Policija

Policija je vladna organizacija, ki ga država pooblasti za zagotavljanje visoke stopnje varnosti ob spoštovanju zakonov, premoženja, preprečuje, odkriva in preiskuje prekrške ter kazniva dejanja, vzdržuje javni red in mir, nadzoruje državno mejo, ureja in nadzira cestni promet ter izvaja druge zakonsko določene naloge znotraj državnih meja. Njihove pristojnosti vključujejo aretacijo in uporabo sile, ki jo država upraviči z monopolom nad nasiljem (znanim tudi kot »monopol zakonite uporabe fizične sile«). Izraz je najpogosteje povezan s policijskimi silami države, ki so pooblaščene za izvajanje policijskih akcij te države znotraj določenega pravnega ali teritorialnega območja. Policijske sile so pogosto ločeno opredeljene od vojaških in drugih organizacij, ki sodelujejo v obrambi države pred tujimi napadi; vendar so žandarmerije vojaške enote, zadolžene za opravljanje splošnih policijskih dolžnosti.[1]Policija je služba javnega sektorja, ki se financira z davki.

Nemški policist policist v Hamburgu, s činom Polizeihauptmeister mit Zulage (Policist z višjim činom)

Policijska služba v svoje delo vključuje vrsto dejavnosti, ki so uporabljene v različnih situacijah. Poleg kaznovanja skrbijo tudi za ohranjanje reda in miru. Takšne organizacije so se pričele pojavljati v koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Razvijale so se v okviru ohranjanja družbenega razreda in zaščite zasebne lastnine. Policije so tako postale prisotne v vseh sodobnih družbah. Kljub temu pa je njihova vloga lahko večkrat sporna, saj so lahko v različni meri vpleteni v korupcijo, policijsko brutalnost in uveljavljanje avtoritarnega vladanja. Na besedo »policija« se lahko navezujejo tudi: policijska organizacija, policijska služba, orožništvo, žandarmerija, preprečevanje kriminala, zaščitna služba, organ pregona, in mejna kontrola. Člani policije so lahko: policisti, pripadniki vojske, oficirji, inšpektorji, redarji, mirovniki ali mejna straža. Beseda "policija" ali njene izpeljanke lahko zasledimo po celem svetu v mnogih neangleško govorečih državah.[2]Izjema je Irska, ki se od drugih angleško govorečih držav razlikuje po izrazih v irskem jeziku Garda (ednina) in Gardaí (množina) tako za nacionalno policijo kot za njene pripadnike. V nekaterih državah je policija znana tudi kot stražništvo; evropske socialistične države pa so imele milico. Sama beseda je francoskega izvora iz 18. stoletja, ki je nastala iz grške besede politeia (vlada, organizacija).

Za policiste obstajajo številni žargonski izrazi. Nekateri izrazi za policiste so stari desetletja ali celo stoletja, ki pa so s časoma že izgubili svoj pomen. Eden najstarejših, "cop", je v veliki meri izgubil svoj pomen in postal pogost pogovorni izraz, ki ga uporablja javnost kot tudi policisti.[3]

EtimologijaUredi

Beseda policija je bila prvič potrjena v angleščini v začetku 15. stoletja, sprva v različnih pomenih, ki zajemajo "(javno) politiko; državo; javni red ", beseda pilicija izvira iz srednjefrancoske policije ("javni red, uprava, vlada"),[4] prevedeno iz latinske politia,[5] kar je latinizacija grškega πολιτεία (politeia), "državljanstvo, uprava, politika".[6] To izhaja iz πόλις (polis), "mesto".[7]

ZgodovinaUredi

Policija v zgodoviniUredi

Zakoni so se v starodavni Kitajski izvajali že tisoče let, odkar se je razvilo kraljestvo Chu in Jin v pomladnem in jesenskem (zgodovisnkem) obdobju. V kraljestvu »Jin« je bilo po državi razporejenih na ducate tako imenovaih »prefektov«, vsak z določenimi pooblastili in določenim obdobjem zaposlitve. Za to delo so jih pooblastili takratni lokalni sodniki, ki so delovali pod imenom višjih oblasti kot so guvernerji. Za to delo jih je imenoval cesar, saj so samo tako lahko nadzirali upoštevanje zakona. Vsak takratni prefekt, je imel pod seboj "podprefekta", ki so tako skupaj opravljali nadzor po določenih območjih. Nekateri prefekti so bili odgovorni za vodenje preiskav, podobno kot sodobni policijski detektivi. Prefekti so lahko bile tudi ženske.[8] Državljani so lahko prijavljali različne prekrške zoper njih kot so naprimer ropi. Koncept "prefekturnega sistema" se je razširil tudi na druge kulture, kot sta Koreja in Japonska.

V Babiloniji so bile takšne naloge sprva zaupane posameznikom, ki so imeli vojaško zgodovino ali pa cesarskim magnatom, ki so vladali v starobabilonskem obdobju. Sčasoma pa so bila takšna pooblastila prenesena na častnike, znane kot paqūdus, ki so bili prisotni v mestih in na podeželskih naseljih. Paqūdu je bil odgovoren za preiskovanje kaznivih dejanj in izvajanje aretacij.[9][10]

V starem Egiptu so dokazi o zakonskih uveljavitvah obstajali že v obdobju starega kraljestva. Obstajajo zapisi imenovani "sodnik policije", iz četrte dinastije.[11] Med peto dinastijo ob koncu starega kraljestva so za nadzor zakonov bili odgovorni častniki, ki so bili oboroženi z lesenimi palicami, zadolženi za prijemanje zločincev ter varovanje javnih mest kot so trgi, templji in parki. Znano je, da so pri straženju in lovljenju kriminalcev uporabljali izurjene opice, pavijane in pse. Po propadu starega kraljestva, se je uvedlo prvo vmesno obdobje Egipta, za katerega se domneva, da je vladanje delovalo po podobnem sistemu. V tem obdobju so bili najeti beduini, da varujejo meje in ščitijo trgovske potnike. V obdobju srednjega kraljestva je bila ustanovljena poklicna policija s posebnim poudarkom na izvrševanju zakona, v nasprotju s prejšnjo neformalno ureditvijo uporabe bojevnikov. V obdobju novo egipčanskega kraljestva, pa se je policija nadalje preoblikovala. Policisti so postali zasliševalci, tožilci in sodni izvršitelji. Postali so odgovorni za izvrševanje kazni, ki so jih izrekli sodniki. Poleg tega so bile ustanovljene posebne enote policistov, izurjene za duhovnike, ki so bile odgovorne za varovanje templjev in grobnic ter za preprečevanje neprimernega vedenja na festivalih ali nepravilnega spoštovanja verskih obredov med bogoslužji. Druge policijske enote so bile zadolžene za varovanje različnih prikolic, varovanje mejnih prehodov, zaščito kraljevskih nekropol, varovanje sužnjev pri delu ali med prevozom, patruljiranje reke Nil in varovanje upravnih zgradb. Policija v Egiptu ni varovala podeželskih skupnosti, ki so pogosto same skrbele za svoje pravosodne težave tako, da so se obračale na vaške starešine, vendar je bilo med njimi veliko policistov za izvrševanje državnih zakonov.[12]

V antični Grčiji so za policiste uporabljali različne vojake. V Atenah je bila skupina 300 skitskih sužnjev (ῥαβδοῦχοι, "nosilci palic") odgovorna za varovanje javnih sestankov, da bi se ohranil red in nadzor množic, pomagala pa jim je tudi pri obravnavi zločincev, ravnanju z zaporniki in aretacijah. Druge naloge, povezane s sodobnim redarstvom, na primer preiskovanje kaznivih dejanj, so bile prepuščene državljanom.[13] V Sparti je obstajala tajna policija imenovana kripteja, ki je nadzorovala prebivalstvo helotov ali sužnjev.[14]


V Rimskem cesarstvu je varnost sprva name policijske organizacije zagotavljala vojska. Za dodatno varnost so mesta najela lokalne čuvaje. Sodniki, kot so davčni prokuristi in kvestorji, so preiskovali kazniva dejanja. Pojma javnega pregona v tistem času niso poznali, zato so se morale žrtve kaznivih dejanj same ukvarjati z ukrepi in tožilstvom. V času Avgustove vladavine, ko je glavno mesto naraslo na skoraj milijon prebivalcev, je bilo ustvarjenih 14 oddelkov; oddelke je varovalo sedem skupin s 1.000 možmi, imenovanimi "budni", ki so delovali kot gasilci in nočni stražarji. Njihove naloge so vključevale prijemanje tatov in roparjev, ujetje pobeglih sužnjev, nočno varovanje pokopališč in preprečevanja motenja miru. Budniki so se v prvi vrsti ukvarjali z manjšimi zločini, med tem ko so bili za večje zločine in izgrede odgovorni mestne kohorte in pretorijanska straža. Budniki pa so v teh primerih igrali stransko vlogo.

Uporaba zakonov je obstajala tudi v različnih kraljestvih in imperijih starodavne Indije. Apastamba Dharmasutra je predpisoval, da naj kralji imenujejo častnike in njim podrejene v mestih in vaseh, da svoje podložnike zaščitijo pred zločini. Različni napisi in literatura iz starodavne Indije kažejo, da so policisti imeli različne vloge, kot so nadzorniki, lovilci tatov, čuvaji in detektivi.[15]

Perzijsko cesarstvo je imelo dobro organizirane policijske sile. Policija je obstajala na vseh pomembnih krajih. V mestih je bil vsak oddelek pod poveljstvom policijskega nadzornika, znanega kot Kuipan, ki naj bi zapovedoval implicitno poslušnost svojih podrejenih. Policisti so delovali tudi kot tožilci in izvajali kazni, ki jih je naložilo sodišče. Poznati so morali sodni postopek za obravnavanje primerov in obravnavanje obtožb.[16]

V zgodovini Izraela in Judih so v urbanih območjih obstajali uradniki, ki so bili dolžni izvajati nadzore nad ljudmi, varovati kraljevo osebo, nadzorovati javna dela in izvrševati ukaze sodišč. V hebrejski Bibliji so večkrat omenjeni in ta sistem je trajal vse do rimske vladavine. Judovski zgodovinar iz prvega stoletja z imenom Jožef je poročal, da je imel vsak sodnik dva takšna častnika pod svojim poveljstvom. Za to vlogo so imeli prednost leviti. Mesta in vasi so imela tudi nočne straže. Poleg mestnih častnikov so bili častniki za vsako pleme. V templju v Jeruzalemu je bila vzpostavljena posebna policijska straža. Talmud omenja tudi različne lokalne policijske uradnike v judovskih skupnostih Izraela in Babilona, ki so nadzorovali gospodarske dejavnosti. Njihovi grško zveneči naslovi kažejo, da so bile vloge uvedene pod helenskim vplivom. Večina teh uradnikov je bila pooblaščena od lokalnih sodišč, njihove plače pa so črpali iz mestne blagajne. Talmud omenja tudi oborožene mestne stražarje na konjih v predmestjih.[17]

V mnogih področjih predkolonialne Afrike, zlasti v Zahodni in Srednji Afriki, so se kot uveljevalci zakona pojaviljale cehovske tajne družbe. Ker ni bilo sodnega sistema ali pisnega pravnega zakonika, so izvajali policijske dejavnosti, pri čemer so uporabljali različne stopnje prisile za uveljavljanje reda in odvračanje od nesocialnega vedenja.[18] V starodavni Etiopiji so oboroženi nosilci plemstva izvajali zakon na podeželju v skladu z voljo svojih voditeljev. V imperiju Songhai so bili uradniki, znani kot assara-munidios, ali "izvršitelji", ki so delovali kot policija.

Tudi predkolumbijske mezoamariške civilizacije so uveljavljale zakone. Mesta Majev so imele policiste, znane kot tupils, kot tudi sodne izvršitelje.[19] V Azteškem cesarstvu so sodniki imeli podrejene častnike, ki so bili pooblaščeni za aretacije.[20] V imperiju Inkov so imeli častnike, ki so jih imenovali curaca. Skupaj z inšpektorji, znanimi kot tokoyrikoq ("tisti, ki vidi vse") so izvrševali nadzor zakona v gospodarstvu, ki jim je bil dodeljen, da bi ohranili red.[21][22]

Policija po državahUredi

Policijske sile so običajno organizirane in financirane s strani vlade. Organizacija se razlikuje od države do države. Nekatere države imajo policijske enote, ki delujejo na celotnem ozemlju države, pri čemer je njihova pristojnost odvisna od vrste kaznivega dejanja ali drugih okoliščin. Druge države, kot so npr. Avstrija, Čile, Izrael, Nova Zelandija, Filipini, Južna Afrika in Švedska, pa imajo enotno nacionalno policijo.[23]

V nekaterih državah imajo več različnih nacionalnih policijskih enot. V Franciji tako na istem ozemlju delujeta Police nationale in Gendarmerie nationale.[24] Francoski policijski sistem se je razširil tudi v druge države skozi napoleonske vojne[25] in francoski kolonialni imperij.[26] Tak primer sta Policía Nacional in Guardia Civil v Španiji. V Franciji in Španiji civilna sila podpira urbana območja in politiko podeželja na podeželskih območjih. Italija ima podoben dogovor s Polizia di Stato in Carabinieri. Nekatere države imajo ločene agencije za uniformirane policiste in detektive, kot so vojaška policija in civilna policija v Braziliji ter Carabineros in policija za preiskave v Čilu.

Druge države imajo podnacionalne policijske enote, vendar se njihove jurisdikcije večinoma ne prekrivajo. V mnogih državah, zlasti zvezah, lahko obstajajo dve ali več policijskih sil, od katerih vsaka služi različnim nivojem vlade in uveljavlja različne podlage zakona. V Avstraliji in Nemčiji večino policijskega dela izvajajo državne (tj. pokrajinske) policijske sile, ki jih dopolnjuje zvezna policija. Čeprav ni zveza, ima Združeno kraljestvo podobno ureditev, kjer je za red in varnost v prvi vrsti odgovorna regionalna policija, na nacionalni ravni pa obstajajo specializirane enote. V Kanadi je zvezna policija Royal Canadian Mounted Police (RCMP), občine pa se lahko odločijo, ali bodo vodile lokalno policijsko službo. Večina urbanih območij ima lokalno policijsko službo, večina podeželskih območij pa RCMP ali pokrajinsko policijo v Ontariju in Quebecu.

Združene države Amerike imajo zelo decentraliziran in razdrobljen sistem kazenskega pregona, saj imajo več kot 17.000 državnih in lokalnih organov pregona.[27] Ti vključujejo lokalno policijo, okrožno policijo (pogosto v obliki šerifovega urada), državno policijo in zvezne agencije za pregon. Zvezne agencije, kot je FBI, imajo jurisdikcijo nad zveznimi zločini ali tistimi, ki vključujejo več kot eno državo. Druge zvezne agencije so pristojne za določeno vrsto kaznivih dejanj. Primeri vključujejo zvezno zaščitno službo, ki patruljira in ščiti vladne zgradbe; poštne policije, ki ščitijo poštne zgradbe, vozila in predmete; Park policije, ki varuje nacionalne parke; in policijo Amtrak, ki patruljira postaje Amtrak in vlake. Obstajajo tudi nekatere vladne agencije, ki opravljajo poleg policijskih del tudi druge dolžnosti, npr. obalna straža.

Začetki policijeUredi

 
Santas Hermandades v srednjeveški Španiji kjer so varovali romarje na Jakobovi poti.

V srednjeveški Španiji so bili Santas Hermandades ali tako imenovano "sveto bratstvo", mirovna združenja oboroženih posameznikov v Kastilji. Ker srednjeveški španski kralji pogosto niso mogli zagotoviti ustrezne zaščite, so se v dvanajstem stoletju začele pojavljati zaščitne občinske skupine proti razbojnikom in drugim podeželskim zločincem ter proti nezakonitemu plemstvu.

Te organizacije naj bi bile začasne, vendar so postale dolgoletna stalnica Španije. Prvi zabeleženi primer nastanka hermandada se je zgodil, ko so se mesta in kmečko prebivalstvo na severu združili, da bi nadzorovali romarsko cesto do Santiaga de Compostela v Galiciji in zaščitili romarje pred roparskimi vitezi.

Skozi srednji vek so takšna zavezništva pogosto tvorila združenja mest za zaščito cest, ki so jih povezovale in so bila občasno razširjena v politične namene. Med najmočnejšimi je bila skupina severnokastiljskih in baskovskih pristanišč, Hermandad de las marismas: Toledo, Talavera in Villarreal.

Ferdinand II. Aragonski in Isabella I. Kastiljska sta kot eno svojih prvih dejanj po koncu kastilske vojne za naslednjištvo leta 1479 ustanovila centralno organizirano in učinkovito Sveto bratovščino kot nacionalno policijsko silo. Obstoječe bratstvo so prilagodili namenu splošne policije, ki je delovala pod uradniki, ki so jih sami imenovali in so bili obdarjeni z velikimi pooblastili za določene pristojnosti tudi v kapitalskih zadevah. Prvotna bratstva so še naprej služila kot lokalne policijske enote do njihovega dokončnega zatertja leta 1835.

Nemška sodišča Vehmic so zagotavljala nekaj nadzora v odsotnosti močnih državnih institucij. Taka sodišča so imela predsednika, ki je vodil sejo in sodnike porotnike, ki so razsojali in izvajali naloge nadzora zakonov. Med nalogami, ki so jih imeli sodniški porotniki, so bila uradna opozorila znanim povzročiteljem težav, izdaja nalog in izvajanje usmrtitev.

V srednjeveških islamskih kalifatih je bila policija znana kot "Shurta". Organi, imenovani "Shurta", so obstajali morda že v času Osmanskega kalifata. Znan je v Abasidskem in Umajadskem kalifatu. Njihove primarne vloge so bile, da delujejo kot policija in notranje varnostne sile, lahko pa jih uporabljajo tudi za druge naloge, kot so carina in davčna uprava, zbiranje smeti in stražanje guvernerjev. Od 10. stoletja je pomen Shurte upadal, ko je vojska prevzela notranje varnostne naloge, medtem ko so mesta postala bolj avtonomna in lokalno reševala svoje policijske potrebe, na primer z najemom stražarjev. Poleg tega so bili uradniki, imenovani muhtasibi, odgovorni za nadzor bazarjev (tržnic) in gospodarskih dejavnosti v srednjeveškem islamskem svetu.

V Franciji sta bila v srednjem veku dva velika častnika Francije s policijskima odgovornostma: francoski maršal in francoski veliki policist. Naloge vojaškega francoskega maršala so bile prenesene na maršalov prestol, čigar sila je bila znana kot maršalstvo, ker je njegova oblast na koncu izhajala iz maršala. Maršalstvo sega v stoletno vojno, nekateri zgodovinarji pa ga postavljajo v začetek 12. stoletja. Druga organizacija, Orožništvo (francosko: Connétablie), je bila pod poveljstvom francoskega policista. Orožje je bilo regulirano kot vojaško telo leta 1337. V času Francija I. Francoskega (ki je vladal 1515–1547) je bila Maréchaussée združena z orožjarno. Nastala sila je bila znana tudi pod imenom Maréchaussée ali formalno, Francosko orožništvo in maršalstvo.

Angleški sistem vzdrževanja javnega reda od osvajanja Normanov je bil zasebni sistem desetin, znan kot sistem medsebojnih skupin. Ta sistem je bil uveden pod Alfredom Velikim. Skupnosti so bile razdeljene v skupine po deset družin, imenovane desetine. Vsako od njih pa je nadzoroval glavni desetnik. Vsak vodja gospodinjstva je bil odgovoren za dobro vedenje svoje družine in dobro vedenje drugih članov svoje desetine. Vsak moški, star 12 let ali več, je moral sodelovati v desetini. Člani desetin so bili odgovorni za opozarjanje tako imenovanega "odtenka in joka" ob opaženem ali izvedenem kaznivem dejanju, moški njegove desetine pa za ujetje zločinca. Zločinca, ki ga je zajela desetina, so nato privedli pred glavnega desetinarja, ki je nato določil ali je zločinec kriv ali nedolžen in določil zanj primerno kazen. Za plačilo globe zločinca, so bili odgovorni vsi člani njegove desetine. Skupina desetih desetin je bila znana kot "sto" in vsakih sto je nadzoroval uradnik, znan kot reeve. Stotke so zagotovile, da je bilo zločinca, ki je pobegnil v sosednjo vas moč ujeti in vrniti v svojo. Če zločinca ne bi prijeli, bi bilo lahko za njegovo kaznivo dejanje odgovornih vseh sto udeležencev. Stotinam so poveljevali upravni oddelki, znani kot »shires«, podobnpo kot v sodobnih grofijah, ki jih je nadziral uradnik, znan kot »shire-reeve«, iz katerega se je razvil izraz »šerif«. Shire-reeve je imel moč posse comitatus, kar pomeni, da je lahko zbral moške svojega območja, da bi ulovil zločinca.[28] Po normanski osvojitvi Anglije leta 1066 je bil sistem desetine poostren s sistemom frankpledge. Do konca 13. stoletja se je razvila policijska pisarna. Policisti so imeli enake naloge kot glavni desetniki in poleg tega tudi kraljevi častniki. Policista je vsako leto izvolila njegova župnija. Sčasoma so policisti postali prvi "policijski" uradniki, ki so bili davčno podprti. Na urbanih območjih so bili stražarji zadolženi za red in izvajanje nočne policijske ure. Stražniki so ponoči varovali mestna vrata, patruljirali po ulicah, ponoči brez razloga lahko aretirali občane in hkrati bili tudi gasilci. Sčasoma je bila ustanovljena mirovna pisarna z mirovnim sodnikom, ki je bdel nad nadzorniki.[29][30] Obstajal je tudi sistem preiskovalnih "porot".

Assize of Arms iz leta 1252, ki je zahteval imenovanje policistov, ki bodo moške poklicali, omilili mirovne kršitve in kršitelje dostavili šerifu ali reeveu, je naveden kot eden najstarejših predhodnikov angleške policije.[31] Statut Winchesterofa iz leta 1285 je naveden tudi kot primarna zakonodaja, ki ureja policijsko delovanje države med normansko osvajanjem in Zakonom o metropolitanski policiji iz leta 1829.[31][32]

Približno od leta 1500 so privatniki in nekatere organizacije financirali organizacije za izvajanje policijskih nalog. Kasneje so dobili vzdevek "Charlies", verjetno po vladajočem monarhu kralju Karlu II. Ujemalci tatov (thief-taker) so bili nagrajeni tudi za lovljenje tatov in vračanje ukradenega premoženja.

Najzgodnejša angleška uporaba besede "policija" iz izraza "Polles", je bila omenjena v knjigi "Drugi del inštitutov angleškega prava", ki je bila objavljena leta 1642.[33]

Začetki novodobnega policijskega delaUredi

Prvo centralno organizirano in uniformirano policijo je leta 1667 ustanovila vlada kralja Ludvika XIV, da bi nadzorovala mesto Pariz, takrat največje mesto v Evropi. S kraljevim ediktom, ki ga je pariški Parlement zabeležil 15. marca 1667, je bil ustanovljen urad generalpolkovnika "de police" ("generalni-podpolkovnik policije"), ki naj bi bil vodja nove pariške policije in opredelil nalogo policije kot "zagotavlja mir in tišino javnosti in zasebnikov, nadzorovanje in varovanje mesta pred motnjami, zagotavljanje varnosti in zagotavljanje, da vsi živijo v skladu z zakonom in njihovimi nalogami".

 
Gabriel Nicolas de la Reynie, ustanovitelj prve uniformirane policije na svetu.

To funkcijo je najprej opravljal Gabriel Nicolas de la Reynie, ki je imel pod svojim nadzorom 44 commissaires de police (policijskih komisarjev). Leta 1709 so tem komisarjem pomagali inspecteurs de police (policijski inšpektorji). Mesto Pariz je bilo razdeljeno na 16 območij, ki so jih nadzorovali komisarji, vsak pa je bil dodeljen določenemu območju, ki mu je pomagala vedno večja birokracija. Shema pariške policije je bila s kraljevim ediktom iz oktobra 1699 razširjena na preostalo Francijo, kar je povzročilo ustanovitev generalpodpolkovnikov v vseh velikih francoskih mestih.

Po francoski revoluciji je Napoléon I, 17. februarja 1800 reorganiziral policijo v Parizu in drugih mestih z več kot 5000 prebivalci kot prefektura policije. 12. marca 1829 je vladna uredba ustanovila prvo uniformirano policijo v Franciji, znano kot sergents de ville ("mestni naredniki"), za katero na spletni strani pariške prefekture policije trdijo, da so prvi uniformirani policisti na svetu.[34]

Leta 1737 je George II nekaterim stražarjem v Londonu in Middlesexu pričel plačevati z davki, kar je pričelo prehod policije na vladni nadzor. Leta 1749 je Henry Fielding pričel organizirati skupino profesionalnih policistov, znanih kot Bow Street Runners. Afera Macdaniel je dodala nov zagon javno plačani policiji, ki ni bila odvisna od nagrad. Kljub temu so bile leta 1828 v 16 kilometrih (10 miljah) okoli Londona v 45 župnijah zasebno financirane policijske enote.

Beseda "policija" je bila v francoski jezik izposojena iz angleščine v 18. stoletju, vendar je dolgo veljala le za francoske in celinske evropske policijske sile. Beseda in sam koncept policije jim "ni bil všeč kot simbol tujega zatiranja" (po Britannica 1911). Pred 19. stoletjem je bila prva uporaba besede "policija", zapisana v vladnih dokumentih v Združenem kraljestvu, "imenovanje policijskih komisarjev za Škotsko" leta 1714 in ustanovitev pomorske policije leta 1798.

SlovenijaUredi

Glavni članek: Policija (Slovenija)

V Sloveniji je policija del Ministrstva za notranje zadeve RS. Policija se javlja na številko 113.

Glej tudiUredi

SkliciUredi

  1. Lioe, Kim Eduard (2010). Armed Forces in Law Enforcement Operations? – The German and European Perspective (1989 izd.). Springer-Verlag Berlin Heidelberg. str. 52–57. ISBN 978-3-642-15433-1.
  2. Beam, Christopher (2009-06-17). "Prints of Persia". Slate. ISSN 1091-2339. Pridobljeno dne 2017-08-30.
  3. Random House Webster's Unabridged Dictionary, 1999 CD edition
  4. "Police". Oxford English Dictionary. Pridobljeno dne 4 February 2015.
  5. politia, Charlton T. Lewis, Charles Short, A Latin Dictionary, on Perseus Digital Library
  6. πολιτεία, Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek–English Lexicon, on Perseus Digital Library
  7. πόλις, Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek–English Lexicon, on Perseus Digital Library
  8. Whittaker, Jake. "UC Davis East Asian Studies". University of California, Davis. UCdavis.edu Arhivirano October 7, 2008, na Wayback Machine.
  9. ANE TODAY - 201508 - Policemen in 1st millennium BC Babylonia
  10. (PDF) Police forces in first millennium BC Babylonia and beyond, in: KASKAL 10 (2013), 69-87 | Reinhard Pirngruber - Academia.edu
  11. Conser, James A.; Russell, Gregory D.; Gingerich, Terry E.; Paynich, Rebecca (2005). Law Enforcement in the United States (angleščina). Jones & Bartlett Learning. ISBN 978-0-7637-8352-5.
  12. "Police in Ancient Egypt". Ancient History Encyclopedia. Pridobljeno dne 2020-05-03.
  13. Hunter, Virginia J. (1994). Policing Athens: Social Control in the Attic Lawsuits, 420-320 B.C. Princeton, NJ: Princeton University Press. str. 3. ISBN 978-1-4008-0392-7. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-04-21.
  14. The Spartan Hoplites - Louise Park, Timothy Love - Google ספרים
  15. Sharma, Anupam (2004). "Police in Ancient India". The Indian Journal of Political Science. 65 (1): 101–110. ISSN 0019-5510. JSTOR 41855800.
  16. "The Laws of the Ancient Persians". www.parstimes.com. Pridobljeno dne 2020-05-06.
  17. "POLICE LAWS - JewishEncyclopedia.com". www.jewishencyclopedia.com. Pridobljeno dne 2020-05-06.
  18. Adler, Philip J.; Pouwels, Randall L. (2016-09-28). World Civilizations (angleščina). Cengage Learning. ISBN 978-1-337-51764-5.
  19. History of the World - Dr Malti Malik - Google Books
  20. Life in the Aztec Empire - Stanford Mc Krause - Google ספרים
  21. The Rule of Empires: Those Who Built Them, Those Who Endured Them, and Why ... - Timothy Parsons - Google ספרים
  22. Malpass, Michael Andrew (1996). Daily Life in the Inca Empire. ISBN 9780313293900.
  23. as, Dilip K., Otwin Marenin (2000). Challenges of Policing Democracies: A World Perspective. Routledge. p. 17. ISBN 90-5700-558-1
  24. Bayley, David H. (1979). "Police Function, Structure, and Control in Western Europe and North America: Comparative and Historical Studies". Crime & Justice. 1: 109–143. doi:10.1086/449060. NCJ 63672.
  25. Emsley, Clive. Gendarmes and the State in Nineteenth-Century Europe (1999 ed.). Oxford University Press. pp. 52–57. ISBN 978-0198207986.
  26. Clark, John; Decalo, Samuel (2012). Historical Dictionary of Republic of the Congo. Lanham: Scarecrow Press. pp. 44–49. ISBN 978-0-8108-7989-8.
  27. Law Enforcement Statistics". Bureau of Justice Statistics. Archived from the original on October 2, 2006. Retrieved 2007-05-23.
  28. Introduction to Law Enforcement and Criminal Justice - Kären M. Hess, Christine Hess Orthmann - Google ספרים
  29. Section 4.1: Early History of Policing | Criminal Justice
  30. Dobrin, Adam (July 2017). "Volunteer police: History, benefits, costs and current descriptions". Security Journal. 30 (3): 717–733. doi:10.1057/sj.2015.18. ISSN 0955-1662.
  31. 31,0 31,1 Clarkson, Charles Tempest; Richardson, J. Hall (1889). Police!. str. 1–2. OCLC 60726408.
  32. Critchley, Thomas Alan (1978). A History of Police in England and Wales. The Statute of Winchester was the only general public measure of any consequence enacted to regulate the policing of the country between the Norman Conquest and the Metropolitan Police Act, 1829…
  33. Coke, Sir Edward (1642). The second part of the Institutes of the lawes of England: Containing the exposition of many ancient, and other statutes; whereof you may see the particulars in a table following…. Printed by M. Flesher and R. Young, for E.D., R.M., W.L. and D.P. str. 77. Pridobljeno dne 2012-07-11.
  34. "Bicentenaire: theme expo4". prefecture-police-paris.interieur.gouv.fr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne May 6, 2008. Pridobljeno dne 2009-06-21.