Vanderbilt Cup 1937

Vanderbilt Cup 1937 je bila trinajsta neprvenstvena dirka za Veliko nagrado v sezoni 1937. Odvijala se je 5. julija 1937 na ameriškem dirkališču Roosevelt Field po tem, kot je bila za dva dni prestavljena zaradi dežja. To je bila zadnja dirka Vanderbilt Cup.

  Vanderbilt Cup 1937

Podrobnosti o dirki
Neprvenstvena Velika nagrada v sezoni 1937.
Datum	5. julij 1937
Urad. ime	II George Vanderbilt Cup
Lokacija	Roosevelt Field, ZDA
Dirkališče	Stalno dirkališče, 5,34 km
Razdalja	90 krogov, 480,6 km
Gledalci	80.000
Najboljši štartni položaj
Dirkač	Rudolf Caracciola	Mercedes-Benz
Čas	2:19,78
Stopničke
Prvi	Bernd Rosemeyer	Auto Union
Drugi	Dick Seaman	Mercedes-Benz
Tretji	Rex Mays	Alfa Romeo

Bernd Rosemeyer proslavlja zmago

Poročilo

Pred dirko

Moštva Auto Union, Mercedes-Benz in Scuderia Ferrari so se udeležila dirke na zagotovilo organozatorjev o prestavitvi dirke iz 4. na 3. julij. S tem bi imela moštva dovolj časa, da se lahko tudi v primeru daljše dirke zaradi dežja pravočasno vkrcajo na ladjo za domov. Ker je v istem času potekala tudi prva prvenstvena dirka sezone za Veliko nagrado Belgije, so bila moštva razdeljena na dva dela, po dva dirkača sta se udeležila vsake od dirk. Nemški moštvi sta se za pot na dirko vkrcali na ladjo SS Bremen, Ferrarijevo moštvo pa na ladjo SS Normandie. Na ladji je Tazio Nuvolari, ki je bil pred kratkim izgubil očeta, izvedel, da je umrl tudi njegov starejši sin Giorgio.

Steza je bila glede na lansko nekoliko hitrejša. Evropsko dirkači je niso preveč marali, ker je bilo zaradi skritih robnikov težje najti točke zaviranja. Zaradi neznanega razloga so organizatorji prosili nemški moštvi naj na svoje dirkalnike narišejo svastike. Štartna vrsta je bila določena na podlagi povprečne hitrosti desetih krogov, vsak dirkač je imel tri poskuse. Najboljši štartni položaj je osvojil Rudolf Caracciola, drugo štartno mesto Bernd Rosemeyer, tretje pa Kaliforničan Rex May z dirkalnikom Alfa Romeo 8C-35, ki ga je Scuderia Ferrari uporabljala kot rezervni dirkalnik na lanski dirki. Na presenečenje Ferrarijevega moštva je bil May z od lani močno izboljšanim dirkalnikom hitrejši od vseh Ferrarijevih dirkačev z novejšim dirkalnikom Alfa Romeo 12C-36. Pred dirko se je v moštvu Mercedes-Benza odločili na vseh dirkalnikih uporabiti nov uplinjač, da bi bil motor bolj odziven pri srednje visokih obratih. Tako Mercedesovi dirkalniki niso več proizvajali do tedaj značilnega piskajočega zvoka motorjev. Za zmagovalca dirke je bila razpisana nagrada 20.000 $, za drugouvrščenega 10.000 $, za tretjeuvrščenega 5.000 $, do desetega mesta 3.500 $, 3.000 $, 2.200 $, 1.800 $, 1.600 $, 1.500 $ in 1.400 $. Med ostale pa se je razdelila tolažilna nagrada v skupni vrednosti 10.000 $.

Dirka

V soboto, 3. julija so se dirklaniki že postavili na štartno vrsto, ko je začelo deževati. Dirka je bila takoj prestavljena na ponedeljek, ko je ob drugi uri popoldne pred 80.000 gledalci znak za štart dirke dal znani nekdanji dirkač Ralph DePalma. Rosemeyer je še ltakoj po štartu v levo in povedel pred prvem ovinkom, sledila sta mu Caracciola in Mays, nato pa še Nuvolari, Richard Seaman in Giuseppe Farina. V drugem krogu je Seaman napredoval na četrto mesto, krog kasneje pa je Caracciola prevzel vodstvo in naredil razliko šestih sekund. Domači dirkač Billy Winn je prehitel tako Farino, kot tudi Nuvolarija in je napadal že Seamana, toda nato je zaostal zaradi težav z dirkalnikom. V enajstem krogu je vodstvo ponovno prevzel Rosemeyer, ob tesnem dvoboju s Caracciolo pa sta bežala ostalim. Mays je bil še vedno tretji, Nuvolari pa je za četrto mesto prehitel Seaman, toda v šestnajstem je moral italijanski dirkač odstopiti zaradi okvare pogonske gredi. Le krog kasneje je zaradi okvare motorja odstopil tudi Caracciola in Rosemayerju je bila s tem močno olajšana pot do zmage. Seaman se je prebil na drugo mesto, Mays je bil treji, nato pa še Ernst von Delius in Farina.

V osemintridesetem krogu je Rosemeyer opravil postanek v boksih za menjavo pnevmatik in dolivanje goriva, ki je trajal petintrideset sekund, s tem je vodstvo s prednostjo tridesetih sekund prevzel Seaman. V boksih je bil tudi Mays, katerega postanek je trajal oseminsedemdeset sekund, Farina pa je ob postanku v štiridesetem krogu dirkalnik predal Nuvolariju. Rosemeyer je ujel Seamana ravno, ko je ta v šestinštiridesetem krogu zapeljal na postanek v boksih. Po postankih je ponovno vodil Rosemeyer, sledili so mu Seaman, Mays, von Delius, Nuvolari in Ted Horn. Nuvolari je prehitel von Delius in Maysa, toda v petdesetem krogu je zaradi okvarjenega motorja zapeljal v bokse in dirkalnik predal nazaj Farini, ki je dirkalnik, kljub dodatnem postanku v sedemdesetem krogu, pripeljal na peto mesto. V zadnjih krogih dirke se je Seaman hitro približeval vodilnemu Rosemeyerju, toda zmanjkalo mu je goriva in v predzadnjem krogu je moral na dodaten postanek v bokse. Rosemeyer je tako zmagal s prednostjo petdesetih sekund pred Seamanom, Mays je ostal tretji, von Delius pa četrti.

Po dirki

Po tem, ko je bil Rosemeyer za zmago na dirki Eifelrennen v lanski sezoni 1936 povišan v prvega poročnika SS (SS-Obersturmführer), je bil za to zmago povišan stotnika SS (SS-Hauptsturmführer).

Rezultati

Dirka

Poz	Št	Dirkač	Moštvo	Dirkalnik	Krogi	Čas/Odstop	Št. m.
1	4	Bernd Rosemeyer	Auto Union	Auto Union C	90	3:38:00,75	2
2	15	Dick Seaman	Daimler-Benz AG	Mercedes-Benz W25K	90	+ 51,03 s	6
3	14	Rex Mays	Privatnik	Alfa Romeo 8C-35	90	+ 6:35,07	1
4	9	Ernst von Delius	Auto Union	Auto Union C	90	+ 10:08,75	8
5	10	Giuseppe Farina Tazio Nuvolari	Scuderia Ferrari	Alfa Romeo 12C-36	90	+ 13:29,00	4
6	22	Joel Thorne	Privatnik	Alfa Romeo P3	90	+ 21:55,35	13
7	72	Russ Snowberger	Privatnik	Miller	90	+ 24:53,55	19
8	45	Wilbur Shaw	Privatnik	Maserati V8RI	90	+ 25:46,65	22
9	18	Bill Cummings	Privatnik	Miller	90	+ 26:02,67	16
10	54	Herb Ardinger	Privatnik	Ford-Miller	90	+ 39:17,68	30
11	33	Frank Wearne	Privatnik	Miller	90	+ 41:18,67	17
12	31	Chester Gardner	Privatnik	Miller	90	+ 43:59,62	23
13	24	Frank Brisko	Privatnik	Miller	87	+3 krogi	24
14	65	Milt Marion	Privatnik	Miller	78	+12 krogov	25
Ods	1	Mauri Rose	Privatnik	Maserati	85		18
Ods	16	Eugen Bjørnstad	Privatnik	Alfa Romeo Monza	60	Prenos	20
Ods	3	Ted Horn	Privatnik	Miller	59	Prenos	7
Ods	17	George Connor	Privatnik	Miller	55	Prenos	10
Ods	67	Ora Bean	Privatnik	Ambler	42	Kolo	27
Ods	2	Jimmy Snyder	Privatnik	Boyle	39	Menjalnik	14
Ods	25	Kelly Petillo	Privatnik	Offenhauser	39	Motor	15
Ods	19	Harry Lewis	Privatnik	Debaets	25	Motor	28
Ods	49	Henry Banks	Privatnik	Jumire	24	Zadnja os	21
Ods	12	Rudolf Caracciola	Daimler-Benz AG	Mercedes-Benz W25K	17	Motor	3
Ods	5	Tazio Nuvolari	Scuderia Ferrari	Alfa Romeo 12C-36	16	Pogonska gred	5
Ods	27	Albert Cusick	Privatnik	Schumacher	11		29
Ods	7	Billy Winn	Privatnik	Miller	8	Prenos	9
Ods	44	Ronnie Householder	Privatnik	Miller	8	Črpalka za olje	12
Ods	21	Babe Stapp	Privatnik	Maserati	8	Motor	11
Ods	66	Gus Zarka	Privatnik	Ambler	2		26
DNS	45	Enzo Fiermonte	Privatnik	Maserati V8RI
DNQ	63	Benny Bradfon	Privatnik	Ambler
DNA	8	Deacon Litz	Malmacaan Team	Maserati V8RI
DNA	28	Bob Swanson	Privatnik	Bugatti
DNA	34	Shorty Cantlon	Privatnik	Miller
DNA	42	Wern Oldenduff	Privatnik	Alfa Romeo
DNA	43	Lucky Teeter	Privatnik	Fowler
DNA	46	Moretti	Privatnik	Williams

Viri

• Snellman, Leif; Etzrodt, Hans. »II George Vanderbilt Cup race«. The Golden Era of Grand Prix Racing (v angleščini). Pridobljeno 13. marca 2008.
• Galpin, Darren. »II George Vanderbilt Cup«. The GEL Motorsport Information Page (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. junija 2014. Pridobljeno 13. marca 2008.
• Video - povzetek dirke (angleško)