Dimitrij Rupel
Dimitrij Rupel, slovenski sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik in publicist, * 7. april 1946, Ljubljana.
| Dimitrij Rupel | |
|---|---|
 | |
| 1. minister za zunanje zadeve Republike Slovenije | |
| Na položaju 16. maj 1990 – 25. januar 1993 | |
| Naslednik | Lojze Peterle |
| Na položaju 2. februar 2000 – 7. junij 2000 | |
| Predhodnik | Boris Frlec |
| Naslednik | Lojze Peterle |
| Na položaju 30. november 2000 – 6. julij 2004 | |
| Predhodnik | Lojze Peterle |
| Naslednik | Ivo Vajgl |
| Na položaju 3. december 2004 – 21. november 2008 | |
| Predhodnik | Ivo Vajgl |
| Naslednik | Samuel Žbogar |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | 7. april 1946[1][2] (77 let) Ljubljana |
| Politična stranka | ZKS, SDZ, DS, LDS, SDS |
| Zakonci | Marjetica Rupel |
| Poklic | politik, diplomat, univerzitetni profesor, sociolog, literarni zgodovinar, dramatik, pisec, urednik |
Od poletja 2013 upokojenec, nazadnje pa je bil uslužbenec ministrstva za zunanje zadeve. Reaktiviral se je za vodenje JAK leta 2021 in vodil agencijo do oktobra 2022. Trenutno ima status prorektorja na Novi univerzi.
Življenjepis Uredi
Rupel je leta 1970 diplomiral iz primerjalne književnosti in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ter 1976 doktoriral iz sociologije na Univerzi Brandies v Walthamu (Massachusetts). Leta 1970 se je zaposlil na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, kjer je predaval sociologijo kulture in umetnosti kot docent od 1981, od leta 1986 kot izredni in od leta 1992 kot redni profesor. Bil je prvi rektor Nove univerze, zdaj je njen zaslužni profesor.
Sodeloval je v uredništvih več revij; 1968 do 1969 je bil odgovorni urednik Tribune, 1970 do 1971 Problemov in 1984 do 1987 Nove revije [3].
Politično delo Uredi
Leta 1989 je bil med ustanovitelji stranke SDZ in predsednik njenega izvršilnega telesa. Bil je bil prvi zunanji minister Slovenije (maj 1990 - maj 1992).
Leta 1992 je bil izvoljen v 1. državni zbor Republike Slovenije; v tem mandatu je bil član naslednjih delovnih teles:
- Odbor za kulturo, šolstvo in šport (predsednik; do 23. aprila 1995),
- Odbor za mednarodne odnose (do 2. junija 1995) in
- Odbor za znanost, tehnologijo in razvoj (do 2. junija 1995).
Decembera 1994 je bil izvoljen za ljubljanskega župana, od leta 1997 do 2000 je bil veleposlanik v ZDA, nato 8 let zunanji minister (z nekajmesečno prekinitvijo leta 2004, ko je izstopil iz LDS in prestopil v SDS, iz katere je izstopil 2015).
Potem, ko je predsednik Republike Slovenije Danilo Türk zavrnil njegovo imenovanje za veleposlanika v Avstriji, ga je 27. novembra 2008 predsednik Vlade Republike Slovenije Borut Pahor imenoval za posebnega odposlanca za zunanje zadeve in svetovalca v kabinetu predsednika Vlade[4]. Konec marca 2009 je s položaja posebnega odposlanca odstopil in postal uslužbenec ministrstva za zunanje zadeve [5].
Na državnozborskih volitvah leta 2011 je kandidiral na listi SDS, iz katere pa je kasneje izstopil. Bil je mdr. direktor Javne agencije za knjigo (2021-22).
Literarno delo Uredi
Dimitrij Rupel piše slogovno inovativne družbeno kritične novele: Bele sobe (1970) in romane: Tajnik šeste internacionale (1971), Čaj in puške ob štirih (1972), Peto nadstropje trinadstropne hiše (v soavtorstvu z M. Dolencem 1975), Hi kvadrat (1975), Družinska zveza (1977), Maks (1983), Povabljeni, pozabljeni (1985), Levji delež (1989). Napisal je še naslednje drame: Mrzli viharji jezne domačije (1977), Job (1982), Pošljite za naslovnikom (1982) ter televizijske in radijske igre: Manj strašna noč (nadaljevanka, 1981), Sanje starega murna (1982). napisal je tudi scenarij za film Oxygen (1971, režija M. Klopčič.
Uredil je več zbornikov in Dnevnik 1951/52 E. Kocbeka (1986). Kot angažiran pisatelj, publicist, in urednik se je zavzemal za avtonomijo kulture in umetnosti, njuno neodvisnost od ideologij in političnih intervncij, v kulturnopolitičnem delu, zlasti v osemdesetih letih 20. stoletja, pa za večjo samostojnost Slovencev v Jugoslaviji oziroma za samostojno Slovenijo. Aktualna vprašanja je tematiziral v literarnosocioloških esejh in študijah, v teoretičnih delih pa je obravnaval velika kulturna vprašanja Slovencev in Slovencev kot naroda, čigar neuresničena državotvornost je omejevalanjegovo avtonomnost tudi na področju kulture in umetnosti.
Njegova publicistično-esejistična dejavnost je prav tako obsežna: Železo in žamet ali Od kulture do države : slovenska državnost in Evropska unija po koncu hladne vojne (2017); Zadnjih sto let (1917–2017): kratka zgodovina od jugoexita in sloexita do katalexita (2017); Bomo Prusi ali Rusi? in Geopolitični vidiki slovenske osamosvojitve in državnosti (2018); Pomen osamosvojitve (2023); Podobe iz resničnosti. Od Šumija do Valenčaka (2023)
Nagrade in priznanja Uredi
Leta 1986 je s soavtorji prejel Nagrado Sklada Borisa Kidriča za Literarni leksikon [6].
Leta 1992 je prejel skupaj z ostalimi vodilnimi osamosvojitelji Zlati častni znak svobode Republiie Slovenije (ki ga je 1993 vrnil, 2022 pa od predsednika Pahorja dobil nazaj)
Prejel je naziv zaslužnega profesorja Nove univerze.
Viri Uredi
- ↑ SNAC — 2010.
- ↑ Munzinger Personen
- ↑ Enciklopedija Slovenije; knjiga 10, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1996
- ↑ Siol.net - Pahor imenoval Rupla za posebnega odposlanca za zunanje zadeve
- ↑ Rupel podpisal svoj odhod, Dnevnik, pridobljeno 25.6.2009
- ↑ Poročilo o delu za leto 1986, Raziskovalna skupnost Slovenije, Posebne raziskovalne skupnosti, Občinske raziskovalne skupnosti
Zunanje povezave Uredi
- The Economist: Zunanji minister Dimitrij Rupel je nenavadno okoren za nekoga z dvajsetletnimi diplomatskimi izkušnjami (angleško)
