Evropska ljudska stranka

desnosredinska evropska politična stranka

Evropska ljudska stranka (kratica: ELS; angleško: European People's Party, EPP; francosko: Parti populaire européen, PPE) je konzervativna[6] in krščanska demokratična[6] evropska politična stranka. Je mednarodna organizacija, sestavljena iz nacionalnih političnih strank držav članic Evropske unije. Leta 1976 so jo ustanovile predvsem krščanske demokratične stranke, od takrat pa je razširila svoje članstvo, tako da vključuje liberalno-konzervativne stranke in stranke z drugimi desno-sredinskimi političnimi nazori.[7][8][9][10] Članice iz Slovenije so SDS, SLS in NSi.[11][12][13]

Evropska ljudska stranka

European People's Party
OkrajšanoELS
PredsednikManfred Weber (DE)
Generalni sekretarThanasis Bakolas (GR)
Ustanovljena8. julij 1976 (1976-07-08)
SedežRue du Commerce/Handelsstraat 10, 1000 — Bruselj, Belgija
Študentsko kriloDemokratski študentje Evrope
Ideologija
Politična pozicijaDesna sredina[1]
Mednarodna pripadnost
Evropska parlamentarna skupinaSkupina Evropske ljudske stranke
Barva
  •      temno modra
  •      rumena
  •      nebesno modra (običajna)
Evropski parlament
169 / 705
Evropski svet
11 / 27
European Commission
11 / 27
Evropski
Spodnji dom
1.687 / 6.312
Evropski
Zgornji dom
463 / 1.498
Spletno mesto
epp.eu Uredite to na Wikipodatkih

Zgodovina

uredi

Evropska ljudska stranka je bila ustanovljena 8. julija 1976 v Luksemburgu na pobudo Jeana Seitlingerja, tedanjega belgijskega premierja in prvega predsednika ELS Lea Tindemansa ter Wilfrieda Martensa. Predhodniki stranke so bili sekretariat International des partis démocratiques d'inspiration chrétienne, ustanovljen leta 1925,[14] Nouvelles Equipes Internationales, ustanovljen leta 1946[15] (ali 1948),[16] in Evropska unija krščanskih demokratov, ustanovljena leta 1965.[17]

Konec devetdesetih let je finski politik Sauli Niinistö izpogajal združitev Evropske demokratične unije (EDU), katere predsednik je bil, v Evropsko ljudsko stranko. Oktobra 2002 je EDU na posebnem dogodku v Estorilu na Portugalskem prenehal s svojim delovanjem. Kot priznanje njegovim prizadevanjem je bil Niinistö istega leta izvoljen za častnega predsednika ELS.

Seznam predsednikov stranke

uredi
# Slika Ime Mandat Narodnost
1.   Leo Tindemans

(1922–2014)

1976–1985   Belgija
2.   Piet Bukman

(born 1934)

1985–1987   Nizozemska
3.   Jacques Santer

(1937)

1987–1990   Luksemburg
4.   Wilfried Martens

(1936–2013)

1990–2013

[[#note_Umrl med mandatom{{{3}}}|[Umrl med mandatom]]]

  Belgija
5.
 
Joseph Daul

(1947)

2013–2019   Francija
6.
 
Donald Tusk[18]

(1957)

21. november 2019–1. junij 2022   Poljska
7.
 
Manfred Weber

(1972)

1. junij 2022–   Nemčija

Upravljanje

uredi

Evropska ljudska stranka deluje kot mednarodno neprofitno združenje po belgijski zakonodaji v skladu s svojimi podzakonskimi akti, statutom Evropske ljudske stranke (Statuts du Parti Populaire Européen), prvotno sprejetim 29. aprila 1976.

Predsedstvo

uredi

Predsedstvo je izvršilni organ stranke. Odloča o splošnih političnih smernicah Evropske ljudkse stranke in vodi politično skupščino. Predsedstvo sestavljajo predsednik, deset podpredsednikov, častni predsedniki, generalni sekretar in blagajnik. Predsednik skupine ELS v Evropskem parlamentu, predsedniki Komisije, Parlamenta in Sveta ter visoki predstavnik (če so člani stranke članice ELS) so vsi po uradni dolžnosti podpredsedniki.

Politična skupščina

uredi

Politična skupščina opredeljuje politična stališča Evropske ljudske stranke med kongresi in odloča o prošnjah za članstvo, političnih smernicah in proračunu. Politično skupščino sestavljajo imenovani delegati iz strank članic ELS, pridruženih strank, združenj članov in drugih povezanih skupin. Politična skupščina se sestane vsaj trikrat letno.

Kongres

uredi

Kongres je najvišje odločevalsko telo Evropske ljudske stranke. Sestavljajo ga delegati iz strank članic, združenj ELS, poslancev skupine ELS, predsedstva ELS, nacionalnih voditeljev strank in vlad ter evropskih komisarjev, ki pripadajo stranki.

Po statutu ELS se mora Kongres sestajati enkrat na tri leta, vendar se običajno sestaja tudi v letih volitev v Evropski parlament (vsakih pet let), sklicani pa so bili tudi izredni kongresi. Kongres izvoli predsedstvo Evropske ljudske stranke vsaka tri leta, odloča o glavnih političnih dokumentih in volilnih programih ter ponuja platformo za strankine državne voditelje in voditelje strank članic ELS.

Zastopanost v institucijah Evropske unije

uredi
Instirucija Zastopanost
Evropski parlament[navedi vir]
169 / 705
Evropski odbor regij[navedi vir]
125 / 329
Evropska komisija
11 / 27
Evropski svet[navedi vir]
11 / 27
Svet Evropske unije[navedi vir]
11 / 27
 
Vrh stranke 2011
 
Predsedniki Varadkar, Merklova in Juncker na vrhu stranke 2018

Dejavnosti zunaj Evropske unije

uredi

V tretjih državah

uredi

Preko svojih pridruženih in opazovalnih strank ima Evropska ljudska stranka štiri vodje držav ali vlad v državah, ki niso članice Evropske unije:

V Svetu Evrope

uredi

Skupina Evropske ljudske stranke v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope zagovarja svobodo izražanja in obveščanja ter svobodo gibanja idej in verske strpnosti. Spodbuja načelo subsidiarnosti in lokalne avtonomije ter obrambo narodnih, socialnih in drugih manjšin. Skupino EPP/CD vodi Aleksander Pociej, član poljske Civilne platforme.

Skupina EPP / CD vključuje tudi člane strank, ki niso povezane s samo ELS, vključno s člani Patriotske unije (Lihtenštajn), Napredne državljanske stranke (Lihtenštajn) ter Nacionalne in demokratične unije (Monako).[19]

V zvezi NATO

uredi

Evropska ljudska stranka je prisotna in aktivna tudi v parlamentarni skupščini Organizacije Severnoatlantske pogodbe (NATO) in tam tvori skupino "ELS in pridruženi člani". Vodi jo nemški politik CDU Karl Lamers, ki je tudi sedanji predsednik skupščine. V skupini so bili tudi člani Konservativne stranke Kanade in Republikanske stranke ZDA, zdaj pa so člani Konservativne skupine.

Odnosi z Združenimi državami Amerike

uredi
 
Od leve proti desni: López-Istúriz, McCain & Martens

ELS je v tesnih odnosih z Mednarodnim republiškim inštitutom (IRI), organizacijo, ki jo je ameriška vlada financirala posebej za spodbujanje demokracije in demokratizacije. Evropska ljudska stranka in IRI sodelujeta v okviru pobude za evropsko partnerstvo.

Pokojni predsednik ELS Wilfried Martens je na predsedniških volitvah leta 2008 Johna McCaina potrdil republikanskega kandidata za predsednika ZDA. McCain je bil tudi predsednik IRI. Martens in McCain sta leta 2011 v skupni izjavi za javnost izrazila zaskrbljenost nad stanjem demokracije v Ukrajini.

Globalna omrežja

uredi

Evropska ljudska stranka je evropsko krilo dveh globalnih desnosredinskih organizacij, Mednarodne demokratične zveze (IDU) in Krščanske demokratične organizacije (CDI).

Stranke članice iz Slovenije

uredi
Stranka Predsednik Število evropskih poslancev Število sedežev v DZ RS
 
Slovenska demokratska stranka
 
Janez Janša
4 / 9
27 / 90
 
Nova Slovenija - krščanski demokrati
 
Matej Tonin
1 / 9
8 / 90
 
Slovenska ljudska stranka Marko Balažic
0 / 9
0 / 90

Združenja stranke

uredi

ELS je povezana z več posebnimi združenji, ki se osredotočajo na določene skupine in organizirajo seminarje, forume, publikacije in druge dejavnosti.

Mali in srednji podjetniki Evropa (MSP Evropa)

uredi

SME Europe (Small and Medium Entrepreneurs Europe) je uradna poslovna organizacija ELS in služi kot mreža za poslovneže in politične organizacije. Njen glavni cilj je oblikovanje politike EU na bolj prijazen način za MSP v tesnem sodelovanju s krogom MSP skupine ELS v Evropskem parlamentu, GD za podjetništvo in podjetniškimi organizacijami strank članic ELS. Njene glavne prednostne naloge so reforma pravnega okvira za MSP po vsej Evropi ter spodbujanje in podpiranje interesov malih in srednje velikih podjetij. SME Europe so maja 2012 ustanovili trije poslanci v Evropskem parlamentu Paul Rübig, Nadezhda Neynsky in Bendt Bendtsen.

Evropski demokratski študenti

uredi

Evropski demokratski študenti (angleško: European Democrat Students, EDS) je uradna študentska organizacija Evropske ljudske stranke, čeprav je bila ustanovljena leta 1961, 15 let pred samo ELS. EDS, ki ga vodi Virgilio Falco, združuje 40 organizacij, ki zastopajo skoraj 1.600.000 študentov in mladih v 31 državah, vključno z Belorusijo in Gruzijo. EDS vsako leto gosti poletne in zimske "univerze" ter več seminarjev. Prav tako redno izdaja revijo Bullseye in organizira aktualne kampanje.

Evropska unija starejših

uredi

Evropska unija starejših (angleško: Youth of the European People's Party; ESU), ki je bila v Madridu ustanovljena leta 1995 in jo vodi Ann Hermans iz CD&V, je največja politična organizacija starejših v Evropi. ESU je zastopana v 26 državah s 45 organizacijami in ima približno 500.000 članov.

Evropska unija krščansko-demokratičnih delavcev

uredi

Evropska unija krščansko-demokratičnih delavcev (angleško: European Union of Christian Democratic Workers; EUCDW) je delovna organizacija ELS s 24 organizacijami v 18 različnih državah. EUCDW kot uradno priznano združenje delavcev ELS vodi evropski poslanec Elmar Brok. Cilj EUCDW je politično poenotenje demokratične Evrope, razvoj ELS na podlagi krščanskega socialnega učenja in obramba interesov delavcev pri oblikovanju evropske politike.

Ženske Evropske ljudske stranke

uredi

Ženske Evropske ljudske stranke (EPP Women) je Evropska ljudska stranka priznala kot uradno združenje žensk iz vseh enako mislečih političnih strank v Evropi. EPP Women ima več kot 40 organizacij iz držav Evropske unije in zunaj nje. Vse so ženske organizacije političnih strank, ki so članice ELS. EPP Women vodi Doris Pack.

Mladi Evropske ljudske stranke

uredi

Mladina Evropske ljudske stranke (angleško: Youth of the European People's Party; YEPP), ki jo vodi Lídia Pereira, je uradna mladinska organizacija Evropske ljudske stranke. Ima 64 organizacij, ki združujejo od enega do dva milijona mladih v 40 državah.

Glej tudi:

uredi

Sklici

uredi
  1. 1,0 1,1 Maushagen, Peter (4. september 2018). »German conservative seeks to front center-right in EU elections«. Reuters. Pridobljeno 23. septembra 2018.
  2. 2,0 2,1 Nordsieck, Wolfram (2015). »European Union«. Parties and Elections in Europe. Pridobljeno 28. maja 2017.
  3. »Macron, Merkel say ready to change EU treaties if needed«. www.usatoday.com. 15. maj 2017.
  4. »IDC-CDI«. Centrist Democrat International. Pridobljeno 2. junija 2020.
  5. »Members«. International Democracy Union. Februar 2018. Pridobljeno 2. junija 2020.
  6. 6,0 6,1 Slomp, Hans (26. september 2011). Europe, A Political Profile: An American Companion to European Politics. ABC-CLIO. str. 246. ISBN 978-0-313-39182-8. Pridobljeno 20. septembra 2018.
  7. José María Magone (2006). The New World Architecture: The Role of the European Union in the Making of Global Governance. New York: Transaction Publishers. str. 130. ISBN 978-0-7658-0279-8.
  8. Vít Hloušek; Lubomír Kopeček (2010). Origin, Ideology and Transformation of Political Parties: East-Central and Western Europe Compared. London: Ashgate Publishing. str. 11. ISBN 978-0-7546-7840-3.
  9. Josep Maria Colomer (2008). »The European Union: A Federal Democratic Empire?«. V Josep Maria Colomer (ur.). Comparative European Politics. London: Taylor & Francis. str. 288. ISBN 978-0-415-43755-4.
  10. Karl Magnus Johansson (2009). »The Emergence of Political Parties at European Level: Integration Unaccomplished«. V Sverker Gustavsson (ur.). How Unified Is the European Union?: European Integration Between Visions and Popular Legitimacy. Springer. str. 160. ISBN 978-3-540-95855-0.
  11. »O stranki - Evropski poslanci«. www.sds.si. Pridobljeno 24. februarja 2019.
  12. »Evropska ljudska stranka – EPP « Slovenska ljudska stranka«. www.sls.si. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. februarja 2019. Pridobljeno 24. februarja 2019.
  13. »Poslanec Evropskega parlamenta«. Nova Slovenija - krščanski demokrati. Pridobljeno 24. februarja 2019.
  14. "On the Road Towards Transnational Party Cooperation in Europe" by Steven van Hecke[mrtva povezava][mrtva povezava] in "European View", Volume 3, 2006, from the Centre for European Studies Arhivirano 3 February 2009 na Wayback Machine.
  15. Claey, P. H.; Loeb-Mayer, N. (1979). »Trans-European Party Groupings: Emergence of New and Alignment of Old Parties in the Light of the Direct Elections to the European Parliament«. Government and Opposition. 14 (4): 455. doi:10.1111/j.1477-7053.1979.tb00257.x.
  16. "On the Road Towards Transnational Party Cooperation in Europe" by Steven van Hecke[mrtva povezava][mrtva povezava] in "European View", Volume 3, 2006, from the Centre for European Studies Arhivirano 3 February 2009 na Wayback Machine.
  17. Claey, P. H.; Loeb-Mayer, N. (1979). »Trans-European Party Groupings: Emergence of New and Alignment of Old Parties in the Light of the Direct Elections to the European Parliament«. Government and Opposition. 14 (4): 455. doi:10.1111/j.1477-7053.1979.tb00257.x.
  18. www.rtvslo.si https://www.rtvslo.si/evropska-unija/tusk-napovedal-boj-proti-narascujocemu-populizmu-v-evropi/505578. Pridobljeno 21. novembra 2019. {{navedi splet}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  19. »PACE website«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. avgusta 2012. Pridobljeno 21. avgusta 2012.