveljavili."". MMC RTV-SLO. 28.4.2014. Pridobljeno dne 20.5.2014.
  19. ↑ "Ustavno sodišče zavrglo Janševo pritožbo". Delo. 16.6.2014. Pridobljeno dne 21.6.2014.
  20. ↑ "Janša že v zaporu; podporniki v nagovorih o lažeh, resnici in krivičnosti (foto)". Dnevnik. 21.6.2014. Pridobljeno dne 21.6.2014.
  21. ↑ Roglič, Meta; Pihlar, Tatjana; Vaupotič, Vesna (18.6.2014). "Poslanec naj bo – četudi iz zapora". Pridobljeno dne 21.6.2014.
  22. ↑ "Zapornik št. 1 še naprej brije norce iz parlamenta". Mladina. 28.8.2014. Pridobljeno dne 2014-09-14.
  23. ↑ [3]
  24. ↑ [4]
  25. ↑ [5]
  26. ↑ "Janša: Naredili bomo vse, da sestavimo stabilno vlado". MMC RTV. 5. junij 2018.
  27. ↑ "www.slovenskenovice.si". www.slovenskenovice.si. Slovenske novice. 9. 5. 2018. Pridobljeno dne 1. 3. 2020.
  28. ↑ "Janša: Če bo nekdo drug zbral večino podpisov, mandata ne bom sprejel". zurnal24.si. Pridobljeno dne 2020-03-01.
  29. ↑ "Pahor bo mandat podelil Janši, ki bo v vlado povabil vse stranke". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2020-03-01.
  30. ↑ "Janša: Če bo nekdo drug zbral večino podpisov, mandata ne bom sprejel". zurnal24.si. Pridobljeno dne 2020-03-01.
  31. ↑ "Janša: Če bo nekdo drug zbral večino podpisov, mandata ne bom sprejel". zurnal24.si. Pridobljeno dne 2020-03-01.
  32. ↑ "Marjan Šarec je s 55 glasovi izvoljen za predsednika vlade". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2020-03-01.
  33. ↑ www.rtvslo.si https://www.rtvslo.si/slovenija/cerar-izstopil-iz-smc-ja-pocivalsek-iti-moramo-naprej/515953. Pridobljeno dne 2020-03-02. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  34. ↑ "Na shodu proti koaliciji sovraštva več kot tisoč protestnikov #video". siol.net. Pridobljeno dne 2020-03-18.
  35. ↑ "Janez Janša novi predsednik vlade, dobil je 52 poslanskih glasov". MMC RTV. 3. marec 2020.
  36. ↑ "Igor Zorčič izvoljen za predsednika državnega zbora". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2020-03-06.
  37. ↑ "Večer - Rekordno hitro prevzeli oblast: Janša ob izvolitvi kritiziral Šarčevo vlado, Levica pričakuje orbanovski režim". www.vecer.com. 2020-03-13. Pridobljeno dne 2020-03-18.
  38. ↑ Uredništvo (2020-03-14). "Ustanovna seja nove vlade z maskami: "Vrag je že zdavnaj odnesel šalo"". Domovina. Pridobljeno dne 2020-03-18.
  39. ↑ "Svet24.si - Nova vlada nemudoma zamenjala vodilne na policiji, v vojski in pri obveščevalcih". Svet24.si - Vsa resnica na enem mestu. Pridobljeno dne 2020-03-18.
  40. ↑ Uradna stran Slovenske demokratske stranke, vpogledana in shranjena 31.3.2007[slepa povezava]
  41. ↑ Janša predstavil lepšo polovico, RTV SLO, 2. november 2006
  42. ↑ SiOL.net - Janez Janša in Urška Bačovnik sta poročena
  43. ↑ RTV SLO - Zakonca Janša dobila sina Črtomirja
  44. ↑ še eden JJ: Urška Bačovnik in Janša dobila drugega sina
  45. ↑ Izjemna podpora predsedniku vlade in prvaku SDS Janezu Janši, Demokracija, 15 1. 2013, vpogledano 2013-02-14
  46. ↑ Tomaž Bukovec: Slovenec leta 2010: Najbolj množična ljudska anketa, Nedeljski dnevnik, 8. december 2010, vpogledano 2013-02-14
  47. ↑ Jure Trampuš: Gospodar in odrešenik, Mladina 16. 7. 2004, vpogledano 2013-02-14
  48. ↑ Meta Roglič: Saga Pahorjevega posebnega odposlanca Delo, 21.03.2009, vpogledano 2013-02-14
  49. ↑ SiOL-ov intervju z Dimitrijem Ruplom "Pahor je simpatičen, a je pomanjkljiv voditelj", 13.05.2011, vpogledano 2013-02-14
  50. ↑ 50,0 50,1 Spomenka Hribar, Svet kot zarota - analiza političnega sloga Janeza Janše, Ciceron, Ljubljana, 1996 in 2011, ISBN: 978-961-6627-22-1, vpogledano 2013-02-14
  51. ↑ Spomenka Hribar: Svet kot zarota – Politični koncept Janeza Janše, intervju, Razgledi.net, 25.11.2011, Obsežen intervju s povzetki tez knjige z istim naslovom, vpogledano 2013-02-14
  52. ↑ Damjan Likar: V Depali vasi je prišlo do vojaškega udara – že drugič v Janševi karieri, Vestnik pomurje.si, 07.04.2012., vpogledano 2013-02-14, Vsebuje citat iz knjige S. Hribar: Svet kot zarota
  53. ↑ Boris Šuligoj, Anže Božič: Janšev »levi fašizem« še vedno dviga prah, Delo, 12. februar 2013, vpogledano 2013-03-03
  54. ↑ [6]
  55. ↑ Prejšnja imena treh umetnikov glej v Janez Janša (razločitev).
  56. ↑ Mors.si - SPOMINSKI ZNAK »REPUBLIŠKA KOORDINACIJA 1991«: seznam dobitnikov iz takratnega Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Janez Janša
Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Janez Janša
Politične funkcije
Nov položaj Minister za obrambo Republike Slovenije
kot republiški sekretar za ljudsko obrambo
1990–1994 		Naslednik: 
Jelko Kacin
Predhodnik: 
Franci Demšar 		Minister za obrambo Republike Slovenije
2000 		Naslednik: 
Anton Grizold
Predhodnik: 
Anton Rop 		Predsednik Vlade Republike Slovenije
2004–2008 		Naslednik: 
Borut Pahor
Predhodnik: 
José Sócrates 		Predsednik Evropskega sveta
2008 		Naslednik: 
Nicolas Sarkozy
Predhodnik: 
Borut Pahor 		Predsednik Vlade Republike Slovenije
2012–2013 		Naslednik: 
Alenka Bratušek
Funkcije v političnih strankah
Predhodnik: 
Jože Pučnik 		Predsednik Slovenske demokratske stranke
1993–danes 		Trenutni nosilec naziva
Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Janez_Janša&oldid=5340734«