Spomenka Hribar

Spomenka Hribar, slovenska filozofinja, sociologinja in publicistka, * 25. januar 1941, Beograd.

Spomenka Hribar
Rojstvo	Spomenka Diklić 25. januar 1941({{padleft:1941|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:25|2|0}}) (82 let) Beograd
Državljanstvo	SFRJ  Slovenija
Poklic	pisateljica, filozofinja, kolumnistka, sociologinja, političarka, esejistka, novinarka

Življenje

Njen oče je bil Radenko Diklić, mati pa Jelica Diklić (rojstno ime: Marija Mravlje). Oče je zaradi posledic mučenja umrl 2. maja 1942 v gestapovskem zaporu Glavnjača. Ob angleškem bombardiranju Beograda aprila 1944 so pod ruševinami umrli vsi njeni sorodniki po očetovi strani; mati je bila hudo ranjena, vendar sta obe preživeli. V času, ko se je mati zdravila v bolnišnici, je bila v varstvu pravoslavnih redovnic v Manastiru sv. Petke pri Zaječarju. V Slovenijo sta prišli leta 1947, v Žiri, materin rojstni kraj.

V Žireh je obiskovala osnovno šolo, gimnazijo pa v Škofji Loki. Na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani se je vpisala jeseni 1960 (A filozofija, A sociologija), diplomirala leta 1965, magistrirala leta 1968, doktorirala pa leta 1996 na FDV v Ljubljani s temo Svetotvornost poezije (hermenevtična analiza Kocbekove poezije in drugih njegovih tekstov).

S študijskim kolegom Valentinom (Tine Hribar) sta se poročila 1963; rodili sta se jima hčerki Daša (1964), poročena Koprivec (umrla 9. decembra 2015), in Valentina (1969), poročena Sorčan.

Dejavnosti

Prelomni dogodek v njenem intelektualnem (in političnem) smislu je njen esej Krivda in greh, v katerem je na podlagi intervjuja, ki ga je Edvard Kocbek dal Borisu Pahorju (objavljen v tržaški reviji Zaliv, ponatisnjen pa v Naših razgledih 9. maja 1975), problematizirala ravnanje revolucije med vojno in po njej, posebno povojne likvidacije iz Avstrije vrnjenih kolaborantov z okupatorji med vojno in civilistov. Zaradi njenega eseja je bil Kocbekov zbornik več kot dve leti v »bunkerju« in je lahko izšel šele l. 1987. Esej je vzbudil veliko nasprotovanje takratne oblasti, zaradi njega je bila tudi izključena iz Zveze komunistov. V eseju je namreč zahtevala pietetno obravnavo vseh mrtvih, tudi po vojni likvidiranih domobrancev in drugih kolaborantov ter civilistov, postavitev skupnega spomenika vsem vojnim in povojnim žrtvam (v obliki obeliska z napisom: »Umrli za domovino«). V slovenski politični in družbeni prostor je zasadila idejo narodne sprave, saj je nesmisel, da se še naprej obnašamo po načelu »Kdor ni z nami, je proti nam!« - in s tem še kar nadaljujemo medsebojno sovraštvo iz druge svetovne vojne.

Bila je med pobudniki ustanovitve Nove revije in od leta 1988 do 1990 njena odgovorna urednica.

Prav tako je bila med pobudniki ustanovitve in aktivna članica Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je nastal ob aretaciji Janeza Janše oziroma četverice, sojene pred vojaškim sodiščem v Ljubljani.

Na prvih (demokratičnih) volitvah je bila izvoljena na listi Slovenske demokratične zveze in bila vodja njenega poslanskega kluba. Aktivno je sodelovala pri slovenskih osamosvojitvenih dejanjih. Na naslednjih volitvah, 1992, ni več kandidirala za poslanko ter tako zapustila področje neposredne praktične politike.

Ker se je po prvih volitvah, posebno pa po osamosvojitvi, potencirano uveljavljala desnica z vse večjimi zahtevami po rehabilitaciji medvojne kolaboracije desnice, je takratno stanje duha in politična razmerja problematizirala v članku »Zaustaviti desnico«, zaradi katerega jo desnica šteje med (komunistično) levico, čeprav problematizira tako levico kot desnico, njuno sporno ravnanje med vojno in danes.

Za svoje zasluge jo je predsednik RS odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem (zlati red za zasluge Republike Slovenije). Prejela je tudi priznanje SEEMO, leta 2014 priznanje »državljan/ka Evrope«, leta 2021 pa je postala častna meščanka Ljubljane.

Zdaj je upokojenka, stanujoča v Tomišlju pri Igu. Oglaša se v revijah in dnevnem časopisu s članki in analizami pojavov, za katere meni, da škodijo družbeni skupnosti in jemljejo prepotrebne energije za današnje probleme in za utiranje poti v prihodnost nacije.

Knjižna dela

• Vrednote mladih in resnica časa, CZ, Ljubljana, 1970
• Meje sociologije, Obzorja Maribor, Maribor, 1972
• Ubiti očeta, Obzorja Maribor, Maribor 1983
• Edvard Kocbek in križarsko gibanje, Obzorja Maribor, Maribor, 1990
• Krivda in greh (Kocbekov zbornik), Obzorja Maribor, Maribor, 1987
• Dolomitska izjava, Nova revija, Ljubljana, 1991
• Svitanja, Založba ČZP Enotnost, Ljubljana, 1994
• Svet kot zarota, Enotnost, Ljubljana, 1996
• Svetotvornost poezije, Nova revija, Ljubljana, 2002
• Škof Rožman v zgodovini (soavtorica), 2008
• Razkrižja, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009
• Slovenski razkoli in slovenska sprava: Usodni trk »valjhunstva« in boljševizma (soavtor Tine Hribar), Ciceron, 2021

Viri

• Hribar, A., intervju, 11. 2016

• Enciklopedija Slovenije, knjiga 16, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002
• Miha Naglič: »Spomenka Hribar, pred njeno sedemdesetletnico: 'Še vedno sem malo tudi Žirovka'« (intervju), Žirovski občasnik, št. 40, oktober 2010, str. 16-36 (pričakovana je spletna objava v dLib)

Nekatere objave

• Spomenka Hribar: 'Morala in revolucija', Sodobnost, let. 43, št. 5 (1995)
• Spomenka Hribar: Uvodnik, Žirovski občasnik, št. 39, Žiri, 2009, str. 5-13