Odpre glavni meni

Wikipedija β

Britanski imperij (označen z rožnato) na zemljevidu iz leta 1879

Britanski imperij je bil sestavljen iz kolonij, dominionov, protektoratov in drugih ozemelj, ki so bila pod nadzorom Združenega kraljestva. Britanski imperij se je pričel z osvajanjem prekomorskih ozemelj v času evropske dobe odkritij. V času največjega obsega je bil britanski imperij največji imperij v zgodovini, ki je združeval 23% takratnega svetovnega prebivalstva in 24% svetovne kopne površine. Ko je bil imperij na vrhu svoje moči, je veljalo, da v Britanskem imperiju »sonce nikdar ne zaide«, saj je vedno sijalo vsaj v eni izmed kolonij.


Začetki britanskega imperija segajo v čas globalnih pomorskih odprav Španije in Portugalske v poznem 15. stoletju. Prve kolonije so bile kljub predhodnim odpravam čez Atlantik vzpostavljene šele v zadnjih dveh desetletjih 16. stoletja. Leta 1707 sta se Anglija in Škotska združili v Veliko Britanijo, britanski imperij pa je po vojnah z Francijo postal glavna kolonialna sila v Severni Ameriki.

Po osamosvojitvi trinajstih kolonij v Severni Ameriki (ki so kasneje postale ZDA) je bilo t.i. prvega britanskega imperija konec, britanski imperij pa se je začel širiti na pacifiško območje, Avstralijo, Novo Zelandijo, Afriko in v Azijo. Po več vojnah s Francijo, Nizozemsko in tudi Španijo na koncu 18. in v začetku 19. stoletja je britanski imperij predvsem po zaslugi svoje mornarice postal takrat najmočnejši imperij sveta in je kot tak brez večjih pretresov obstajal do začetka 1. svetovne vojne.

Pred prvo svetovno vojno je moč imperija začela slabeti, predvsem na račun Nemčije in ZDA, zato je sklenila zavezništvo z Japonsko, pa tudi s Francijo in Rusijo, ki sta bili prej nasprotnici. Po koncu vojne je britanski imperij dosegel svoj največji obseg, vendar je bil v vojni finančno, industrijsko in vojaško močno izčrpan. Do leta 1921 je Britanski imperij zajemal 458 milijonov ljudi (približno četrtino svetovnega prebivalstva) in se je raztezal čez okoli 33 milijonov km² (skoraj tretjina kopnega).

V obdobju med svetovnima vojnama je prišlo do teženj po osamosvojitvi Indija in Irske, Britanija pa se je tesneje povezala z ZDA. Leta 1922 je iz britanskega imperija izstopil Egipt (čeprav je še ostal podrejen imperiju), leta 1932 se je osamosvojil tudi Irak. Problemi pa so nastopili tudi v Palestini, kjer so se po objavi Balfourjeve deklaracije pričeli spori med Judi in Arabci. Na nekaterih dominionov je bilo odločeno, da Kanada, Avstralija, Južna Afrika, Svobodna irska država in Nova Fundlandija postanejo samostojne države znotraj britanskega imperija, kar je pomenilo, da so lahko oblikovale svoje zakone.

Na začetku 2. svetovne vojne je Britanija vstopila v vojno proti Nemčiji, čemur so kmalu sledili tudi dominioni. Britanija in ZDA sta podpisali tudi atlantsko listino, v kateri je bila omenjena tudi pravica držav po izbiri lastne oblike vladavine. Slednje je kasneje močno vplivvalo na okrepitev teženj po osamosvojitvi kolonij. Leta 1941 so britanske kolonije v Jugovzhodni Aziji zasedli Japonci, kar je pomenilo hud poraz. Čeprav je Britanija kasneje v vojni zmagala, je bil njen ugled zaradi hitre kapitulacije proti Japoncem na začetku vojne močno omajan, ravno tako je bila tik pred bankrotom, ki so ga reševale ZDA s svojimi posojili. Zato se je začela politika postopnega umika iz kolonij, ki so začele pridobivati samostojnost. Britanski imperij se za razliko od drugih kolonialnih držav tudi ni želel spuščati v dolgotrajne in drage kolonialne vojne. Nekatere od nekdanjih kolonij so se kasneje združile v zvezo Commonwealth, med katerimi so nekatere obdržale celo britansko kraljico kot vodjo države. Konec britanskega imperija za mnoge predstavlja prenos Hong Konga iz britanske oblasti Kitajski v letu 1997.

Do danes je imperij skorajda izginil, a je pustil močan vpliv po celem svetu, predvsem na področju ekonomije, prava, politike, športa; poleg tega je uveljavil angleščino kot svetovni jezik.

Ozemlja, ki so bila pod nadzorom britanskega imperija

Zunanje povezaveUredi