Sezona Velikih nagrad 1938

Sezona Velikih nagrad 1938
Predhodna: 1937	Naslednja: 1939

Sezona Velikih nagrad 1938 je bila šesta sezona Evropskega avtomobilističnega prvenstva.

Poročilo

Mercedes-Benz W154

Auto Union Typ D

Alfa Romeo 308

Bugatti T59

Nova pravila

Oktobra 1936 so bila sprejeta nova pravila, ki naj bi veljala v sezonah 1938, 1939 in 1940. Delovna prostornina je bila omejena med 666 in 3000 cm³ za superkompresorske motorje, za atmosferske pa med 1000 in 4500 cm³. Glede na delovno prostornino motorja je nato določena maksimalna masa dirkalnika, ki je med 450 in 850 kg, brez goriva, olja in hladilne vode. Izbira goriva je bila prosta.

Cilj pravil je bil, da bi imeli vsi dirkalniki enake možnosti za tekmovanje, toda že kmalu se je izkazalo, da so vsi konstruktorji izbrali maksimalno kapaciteto motorjev in težo dirkalnikov. Francoski proizvajalci so izračunali, da bi moralo biti razmerje med kompresijskimi in atmosferskimi motorji 1:1,75 oziroma 2,5 proti 4,5. Konstruktorji so izgubo delovne prostornine motorjev kompenzirali z višjimi obrati in razvojem superkompresorjev. Novi dirkalniki so porabili zelo veliko goriva, zato so kljub večjim rezervoarjem za gorivo potrebovali več postankov v boksih za gorivo.

Prostornina motorja	Maksimalna masa
	Atmosferski	Superkompresorski
666 cm³	-	400,000 kg
700 cm³	-	406,555 kg
800 cm³	-	425,835 kg
900 cm³	-	445,115 kg
1000 cm³	400,000 kg	464,395 kg
1100 cm³	412,850 kg	483,675 kg
1200 cm³	425,700 kg	502,955 kg
1300 cm³	438,550 kg	522,235 kg
1400 cm³	451,400 kg	541,515 kg
1500 cm³	464,250 kg	560,795 kg
1600 cm³	477,100 kg	580,075 kg
1700 cm³	489,950 kg	599,355 kg
1800 cm³	502,800 kg	618,635 kg
1900 cm³	515,650 kg	637,915 kg
2000 cm³	528,500 kg	657,195 kg
2100 cm³	541,350 kg	676,475 kg
2200 cm³	554,200 kg	695,755 kg
2300 cm³	567,050 kg	715,035 kg
2400 cm³	579,900 kg	734,315 kg
2500 cm³	592,750 kg	753,595 kg
2600 cm³	605,600 kg	772,875 kg
2700 cm³	618,450 kg	792,155 kg
2800 cm³	631,300 kg	811,435 kg
2900 cm³	644,150 kg	830,715 kg
3000 cm³	657,000 kg	849,995 kg
3100 cm³	669,850 kg	-
3200 cm³	682,700 kg	-
3300 cm³	695,550 kg	-
3400 cm³	708,400 kg	-
3500 cm³	721,250 kg	-
3600 cm³	734,100 kg	-
3700 cm³	746,950 kg	-
3800 cm³	759,800 kg	-
3900 cm³	772,650 kg	-
4000 cm³	785,500 kg	-
4100 cm³	798,350 kg	-
4200 cm³	811,200 kg	-
4300 cm³	824,050 kg	-
4400 cm³	836,900 kg	-
4500 cm³	849,750 kg	-

Razred Grand Prix

Mercedes-Benz

Po testiranju obeh možnosti, 4,5 in 3,0 litrskih motorjev, se je Mercedes-Benz odločil za superkompresorski 3,0 litrski V12 motor za nove dirkalnike Mercedes-Benz W154. Kot kompenzacija za manjšo delovno prostornino dirkalnikov, je bilo število prestav povečano na pet. Mercedesovo moštvo je veliko testiralo z različnimi položaji rezervoarja za gorivo, za ta namen so izdelali dve popolnoma različno oblikovani šasiji. Ferdinand Porsche je začel izdelovati 24-cilindrični 4,5 litrski atmosferski motor za primer, če bi se ta izkazal za boljšega. V dirkaški zasedbi so ostali Rudolf Caracciola, Manfred von Brauchitsch in Hermann Lang, Richard Seaman je ostal mladi dirkač, Walter Bäumer pa je bil novi rezervni dirkač.

Auto Union

Pred začetkom sezone je v moštvu vladala zmeda. Hans Stuck je bil odpuščen, glavni dizajner Ferdinand Porsche je zapustil moštvo, glavni zvezdnik moštva Bernd Rosemeyer pa se je smrtno ponesrečil v začetku leta. Robert Eberan von Eberhorst je zasnoval 3,0 litrski V12 superkompresorski dirkalnik Auto Union Typ D za nova pravila. Ob začetku sezone sta bila glavna dirkača Rudolf Hasse in Hermann Paul Müller, Christian Kautz mladi dirkač, Ulrich Bigalke in Eward Kluge pa rezervna dirkača. Kasneje je v moštvo prestopil Tazio Nuvolari, vrnil se je tudi Stuck.

Alfa Romeo

1. januarja 1938 je bil dirkaški oddelek Alfa Romeo, Scuderia Ferrari, razpuščen. Tovarniško moštvo je nastopalo ponovno pod imenom Alfa Corse, Enzo Ferrari je ostal športni direktor, Wilfredo Ricard pa je bil glavni konstruktor. Slednji je izdelal nov dirkalnik po zgledu lanskega Alfa Romeo 12C-37, z boljšim oprijemom s stezo. Izdelali so tudi tri različne 3,0 litrske motorje, straight-8, V12 in V16, zaradi česar so trpeli ostali razvojni programi. Tazio Nuvolari, Alfin glavni dirkač, je zapustil moštvo po prvi dirki, Antonio Brivio se je upokojil, tako da so bili glavni dirkači Giuseppe Farina, Mario Tadini in Carlo Pintacuda, Clemente Biondetti, Eugenio Siena, Emilio Villoresi in Raymond Sommer pa so nastopali občasno. Sredi sezone se je moštvu pridružil tudi Jean-Pierre Wimille.

Maserati

V začetku leta 1938 je tovarno prevzel premožni industrialist Adolfo Orsi in jo premaknil v Modeno. Njegov sin Omer Orsi je postal športni direktor, bratje Maserati pa so ostali v moštvo s pogodbo za deset let. Tovarniško Maseratijevo moštvo se je na dirke vrnilo z novim 3,0 litrskih dirkalnikom Maserati 8CTF, ki se je izkazal za zelo hitrega, saj se je lahko kosal s hitrostjo dirkalnikov obeh nemških moštev, toda bil je zelo krhek. V dirkaški zasedbi so bili Carlo Felice Trossi, Goffredo Zehender, Luigi Villoresi in Achille Varzi.

Delahaye

Moštvo Ecurie Bleue je bilo poltovarniško moštvo za Delahaye, ki je razvil nov 4,5 litrski V12 motor za dirkalnik Delahaye 155. V dirkaški zasedbi sta bila René Dreyfus in Gianfranco Comotti. Moštvo se je med sezono borilo za subvencijo francoskega avtomobilskega združenja. Ker to ni uspelo, so se preselili v Monako in bojkotirali dirko za Veliko nagrado Francije.

Bugatti

Leta 1937 je moštvo prejelo 400.000 frankov subvencije od komiteja Fonds de Course za nadaljnji razvoj. Razvili so nov 3,0 litrski motor, ki je temeljil na motorju dirkalnika 50B. S tem motorjem so opremili dirkalni s šasijo T59, zato se je dirkalnik imenoval T59/50B3. Edini dirkač moštva je bil še vedno Jean-Pierre Wimille.

Talbot

V začetku leta 1938 je Tony Lago napovedal razvoj 3,0 litrskega V16 motorja za dirkanje in takoj prejel subvencijo 600.000 frankov od komiteja Fonds de Course. Takega motorja niso nikoli izdelali, so pa povečali prostornino 4,0 litrskega motorja športnih dirkalnikov na 4,5 litra. Začeli so z razvojem dveh novih modelov dirkalnikov, med tem pa so dirkali s predelano šasijo športnega dirkalnika Talbot T150C.

Razred Voiturette

Alfa Romeo

7. avgusta 1938 se je Alfa Romeo vrnila na dirke tipa Voiturette z novim 8-cilindričnim dirkalnikom Alfa Romeo 158. Z njimi je nastopalo le tovarniško moštvo Alfa Corse, v dirkaški zasedbi so bili Emilio Villoresi, Clemente Biondetti, Francesco Severi, Raymond Sommer in kot testni dirkač še Attilio Marinoni.

Maserati

Po prevzemu s strani Adolfa Orsija, se je moštvo posvečalo tako razredu Grand Prix, kot tudi Voiturette. Nastopali so z novimi različicami dirkalnikov 4CM in 6CM z novim vzmetenjem in izboljšano šasijo. Za tovarniško moštvo so nastopali Aldo Marazza, Carlo Felice Trossi in Giovanni Rocco. Luigi Villoresi je sezono začel v moštvu Scuderia Ambrosiana, kasneje pa je tudi on prestopil v tovarniško moštvo. Z Maseratiji je dirkalo tudi več dirkačev privatnikov, tudi Paul Pietsch in Armand Hug, ki je dosegel dve zmagi.

ERA

ERA je porabila večino sredstev za dirkalnik razreda Grand Prix. Ker se je izkazalo, da dirkalnik ne bi bil konkurenčen, so se jeseni 1938 odločili, da dirkalnik ERA E dokončajo za razred Voiturette. V moštvu je bilo dovolj denarja le za nadgradnjo enega dirkalnika ERA C, ki je bil poimenovan ERA D. Moštvo White Mouse Stable je kupilo dirkalnik ERA C za Princa Biro, z dirkalniki je dirkalo še več privatnikov, tudi Arthur Dobson, Reggie Tongue in od sredine sezone še Johnnie Wakefield.

Dirkači in moštva

Konstruktor	Moštvo	Šasija	Motor	Glavni dirkači	Mladi dirkači	Nadomestni dirkači
Mercedes-Benz	Daimler-Benz AG	W154	3000 cm³ V12 superkompresorski	Rudolf Caracciola	Richard Seaman	Walter Bäumer
				Manfred von Brauchitsch
				Hermann Lang
Auto Union	Auto Union AG	Typ D	3000 cm³ V12 superkompresorski	Hermann Paul Müller	Christian Kautz	Ulrich Bigalke Eward Kluge
				Rudolf Hasse
				Tazio Nuvolari
				Hans Stuck
Alfa Romeo	Alfa Corse	Tipo 308 Tipo 312 Tipo 316	3000 cm³ straight-8/V12/V16 superkompresorski	Giuseppe Farina		Clemente Biondetti Eugenio Siena Emilio Villoresi Raymond Sommer
				Mario Tadini
				Carlo Maria Pintacuda
				Jean-Pierre Wimille
Maserati	Officine A. Maserati	8CTF	3000 cm³ Straight-8 superkompresorski	Carlo Felice Trossi
				Goffredo Zehender
				Luigi Villoresi
				Achille Varzi
Delahaye	Ecurie Bleue	155	4500 cm³ V12 atmosferski	René Dreyfus
				Gianfranco Comotti
Bugatti	Automobiles E. Bugatti	T59/50B3	4500 cm³ V12 atmosferski	Jean-Pierre Wimille
Talbot	Talbot Darracq	T150C	4500 cm³ V12 atmosferski	Philippe Étancelin
				René Carrière

Velike nagrade

Prvenstvene dirke

Št	Velika nagrada	Dirkališče	Datum	Zmag. dirkač	Zmag. moštvo	Poročilo
1	Velika nagrada Francije	Reims-Gueux	3. julij	Manfred von Brauchitsch	Mercedes-Benz	Poročilo
2	Velika nagrada Nemčije	Nürburgring	24. julij	Richard Seaman	Mercedes-Benz	Poročilo
3	Velika nagrada Švice	Bremgarten	21. avgust	Rudolf Caracciola	Mercedes-Benz	Poročilo
4	Velika nagrada Italije	Monza	11. september	Tazio Nuvolari	Auto Union	Poročilo

Pomembnejše neprvenstvene dirke

Velika nagrada	Dirkališče	Datum	Zmag. dirkač	Zmag. moštvo	Poročilo
Grand Prix de Pau	Pau	10. april	René Dreyfus	Delahaye	Poročilo
Campbell Trophy	Brooklands	18. april	Princ Bira	ERA	Poročilo
Velika nagrada Corka	Carrigrohane	23. april	René Dreyfus	Delahaye	Poročilo
Velika nagrada Tripolija	Mellaha	15. maj	Hermann Lang	Mercedes-Benz	Poročilo
Velika nagrada Gávee	Gávea	29. maj	Arthur Nascimento	Alfa Romeo	Poročilo
Velika nagrada Frontieresa	Chimay	5. junij	Maurice Trintignant	Bugatti	Poročilo
Velika nagrada Ria de Janeira	Gávea	12. junij	Carlo Maria Pintacuda	Alfa Romeo	Poročilo
Coppa Ciano	Montenero	7. avgust	Hermann Lang	Mercedes-Benz	Poročilo
Coppa Acerbo	Pescara	15. avgust	Rudolf Caracciola	Mercedes-Benz	Poročilo
Junior Car Club 200 mile race	Brooklands	27. avgust	Johnny Wakefield	ERA	Poročilo
Mountain Championship	Brooklands	15. oktober	Raymond Mays	ERA	Poročilo
Velika nagrada Doningtona	Donington Park	22. oktober	Tazio Nuvolari	Auto Union	Poročilo

Dirkaško prvenstvo

Poz Dirkač FRA NEM ŠVI ITA Toč 1 Rudolf Caracciola 2 2 1 3 8 2 Manfred von Brauchitsch 1 Ret 3 Ret 15 3 Hermann Lang 3 Ret 10 Ret 17 4 Richard Seaman 1 2 Ret 18 5 Tazio Nuvolari Ret 9 1 20 = Hans Stuck 3 4 Ret 20 = Hermann Paul Müller 4 Ret Ret 20 8 Giuseppe Farina Ret 5 2 21 9 René Dreyfus 5 8 24 = Pietro Ghersi 8 5 24 11 Jean-Pierre Wimille Ret 7 Ret 25 12 Piero Taruffi Ret 6 Ret 26 13 Clemente Biondetti Ret 4 27 14 René Carrière 4 28 = Christian Kautz Ret Ret Ret 28 = Rudolf Hasse Ret Ret 28 = Paul Pietsch 6 28 = Renato Balestrero 7 28 = Franco Cortese 9 28 = Raph 11 28 = Emilio Romano 12 28 = Max Christen 13 28 = Edoardo Teagno 14 28 24 Philippe Étancelin Ret 29 = Arthur Hyde Ret 29 26 Adolfo Mandirola Ret 30 = Giovanni Minozzi Ret 30 = Luigi Villoresi Ret 30 = Goffredo Zehender Ret 30 = Vittorio Belmondo Ret 30 31 Eugène Chaboud Ret 31 = Toulo de Graffenried Ret 31 = Franco Comotti Ret 31 = Herbert Berg Ret 31 = Jstván de Sztriha Ret 31 36 Carlo Felice Trossi DSQ 32 Poz Dirkač FRA NEM ŠVI ITA Toč

Barva Rezultat Točke Zlata Zmagovalec 1 Srebrna Drugi 2 Bronasta Tretji 3 Zelena Prevozil več kot 75% dirke 4 Modra Prevozil med 50% in 75% 5 Vijolična Prevozil med 25% in 50% 6 Rdeča Prevozil manj kot 25% dirke 7 Črna Diskvalificiran 8 Prazna Ni dirkal (DNP) 8

Reference

• Etzrodt, Hans. »Grand Prix Winners 1895-1949 : Part 3 (1934-1949)«. The Golden Era of Grand Prix Racing (v angleščini). Pridobljeno 5. avgusta 2007.
• Leif Snellman and Hans Etzrodt. »1938«. The Golden Era of Grand Prix Racing (v angleščini). Pridobljeno 5. avgusta 2007.
• Galpin, Darren. »1938 Grands Prix«. The GEL Motorsport Information Page (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2007. Pridobljeno 5. avgusta 2007.