Odpre glavni meni

Britanski imperij

Ozemlja, ki so bila pod nadzorom britanskega imperija (rožnato)

Britanski imperij je poimenovanje za politično in ekonomsko skupnost kolonialnih držav in ozemelj pod vlado angleške, nato britanske, kraljevine. Sestavljali so ga Združeno kraljestvo ter kolonije, dominioni, protektorati in druga ozemlja pod nadzorom. V času največjega obsega je bil Britanski imperij največji imperij v zgodovini;[1] leta 1920 je združeval 23% takratnega svetovnega prebivalstva [2] in 24 % svetovne kopne površine.[3] Tudi zanj je veljalo geslo Španskega imperija, da v imperiju »sonce nikdar ne zaide«, saj je vedno sijalo vsaj v eni izmed kolonij. Trajal je od leta 1607 do leta 1997.

Vrste odvisnih ozemeljUredi

 
Britanski imperij (označen z rožnato) na zemljevidu iz leta 1879

Administracija odvisnih ozemelj Britanskega imperija, ki jih uvrščamo v splošni izraz kolonije, je bila zelo zapletena in raznolika zaradi neenotne sestave priključenih teritorijev. Še danes potekajo razprave o številu in lastnostih raznih načinov uprave, saj so bile nekatere kolonije tako edinstvene, da bi jih težko vključili v neki standard. Razen tega je treba tudi upoštevati, da se je status priključenih ozemelj spreminjal v teku časa. V grobih obrisih se dajo britanske kolonije razdeliti v štiri skupine: kronske kolonije, dominioni, pogodbene kolonije, Indija.

Kronske kolonijeUredi

Kronske kolonije (crown colony) so bila prekomorska ozemlja Anglije oz. Velike Britanije, ki niso mogla voliti predstavnikov v britanski parlament. Glede na samostojnost so se kronske kolonije delile na tri skupine:

  • kolonije z vlado, ki sta jo sestavljali večina članov, ki jih je imenoval kralj, in manjšina, ki jo je izvolilo domače prebivalstvo, na primer Jamajka, Šrilanka, Bermudi;
  • kolonije z vlado, čigar člane je imenoval samo kralj, vendar so nekateri od teh predstavljali domače prebivalstvo, na primer Grenada, Sierra Leone, Hong Kong;
  • kolonije, ki jih je upravljal kraljevi guverner brez sodelovanja domačega prebivalstva, na primer Gibraltar in Singapur.

Poimenovanje kronske kolonije se je uporabljalo do leta 1981, ko so se po zakonu preimenovale v odvisna ozemlja (dependent territories). Po letu 2002 so postale prekomorska britanska ozemlja (British Overseas Territories - BOT).

DominioniUredi

Dominion (dominion) je sprva bilo nekakšno privilegirano poimenovanje za kolonijo Virginijo za njeno zvestobo kraljevini (1651), vendar ji to ni prineslo nikake avtonomije. Pozneje se je to poimenovanje uporabljalo za kolonije, ki so postopoma dosegle priznanje "razsodne vlade" (responsible government), nato samostojnost v notranji politiki in po letu 1945 popolno avtonomijo. Dominioni so po tem postali neodvisni člani Commonwealtha, na primer Kanada, Avstralija, Južna Afrika.

Pogodbene kolonijeUredi

Pogodbene kolonije (charter colony) so bila ozemlja, ki jih je vezala na Anglijo oz. Veliko Britanijo pogodba o sodelovanju (charter). Ustvarjene so bile s pisnimi pogodbami med britansko vlado in privatniki (proprietary colony) ali med britansko vlado in privilegiranimi trgovskimi družbami (chartered colony). Podeljevale so koristnikom dejansko neomejeno oblast ob formalnem spoštovanju odvisnosti od kralja. Pogodbe s privatniki so bile v glavnem vladne koncesije ali kraljeva darila sorodnikom in ustanovam. Kot privatne pogodbene kolonije so nastale na primer severnoameriške kolonije, ki so po osamosvojitvi postale Združene države Amerike.

Pomembnejše so bile pogodbene kolonije, ki jih je vlada dodelila privilegiranim trgovskim družbam: pogodbe so določale teritorialne meje in obveznosti, ki so jih morale trgovske družbe spoštovati pri poslovanju, kar jim je podeljevalo dejansko neomejeno oblast pod državnim pokroviteljstvom. Glavna britanska privilegirana družba je bila Britanska vzhodnoindijska družba.

IndijaUredi

 
Oglas za železniški prevoz do Bombaya iz leta 1880

Posebej se obravnava največja in najpomembnejša britanska kolonija Indija, ki je prišla pod nadzor Britanske vzhodnoindijske družbe v prvi polovici 19. stoletja. Prebivalstvo se je leta 1857 uprlo evropskim hegemonističnim načrtom (prva indijska vojna za neodvisnost), vendar neuspešno, zato je celotna Indija prešla pod britansko nadoblast: del Indije je bil pod neposredno upravo Velike Britanije pod imenom Britanska Indija (British India), ostalo so upravljale lokalne oblasti pod nadzorstvom Britancev (princely states); vse skupaj se je formalno imenovalo British Ray ali Indijski imperij (Indian Empire),[4] ker je bila dejansko Indija s povezanimi ozemlji pravi imperij pod nadzorstvom Britanskega imperija.[5] To stanje je trajalo do leta 1947, ko se je ozemlje razdelilo na Indijski dominion in Pakistanski dominion, neodvisni državi v sklopu Commonwealtha. Republika Indija je nastala leta 1950 z izdajo samostojne ustave. Pakistan se je leta 1956 proglasil za Islamsko republiko.

Druga odvisna ozemljaUredi

Podobna kolonijam so še ozemlja imenovana protektorati (protectorate); od kolonij se razlikujejo, v kolikor je interna administracija popolnoma prepuščena lokalnim oblastem, ki so še pred prihodom Britancev uspešno upravljale državo, na primer Swaziland ("indirect rule").

Po prvi svetovni vojni so bili ustvarjeni še mandati (mandate), nekdanje ne-britanske kolonije, ki jih je Velika Britanija upravljala v imenu Društva narodov. Pozneje so večinoma prešli pod neposredno upravo Združenih narodov in/ali so dosegli neodvisnost (Kamerun, Somalija).[6]

ZgodovinaUredi

Britanski imperij se je pričel z osvajanjem prekomorskih ozemelj v času evropske dobe odkritij, to je v čas globalnih pomorskih odprav Španije in Portugalske v poznem 15. stoletju. Po njunem zgledu je tudi Anglija skušala pridobiti ameriška ozemlja, vendar Cabotovemu odkritju Nove Fundlandije 1497. ni sledila takojšnja kolonizacija. Prvi koloniji sta bili vzpostavljene šele v zadnjih dveh desetletjih 16. stoletja (St. John's na Novi Fundlandiji 1583. in Roanoke na obali današnje Severne Karoline 1587.), a sta zaradi nezadostne povezave z Evropo propadli in koloni so se verjetno asimilirali z domačini.

Prvo obdobjeUredi

 
Kovanec za vrednost “četrt ane” ('One Quarter Anna'), ki ga je leta 1835 izdala Britanska vzhodnoindijska družba

Imperij se je začel izoblikovati z intenzivno kolonizacijo severne Amerike in predvsem z nastankom privatnih organizacij, ki so z nadzorom britanskega prekomorskega trgovanja prevzele tudi upravljanje kolonij. Glavno vlogo je imela pri tem Britanska vzhodnoindijska družba, ki je imela v lasti obsežna ozemlja južne in vzhodne Azije. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj bi to obdobje predstavljalo Prvi britanski imperij, ki je trajal do leta 1783, ko je bila priznana osamosvojitev prvih kolonij na ameriških tleh.[7]

S podpisom Pariške mirovne pogodbe (1783) je Britanski imperij izgubil več ozemelj. Trinajst severnoameriških kolonij je osnovalo ZDA in ozemlje med Aligeni in Misisipijem je postalo obmejni pas med ZDA in španskimi posestvi; po Misisipiju so smele pluti britanske in ameriške ladje. Britanci so odstopili Franciji otok Tobago in vojaške postojanke v Senegalu; Španiji in Nizozemski so povrnili Florido in ostale kolonije, ki so jima prej pripadale.[8]

Drugo obdobjeUredi

Po izgubi trinajstih kolonij v Severni Ameriki je Adam Smith objavil tezo, da je merkantilizem zastaran način trgovanja, ki ga je treba nadomestiti s politiko proste trgovine. Po tej teoriji naj bi bila kolonizacija nepotrebna, saj bi jo zelo ugodno zamenjala trgovina brez carinskih dajatev s prekomorskimi deželami. [9] V očeh konservativnih britanskih politikov in ekonomistov je ta teza odzvenela kot »kislo grozdje« Ezopove basni in sploh ni bila vzeta v poštev. Kljub porastu trgovanja z bivšimi ameriškimi kolonijami po njihovi osamosvojitvi,[10] je Velika Britanija nadaljevala kolonialno osvajanje na drugi strani sveta. Britanski imperij se je začel širiti na pacifiško območje, Avstralijo, Novo Zelandijo, Azijo in Afriko, čemur je industrijska revolucija osemnajstega stoletja bistveno pripomogla. To obdobje se obravnava kot Drugi britanski imperij.

Po več vojnah s Francijo, Nizozemsko in Španijo na koncu 18. in v začetku 19. stoletja je Britanski imperij, predvsem po zaslugi svoje mornarice, brez večjih pretresov ohranil prominenten položaj v svetovni politiki do začetka 1. svetovne vojne. Razni zgodovinarji[11][12] obravnavajo Drugi britanski imperij, to je dobo pomorske hegemonije Britancev skozi vse 19. stoletje, kot dobo miru in napredka (pax britannica), vendar današnje razumevanje zgodovine ne more mimo dejstva, da so bili v tem obdobju miru podjarmljeni Indija, velik del Afrike in tudi druga ozemlja širom sveta. V jugovzhodni Aziji in južni Ameriki sta britanska pax in njen nadzor gospodarstva prinesla določeno emancipacijo prebivalstva, vendar tudi njegovo politično vzgojo. Doba britanskega miru pa ni v nobeno od kolonij prinesla ekonomske blaginje.

Svetovne vojneUredi

V začetku 20. stoletja so ZDA postale pomemben ekonomski tekmec Britancev, medtem ko se je v Evropi zoperstavila britanski gospodarski hegemoniji Nemčija, kar je v kratkem sprožilo tudi vojaško nasprotovanje, v katero se pa ZDA niso vključile. V letih 1904/1907 so Združeno kraljestvo, Francija in Rusija sklenile vojaško zvezo (antanto) proti zvezi centralnih sil, to je Nemčije in Avstro-Ogrske iz leta 1879. To je dovedlo do prve svetovne vojne. Na izid vojne je močno vplivalo aktivno sodelovanje kolonij, kar je pripomoglo tudi do ozemeljske širitve. Versajska mirovna pogodba je odvzela Nemčiji velike posesti v Evropi in v kolonijah. Od teh je Britanski imperij pridobil, v obliki mandatov Društva narodov, Nemško vzhodno Afriko za Združeno kraljestvo, Samoo za Novo Zelandijo in ostale posesti v Tihem oceanu južno od ekvatorja za Avstralijo.[13] Tako je po koncu vojne Britanski imperij dosegel svoj največji obseg, saj je leta 1921 zajemal 458 milijonov ljudi in se je raztezal čez okoli 33 milijonov km². Združeno kraljestvo je po koncu vojne sicer ohranilo vsa svoja posestva, vendar je bilo v vojni finančno, industrijsko in vojaško močno izčrpano. Ugled velikega imperija je začel upadati.

 
Testiranje britanskih letal na Gibraltarju (1942)

Na začetku druge svetovne vojne je Združeno kraljestvo napovedalo vojno Nemčiji, kar je avtomatsko vključilo v vojno Indijo in kronske kolonije, ne pa dominionov Britanskega imperija. Združeno kraljestvo in ZDA sta podpisala tudi atlantsko listino, kar pa ni potegnilo ZDA v vojno. V listini je bila med drugim omenjena pravica držav po izbiri lastne oblike vladavine, kar je kasneje močno vplivalo na okrepitev teženj po osamosvojitvi kolonij.

Leta 1941 so britanske kolonije v Jugovzhodni Aziji zasedli Japonci, kar je za Britance pomenilo hud poraz. Sledili so razni japonski napadi, med drugim Pearl Harbor, ki je bil povod za vstop Američanov v vojno. Predsednik Winston Churchill je zatrdil, da je ameriški poseg v vojno zagotovilo britanske zmage, vendar je prav očitna nezadostnost njegove vojske dokončno spodkopala sloves imperija. Združeno kraljestvo je sicer v vojni zmagalo, a njegov mednarodni ugled je bil močno omajan: celo Avstralija in Nova Zelandija sta raje navezali tesnejše stike z ZDA. Razen tega je bilo kraljestvo v hudi finančni stiski, kakor sicer vsa ostala Evropa. Zato je uvedlo politiko postopnega umika iz kolonij, ki so začele pridobivati samostojnost.

Osamosvojitev kolonijUredi

Že z ustanovitvijo dominionov 1907. je bilo odločeno, da Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, Nova Fundlandija, pozneje še Južna Afrika in Svobodna irska država postanejo samostojne države znotraj britanskega imperija, kar je pomenilo, da so lahko oblikovale svoje zakone in vodile neodvisno notranjo in zunanjo politiko.

Nato je v obdobju med svetovnima vojnama prišlo do teženj po osamosvojitvi Indije in Irske. Leta 1922 je iz Britanskega imperija izstopil Egipt (čeprav je še ostal podrejen imperiju), leta 1932 se je osamosvojil tudi Irak. Problemi so nastopili v Palestini, kjer so se po objavi Balfourjeve deklaracije pričeli spori med Judi in Arabci.[14]

Druga svetovna vojna, ki jo je sicer Združeno kraljestvo zaključilo na strani zmagovalcev, je bila dokončni udarec Britanskemu imperiju. Takoj po koncu vojne se je pričel proces osamosvojitve Indije, temu je sledila osamosvojitev Palestine. V 60. letih 20. stoletja se je pričelo tudi osamosvajanje afriških kolonij in držav v Karibskem morju.

 
Skupnost narodov

Leta 1931 je bila z vestminstrskim statutom predvidena Skupnost narodov (Commonwealth of Nations), pozneje formalno ustanovljena z Londonsko deklaracijo leta 1949, ki je označila vse članice kot »svobodne in enakopravne« (free and equal). S tem se je tudi Britanski imperij preimenoval v Commonwealth. [15]

DanesUredi

Zadnji del Britanskega imperija, Hong Kong, je prešel pod Kitajsko v letu 1997. Imperij je pustil močan vpliv po vsem svetu, predvsem na področju ekonomije, prava, politike, športa; poleg tega je uveljavil angleščino kot linguo franco.

V pravnem pogledu so ostanki Britanskega imperija še nekatera otoška ozemlja, ki so ostala pod britansko oblastjo. Imajo sicer lastno samostojno vlado, vendar priznavajo britanskega kralja za svojega vladarja. Od vseh prekomorskih ozemelj samo tri so dejansko neobljudena, saj na njih bivajo izključno raziskovalci in upravno osebje (Britansko antarktično ozemlje[16] ter Južna Georgija in Južni Sandwichevi otoki[17]) oziroma vojaška postojanka (Britansko ozemlje v Indijskem oceanu[18]).

 
Bermudi
 
Južna Georgija, satelitski posnetek
 
Otok Henderson v Pitcairnovih otokih

Seznam britanskih prekomorskih ozemelj:

SkliciUredi

  1. Praviloma si primat deli z Mongolskim imperijem trinajstega stoletja, z razliko, da je bila mongolska država zajeta v skupno ozemeljsko enoto (zato jo imenujemo cesarstvo), medtem ko so bile britanske posesti razpršene po vsem svetu (torej sestavljene iz kraljevine in kolonij).
  2. Ferguson, N.: Empire, Basic Books, 2004, ISBN 0-465-02329-0
  3. Elkins, C.: Imperial Reckoning: The Untold Story of Britain's Gulag in Kenya, Owl Books, 2005, ISBN 0-8050-8001-5
  4. Morefield, J.: Empires Without Imperialism: Anglo-American Decline and the Politics of Deflection, Oxford University Press 2014, ISBN 978-0-19-938725-0
  5. Bowen, H. V.; Mancke, E.; Reid, J.G.: Britain's Oceanic Empire: Atlantic and Indian Ocean Worlds, C.1550–1850, Cambridge University Press 2012, ISBN 978-1-107-02014-6
  6. Ferguson, N.: How Britain Made the Modern World, Allan Lane, London 2003
  7. Canny, N.: The Origins of Empire, The Oxford History of the British Empire Volume I, Oxford University Press 1998, ISBN 0-19-924676-9
  8. Hoffman, R.: Peace and the Peacemakers: The Treaty of 1783, University of Virginia Press 1986, ISBN 0-8139-1071-4
  9. The Wealth of Nations (1776) - Bogastvo narodov (prevedel Bogdan Gradišnik, Studia Humanitatis, 2010)
  10. James, L.: The Rise and Fall of the British Empire, Abacus, 2001
  11. Porter, A.: The Nineteenth Century, The Oxford History of the British Empire Volume III, Oxford University Press 1998, ISBN 0-19-924678-5
  12. Sondhaus, L.: Navies in Modern World History. London 2004), ISBN 1-86189-202-0
  13. Tucker, S. C. & Roberts, P.: The Encyclopedia of World War I : A Political, Social, and Military History. ABC=CLIO, 2005, ISBN 978-185109-420-2
  14. Louis, R.: The British Empire in the Middle East, 1945–1951: Arab Nationalism, the United States, and Postwar Imperialism, Oxford University Press 1986, ISBN 978-0-19-822960-5
  15. http://www.thecommonwealth.org/document/181889/34293/35468/214257/londondeclaration.htm
  16. https:// www.bas.ac.uk/about/antarctica/britain-in-antarctica/
  17. https://www.bas.ac.uk/polar-operations/sites-and-facilities/facility/king-edward-point/
  18. Wenban-Smith, N. and Carter, M., Chagos: A History, Exploration, Exploitation, Expulsion, Chagos Conservation Trust, London 2016, ISBN 978-0-9954596-0-1)

Zunanje povezaveUredi