Emmanuel Macron

25. predsednik Francije

Emmanuel Jean-Michel Frédéric Macron (francoščina: [emanɥɛl makʁɔ̃]), francoski politik, * 21. december 1977, Amiens, Francija.

Emmanuel Macron
Emmanuel Macron June 2021 (cropped).jpg
Predsednik Francije
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
14. maj 2017
PremierÉdouard Philippe
Jean Castex
Élisabeth Borne
PredhodnikFrançois Hollande
Minister za ekonomijo, industrijo in digitalno tehnologijo
Na položaju
26. avgust 2014 – 30. avgust 2016
PredsednikFrançois Hollande
PremierManuel Valls
PredhodnikArnaud Montebourg
NaslednikMichel Sapin
1. predsednik En Marche!
Na položaju
6. april 2016 – 8. maj 2017
Predhodniknihče
NaslednikCatherine Barbaroux (ad interim)
So-princ Andore
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
14. maj 2017
Serving with Joan Enric Vives Sicília
PredhodnikFrançois Hollande
Osebni podatki
RojstvoEmmanuel Jean-Michel Frédéric Macron[1]
21. december 1977({{padleft:1977|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[2][3][…] (44 let)
Amiens, Francija
Državljanstvo Francija
NarodnostFrancija Francoz
Politična strankaEn Marche! (2016–danes)
Alma materUniverza v Parizu-Nanterru
Institut d'études politiques de Paris
École nationale d'administration
Poklicinvestment banker, državnik, uradnik, politik
PodpisEmmanuel Macron signature.svg
en-marche.fr/emmanuel-macron

Rojen je bil v Amiensu, filozofijo je študiral na Univerzi Paris Nanterre, kasneje pa končal magisterij iz javnih zadev na Sciences Po in leta 2004 diplomiral na École nationale d'administration. Macron je delal kot višji javni uslužbenec na Generalnem inšpektoratu za finance in kasneje postal investicijski bankir pri Rothschild & Co.

Macrona je takratni predsednik François Hollande kmalu po izvolitvi maja 2012 imenoval za namestnika generalnega sekretarja, s čimer je Macron postal eden izmed višjih Hollandovih svetovalcev. Avgusta 2014 ga je premier Manuel Valls imenoval za ministra za gospodarstvo, industrijo in digitalne zadeve v francoski vladi. V tej vlogi se je Macron zavzemal za številne poslovno prijazne reforme. Avgusta 2016 je odstopil z mesta ministra in začel kampanjo za francoske predsedniške volitve leta 2017. Čeprav je bil Macron med letoma 2006 in 2009 član Socialistične stranke, je na volitvah kandidiral pod stranko En Marche!, sredinskega in proevropskega političnega gibanja, ki ga je ustanovil aprila 2016.

Deloma zahvaljujoč aferi Fillon je Macron v prvem krogu prejel največ glasov in bil 7. maja 2017 v drugem krogu s 66,1 % glasov izvoljen za predsednika Francije in premagal Marine Le Pen. Macron je pri 39 letih postal najmlajši predsednik v zgodovini Francije. Na francoskih parlamentarnih volitvah junija 2017 si je Macronova stranka, ki se je preimenovala v La République En Marche (LREM), zagotovila večino v državnem zboru. Édouarda Philippea je imenoval za predsednika vlade do njegovega odstopa leta 2020, ko je na to mesto imenoval Jeana Castexa. Macron je bil na predsedniških volitvah leta 2022 izvoljen za drugi mandat in znova premagal Marine Le Pen, s čimer je postal prvi francoski predsedniški kandidat, ki je ponovno zmagal po letu 2002.[5] Po uradni dolžnosti je tudi soprinc Andore.

Med svojim predsedovanjem je Macron nadziral več reform delovne zakonodaje, obdavčitve in pokojnin ter si prizadeval za prehod na obnovljive vire energije. Nasprotovanje njegovim domačim reformam, zlasti predlaganemu davku na gorivo, je doseglo vrhunec v protestih rumenih jopičev leta 2018 in drugih protestih. Od leta 2020 je vodil stalni odziv Francije na pandemijo COVID-19 in uvedbo cepljenja. V zunanji politiki je pozival k reformam Evropske unije ter podpisal dvostranske pogodbe z Italijo in Nemčijo. Macron je med trgovinsko vojno med Kitajsko in ZDA sklenil trgovinske in poslovne sporazume s Kitajsko v vrednosti 45 milijard dolarjev ter nadzoroval spor z Avstralijo in Združenimi državami glede varnostnega pakta AUKUS. Nadaljeval je z operacijo Chammal za podporo iraški vojski proti ISIS in se pridružil mednarodnemu odzivu na rusko invazijo na Ukrajino leta 2022.

Otroštvo in šolanjeUredi

Rodil se je v premožni meščanski družini Macron v mestu Amiens. Njegov oče je bil zdravnik, mama pa profesorica. Kot dijak je hodil na jezuitski licej, zadnji letnik pa je opravil na pariškim elitnem liceju.

Diplomiral je iz filozofije in magistriral iz javne uprave.

Macron se je rodil 21. decembra 1977 v Amiensu. Je sin Françoise Macron (rojene Noguès), zdravnice, in Jean-Michela Macrona, profesorja nevrologije na Univerzi v Pikardiji.[6][7] Par se je ločil leta 2010. Ima brata in sestro, Laurenta, rojenega leta 1979, in Estelle, rojeno leta 1982. Prvi otrok Françoise in Jean-Michela je bil mrtvorojen.[8]

Korenine družine Macron segajo v vas Authie v Pikardiji.[9] Eden od njegovih pradedkov po očetovi strani, George William Robertson, je bil Anglež in se je rodil v Bristolu v Združenem kraljestvu.[10][11] Njegovi stari starši po materini strani, Jean in Germaine Noguès (rojena Arribet), sta iz pirenejskega mesta Bagneres-de-Bigorre v Gaskonji.[12] Svojo babico Germaine, ki jo je imenoval "Manette", je pogosto obiskoval.[13] Macron svoje uživanje v branju[14] in politično nagnjenost k levici povezuje ravno z babico Germaine, ki je po skromni vzgoji očeta upravitelja postaje in matere gospodinje postala učiteljica, nato ravnateljica in umrla leta 2013.[15]

Čeprav je bil vzgojen v nereligiozni družini, je bil Emmanuel Macron pri 12 letih na lastno željo krščen v katoličana; danes je agnostik.[16]

ŠtudijUredi

Macron se je izobraževal predvsem na jezuitskem inštitutu Lycée la Providence v Amiensu, nato so ga starši poslali, da konča zadnji letnik šole na elitnem Lycée Henri-IV v Parizu, kjer je končal srednješolski kurikulum in dodiplomski program z "Bac". S, Omeni tri bien". Hkrati je bil nominiran za "Concours général" (najbolj selektivno državno srednješolsko tekmovanje) iz francoske književnosti in prejel diplomo za študij klavirja na Konservatoriju v Amiensu.[17] Njegova starša sta ga poslali v Pariz, saj sta bila zaskrbljena zaradi Emmanuelove zveze z Brigitte Auzière, poročeno učiteljico s tremi otroki pri Jesuits de la Providence, ki je kasneje postala njegova žena.[18]

V Parizu se Macronu dvakrat ni uspelo vpisati v École normale supérieure.[19][20][21] Namesto tega je študiral filozofijo na Univerzi Paris-Ouest Nanterre La Défense, kjer je pridobil diplomo DEA (magisterska stopnja, z disertacijo o Machiavelliju in Heglu).[22][23] Okoli leta 1999 je Macron delal kot uredniški pomočnik Paula Ricoeurja, francoskega protestantskega filozofa, ki je takrat pisal svoje zadnje večje delo La Mémoire, l'Histoire, l'Oubli. Macron je delal predvsem na zapiskih in bibliografiji.[24][25] Macron je postal član uredniškega odbora literarne revije Esprit.[26]

Emmanuel Macron ni opravljal državne službe, saj je opravljal podiplomski študij. Rojen decembra 1977 je spadal v zadnje leto, ko je bila služba obvezna.[27]

Macron je magistriraj iz javnih zadev na Sciences Po, smer "Public Guidance and Economy", nato pa se je izučil za kariero višjega uradnika na selektivni École nationale d'administration (ENA). Usposabljal se je na veleposlaništvu v Nigeriji in na uradu v Oise.[28][29]

Politično delovanjeUredi

Macron je od leta 2004 delal v državni upravi in bil do leta 2009 član socialistične stranke. Leta 2008 je začel delati v banki Rothschild&Cia, ki se ukvarja z investicijskim bančništvom in upravljanjem premoženja. Kot bankir je pomagal skleniti posel med Nestle in Pfizer kar mu je prineslo milijone.[30]

Predsednik FrancijeUredi

 
Brigitte in Emmanuel Macron

Macron je aprila leta 2017 kandidiral za predsednika Francije. Med volilno kampanjo je v ospredje postavil združevanje javnega in zasebnega pokojninskega sistema in združitev sistemov nadomestil za brezposelne. Zavzemal se je za ohranitev proračunskega primanjkljaja pod tremi odstotki BDP-ja in znižanje brezposelnosti na sedem odstotkov do konca mandata. Podpiral je idejo Evropske unije in obstanek Francije v njej. V prvem krogu je osvojil več kot 24% (zmaga v prvem krogu) in se uvrstil v drugi krog proti Marine Le Pen.[31] Pri 39 letih je postal najmlajši predsednik v francoski zgodovini in najmlajši vodja francoske države po Napoleonu.[32][33][34] Je tudi prvi predsednik Francije, rojen po ustanovitvi Pete republike leta 1958.

Macron je uradno postal predsednik 14. maja.[35] Patricka Strzodo je imenoval za svojega vodjo kabineta,[36] Ismaela Emeliena pa za posebnega svetovalca za strategijo, komunikacijo in govore.[37] 15. maja je za predsednika vlade imenoval Édouarda Philippea iz stranke republikancev.[38][39] Istega dne je opravil svoj prvi uradni tuji obisk, kjer se je v Berlinu srečal z nemško kanclerko Angelo Merkel. Voditelja sta poudarila pomen odnosov med Francijo in Nemčijo za Evropsko unijo.[40] Strinjala sta se, da bosta pripravila "skupni načrt" za Evropo, pri čemer sta vztrajala, da nihče ne nasprotuje spremembam pogodb Evropske unije.[41]

 
Macron in Janez Janša

Na zakonodajnih volitvah leta 2017 so si Macronova stranka La République en marche in njeni zavezniki iz Demokratičnega gibanja zagotovili udobno večino in osvojili 350 sedežev od 577.[42] Potem ko so republikanci izpadli kot zmagovalci senatnih volitev, je vladni predstavnik Christophe Castaner izjavil, da so bile volitve "neuspeh" za njegovo stranko.[43]

3. julija 2020 je Macron za predsednika francoske vlade imenoval desnosredinskega Jeana Castexa. Castex je bil opisan kot socialni konservativec in je bil član republikancev.[44] Imenovanje je bilo označeno kot "podvojitev smeri, ki je v gospodarskem smislu splošno obravnavana kot desnosredinska".[45]

Na volitvah leta 2022 je v drugem krogu Macron znova premagal Marine Le Pen. Je prvi predsednik po Jacquesu Chiracu, ki je dobil tudi drugi mandat.[46][47][48][49] Volitve so potekale v času, ko je Francija predsedovala Svetu Evropske unije.

GalerijaUredi

SkliciUredi

  1. Record #1089164025 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. Brockhaus Enzyklopädie
  4. Brockhaus Enzyklopädie
  5. Spencer, Mimosa; Jabkhiro, Juliette; Foroudi, Layli (2022-04-24). "France's Macron beats Le Pen to win second term". Reuters (angleščina). Pridobljeno dne 2022-04-24.
  6. "Dans un livre, Anne Fulda raconte Macron côté intime" (francoščina). JDD à la Une. 21 April 2017. Pridobljeno dne 25 April 2017.
  7. Badeau, Kevin (7 April 2017). "Le livre qui raconte l'intimité d'Emmanuel Macron". Les Echos. Pridobljeno dne 20 May 2017.
  8. "Qui sont le frère et la sœur d'Emmanuel Macron? - Gala". Gala.fr (francoščina). Pridobljeno dne 6 August 2017.
  9. Boucher, Laurent (26 April 2017). "Sur les traces de l'arrière-grand-père d'Emmanuel Macron entre Amiens et Arras". La Voix. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 July 2018. Pridobljeno dne 6 August 2017.
  10. "Le Big Mac: Emmanuel Macron’s rise and rise".
  11. Flandrin, Antoine (16 September 2017). "L'histoire de France selon Macron". Le Monde. Pridobljeno dne 21 December 2017.
  12. "Sacrées mémés de Bagnères-de-Bigorre !". ladepeche.fr (francoščina). Pridobljeno dne 6 August 2017.
  13. "Emmanuel Macron en meeting à Pau devant 5 500 personnes". SudOuest.fr. Pridobljeno dne 6 August 2017.
  14. "Emmanuel Macron, l'Elysée pied au plancher". Libération (francoščina). Pridobljeno dne 6 August 2017.
  15. "D'où vient Emmanuel Macron ?". Les Échos. France. 24 April 2017. Pridobljeno dne 6 August 2017.
  16. Gorce, Bernard (10 April 2017). "La jeunesse très catholique des candidats à la présidentielle". La Croix. Pridobljeno dne 7 May 2017.
  17. 88 notes pour piano solo, Jean-Pierre Thiollet, Neva Editions, 2015, p.193. ISBN 978-2-3505-5192-0
  18. "What Emmanuel Macron's home town says about him". The Economist. 4 May 2017. Pridobljeno dne 5 May 2017.
  19. Vincent de Féligonde, Emmanuel Macron, ancien conseiller du prince aux manettes de Bercy, La Croix, 26 August 2014
  20. Christine Monin, RETRO : Emmanuel Macron, mon copain d'avant, Le Parisien (francosko), 10 May 2017.
  21. Jordan Grevet, "Emmanuel Macron, un ministre pas si brillant...", Closer (francosko), 13 October 2014.
  22. "Emmanuel Macron", Gala France. Retrieved 3 March 2017
  23. De Jaeger, Jean-Marc (15 May 2017). "L'université de Nanterre félicite Emmanuel Macron, son ancien étudiant en philosophie". Le Figaro. Pridobljeno dne 17 May 2017.
  24. Guélaud, Claire (16 May 2012). "Emmanuel Macron, un banquier d'affaires nommé secrétaire général adjoint de l'Elysée". Le Monde (francoščina).
  25. Wüpper, Gesche (27 August 2014). "Junger Wirtschaftsminister darf Frankreich verführen". Die Welt (nemščina). Pridobljeno dne 29 April 2017.
  26. "Emmanuel Macron, de la philosophie au ministère de l'Économie • Brèves, Emmanuel Macron, Paul Ricoeur, Politique, Socialisme, Libéralisme, François Hollande • Philosophie magazine". philomag.com (francoščina). Pridobljeno dne 6 August 2017.
  27. "Emmanuel Macron, premier Président qui n'a pas fait son service militaire". L'Opinion (francoščina). 9 May 2017. Pridobljeno dne 6 August 2017.
  28. "Emmanuel Macron, le coup droit de Hollande – JeuneAfrique.com". JeuneAfrique.com (francoščina). 3 March 2015. Pridobljeno dne 6 August 2017.
  29. Kaplan, Renee (2 September 2014). "Who is the hot new French Economy Minister". Frenchly. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9 September 2016. Pridobljeno dne 14 April 2017.
  30. "Kdo sploh je Emmanuel Macron?". Siol.net. Siol.net. 24.4.2017.
  31. "Macron quits to clear way for French presidential bid". BBC. 30. avgust 2016.
  32. Leicester, John; Corbet, Sylvie. "Emmanuel Macron becomes France's youngest president". Toronto Sun. Associated Press. Pridobljeno dne 14 May 2017.
  33. Schnur, Dan (29 April 2017). "Anger underlying French elections is roiling California too". San Francisco Chronicle. Pridobljeno dne 7 May 2017.
  34. "Macron the mould-breaker – France's youngest leader since Napoleon". Reuters. 7 May 2017.
  35. C.Sa (8 May 2017). "Passation de pouvoir : François Hollande passera "le flambeau" à Macron dimanche 14 mai". Le Parisien (francoščina). Pridobljeno dne 8 May 2017.
  36. Grammont, Stéphane (14 May 2017). "Patrick Strzoda, ancien préfet de Bretagne, directeur de cabinet d'Emmanuel Macron". France 3 Bretagne. Pridobljeno dne 15 May 2017.
  37. Penicaud, Céline (14 May 2017). "Le parcours fulgurant d'Ismaël Emelien, le nouveau conseiller spécial d'Emmanuel Macron". BFM TV. Pridobljeno dne 15 May 2017.
  38. "France's Macron names Republican Philippe as PM". BBC News (angleščina). 15 May 2017. Pridobljeno dne 15 May 2017.
  39. "Le premier ministre Philippe prépare " un gouvernement rassembleur de compétences "". Le Monde. 15 May 2017. Pridobljeno dne 15 May 2017.
  40. "French President Macron heads to Berlin for his first official foreign visit". CNN. 15 May 2017. Pridobljeno dne 17 May 2017.
  41. "Emmanuel Macron and Angela Merkel pledge to draw up 'common road map' for Europe". The Telegraph. 15 May 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 January 2022. Pridobljeno dne 17 May 2017.
  42. l'Intérieur, Ministère de. "Résultats des élections législatives 2017". interieur.gouv.fr/Elections/Les-resultats/Legislatives/elecresult__legislatives-2017.
  43. Macron’s government admits French Senate elections a ‘failure’ South China Morning Post
  44. "France's Macron picks Jean Castex as PM after Philippe resigns". BBC News. 3 July 2020. Pridobljeno dne 17 May 2021.
  45. Momtaz, Rym (3 July 2020). "Picking low-profile French PM, Macron bets big on himself". Politico. Pridobljeno dne 17 May 2021.
  46. "Macron wins French presidential election". Le Monde (angleščina). 2022-04-24. Pridobljeno dne 2022-04-24.
  47. "Macron beats Le Pen in French election – projections". BBC News (angleščina). Pridobljeno dne 2022-04-24.
  48. Cohen, Roger (2022-04-24). "Emmanuel Macron is re-elected French president, defeating Marine Le Pen". The New York Times (angleščina). ISSN 0362-4331. Pridobljeno dne 2022-04-24.
  49. "Macron projected to win reelection as French president, defeating Le Pen". www.cbsnews.com (angleščina). Pridobljeno dne 2022-04-24.

Zunanje povezaveUredi

Politične funkcije
Predhodnik: 
François Hollande
Predsednik Francije
2017–
Trenutni nosilec naziva