Spolna zloraba je dejanje ali ravnanje, s katerim oseba prisili drugo osebo k spolnim stikom ali spolnemu občevanju.[1]

Opredelitev

uredi

O spolni zlorabi govorimo, kadar storilec kaže določene znake spolnega vedenja, ko je žrtev odvisna od storilca, ko storilec tako zadovoljuje težave na čustvenem področju, z žrtvijo ne sočustvuje in se ne čuti krivega za dejanje. Storilec z ustrahovanjem in grožnjami žrtev pripravi do molka.[2]

Ravnanje storilca

uredi

Oseba, ki načrtuje spolno zlorabo, svoje početje prikriva z grožnjami, kot so telesno kaznovanje, odtegnitev varnosti in zaščite, na katero je žrtev zelo navezana, razpadom družinske skupnosti in možnostjo umora.[2]

Do telesnega stika (otipavanje prsi, spolovila) pride pri dveh tretjinah spolnih zlorab. Do neposrednega spolnega akta je prišlo v eni četrtini razkritih zlorab. Kadar spolna zloraba poteka brez telesnega stika, sta jih dve tretjini povezani z eksibicionističnim vedenjem storilca. V eni tretjini primerov pa storilev prisili žrtev k opazovanju tujih spolnih navad, kamor sodita voajerizem in predvajanje pornografije.[2]

Znamenja zlorabe

uredi

Telesna znamenja

uredi

Žrtve imajo pogosto prebavne težave, spodnje perilo je lahko strgano, umazano in okrvavljeno, v predelu spolovila jih boli in srbi, analni in nožnični predel sta lahko opraskana, pordela, otekla, izločanje urina in odvajanje blata sta boleča. Možna je nosečnost.[2]

Vedenjska znamenja

uredi

Žrtve spolne zlorabe so potrte, umikajo in zapirajo se vase; poškodujejo sebe, druge ljudi, predmete ali živali; pojavljajo se izbruhi jeze in nenavadne telesne težave. Zatekajo se v domišljijski svet, lahko se vedejo nenavadno, apatično. Svojo travmatiziranost prikrivajo, posebno osebe moškega spola.[2]

Žrtve in storilci

uredi

Med osebami, ki jih doleti spolna zloraba, prevladujejo ženske (90 %). 90 % storilcev je moškega spola.[2]

Sklici

uredi
  1. »Zloraba«. Pridobljeno 10. junija 2013.[mrtva povezava]
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Elko Borko, Iztok Takač, ur. (2006). Ginekologija. Maribor: Visoka zdravstvena šola. str. 376–179.