Erwin Schrödinger

Erwin Rudolf Josef Alexander Schrödinger, avstrijski fizik, nobelovec, * 12. avgust 1887, Dunaj, Avstrija, † 4. januar 1961, Dunaj.

Erwin Schrödinger
Portret
RojstvoErwin Rudolf Josef Alexander Schrödinger
12. avgust 1887({{padleft:1887|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[1][2][…]
Dunaj[4]
Smrt4. januar 1961({{padleft:1961|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[4][3][…] (73 let)
Dunaj[1]
DržavljanstvoAvstrija, Irska
NarodnostAvstrija avstrijska
Irska irska
Področjafizika
UstanoveUniverza v Breslauu
Univerza v Zürichu
Humboldtova univerza v Berlinu
Univerza v Oxfordu
Univerza v Gradcu
Inštitut za višje študije v Dublinu
Univerza v Ghentu
Alma materUniverza na Dunaju
Mentor doktorske
disertacije
Friedrich Hasenöhrl
Drugi študijski mentorjiFranz Serafin Exner
Friedrich Hasenöhrl
Znani študentiLinus Carl Pauling
Felix Bloch
Brendan Scaife
Poznan poSchrödingerjeva enačba
Schrödingerjeva mačka
Schrödingerjeva metoda
Schrödingerjev funkcional
Schrödingerjeva slika
Schrödinger-Newtonove enačbe
Schrödingerjevo polje
Rayleigh-Schrödingerjeva motnja
Schrödingerjeva logika
mačje stanje
Pomembne nagradeMatteuccijeva medalja (1927)
Nobel prize medal.svg Nobelova nagrada za fiziko (1933)
ZakonecAnnemarie Bertel (1920-1961)[6]
PodpisErwin Schrödinger signature.svg

Erwin Schrödinger (UK: /ˈʃrɜːdɪŋər/, ZDA: /ˈʃr-/ ;[7] nemško: [ˈɛɐ̯viːn ˈʃʁøːdɪŋɐ]) je deloval na področju kvantne mehanike. Pojasnil je obstoj ločenih tirov elektronov v atomu kjer je znana njegova Schrödingerjeva valovna enačba. V osnovah kvantne mehanike je znan njegov miselni Schrödingerjev paradoks z mačko, ki je vplival na podobne paradokse in probleme v zvezi z osnovami kvantne mehanike. Predaval je na Dunajski univerzi.

Kot fiziku mu je bilo jasno, da je zgradba žive snovi drugačna od snovi, ki jo proučujejo njegovi kolegi. Sestavni del življenja, takrat ga še niso imenovali DNK, je bil aperiodičen kristal. »V fiziki smo se dotlej ukvarjali le s periodičnimi kristali. Pohlevnemu umu fizika le-ti predstavljajo zelo zanimive in zapletene predmete in so med najbolj očarljivimi in zapletenimi zgradbami snovi, s katerimi narava draži njegove umske sposobnosti. Vendar pa so v primerjavi z aperiodičnimi kristali kar nekako preprosti in dolgočasni.« Razlika je bila podobna razliki med tapetami in tapiserijo, torej med rednim ponavljanjem vzorca in bogato, skladno spremenljivostjo umetnikove stvaritve. Fiziki so se naučili razumevati le tapete. Zato ni čudno, da so tako malo prispevali k biologiji. Njegov pogled je bil neobičajen. Obrabljena fraza je, da je življenje hkrati urejeno in zapleteno. Videti aperiodičnost kot vir posebnih lastnosti življenja pa je mejilo že skoraj na mistično. V njegovem času niti matematika niti fizika nista nudili resnične podpore za take zamisli. Nobenih orodij ni bilo, s katerimi bi analizirali neurejenost kot gradbeni sestavni del življenja. Danes ta orodja imamo.

Ko je večino svojega življenja preživel kot akademik s položaji na različnih univerzah, je Schrödinger skupaj s Paulom Diracom leta 1933 prejel Nobelovo nagrado za fiziko za svoje delo na področju kvantne mehanike, istega leta, ko je zapustil Nemčijo zaradi nasprotovanja nacizmu. V svojem osebnem življenju je živel tako z ženo kot z ljubico, kar je lahko povzročilo težave, zaradi katerih je zapustil svoj položaj v Oxfordu. Nato je do leta 1938 bil na položaju v Gradcu v Avstriji do nacistične okupacije, ko je pobegnil in končno našel dolgoročno ureditev v Dublinu, kjer je ostal do upokojitve leta 1955. Umrl je na Dunaju zaradi tuberkuloze v starosti 73 let.

BiografijaUredi

Zgodnja letaUredi

Schrödinger se je rodil 2. avgusta 1887 v Erdbergu (de), Dunaj v Avstriji. Njegov oče je bil Rudolf Schrödinger (de) (proizvajalec vreč, botanik[8] ) in Georgine Emilia Brenda Schrödinger (rojena Bauer) (hči Alexandra Bauerja (de), profesorja kemije, TU Wien).[9] Bil je njun edini otrok.

Njegova mati je bila potomka avstrijskega in angleškega rodu; njegov oče je bil katoličan, mati pa luteranka. Čeprav je bil vzgojen kot luteran, je postal ateist.[10] Kljub temu so ga močno zanimale vzhodne religije in panteizem, in v svojih delih je uporabljal versko simboliko.[11] Verjel je tudi, da je njegovo znanstveno delo pristop k božanskosti, čeprav v intelektualnem smislu.[12]

Angleščino se je lahko učil tudi izven šole, saj je bila njegova babica po materi Britanka.[13] Med letoma 1906 in 1910 (leto, ko je doktoriral) je Schrödinger študiral na Univerzi na Dunaju pri fizikih Franzu S. Exnerju (1849–1926) in Friedrichu Hasenöhrlu (1874–1915). Doktoriral je na Dunaju pri Hasenöhrlu. Izvajal je tudi eksperimentalna dela s Karlom Wilhelmom Friedrichom "Fritzom" Kohlrauschom. Leta 1911 je Schrödinger postal Exnerjev pomočnik.

Srednja letaUredi

Leta 1914 so Schrödingerju priznali habilitacijo (venia legendi). Med letoma 1914 in 1918 je sodeloval v vojni kot častnik v Avstrijskem topništvu (Gorica, Devin, Sesljan, Prosecco, Dunaj). Del leta 1915 je kot topniški častnik preživel v Šempetru pri Gorici in tam pisal dnevnik. V njem se razkrivajo avtorjeva razmišljanja, kritične misli o vojni in miru, razvidno je tudi zanimanje za eksperimentalno psihologijo.[14][15]

Leta 1920 je postal pomočnik Maxa Wiena v Jeni, septembra 1920 pa je dobil v Stuttgartu mesto ao. Prof. (ausserordentlicher Professor, izredni profesor). Leta 1921 je postal o. (ordentlicher Professor, tj. redni profesor) v Breslauu (danes Wrocław, Poljska).

Leta 1921 se je preselil na univerzo v Zürichu. Leta 1927 je nasledil Maxa Plancka na Univerzi Friedricha Wilhelma v Berlinu. Leta 1933 se je Schrödinger odločil zapustiti Nemčijo, ker ni odobraval nacističnega antisemitizma. Postal je štipendist na Magdalen College v Univerzi v Oxfordu. Kmalu po prihodu je skupaj s Paulom Diracom prejel Nobelovo nagrado. Njegovo nekonvencionalno privatno življenje, ko si je delil stanovanje z dvema ženskama,[16] na Oxfordu ni bilo dobro sprejeto. Leta 1934 je Schrödinger predaval na univerzi Princeton; tam so mu ponudili stalno mesto, a tega ni sprejel. Spet je verjeto težavo povzročila njegova želja, da bi uredila hišo skupaj z ženo in svojo ljubico.[17] Dobil je možnost zaposlitve na Univerzi v Edinburghu, vendar je prišlo do zamud pri izdaji vizumov in na koncu je leta 1936 prevzel položaj na Univerzi v Gradcu v Avstriji. Sprejel je tudi ponudbo za mesto predsednika na Oddelku za fiziko Univerze Allahabad v Indiji.[18]

Leta 1935, po obsežni korespondenci z Albertom Einsteinom, je ustvaril predlog za tisto, kar se danes imenuje Miselni eksperiment Schrödingerjeve mačke.[19]

 
Erwin Schrödinger kot mladenič


Kasnejša letaUredi

Leta 1938 je imel Schrödinger po Anschlussu (priključitev Avstrije Tretjemu rajhu), težave v Gradcu zaradi bega iz Nemčije leta 1933 in znanega nasprotovanja nacizmu.[20] Podal je izjavo, v kateri se je odrekel temu nasprotovanju (kasneje je to obžaloval in Einsteinu pojasnil razlog).[21] Vendar to ni povsem pomirilo Graško univerzo, ki ga je zaradi politične nezanesljivosti razrešila s položaja. Dobil je navodila, naj ne zapusti države. Z ženo sta kljub temu pobegnila v Italijo. Od tam je šel na Oxford in Univerzo v Gentu.[21][20]

 
Schrödinger (sprednja vrsta 2. z desne) in De Valera (sprednja vrsta 4. z leve) na Dublinskem inštitutu za napredne študije leta 1942

Istega leta je prejel osebno povabilo od irskega Taoiseacha, Éamon de Valera, ki je bil tudi matematik, da biva na Irskem in se strinjal, da bo pomagal ustanoviti Inštitut za napredne študije v Dublinu.[22] Preselil se je na Kincora Road, Clontarf, Dublin. Na njegovi rezidenci v Clontarfu in na naslovu njegovega delovnega mesta na trgu Merrion so postavili ploščo.[23][24][25] Schrodinger je verjel, da ima kot Avstrijec edinstven odnos do Irske. Oktobra 1940 je pisec iz Irish Press intervjuval Schrodingerja, ki je govoril o keltski dediščini Avstrijcev, rekoč: "Verjamem, da obstaja globlja povezava med nami, Avstrijci in Kelti. Imena krajev v avstrijskih Alpah naj bi bila keltskega izvora.«[26] Leta 1940 je postal direktor Šole za teoretično fiziko in tam ostal 17 let. Leta 1948 je postal naturaliziran irski državljan, ohranil pa je tudi avstrijsko državljanstvo[27] .

Leta 1944 je napisal What Is Life?, ki vsebuje razpravo o negentropiji in konceptu kompleksne molekule z genetsko kodo za žive organizme. Glede na spomine Jamesa D. Watsona DNA, the Secret of Life, je Schrödingerjeva knjiga Watsonu dala navdih za raziskovanje genov, kar je leta 1953 pripeljalo do odkritja strukture dvojne vijačnice DNK. Podobno je Francis Crick v svoji avtobiografski knjigi What Mad Pursuit opisal, kako so nanj vplivale Schrödingerjeve špekulacije o tem, kako bi lahko bile genetske informacije shranjene v molekulah.[28]

Schrödinger je ostal v Dublinu do upokojitve leta 1955.

Leta 1956 se je vrnil na Dunaj (položaj ad personam). Na pomembnem predavanju med Svetovno energetsko konferenco je zavrnil govor o jedrski energiji zaradi skeptičnosti do nje in je namesto tega imel filozofsko predavanje. V tem obdobju se je Schrödinger oddaljil od prevladujoče definicije delčnovalovne dualnosti v kvantni mehaniki in je promoviral samo idejo o valovih, kar je povzročilo veliko polemik.[29][30]

Zasebno življenjeUredi

6. aprila 1920 se je Schrödinger poročil z Annemarie (Anny) Bertel.[31] Schrödinger je bolehal za tuberkulozo in je v dvajsetih letih 20. stoletja večkrat bival v sanatoriju v Arosi. Tam je nastalal njegova valovna enačba.[32] Schrödinger je imel nekonvencionalno zasebno življenje. Ko se je leta 1938 preselil na Irsko, je pridobil vizume zase, svojo ženo in še eno žensko, ga. Hilde March. March je bila žena avstrijskega kolega in Schrödinger je z njo leta 1934 dobil hčerko.[33] Schrödinger je osebno pisal Taoiseachu, Éamon de Valera, da bi pridobil vizum za ga. March. Oktobra 1939 se je ménage à trois preselila v Dublin.[33]

 
Grob Annemarie in Erwina Schrödingerja; nad tablico z imenom je vpisana Schrödingerjeva kvantnomehanska valovna enačba:
 

4. januarja 1961 je Schrödinger umrl na Dunaju zaradi tuberkuloze, star 73 let.[34] Anny je postala vdova. Pokopali so ga v Alpbachu v Avstriji na katoliškem pokopališču. Čeprav ni bil katoličan, je duhovnik, odgovoren za pokopališče, dovolil pokop, potem ko je izvedel, da je bil Schrödinger član Papeške akademije znanosti.[35] Njegova žena Anny (rojena 3. decembra 1896) je umrla 3. oktobra 1965. Eden od Schrödingerjevih vnukov, Terry Rudolph, je šel po njegovih stopinjah kot kvantni fizik in poučuje na Imperialnem kolidžu v Londonu.[36][37]

Obtožbe spolne zlorabeUredi

Schrödinger je beležil svoje spolne stike, vključno z otroki, ki jih je morda spolno zlorabljal, v dnevnik, ki ga je imenoval Ephemeridae, v katerem je navedel "nagnjenost k najstnicam z utemeljitvijo, da je njihova nedolžnost idealna kombinacija za njegov naravni genij".[38]

Schrödinger je pri 39 letih poučeval 14-letno "Ithi" Junger in glede na poročanje Irsih Daily Mail "domnevno [potegoval] za [njeno] naklonjenost".[39] John Gribbin je v svoji biografiji o Schrödingerju iz leta 2012 zapisa: "Poleg matematike so lekcije vključevale 'dokaj božanja in crkljanja' in Schrödinger se je kmalu prepričal, da je zaljubljen v Ithi".[40] Jungerjeva je pri 17 letih zanosila s Schrödingerjem, ta pa jo je na koncu zapustil in odšel naprej proti drugim ciljem.[41]

Carlo Rovelli v svoji knjigi Helgoland ugotavlja, da je Schrödinger »vedno vzdrževal več odnosov hkrati – in ni skrival, da se je navduševal nad predadolescentnimi dekleti«. Na Irskem, piše Rovelli, je imel po enega otroka z dvema študentkama.[42] Med raziskovanjem družinskega drevesa je Bernard Biggar odkril poročila, da je Schrödinger zapeljeval svojo sestrično Barbaro MacEntee, ko je bila stara 12 let.[43] Kot kaže, je njen stric, matematik in duhovnik Pádraig de Brún, svetoval Schrödingerju, naj je ne zasleduje več,[44] in Schrödinger je pozneje v svojem dnevniku zapisal, da je bila ena izmed njegovih »neuslišanih ljubezni«.[45]

Kate Nolan, psevdonim, ki ga je njena družina uporabljala za zaščito žrtve, in jo je Schrödinger oplodil, je trdila o pomanjkanju soglasja. V biografiji znanstvenika Walterja Moora je opisano, da je bil Schrödingerjev odnos do žensk "v bistvu odnos moške nadvlade",[46] oceno, ki jo je potrdil Helge Kragh v svojem pregledu Mooreove biografije, "Osvajanje žensk, zlasti zelo mladih žensk, je bila sol življenja za tega iskrenega romantičnega in moškega šovinista."[47]

V članku Irish Timesa iz leta 2021 je časopis Schrödingerjev vzorec serijske zlorabe opredelil kot "vedenje, [ki je] ustrezalo profilu pedofila v splošno razumljenem pomenu tega izraza."[48] Oddelek za fiziko Kolidžu svete Trojice v Dublinu je januarja 2022 objavil, da bodo priporočili, da se predavalnica, ki je bila poimenovana po Schrödingerju od devetdesetih let prejšnjega stoletja, preimenuje zaradi zgodovine njegovih spolnih zlorabe[49], medtem ko bi sliko znanstvenika odstranili, razmišljajo pa tudi o preimenovanju naslova serije predavanj.[50]

V članku iz leta 2022, objavljenem v avstrijskem časopisu DerStandard[51], je bilo več obtožb ovrženih, pojasnjenih je več točk in izražen je bil dvom, ali je bil Schrödinger res zlorabljalec ali dejansko žrtev. Zlasti: 1) Jungerjeva je zanosila pri 20 letih in zdi se, da je imela s fizikom zelo dober prijateljski odnos tudi po domnevnem splavu. O tem priča prisrčno pismo takrat 21-letne Ithije (stran 12 od 106) iz leta 1933. 2) Kot pravi Moore, je imela Felicie Krauss (in ne Felice, kot piše Irish Times) 17 in ne 15 let, ko se je Schrödinger vanjo zaljubil. Ta naklonjenost je ostala platonska, kot je zapisal Moore. 3) Glede na biografijo je odnos s Schrödingerjevo poznejšo ženo postal resen šele, ko je Annemarie Bertel dopolnila 19 let, 4) Rovellijeva izjava, da sta bili ženski, s katerima je imel Schrödinger otroke na Irskem, študentki (kar posredno nakazuje, da bi lahko izkoriščal razmerje odvisnosti) je tudi napačna: ena je bila stara 26 let, ko jo je spoznal in delala je v mestnem svetu Dublina, druga je bila igralka, levičarska politična aktivistka, publicistka in tudi poročena pet let. Njena starost ni znana. 5) V Moorovi biografiji (edini avtor, ki je imel dostop do Schrödingerjevih dnevnikov) se je Schrödinger zaljubil v 13-letno Lotte Rella. Ko pa se je to zgodilo, je bil še srednješolec na Dunaju in imel je komaj enajst let. Po mnenju DerStandard to vodi do nadaljnjih vprašanj, kako verodostojna je Moorova biografija, ki še vedno velja za najpomembnejši referenčni vir za Schrödingerjevo življenje. Glede na članek DerStandard se Leonhard Braunizer spominja, da je njeno mati biografija zelo "prizadela"; predvsem zaradi številnih špekulativnih trditev o dedkovem zasebnem in ljubezenskem življenju, ki so v biografiji ostale »v mnogih primerih nedokumentirane domneve«. Po objavi biografije je družina prekinila vse stike z Moorom.

Akademski interesi in življenje umaUredi

Schrödinger je zgodaj v svojem življenju eksperimentiral na področjih elektrotehnike, atmosferske elektrike in atmosferske radioaktivnosti, vendar je običajno delal s svojim nekdanjim učiteljem Franzom Exnerjem. Študiral je tudi teorijo vibracij, teorijo Brownovega gibanja in matematično statistiko. Leta 1912 je Schrödinger na zahtevo urednikov Handbook of Electricity and Magnetism napisal članek z naslovom Dielektrizem. Istega leta je Schrödinger podal teoretično oceno verjetne višinske porazdelitve radioaktivnih snovi, ki je bila potrebna za razlago opazovane radioaktivnosti atmosfere, in avgusta 1913 izvedel več poskusov v Zeehameu, ki so potrdili njegovo teoretično oceno in ocene Victorja Franza Hessa. Za to delo je Schrödinger leta 1920 prejel Haitingerjevo nagrado (Haitinger-Preis) Avstrijske akademije znanosti.[52] Druge eksperimentalne študije, ki jih je mladi raziskovalec izvedel leta 1914, so bile preverjanje formul za kapilarni tlak v plinskih mehurčkih in preučevanje lastnosti mehkega beta sevanja, ki ga povzročajo žarki gama, ki trčijo na kovinsko površino. Zadnje delo je opravil skupaj s prijateljem Fritzom Kohlrauschom. Leta 1919 je Schrödinger izvedel svoj zadnji fizikalni poskus na koherentni svetlobi in se nato osredotočil na teoretične študije.[navedi vir]

Kvantna mehanikaUredi

Nova kvantna teorijaUredi

V prvih letih svoje kariere se je Schrödinger seznanil z idejami stare kvantne teorije, ki je bila razvilta v delih Maxa Plancka, Alberta Einsteina, Nielsa Bohra, Arnolda Sommerfelda in drugih. To znanje mu je pomagalo pri delu pri nekaterih problemih teoretične fizike, vendar se takratni avstrijski znanstvenik še ni bil pripravljen ločiti od tradicionalnih metod klasične fizike.[navedi vir]

Prve Schrödingerjeve objave o atomski teoriji in teoriji spektra so se začele pojavljati šele v začetku dvajsetih let 20. stoletja, ko je spoznal Sommerfelda in Wolfganga Paulija ter po selitvi v Nemčijo. Januarja 1921 je Schrödinger končal svoj prvi članek na to temo, o Bohr-Sommerfeldovem učinku interakcije elektronov na nekatere značilnosti spektra alkalijskih kovin. Zanj je bila še posebej zanimiva vpeljava relativističnih dejavnikov v kvantni teoriji. Jeseni 1922 je z geometrijskega vidika analiziral orbite elektronov v atomu z uporabo metod, ki jih je razvil matematik Hermann Weyl (1885–1955). To delo, v katerem je bilo prikazano, da so kvantne orbite povezane z določenimi geometrijskimi lastnostmi, je bilo pomemben korak pri napovedovanju nekaterih značilnosti valovne mehanike. V začetku istega leta je ustvaril Schrödingerjevo enačbo relativističnega Dopplerjevega učinka za spektralne črte, ki temelji na hipotezi svetlobnih kvantov ter upoštevanju energije in gibalne količine. Všeč mu je bila ideja njegovega učitelja Exnerja o statistični naravi ohranitvenih zakonov, zato je navdušeno sprejel članke Bohra, Kramersa in Slaterja, ki so namigovali na možnost kršitve teh zakonov v posameznih atomskih procesih (npr. v procesu emisije sevanja). Čeprav so poskusi Hansa Geigerja in Waltherja Botheja kmalu vrgli senco dvoma, je bila ideja o energiji kot statističnem konceptu za Schrödingerja vseživljenjska privlačnost in o njej je razpravljal v nekaterih poročilih in publikacijah.[53]

Rojstvo valovne mehanikeUredi

Januarja 1926 je Schrödinger v Annalen der Physik objavil članek "Quantisierung als Eigenwertproblem" (Kvantizacija kot Problem lastnih vrednosti)[54] o valovni mehaniki in predstavil, kar je danes poznamo kot Schrödingerjeva enačba. V tem članku je podal "izpeljavo" valovne enačbe za časovno neodvisne sisteme. Ta članek so po svetu slavili kot enega najpomembnejših dosežkov dvajsetega stoletja in je povzročil revolucijo v večini področij kvantne mehanike in pravzaprav vse fizike in kemije. Samo štiri tedne pozneje je bil objavljen drugi članek, ki je rešil probleme kvantnega harmoničnega oscilatorja, togega rotorja in dvotomske molekule ter dal novo izpeljavo Schrödingerjeve enačbe. Tretji članek, objavljen maja, je pokazal enakovrednost njegovega pristopa Heisenbergovemu in podal obravnavo Starkovega pojava. Četrti dokument v tej seriji je pokazal, kako obravnavati probleme, pri katerih se sistem spreminja s časom, na primer pri problemih razprševanja. V tem članku je predstavil kompleksno rešitev valovne enačbe, da bi preprečil pojav diferencialnih enačb četrtega in šestega reda. Schrödinger je končno reduciral red enačbe na ena.[55] (To je bil verjetno trenutek, ko je kvantna mehanika prešla z realnih na kompleksna števila.) Ti dokumenti so bili njegov osrednji dosežek in fizikalna skupnost jih je takoj prepoznala kot velikega pomena.[navedi vir]

Schrödinger ni bil povsem zadovoljen z implikacijo kvantne teorije, ki se je na njegovo teorijo nanašala kotl "valovna mehanika".[56] [57] O interpretaciji verjetnosti kvantne mehanike je napisal: "Ni mi všeč in žal mi je, da sem imel kdaj kaj opraviti s tem." (Samo zato, da bi osmešil københavnsko interpretacijo kvantne mehanike, si je izmislil znameniti miselni eksperiment, imenovan paradoks Schrödingerjevega mačka,[58] in govorilo se je, da se je jezno pritoževal svojim študentom, da "zdaj prekleti gottingenski fiziki uporabljajo mojo čudovito valovno mehaniko za računanje njihovih usranih matričnih elementov"[59])

Do leta 1960 je bilo objavljeno več kot 100.000 znanstvenih člankov, ki so izhajali iz njegove teorije.[60]

Delo na enotni teoriji poljaUredi

Po svojem delu na kvantni mehaniki je Schrödinger posvetil veliko truda delu na enotni teoriji polja, ki bi združila gravitacijo, elektromagnetizem in jedrske sile v okviru Splošne teorije relativnosti, o čemer se je dopisoval z Albertom Einsteinom.[61] Leta 1947 je v govoru na Kraljevi irski akademiji objavil rezultat, »Affine Field Theory (Afina teorija polja)« [62], vendar je Einstein to objavo kritiziral kot »preuranjeno«, saj ni pripeljala do želene enotne teorije.[61]

BarvaUredi

Schrödinger se je močno zanimal za psihologijo, zlasti zaznavanje barv in kolorimetrijo (nemško: Farbenmetrik). Kar nekaj let svojega življenja se je ukvarjal s temi vprašanji in na tem področju objavil vrsto prispevkov:

  • "Theorie der Pigmente von größter Leuchtkraft", Annalen der Physik, (4), 62, (1920), 603–22 (Teorija pigmentov z najvišjo svetilnostjo)
  • "Grundlinien einer Theorie der Farbenmetrik im Tagessehen", Annalen der Physik, (4), 63, (1920), 397–456; 481–520 (Oris teorije merjenja barv za dnevno zaznavanje svetlobe)
  • "Farbenmetrik", Zeitschrift für Physik, 1, (1920), 459–66 (Merjenje barv).
  • "Über das Verhältnis der Vierfarbenzur Dreifarben-theorie", Mathematisch-Naturwissenschaftliche Klasse, Akademie der Wissenschaften, Wien, 134, 471, (O razmerju teorije štirih barv do teorije treh barv).
  • "Lehre von der strahlenden Energie", Müller - Pouillets Lehrbuch der Physik und Meteorologie, letnik 2, del 1 (1926) (Pragovi barvnih razlik).

Njegovo delo o psihologiji zaznavanja barv sledi korakom Newtona, Maxwella in von Helmholtza na istem področju. Nekateri od teh člankov so bili prevedeni v angleščino in jih lahko najdete v: Sources of Color Science, ur. David L. MacAdam, MIT Press (1970) in v Erwin Schrödinger’s Color Theory, Translated with Modern Commentary, ur. Keith K. Niall, Springer (2017). ISBN 978-3-319-64619-0 DOI: 10.1007/978-3-319-64621-3.

Zanimanje za filozofijoUredi

Schrödinger se je zelo zanimal za filozofijo in nanj so vplivala dela Arthurja Schopenhauerja in Barucha Spinoze. V svojem predavanju "Um in materija" je dejal, da je "svet, razširjen v prostoru in času, le naša upodobitev." To je ponovitev prvih besed Schopenhauerjevega glavnega dela. Schopenhauerjeva dela so ga seznanila tudi z indijsko filozofijo, natančneje z Upinšadami in interpretacijo Advaite Vedante. Nekoč je prevzel posebno misel: "Če je svet res ustvarjen z našim dejanjem opazovanja, bi moralo biti na milijarde takih svetov, eden za vsakega od nas. Kako to, da sta tvoj in moj svet enaka? Če se kaj zgodi v mojem svetu, se to zgodi tudi v tvojem? Kaj povzroča, da se vsi ti svetovi med seboj sinhronizirajo?".

»Očitno obstaja samo ena alternativa, namreč poenotenje umov oziroma zavesti. Njihova mnogoterost je le navidezna, v resnici je samo en um. To je doktrina Upinšad." [63]

Schrödinger je v svojih predavanjih in pisanjih obravnaval teme, kot so zavedanje, problem duha in telesa, čutno zaznavanje, svobodna volja in objektivna resničnost.[64][65][66]

Schrödingerjev pogled na odnose med vzhodno in zahodno miselnostjo je bil preudaren, saj je izražal spoštovanje do vzhodne filozofije, obenem pa je priznal, da nekatere ideje ne ustrezajo empiričnim pristopom k naravni filozofiji.[67] Schrödinger je izrazil naklonjenost ideji tat tvam asi in izjavil: "lahko se vržeš plosko na tla, iztegnjen na materi Zemlji, s prepričanjem, da si eno z njo in ona s teboj."[68]

DediščinaUredi

O filozofskih vprašanjih, ki jih odpira Schrödingerjeva mačka, se še danes razpravlja in ostajajo njegova najtrajnejša zapuščina v popularni znanosti, medtem ko je Schrödingerjeva enačba njegova najtrajnejša zapuščina na bolj tehnični ravni. Schrödinger je eden izmed posameznikov, ki so bili imenovani "oče kvantne mehanike". Po njem je poimenovan veliki krater Schrödinger[69] na drugi strani Lune. Mednarodni inštitut za matematično fiziko Erwina Schrödingerja je bil ustanovljen leta 1993 na Dunaju.

Schrödingerjev portret je bil glavni element avstrijskega bankovca za 1000 šilingov iz leta 1983–97.[70]

Po njem je poimenovana stavba Univerze v Limericku v Limericku na Irskem,[71] prav tako "Erwin Schrödinger Zentrum" v Adlershofu v Berlinu.[72]

Schrödinger ima tudi predavalnico na Kolidžu svete Trojice v Dublinu, posvečeno njemu. Januarja 2022 je vodja šole za fiziko izjavil, da bo zaradi Schrödingerjeve "zgodovine spolne zlorabe žensk in otrok" predlagana opustitev imena predavalnice Schrödinger.[73]

Schrödingerjevo 126. obletnico rojstva leta 2013 so proslavili z Google Doodle.[74][75]

Schrödinger je postal bistveno bolj znan zaradi pogoste omembe Schrödingerjeve mačke v The Big Bang Theory.[76]

Priznanja in nagradeUredi

 
Nobelova diploma Erwina Schrödingerja

Objavljena delaUredi

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 Record #118823574 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. 3,0 3,1 MacTutor History of Mathematics archive
  4. 4,0 4,1 Шрёдингер Эрвин // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  5. SNAC — 2010.
  6. Walter J. Moore (1992). Schrödinger, life and thought. Cambridge University Press. str. 10–. ISBN 978-0-521-43767-7.
  7. "Schrödinger". Random House Webster's Unabridged Dictionary.
  8. Schrodinger, Rudolf. "The International Plant Names Index". IPNI. Pridobljeno dne 13 August 2016.
  9. Moore 1994, str. 13–18.
  10. Moore 1994 Quote: "In one respect, however, he is not a romantic: he does not idealize the person of the beloved, his highest praise is to consider her his equal. 'When you feel your own equal in the body of a beautiful woman, just as ready to forget the world for you as you for her – oh my good Lord – who can describe what happiness then. You can live it, now and again – you cannot speak of it.' Of course, he does speak of it, and almost always with religious imagery. Yet at this time he also wrote, 'By the way, I never realized that to be nonbelieving, to be an atheist, was a thing to be proud of. It went without saying as it were.' And in another place at about this same time: 'Our creed is indeed a queer creed. You others, Christians (and similar people), consider our ethics much inferior, indeed abominable. There is that little difference. We adhere to ours in practice, you don't.'"
  11. Paul Halpern (2015). Einstein's Dice and Schrödinger's Cat. Perseus Books Group. str. 157. ISBN 978-0-465-07571-3. In the presentation of a scientific problem, the other player is the good Lord. He has not only set the problem but also has devised the rules of the game--but they are not completely known, half of them are left for you to discover or deduce. I am very astonished that the scientific picture of the real world around me is very deficient. It gives a lot of factual information, puts all our experience in a magnificently consistent order, but is ghastly silent about all that is really near to our heart, that really matters to us. It cannot tell us a word about red and blue, bitter and sweet, physical pain and physical delight; it knows nothing of beautiful and ugly, good or bad, God and eternity. Science sometimes pretends to answer questions in these domains, but the answers are very often so silly that we are not inclined to take them seriously. I shall quite briefly mention here the notorious atheism of science. The theists reproach it for this again and again. Unjustly. A personal God cannot be encountered in a world picture that becomes accessible only at the price that everything personal is excluded from it. We know that whenever God is experienced, it is an experience exactly as real as a direct sense impression, as real as one's own personality. As such He must be missing from the space-time picture. "I do not meet with God in space and time", so says the honest scientific thinker, and for that reason he is reproached by those in whose catechism it is nevertheless stated: "God is a Spirit." Whence came I and whither go I? That is the great unfathomable question, the same for every one of us. Science has no answer for it
  12. Moore 1992 Quote: "He rejected traditional religious beliefs (Jewish, Christian, and Islamic) not on the basis of any reasoned argument, nor even with an expression of emotional antipathy, for he loved to use religious expressions and metaphors, but simply by saying that they are naive." ... "He claimed to be an atheist, but he always used religious symbolism and believed his scientific work was an approach to the godhead."
  13. Hoffman, D. (1987). Эрвин Шрёдингер. Мир. str. 13–17.
  14. Ž., I. (30. 10. 2018). "Erwin Schrödinger: Vojni dnevnik 1915". revija Družina. Pridobljeno dne 2022-06-27.
  15. Humar, Vesna (26.9.2018). "Je Schrödingerjeva mačka iz Šempetra?". Primorske novice. Pridobljeno dne 27.6.2022.
  16. Moore 1992, str. 278 ff..
  17. "Schrödinger, Erwin Rudolf Josef Alexander" in Deutsche Biographie
  18. "Bombay University Names Refugee Scientist to Faculty". Jewish Telegraphic Agency. 20 May 1940. Pridobljeno dne 14 August 2016.
  19. Bhaumik, Mani L. (2017). "Is Schrödinger's Cat Alive?". Quanta. 6 (1): 75. doi:10.12743/quanta.v6i1.68.
  20. 20,0 20,1 Akhlesh Lakhtakia (1996). Models and Modelers of Hydrogen: Thales, Thomson, Rutherford, Bohr, Sommerfeld, Goudsmit, Heisenberg, Schrödinger, Dirac, Sallhofer. World Scientific. str. 147–. ISBN 978-981-02-2302-1.
  21. 21,0 21,1 "Erwin Rudolf Josef Alexander Schrödinger". MacTutor History of Mathematics archive. Pridobljeno dne 14 August 2016.
  22. Daugherty, Brian. "Brief Chronology". Erwin Schrödinger. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9 March 2012. Pridobljeno dne 10 December 2012.
  23. "A quantum leap to Clontarf". The Irish Times.
  24. Fergusson, Maggie (10 November 2016). Treasure Palaces: Great Writers Visit Great Museums. Profile. ISBN 978-1-78283-278-2.
  25. "Erwin Schrödinger blue plaque". openplaques.org.
  26. Walter J. Moore. Schrödinger: Life and Thought. Cambridge, England, UK: Press Syndicate of Cambridge University Press, 1989. p.373.
  27. Clary, David C. (2022). "Foreign Membership of the Royal Society: Schrödinger and Heisenberg?". Notes and Records: The Royal Society Journal of the History of Science. doi:10.1098/rsnr.2021.0082.
  28. Crick, Francis (1988). What Mad Pursuit: A Personal View of Scientific Discovery. New York: Basic Books. ISBN 0-465-09137-7.
  29. "Nuclear Files: Library: Biographies: Erwin Schrödinger".
  30. Schrödinger, Are There Quantum Jumps, 1952. http://www.ub.edu/hcub/hfq/sites/default/files/Quantum_Jumps_I.pdf
  31. Moore 1992 discusses Schrödinger's unconventional relationships, including his affair with Hildegunde March, in chapters seven and eight, "Berlin" and "Exile in Oxford".
  32. Moore 1992, str. 194.
  33. 33,0 33,1 Ronan Fanning, Éamon de Valera: A Will to Power, Faber & Faber, 2015
  34. Moore 1992, str. 10.
  35. Moore 1992: "There was some problem about burial in the churchyard since Erwin was not a Catholic, but the priest relented when informed that he was a member in good standing of the Papal Academy, and a plot was made available at the edge of the Friedhof."
  36. Ryan, Greg (3 June 2013). "Searching for the Man Behind the Cat". The Brooklyn Rail. Pridobljeno dne 11 February 2017.
  37. Gribbin 2012.
  38. Humphreys, Joe (2021-12-11). "How Erwin Schrödinger indulged his 'Lolita complex' in Ireland". The Irish Times (angleščina). Pridobljeno dne 2022-01-25.
  39. Sweeney, Tanya (18 November 2018). "The Very Amorous Genius". Irish Daily Mail. Pridobljeno dne 2022-02-12.
  40. Gribbin 2012
  41. Teresi, Dick (1990-01-07). "The Lone Ranger of Quantum Mechanics". The New York Times (angleščina). ISSN 0362-4331. Pridobljeno dne 2022-02-07.
  42. Rovelli, Carlo (2021). Helgoland: Making Sense of the Quantum Revolution (First North American izd.). New York. str. 20. ISBN 978-0-593-32888-0. OCLC 1202306074.
  43. Humphreys, Joe (2021-12-11). "How Erwin Schrödinger indulged his 'Lolita complex' in Ireland". The Irish Times (angleščina). Pridobljeno dne 2022-01-25.
  44. "Erwin Schrödinger: Missbrauchstäter und/oder Rufmordopfer?". Der Standard (nemščina). Pridobljeno dne 2022-02-02.
  45. Druce, Jody (2022-01-11). "Physics Staff to Call for Schrödinger Theatre to be Renamed". The University Times (angleščina). Pridobljeno dne 2022-02-07.
  46. Moore, Walter John (1989). Schrödinger, life and thought. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-35434-X. OCLC 18463423.
  47. Kragh, Helge (1990). "Review of Schrödinger. Life and Thought". The British Journal for the History of Science. 23 (2): 231–233. ISSN 0007-0874. JSTOR 4026738.
  48. Humphreys, Joe (2021-12-11). "How Erwin Schrödinger indulged his 'Lolita complex' in Ireland". The Irish Times (angleščina). Pridobljeno dne 2022-01-25.
  49. Corr, Julieanne (2022-01-25). "Trinity to drop Schrödinger lecture theatre name over sex abuse". The Times (angleščina). ISSN 0140-0460. Pridobljeno dne 2022-02-07.
  50. Salerno, Bella (8 February 2022). "Schrödinger Lecture Theatre to be renamed the Physics Lecture Theatre". Trinity News. Pridobljeno dne 9 February 2022. The Schrödinger Lecture Theatre is to be renamed the Physics Lecture Theatre, as it was known during the early to mid 20th century. ... "...it was clear that a large majority of both staff and students now favour changing the name [of] the lecture theatre in the Fitzgerald Building that has borne his name since the 1990s” ... “The current approach continues to honour the indisputable scientific contribution of Erwin Schrödinger, while acknowledging disturbing information – much of it from Schrödinger’s own diaries – which is now also known.” ... a portrait of Schrödinger will be removed from the Fitzgerald building.
  51. "Erwin Schrödinger: Missbrauchstäter und/oder Rufmordopfer?". Der Standard (nemščina). Pridobljeno dne 2022-02-02.
  52. Mehra, J.; Rechenberg, H. (1987). Erwin Schrödinger and the Rise of Wave Mechanics. Springer. ISBN 978-0-387-95179-9. OCLC 692702783.
  53. Jammer, Max (1989) [1966]. The Conceptual Development of Quantum Mechanics. New York: American Institute of Physics. ISBN 978-0-88318-617-6. OCLC 300417620.
  54. Schrodinger, Erwin (1926). "Quantisierung als Eigenwertproblem". Annalen der Physik. 384 (4): 273–376. Bibcode:1926AnP...384..361S. doi:10.1002/andp.19263840404.
  55. The Dreams That Stuff Is Made Of: The Most Astounding Papers of Quantum Physics—and How They Shook the Scientific World, Stephen Hawking, (editor), the papers by Schrödinger.
  56. Beller, Mara. “Matrix Theory before Schrodinger: Philosophy, Problems, Consequences.” Isis, vol. 74, no. 4, [The University of Chicago Press, The History of Science Society], 1983, pp. 469–91, http://www.jstor.org/stable/232208. "The Gottingen-Copenhagen physicists, however, presented a united front. They cooperated intimately, each contributing extensively to the emergence of the new philosophy. The distribution of talents in the Gottingen-Copenhagen group could not have been better. The youthful vigor and brilliance of Heisenberg, together with the mathematical virtuosity of Dirac, Jordan, and Born, were balanced by Bohr's philosophical profundity and Pauli's penetrating critical mind."
  57. Stone, A. Douglas (2013). "Confusion and Then Uncertainty." Einstein and the Quantum: The Quest of the Valiant Swabian. Princeton University Press, pp. 268–78, http://www.jstor.org/stable/j.ctt3fgxvv.32."Ironically, Schrödinger was correct; his method was much more intuitive and visualizable than that of Heisenberg and Born, and it has become the overwhelmingly preferred method for presenting the subject. But with Born's probabilistic interpretation of the wave-function, Heisenberg's uncertainty principle, and Bohr's mysterious complementarity principle, the 'Copenhagen interpretation' reigned supreme, and the term 'wave mechanics' disappeared; it was all quantum mechanics."
  58. "A Quantum Sampler". The New York Times. 26 December 2005.
  59. Rechenberg, Helmut. "Werner Heisenberg: Die Sprache der Atome" Springer-Verlag, 2010, pp. 485, https://link.springer.com/book/10.1007/978-3-540-69222-5. "Noch drastischer sollte Schrödinger seine Meinung im Züricher Seminar nach einem Vortrag über eine neue Arbeit der Konkurrenten ausgedrückt haben. Er setzte sich nachher leicht verzweifelt und verärgert auf die Straße und sagte: "Jetzt benützen die verdammten Göttinger meine schöne Wellenmechanik zur Ausrechnung ihrer Scheiß-Matrixelemente."
  60. Grujčić, Petra (oktober 2017). "Skrivno življenje nobelovca Erwina Schrödingerja". Skrivno življenje nobelovca Erwina Schrödingerja. revija Radar. Pridobljeno dne 2022-06-27.
  61. 61,0 61,1 Halpern, Paul, Battle of the Nobel Laureates, April 2015 (accessed 2 April 2015).
  62. Schrödinger, E., Proceedings of the Royal Irish Academy, Vol. 51A (1947), pp. 163–171. (accessed 3 November 2017)
  63. Schrödinger, Erwin. What is life? Epilogue: On Determinism and Free Will
  64. Schrödinger, Erwin. What is life? Epilogue: On Determinism and Free Will
  65. Schrödinger, Erwin.Mind and Matter
  66. Schrödinger, Erwin. My View of the World
  67. Bitbol, Michel. "Schrödinger and Indian Philosophy" (PDF). Cahiers du service culturel de l'ambassade de France en Inde, Allahabad, August 1999: 20.
  68. Schrödinger, Erwin. My View of the World, chapter iv, and What Is life?
  69. "GeoHack - Schrödinger". geohack.toolforge.org. Pridobljeno dne 2021-05-26.
  70. "Schilling-Banknoten der Oesterreichischen Nationalbank 1945–2002", from the Austrian National Bank
  71. "Buildings at A Glance". University of Limerick. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 March 2013. Pridobljeno dne 17 November 2013.
  72. "EYCN Delegates Assembly". 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27 October 2016. Pridobljeno dne 13 April 2015.
  73. Corr, Julieanne (2022-01-25). "Trinity to drop Schrödinger lecture theatre name over sex abuse". The Times (angleščina). ISSN 0140-0460. Pridobljeno dne 2022-01-25.
  74. "Physicist Erwin Schrödinger's Google doodle marks quantum mechanics work". The Guardian. 13 August 2013. Pridobljeno dne 25 August 2013.
  75. Williams, Rob (12 August 2013). "Google Doodle honours quantum physicist Erwin Schrödinger (and his theoretical cat)". The Independent. London. Pridobljeno dne 25 August 2013.
  76. "On boxes, Schrödinger's Cat, and the Big Bang Theory".
  77. "The Nobel Prize in Physics 1933". The Nobel Foundation. Pridobljeno dne 13 August 2021.
  78. Heitler, W. (1961). "Erwin Schrodinger. 1887–1961". Biographical Memoirs of Fellows of the Royal Society. 7: 221–226. doi:10.1098/rsbm.1961.0017. JSTOR 769408.
  79. Taub, A. (1951). "Review: Space-time structure by Erwin Schrödinger" (PDF). Bull. Amer. Math. Soc. 57 (3): 205–206. doi:10.1090/s0002-9904-1951-09494-x.

ViriUredi

Zunanje povezaveUredi