Sankt Peterburg

mesto v Rusiji
(Preusmerjeno s strani Sankt-Peterburg)

Sankt Peterburg (rusko Санкт-ПетербургSankt-Peterbúrg, izgovorjava ), v preteklosti znan kot Petrograd (1914–1924) in Leningrad (1924–1991), je mesto ob reki Nevi, na začetku Finskega zaliva v Baltskem morju. Je drugo največje rusko mesto za Moskvo in ima status federalnega mesta v upravni delitvi Rusije. Z več kot 5,3 milijona prebivalcev od leta 2018 je četrto najbolj naseljeno mesto v Evropi in tudi najbolj severni megalopolis.[9] Kot pomembno rusko pristanišče na Baltskem morju ima status avtonomnega mesta v Severozahodnem federalnem okrožju.

Sankt Peterburg
Санкт-Петербург
Zimski dvorec
Palačni most
Cerkev sv. Petra in Pavla
Cerkev svetega Izaka
Zgradba Generalnega štaba
reka Mojka
Zastava Sankt Peterburg
Zastava
Grb Sankt Peterburg
Grb
Himna: Himna Sankt Peterburga
Koordinati: 59°57′N 30°19′E / 59.95°N 30.32°E / 59.95; 30.32
DržavaRusija
Federalno okrožjeSeverozahodno[1]
Ekonomska regijaSeverozahodna[2]
Ustanovitev27. maj 1703 (1703-05-27)[3]
Upravljanje
 • GuvernerAleksander Beglov[4]
Površina
 • Skupaj1.439 km2
Rang82.
Prebivalstvo
 • Ocena 
(2018)[6]
5.351.935
Časovni pasUTC+3 (moskovski čas Uredi to na Wikipodatkih[7])
Koda ISO 3166RU-SPE
Registrske tablice78, 98, 178, 198
OKTMO ID40000000
Uradni jezikiruščina[8]
Spletna stranwww.gov.spb.ru

Mesto je 27. maja (po julijanskem koledarju 16. maja) 1703 ustanovil car Peter Veliki na mestu zajete švedske trdnjave. Služilo je kot prestolnica Ruskega carstva in kasnejšega Ruskega imperija med letoma 1713 in 1918 (za kratko obdobje med 1728 in 1730 ga je zamenjala Moskva). Po oktobrski revoluciji so boljševiki svojo vlado preselili v Moskvo.[10]

V današnjem času Sankt Peterburg velja za severno prestolnico in služi kot sedež nekaterih federalnih vladnih organov, kot sta ustavno sodišče Rusije in Heraldični svet predsednika Ruske federacije. Je tudi sedež Narodne knjižnice Rusije in načrtovana lokacija za vrhovno sodišče Ruske federacije. Zgodovinsko središče Sankt Peterburga in pripadajoče skupine spomenikov predstavljajo Unescovo svetovno dediščino, zato se imenuje tudi kulturna prestolnica Rusije.[11] V Sankt Peterburgu je Ermitaž, eden največjih umetniških muzejev na svetu[12] in center Lahta, najvišji nebotičnik v Evropi.[13]

Številni tuji konzulati, mednarodne korporacije, banke in podjetja imajo pisarne v Sankt Peterburgu.

Etimologija uredi

Zagovornik zahodnjaške Rusije, Peter Veliki, ki je mesto ustanovil, ga je prvotno poimenoval Sankt-Pieter-Burh (Сан(к)т-Питер-Бурхъ) na nizozemski način, pozneje pa je bilo črkovanje standardizirano kot Sankt-Peterburg (Санкт-Петербургъ) pod nemškim vplivom.[14] Carjeva vlada ga je 1. septembra 1914 po izbruhu prve svetovne vojne preimenovala v Petrograd (rusko: Петроград) [15], da bi odpravili nemški besedi Sankt in Burg. 26. januarja 1924, kmalu po smrti Vladimirja Lenina, so ga preimenovali v Leningrad (rusko: Ленинград). 6. septembra 1991 je bilo z mestnim referendumom vrnjeno prvotno ime Sankt Peterburg. Lokalni prebivalci mesto pogosto imenujejo po skrajšanem vzdevku Piter (rusko: Питер, IPA: [ˈpʲitʲɪr]).

Tradicionalni mestni vzdevki med Rusi so Okno na zahod in Okno v Evropo. Najsevernejšo metropolo na svetu, Sankt Peterburg zaradi številnih vodnih poti pogosto imenujejo Severne Benetke ali Ruske Benetke, saj je mesto zgrajeno na močvirju in vodi. Poleg tega ima Sankt Peterburg močno zahodnoevropsko arhitekturo in kulturo, ki sta združeni z rusko dediščino mesta. Drug vzdevek Sankt Peterburga je Mesto belih noči zaradi naravnega pojava, ki nastane zaradi bližine polarnega območja in zagotavlja, da poleti noči v mestu en mesec niso popolnoma temne. [16]

Nastanek in razvoj mesta uredi

Imperialno obdobje (1703–1917) uredi

 
Bronasti jezdec, spomenik Petra Velikega

Švedski kolonisti so leta 1611 zgradili Nienšanc (rusko Ниенша́нц, Nienshants; švedsko Nyenskans; finsko Nevanlinna), trdnjavo na ustju Neve, na takrat imenovanem Ingermanlandu, ki ga je naseljevalo finsko pleme Ingrijcev. Okrog nje je nastalo majhno mesto Nien.

Konec 17. stoletja je Peter Veliki, ki se je zanimal za pomorstvo in pomorske zadeve, želel, da bi Rusija pridobila morsko pristanišče za trgovino z ostalo Evropo. Potreboval je boljše morsko pristanišče od glavnega v tej državi Arhangelska, ki je bilo na Belem morju na skrajnem severu in je bilo pozimi zaprto za ladijski promet.

 
Ulica vodi do pomorske cerkve svetega Nikolaja

12. maja [po julijanskem koledarju 1. maj] 1703 je med Veliko severno vojno Peter Veliki zajel Nienšanc in kmalu zamenjal trdnjavo.[17] 27. maja [oz. 16. maja] 1703, je 5 km v notranjost zaliva oziroma estuarija, na Zajčjem otoku, postavil Potropavlovsko trdnjavo, ki je postala prva opečna in kamnita stavba novega mesta.[18]

Mesto so zgradili tlačani, kmetje iz cele Rusije; v nekaj letih je bilo pod nadzorom Aleksandra Menšikova vključenih tudi nekaj švedskih vojnih ujetnikov.[19] Na desetine tisoč kmetov je umrlo pri gradnji mesta. Kasneje je mesto postalo središče guvernerstva Sankt Peterburg. Peter je prestolnico iz Moskve preselil v Sankt Peterburg leta 1712, 9 let, preden je Nistadska pogodba iz leta 1721 končala vojno; kot glavno mesto (ali sedež vlade) je Sankt Peterburg navajal že leta 1704.

 
Karta Sankt Peterburga, 1744

Mesto se je v prvih nekaj letih razvilo okoli Trga sv. trojice na desnem bregu Neve, v bližini Petropavlovske trdnjave. Vendar se je Sankt Peterburg kmalu začel graditi po načrtu. Švicarski Italijan Domenico Trezzini je do leta 1716 izdelal projekt, po katerem naj bi bilo središče mesta na otoku Vasiljevski in ga oblikoval v pravokotno mrežo kanalov. Projekt ni bil dokončan, vendar je razviden v tlorisu ulic. Leta 1716 je Peter Veliki imenoval Francoza Jean-Baptista Alexandra Le Blonda za glavnega arhitekta Sankt Peterburga.[20]

Slog petrovskega baroka, ki so ga razvili Trezzini in drugi arhitekti in nazorno predstavlja takšne stavbe, kot so Menšikova palača, Kunstkamera, cerkev sv. Petra in Pavla, Dvanajst kolegijev, je postal pomemben v mestni arhitekturi zgodnjega 18. stoletja. Leta 1724 je Peter Veliki v Sankt Peterburgu ustanovil Akademijo znanosti, univerzitetno in akademsko gimnazijo.

Leta 1725 je Peter umrl pri dvainpetdesetih letih. Njegova prizadevanja za modernizacijo Rusije so se srečala z nasprotovanjem ruskega plemstva. Leta 1728 je Peter II. Ruski preselil sedež nazaj v Moskvo. Toda štiri leta pozneje, leta 1732, pod rusko carico Ano, je bil Sankt Peterburg ponovno določen za prestolnico ruskega carstva. Do komunistične revolucije leta 1917 je še 186 let ostal sedež rodbine Romanov in dvora ruskih carjev, pa tudi sedež ruske vlade. V letih 1736–1737 je mesto prizadel katastrofalen požar. Za obnovo poškodovanih okrožij je leta 1737 odbor pod Burkhardom Christophom von Münnichom naročil nov načrt. Mesto je bilo razdeljeno na pet okrožij, središče pa je bilo preseljeno v okrožje Admiralti, na vzhodnem bregu med Nevo in Fontanko.

 
Dvorni trg, ki ga obdaja stavba generalštaba z lokom, saj je bil glavni trg Ruskega carstva in prostor mnogih dogodkov zgodovinskega pomena

Razvilo se je vzdolž treh radialnih ulic, ki se srečujejo pri stavbi Admiraltete in so zdaj ena ulica, znana kot Nevski prospekt (ki velja za glavno ulico mesta), Gorohovaya ulica in Voznesenski prospekt. Baročna arhitektura je v mestu postala prevladujoča v prvih šestdesetih letih, vrhunec pa je bil v elizabetinskem baroku, ki ga najbolj predstavlja Italijan Bartolomeo Rastrelli s takimi stavbami, kot je Zimski dvorec. V 1760-ih je baročna arhitektura nasledila neoklasicistično arhitekturo.

Ustanovljena leta 1762 je Komisija za kamnite stavbe v Moskvi in Sankt Peterburgu razsodila, da nobena stavba v mestu ne more biti višja od Zimskega dvorca in prepoveduje razmike med stavbami. V času vladavine Katarine Velike v letih 1760-1780 so bili bregovi Neve bili z granitnimi nasipi.

Toda šele leta 1850 je bilo dovoljeno odpreti prvi stalni most čez Nevo, Oznanjenski most (rusko Благовещенский мост - Blagoveščenski most). Pred tem so bili dovoljeni le pontonski mostovi. Obvodni kanal (izkopan v letih 1769–1833) je postal južna meja mesta.

Najpomembnejši arhitekti neoklasicističnega in empir sloga v Sankt Peterburgu so bili:

 
Dekabristi na Senatnem trgu, 26. decembra 1825.

Leta 1810 je Aleksander I. Ruski ustanovil prvo inženirsko visokošolsko ustanovo, glavno vojaško inženirsko šolo v Sankt Peterburgu. Številni spomeniki spominjajo na rusko zmago nad Napoleonom v domovinski vojni leta 1812, vključno z Montferrandovim Aleksandrovim stebrom, postavljenim leta 1834 in slavoločnimi vrati v Narvi.

Leta 1825 se je na Senatnem trgu v mestu zgodil zatrt dekabristični upor proti Nikolaju I., dan po tem, ko je Nikolaj prevzel prestol.

Neoklasicistična arhitektura je do 1840-ih popustila različnim romantičnim slogom, ki so prevladovali do 1890-ih in so jih predstavljali arhitekti kot sta Andrei Stackenschneider (Mariinska palača, Beloselski-Belozerski palača, Nikolajeva palača, Nova Mihaelova palača) in Konstantin Thon (Moskovska železniška postaja).

S kmečko reformo, ki jo je leta 1861 izvedel Aleksander II, in industrijsko revolucijo, se je priliv nekdanjih kmetov v prestolnico močno povečal. Na obrobju mesta so se spontano pojavile slabe četrti. Sankt Peterburg je presegel Moskvo v rasti prebivalstva in industrije; razvil se je kot eno največjih industrijskih mest v Evropi, z veliko pomorsko bazo (v Kronstadtu), rečnim in morskim pristaniščem.

Imeni svetih Petra in Pavla, ki sta ju prejeli prva mestna citadela in njena cerkev (od leta 1725 - grobišče ruskih carjev), sta bili po naključju imeni prvih dveh umorjenih ruskih carjev, Petra III. (1762, ki naj bi bil ubit v zaroti pod vodstvom žene Katarine Velike) in Pavla I. (1801, Nikola Zubov in drugi zarotniki, ki so na oblast pripeljali Aleksandra I., sina njihove žrtve). Tretji atentat na carja se je zgodil v Sankt Peterburgu leta 1881, ko je Aleksander II. Ruski postal žrtev teroristov.

V Sankt Peterburgu se je začela revolucija 1905 in se hitro razširila v pokrajine.

1. septembra 1914, po izbruhu prve svetovne vojne, je carska vlada preimenovala mesto v Petrograd, kar pomeni 'Petrovo mesto', da bi odstranili nemški besedi Sankt in Burg.

Revolucija in sovjetsko obdobje (1917–1941) uredi

Marca 1917 je med februarsko revolucijo, je Nikolaj II. abdiciral zase in v imenu svojega sina, s čimer je končal rusko monarhijo in več kot tristo let dinastične vladavine Romanovih.

 
Boljševiki so praznovali 1. maja v bližini Zimskega dvorca pol leta po prevzemu oblasti 1918

7. novembra [po julijanskem koledarju 25. oktober] 1917 so boljševiki pod vodstvom Vladimirja Lenina vdrli v Zimski dvorec, v dogodku, ki je bil pozneje imenovan Oktobrska revolucija, ki je pripeljala do konca post-carske začasne vlade, prenosa celotne politične oblasti na Sovjete in vzpon komunistične partije. [21] Po tem je mesto dobilo novo opisno ime, mesto treh revolucij[22], ki se nanaša na tri pomembne dogodke v politični zgodovini Rusije v začetku 20. stoletja.

Septembra in oktobra 1917 so nemške čete napadle zahodnoestonski arhipelag in Petrogradu grozile z bombardiranjem in invazijo. 12. marca 1918 so sovjeti prenesli vlado v Moskvo, da jo držijo stran od državne meje. Med naslednjo državljansko vojno je leta 1919 general Judenič, ki je napredoval iz Estonije, ponovil poskus zavzema mesta, vendar je Lev Trocki mobiliziral vojsko in ga prisilil k umiku.

26. januarja 1924, pet dni po Leninovi smrti, se je Petrograd preimenoval v Leningrad. Kasneje so se nekatere ulice in drugi toponimi ustrezno preimenovali. Mesto ima več kot 230 lokalitet, povezanih z Leninovim življenjem in dejavnostmi. Nekatere od njih so bile spremenjene v muzeje[23], vključno s križarko Aurora - simbolom oktobrske revolucije in najstarejšo ladjo Ruske mornarice.

V 1920-ih in 1930-ihso bila revna obrobja preurejena v redno načrtovana naselja. V tem času je cvetela konstruktivistična arhitektura. Stanovanje je postalo vladna ugodnost; veliko 'meščanskih' stanovanj je bilo tako velikih, da so bile številne družine dodeljene tako imenovanim 'komunalnim' stanovanjem (kommunalkas). Do 1930-ih je v takšnih stanovanjih živelo 68 % prebivalstva. Leta 1935 je bil predstavljen nov splošni načrt, po katerem naj bi se mesto razširilo na jug. Konstruktivizem je bil zavrnjen v prid pompoznejši stalinistični arhitekturi. Ko se je mestno središče oddaljilo od meje s Finsko, je Stalin sprejel načrt za izgradnjo nove mestne hiše z ogromnim sosednjim trgom na južnem koncu Moskovskega prospekta, ki je bil označen kot nova glavna ulica Leningrada. Po zimski (sovjetsko-finski) vojni 1939–1940 se je sovjetsko-finska meja premaknila proti severu. Nevski prospekt z Dvornim trgom je ohranil funkcije in vlogo mestnega središča.

Decembra 1931 je bil Leningrad upravno ločen od Leningrajske oblasti. Takrat je vključeval Leningrajsko predmestno okrožje, nekateri deli so ga leta 1936 prenesli nazaj v Leningrajsko oblast in se spremenili v okrožje Vsevoložski, Krasnoselski, Pargolovsko okrožje in Slucki (preimenovano v Pavlovsko okrožje 1944).[24]

1. decembra 1934 je bil umorjen Sergej Kirov, priljubljeni komunistični vodja Leningrada, kar je postalo izgovor za Veliko čistko.[25] V Leningradu je bilo med Stalinovim čiščenjem usmrčenih približno 40.000 ljudi.[26]

Druga svetovna vojna (1941–1945) uredi

Glavni članek: Obleganje Leningrada.
 
Državljani Leningrada med 87-dnevnim obleganjem, v katerem je umrlo več kot milijon civilistov, večinoma zaradi stradanja.

Med drugo svetovno vojno so nemške sile junija po napadu osi na Sovjetsko zvezo oblegale Leningrad. Obleganje je trajalo 872 dni ali skoraj dve leti in pol, od 8. septembra 1941 do 27. januarja 1944.[27]

Obleganje Leningrada se je izkazalo za eno najdaljših, najbolj uničujočih in najbolj smrtonosnih obleganj večjega mesta v moderni zgodovini. Mesto je izoliralo od preskrbe s hrano, razen tiste, ki je bila zagotovljena prek Ceste življenja čez Ladoško jezero, ki se ni mogla narediti, dokler jezero ni zmrznilo. Več kot milijon civilistov je bilo ubitih, predvsem zaradi stradanja. Številni drugi so pobegnili ali bili evakuirani, zato je mesto postalo večinoma razseljeno.

1. maja 1945 je Josip Stalin v z ukazom vrhovnega poveljnika št. 20 imenoval Leningrad, skupaj s Stalingradom, Sevastopolom in Odeso, mesta heroji vojne. Zakon o priznanju častnega naslova Mesto heroj je bil sprejet 8. maja 1965 (20. obletnica zmage v Veliki domovinski vojni) v času Brežnjeva. Prezidij Vrhovnega sovjeta ZSSR je podelil Leningradu kot mestu heroj Red Lenina in medaljo zlate zvezde »za herojski odpor mesta in trdoživost preživelih obleganja«. Obelisk mesto heroj z znakom zlate zvezde je bil nameščen aprila 1985.

Povojno obdobje (1945–1991) uredi

Oktobra 1946 so bila nekatera ozemlja ob severni obali Finskega zaliva, ki so leta 1940 po mirovni pogodbi po zimski vojni prešla iz Finske na ZSSR, premeščena iz Leningrajske oblasti v Leningrad in razdeljena na okrožja Sestrorecki in Kurortni. Med njima je bilo mesto Terijoki (leta 1948 preimenovano v Zelenogorsk). Leningrad in številna njegova predmestja so bila v povojnih desetletjih obnovljena, delno po predvojnih načrtih. Generalni načrt za Leningrad iz leta 1948 je vseboval radialni razvoj mesta na severu in na jugu. Leta 1953 je bilo ukinjeno okrožje Pavlovski, deli njegovega ozemlja, vključno s Pavlovskim, pa so se združili z Leningradom. Leta 1954 so se z Leningradom združila še naselja Levašovo, Pargolovo in Pesočno.

 
Ulična scena v Leningradu leta 1972

Leningrad je dal ime Leningrajski aferi (1949–1952), pomemben dogodek v povojnem političnem boju v ZSSR. Šlo je za rivalstvo med Stalinovimi možnimi nasledniki, kjer so eno stran predstavljali voditelji mestne organizacije Komunistične partije - drugo najpomembnejše v državi po Moskvi. Uničeno je bilo celotno elitno vodstvo Leningrada, vključno z nekdanjim županom Kuznecovim, vršilcem dolžnosti županom Pjotrom Sergejevičem Popkovim in vsemi njihovimi namestniki; skupno 23 voditeljev je bilo obsojenih na smrtno kazen, 181 na zapor ali izgnanstvo (oproščeno leta 1954). Približno 2000 uradnikov po vsej ZSSR je bilo izključenih iz stranke in komsomola in odstranjenih z vodstvenih položajev. Obtoženi so bili ruskega nacionalizma.[28]

Podzemni hitri tranzitni sistem Leningrajski Metro, zasnovan pred vojno, je bil odprt leta 1955 s prvimi osmimi postajami, okrašenimi iz marmorjem in bronom. Vendar so bili po Stalinovi smrti leta 1953 okrasni presežki stalinistične arhitekture opuščeni. Od 1960-ih do 1980-ih je bilo na obrobju zgrajenih veliko novih stanovanjskih naselij; medtem ko so bili funkcionalistični stanovanjski bloki skoraj enaki drug drugemu, se je veliko družin tja preselilo iz kommunalk v središču mesta, da bi živelo v ločenih stanovanjih.

Sodobnost (1991–danes) uredi

 
Pogled na Sankt Peterburg iz cerkve sv. Izaka

12. junija 1991 so mestne oblasti hkrati s prvimi ruskimi predsedniškimi volitvami organizirale županske volitve in referendum o imenu mesta, ko se je ime vrnilo v Sankt Peterburg. Volilna udeležba je bila 65-odstotna; 66,13 % celotnega števila glasov je pripadlo Anatoliju Sobčaku, ki je postal prvi neposredno izvoljeni župan mesta.

Medtem so se gospodarske razmere začele slabšati, ko se je država poskušala prilagoditi večjim spremembam. Prvič po štiridesetih letih so uvedli obroke hrane, mesto pa je prejelo humanitarno prehransko pomoč iz tujine. Ta dramatični čas je bil prikazan v fotografski seriji ruskega fotografa Alekseja Titarenka.[29] Gospodarske razmere so se začele izboljševati šele na začetku 21. stoletja.[30]

Leta 1995 je bil severni odsek proge Kirovsko-Viborgskaja metroja odrezan zaradi podzemnih poplav, kar je skoraj deset let oviralo razvoj mesta. 13. junija 1996 je Sankt Peterburg, skupaj z Leningrajsko in Tversko oblastjo, z federalno vlado podpisal sporazum o delitvi moči in ji podelil avtonomijo.[31] Ta sporazum je bil odpovedan 4. aprila 2002.[32]

Leta 1996 je Vladimir Jakovlev na volitvah za vodjo mestne uprave premagal Anatolija Sobčaka. Naslov mestnega vodje so spremenili iz "župana" v "guvernerja". Leta 2000 je Jakovlev zmagal na ponovnih volitvah. Njegov drugi mandat se je iztekel leta 2004; dolgo pričakovana obnova porušene povezave podzemne železnice naj bi se končala do takrat. Toda leta 2003 je Jakovlev nenadoma odstopil in prepustil funkcijo guvernerke Valentini Matvijenko.

 
Stanovanjski bloki (1970-ih–1980-ih)

Spremenjen je bil zakon o volitvah mestnega guvernerja, s čimer je razveljavila tradicijo demokratičnih volitev s splošno volilno pravico. Leta 2006 je mestna zakonodaja Matvijenkovo ponovno potrdila za guvernerko. Stanovanjska gradnja se je spet okrepila; cene nepremičnin so se močno napihnile, kar je povzročilo številne nove težave pri ohranjanju zgodovinskega dela mesta.

Čeprav ima osrednji del mesta Unescovo priznanje (v Peterburgu je približno 8000 arhitekturnih spomenikov), je ohranitev njegovega zgodovinskega in arhitekturnega okolja postala sporna.[33] Po letu 2005 je bilo dovoljeno rušenje starejših stavb v zgodovinskem središču.[34] Leta 2006 je Gazprom napovedal ambiciozen projekt postavitve 403 m visokega nebotičnika (Center Ohta) nasproti Smolniju, kar bi lahko povzročilo izgubo edinstvene linije peterburške vedute. Nujne proteste državljanov in pomembnih javnih osebnosti Rusije proti temu projektu mestne oblasti niso obravnavale vse do decembra 2010, ko se je mesto po izjavi predsednika Dmitrija Medvedeva odločilo, da bo našlo primernejšo lokacijo za ta projekt. Istega leta so novo lokacijo za projekt preselili v Lahto, zgodovinsko območje severozahodno od mestnega središča, novi projekt pa bi poimenoval Lahta Center. Gradnjo sta odobrila Gazprom in mestna uprava, začelo pa se je leta 2012. 462 m visok nebotičnik je postal prvi najvišji nebotičnik v Rusiji in Evropi zunaj Moskve.

Geografija uredi

Skozi večji del središča mesta teče reka Neva. Levo - izliv otoka Vasilievski, sredina - reka Neva, Petropavlovska trdnjava in Trojni most, desno - Dvorno nabrežje z Zimskim dvorcem
Območje avtonomnega mesta Sankt Peterburg
Satelitska slika Sankt Peterburga

Površina mesta Sankt Peterburg je 605,8 km². Območje federalne enote je 1439 km², ki vsebuje sam Sankt Peterburg (sestavljen iz osemindvajsetih občinskih okrožij – rusko о́круг), devet občinskih mest - (Kolpino, Krasnoje Selo, Kronstadt, Lomonosov, Pavlovsk, Petergof, Puškin, Sestroreck, Zelenogorsk) - in enaindvajset občinskih naselij.

Peterburg je na srednjem nižavju tajge ob obali Nevskega zaliva, dela Finskega zaliva in otokov rečne delte. Največji so Otok Vasiljevski (poleg umetnega otoka med Obvodnim kanalom in Fontanko ter Kotlinom v Nevskem zalivu), Petrograjski, Dekabristov in Krestovski. Slednjega skupaj z Jelaginom in otokom Kameni pokrivajo večinoma parki. Karelijska ožina, severno od mesta, je priljubljeno letoviško območje. Na jugu Sankt Peterburg prečka baltsko-ladoško teraso in se sreča z Ižorsko planoto.

Nadmorska višina Sankt Peterburga sega od morske gladine do najvišje točke 175,9 m na griču Orehova v višini Duderhofa na jugu. Del mestnega ozemlja zahodno od Litejni prospekta ni višji od 4 m nadmorske višine in je trpel zaradi številnih poplav. Poplave v Sankt Peterburgu sproži dolg val v Baltskem morju, ki ga povzročajo meteorološke razmere, vetrovi in plitvost Nevskega zaliva. Pet najbolj katastrofalnih poplav se je zgodilo leta 1824 (4,21 m nadmorske višine, med katerimi je bilo uničenih več kot 300 stavb), 1924 (3,8 m), 1777 (3,21 m), 1955 (2,93 m) in 1975 (2,81 m). Za preprečevanje poplav je bil zgrajen Sanktpeterburški jez.[35]

Od 18. stoletja se je mestni teren umetno dvignil, ponekod za več kot 4 m, kar je združilo več otokov in spremenilo hidrologijo mesta. Poleg Neve in njenih pritokov so druge pomembne reke federalnega območja Sankt Peterburga še Sestra, Ohta in Ižora. Največje jezero je Sestrorecki Razliv na severu, sledijo Lahtinski Razliv, Suzdalska jezera in druga manjša jezera.

Zaradi severne lege na ca. 60 ° severne širine dnevna dolžina v Peterburgu niha med letnimi časi, in sicer od 5 ur 53 minut do 18 ur 50 minut. Obdobje od sredine maja do sredine julija, ko somrak lahko traja vso noč, se imenuje bela noč.

Sankt Peterburg je od meje s Finsko oddaljen približno 165 km in je z njo povezan preko državne ceste M10.

Podnebje uredi

Po Köppnovi klimatski klasifikaciji je Sankt Peterburg razvrščen kot Dfb, vlažno celinsko podnebje. Izrazit umirjajoč vpliv baltskih morskih ciklonov povzroča topla, vlažna in kratka poletja ter dolge, zmerno hladne mokre zime. Podnebje je podobno podnebju v Helsinkih, čeprav je pozimi hladnejše in topleje poleti zaradi bolj vzhodne lege.

Povprečna najvišja temperatura v juliju je 23 ° C, povprečna najnižja temperatura v februarju pa -8,5 ° C; med poletnim vročinskim valom severne poloble leta 2010 se je pojavila ekstremna temperatura 37,1 ° C. Leta 1883 je bil zabeležen zimski minimum −35,9 ° C. Povprečna letna temperatura je 5,8 ° C. Reka Neva v mejah mesta zamrzne običajno med novembrom in decembrom, odtali pa se aprila. Od decembra do marca je povprečje 118 dni s snežno odejo, ki do februarja doseže povprečno globino snega 19 cm. Obdobje brez zmrzali v mestu traja v povprečju približno 135 dni. Kljub severni lokaciji Sankt Peterburga so zime toplejše od moskovskih zaradi Finskega zaliva in nekaterih vplivov zalivskega toka. Mesto ima tudi nekoliko toplejše podnebje kot njegova predmestja. Vremenske razmere so skozi vse leto precej spremenljive.[36][37]

Povprečne letne količine padavin se v mestu razlikujejo, povprečno 660 mm na leto in največ v poznem poletju. Vlaga v tleh je skoraj vedno visoka zaradi nižje evapotranspiracije zaradi hladnega podnebja. Vlažnost zraka je v povprečju 78 %, v povprečju pa je 165 oblačnih dni na leto.

Podnebni podatki za Sankt Peterburg
Mesec Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec Letno
Rekordno visoka temperatura °C 8.7 10.2 15.3 25.3 33.0 34.6 35.3 37.1 30.4 20.2 11.4 10.9 37.1
Povprečna visoka temperatura °C −3.2 −2.9 2.1 9.3 16.1 20.2 23.0 20.9 15.2 8.6 2.3 −1.0 9.2
Povprečna dnevna temperatura °C −5.7 −5.5 −1.0 5.4 11.6 16.1 19.1 17.3 12.1 6.3 0.4 −3.2 6.1
Povprečna nizka temperatura °C −8.1 −8.2 −4.1 1.5 7.1 11.9 15.1 13.6 9.0 4.0 −1.5 −5.4 2.9
Rekordno nizka temperatura °C −34.7 −27.7 −21.7 −12.5 −2.6 0.7 5.8 3.8 −1.6 −9.7 −20.1 −26.5 −34.7
Povprečna količina padavin mm 45.3 34.1 33.8 33.4 45.7 68.8 81.4 88.9 63.5 65.5 57.8 52.8 671.0
Vir: Sankt Peterburg - Podnebie in Počasie

Demografija uredi

Sankt Peterburg je drugo največje mesto v Rusiji. Po popisu 2002. ima federalna enota 4.661.219 prebivalcev ali 3,21 % v Rusiji. Popis 2002 je ugotovil 22 etničnih skupin, ki imajo več kot 1000 oseb. Etnična sestava je bila: Rusov 84,72 %, Ukrajincev 1,87 %, Beloruov 1,17 %, Judov 0,78 %, Tatarov 0,76 %, Armencev 0,41 %, Azercev 0,36 %, Gruzijcev 0,22 %, Čuvašev 0,13 %, Poljakov 0,10 %, in mnoge druge manjše etnične skupine, 7,89 % prebivalcev se ni želelo opredeliti.

V 20. stoletju je mesto doživelo hitre in znatne spremembe števila prebivalcev. Od 2,4 milijona leta 1916 na manj kot 740.000 leta 1920 po revoluciji 1917 in državljanski vojni. V 1930-ih je vlada Sovjetske zveze skoraj v celoti izgnala iz Leningrada večje manjšine Nemcev, Poljakov, Fincev, Estoncev iv Latvijcev. Od leta 1941 do konca leta 1943 se je zaradi vojaških operacij, lakote v času obleganja ali evakuacije, prebivalstvo zmanjšalo iz 3 milijonov na manj od 700 000. Po končanem obleganju se je del evakuiranega prebivalstva vrnil največji pa je bil priliv z migracijo iz drugih delov Sovjetske zveze. Okoli 3 milijone jih je prišlo v 1950-ih in število je v 1980-ih naraslo na preko 5 milijonov. Od 1991 do 2006 je število padlo na aktualnih 4,6 milijona, primestno prebivalstvo pa je poraslo zaradi privatizacije zemlje in masovnega preseljevanja v predmestje.[38]

Prebivalci urbanega področja Sankt Peterburga večinoma živijo v stanovanjih. Z 68 % prebivalcev v skupinskih stanovanjih v 1930-ih, je bil Leningrad sovjetsko mesto z največjim številom komunalki. Skupinska stanovanja tudi danes niso neobičajnost. Ker so od 1950-ih do 1980-ih gradili nove četrti na robnih delih mesta, je preko pol milijona družin z nizkimi prihodki dobilo brezplačna stanovanja. Ker so gospodarske in družbene dejavnosti skoncentrirane v zgodovinskem središču, večina ljudi živi v metropolitanskem območju.

Uprava uredi

Smolni Institute, sedež guvernerja
Mestna skupščina se sestaja v Mariinski palači

Sankt Peterburg je rusko avtonomno mesto (drugo je Moskva). Politično življenje mesta je urejeno z mestnim statutom, ki ga je mestna skupščina sprejela leta 1998. Vrhovna izvršna oblast je Mestna uprava Sankt Peterburga, ki jo vodi guverner (do 1996. župan). Sankt Peterburg ima enodomno skupščino, zakonodajno skupščino Sankt Peterburga (Законода́тельное собра́ние Санкт-Петербу́рга).

V skladu s federalnim zakonom iz leta 2004., vodje federalnih enot, vključno guvernerja Sankt Peterburga, imenuje predsednik Rusije in ga potrdijo lokalne skupščine. Aktualna guvernerka Valentina Matvijenko je trenutno edina ženska med guvernerji.

Mesto Sankt Peterburg je trenutno razdeljeno na 18 okrožij (rajonov). Je tudi administrativno središče Leningrajske oblasti in Severozahodnega federalnega okrožja. Ustavno sodišče Ruske Federacije je bilo preseljeno iz Moskve v Sankt Peterburg v maju 2008.

Sankt Peterburg in Leningrajska oblast, kot dve federalni enoti, delita nekaj lokalnih oddelkov federalnih izvršnih služb in sodišč, kot je arbitražno sodišče, policijo, FSB, poštna služba, uprava za droge, uprava zaporov, federalna uprava za registracije in druge.

Gospodarstvo uredi

 
Ladjedelnica
 
Sanktpeterburški mednarodni gospodarski forum je glavni ruski investicijski forum
 
Stavba elektrarne v mestu

Sankt Peterburg je glavno trgovsko območje, ki služi kot finančno in industrijsko središče Rusije s specializacijo na področju trgovine z nafto in plinom, ladjedelništvom, vesoljsko industrijo, tehnologijami, vključno z radio, elektronsko, programsko opremo in računalniki, strojegradnjo, težko mehanizacijo in transport, vključno s tanki in drugo vojaško opremo, rudarstvo, izdelava instrumentov, železna in barvna metalurgija (proizvodnja aluminijevih zlitin), kemikalije, zdravila in medicinska oprema, založništvo in tiskarstvo, hrana in catering, trgovina na debelo in drobno, tekstilna in oblačilna industrija in številna druga podjetja. Bil je tudi sedež dom Lessnerja, enega izmed ruskih pionirskih proizvajalcev avtomobilov; ustanovil jo je proizvajalec strojev in kotlov G. A. Lessner leta 1904 z zasnovo Borisa Louckega in je preživel do leta 1910.[39]

Deset odstotkov svetovnih pogonskih turbin je tam izdelanih v podjetju LMZ, ki je zgradilo več kot dva tisoč turbin za elektrarne po vsem svetu. Glavne lokalne industrije so Admiralti ladjedelnica, Baltska ladjedelnica, LOMO, obrat Kirov, Elektrosila, Izhorskije Zavodi; v Sankt Peterburgu so registrirani tudi Sovkomflot, Petersburg Fuel Company in SIBUR med drugimi velikimi ruskimi in mednarodnimi podjetji.

Sankt Peterburg ima tri velika tovorna morska pristanišča: Bolšoj port Sankt Peterburg, Kronstadt in Lomonosov. Za mednarodne križarke je potniško pristanišče pri Morskem Vokzalu na jugozahodu otoka Vasiljevski. Leta 2008 sta se v pristanišču Novi potnik na zahodu otoka odprla prva dva priveza [40]. Novo pristanišče je bilo del mestnega razvojnega projekta Morska fasada.[41]

Zapleten sistem rečnih pristanišč na obeh bregovih Neve je medsebojno povezan s sistemom morskih pristanišč, s čimer je Sankt Peterburg glavna povezava med Baltskim morjem in preostalo Rusijo po vodni poti Volga-Baltik.

Sanktpeterburška kovnica (Monetny Dvor), ustanovljena leta 1724, je ena največjih kovnic na svetu, kuje ruske kovance, medalje in značke. V Sankt Peterburgu je tudi najstarejša in največja ruska livarna, Monumentskulptura, ki je naredila na tisoče skulptur in kipov, ki zdaj krasijo javne parke v Sankt Peterburgu, pa tudi v številnih drugih mestih. Tam so bili narejeni spomeniki in bronasti kipi carjev, pa tudi druge pomembne zgodovinske osebnosti in dostojanstveniki ter drugi svetovno znani spomeniki, kot so kipi Petra Clodta von Jürgensburga, Paola Troubetzkoja, Marka Antokolskega in drugih.

Leta 2007 je Toyota odprla tovarno Camry, potem ko je vložila 5 milijard rubljev (približno 200 milijonov dolarjev) v Šušari, eno od južnih predmestja Sankt Peterburga. Opel, Hyundai in Nissan so z rusko vlado podpisali pogodbe o gradnji avtomobilskih obratov v Sankt Peterburgu. Industrija avtomobilov in avtomobilskih delov je v zadnjem desetletju v porastu.

Sankt Peterburg ima veliko pivovarno in destilarno. Njenih pet velikih pivovarn predstavlja več kot 30 % domače proizvodnje piva v državi, in je znano kot mesto piva, zaradi ponudbe in kakovosti lokalne vode. Tu je druga največja evropska pivovarna Baltika, Vena (obe upravlja BBH), pivovarna Heineken, Stepan Razin (oba podjetja Heineken) in pivovarna Tinkoff (SUN-InBev).

Številne mestne destilarne proizvajajo številne blagovne znamke vodke. Najstarejša je LIVIZ (ustanovljena leta 1897). Med najmlajšimi je ruska standardna vodka, predstavljena leta 1998 v Moskvi, ki je leta 2006 odprla novo destilarno v Peterburgu (površina 30 000 m², stopnja proizvodnje 22 500 steklenic na uro). Leta 2007 je bila blagovna znamka izvožena v več kot 70 držav.[42]

V Sankt Peterburgu je druga največja gradbena industrija v Rusiji, vključno s trgovsko, stanovanjsko in cestno gradnjo.

Znamenitosti uredi

Dvorni trg pozimi. Zimski dvorec, Aleksandrov steber, stavba Generalnega štaba
 
Kazanska cerkev
Sankt Peterburg
Unescova svetovna dediščina
DelSeverozahodno federalno okrožje
LegaSankt Peterburg, Rusija
Koordinati59°57′N 30°19′E / 59.95°N 30.32°E / 59.95; 30.32Koordinati: 59°57′N 30°19′E / 59.95°N 30.32°E / 59.95; 30.32
Površina3934,1 ha
Kriterij
Kulturni: (i), (ii), (iv), (vi)
Referenca540bis
Vpis1990 (14. zasedanje)
Razširitve2013
Spletna strangov.spb.ru

Sankt Peterburg ima tri nebotičnike: Leader Tower (140 m), Aleksander Nevski (124 m) in Atlantic City (105 m), ki so daleč od zgodovinskega središča. Predpisi prepovedujejo gradnjo visokih stavb v središču mesta. 310-m visok Sankt Peterburg TV stolp je najvišja dokončana stavba v mestu. Vendar pa je obstajal kontroverzen projekt, ki so ga mestne oblasti potrdile in znan kot center Ohta, zgraditi 396 metrov visok nebotičnik. Leta 2008 je Svetovni spomeniški sklad uvrstil zgodovinsko mesto Sankt Peterburg na seznam najbolj ogroženih stotih mest zaradi pričakovane gradnje, ki je grozila, da ga bo drastično spremenila. Projekt Centra Ohta je bil preklican konec leta 2010, projekt Lahta Center pa se je začel na obrobju mesta. Kompleks ima 463 metrov visok pisarniški nebotičnik in več stavb z mešano rabo. Projekt centra Lahta je povzročil veliko manj polemike in ga UNESCO, za razliko od prejšnjega projekta, ne vidi kot potencialno grožnjo mestni kulturni dediščini, ker je daleč od zgodovinskega središča. Stavba je bila dokončana leta 2019, z 462,5 metra pa je trenutno najvišja v Evropi in Rusiji.

 
Sv. Izaka trg

Za razliko od Moskve je zgodovinska arhitektura mestnega jedra Sankt Peterburga, večinoma baročna in neoklasicistična iz 18. in 19. stoletja, v veliki meri ohranjena; čeprav so bile po zasegu moči boljševikov v zadnjih letih porušene številne stavbe, je najstarejša od preostalih stavb lesena hiša, zgrajena za Petra I. leta 1703 na obali Neve v bližini Trga svete trojice. Unesco je od leta 1991 zgodovinsko središče Sankt Peterburga in pripadajoče skupine spomenikov v Sankt Peterburgu in Leningrajski oblasti uvrstil na seznam svetovne dediščine.

 
Lahta center, najvišja stavba v Evropi

Ansambel Petropavlovske trdnjave s cerkvijo sv. Petra in Pavla zavzema prevladujoč položaj na Zajčjem otoku ob desnem bregu reke Neve. Vsako opoldne top izstreli iz trdnjave prazen strel. Sanktpeterburška mošeja, največja mošeja v Evropi, ko so jo odprli leta 1913, je na desnem bregu v bližini. Rt Vasilijevskega otoka, ki razcepi reko na dva največja kraka, Bolšoja (Velika) in Malaja (Mala) Neva, je s severnim bregom (Petrograjski otok) povezan z Borznim mostom (rusko Биржево́й мост, Birzhevoy most) in ga zaseda Stara sanktpeterburška borza in Rostralova stebra. Na južni obali Vasiljevskega otoka vzdolž Boljoše Neve so nekatere najstarejše stavbe v mestu iz 18. stoletja, vključno Kunstkamera, Dvanajst kolegijev, Menšikova palača in Carska akademija umetnosti. Gosti enega od dveh kampusov državne univerze Sankt Peterburg.

 
Petropavlovska trdnjava

Na južnem, levem bregu Neve, ki je preko Palačnega mostu povezan z rtom Vasiljevskega otoka, leži stavba Admiraltete, obsežen kompleks muzeja Ermitaž, ki se razteza vzdolž Dvornega nabrežja, in vključuje baročni Zimski dvorec, nekdanjo uradno rezidenco ruskih carjev, pa tudi neoklasicistično Marmorno palačo. Zimski dvorec gleda na Dvorni trg, glavni mestni trg z Aleksandrovim stebrom. Nevski prospekt, tudi na levem bregu Neve, je glavna mestna ulica. Začne se pri Admiralteti in poteka proti vzhodu poleg Dvornega trga. Nevski prospekt prečka reko Mojko (Zeleni most), Gribojedov kanal (Kazanski most), ulico Sadovaja, reko Fontanka (Aničkov most), sreča Litejni prospekt in nadaljuje na Trg vstaje v bližini Moskovske železniške postaje, kjer se sreča z Ligovskim prospektom in zavije k Aleksandra Nevskega Lavri. Vzdolž te avenije so še: Pasaža, katoliška cerkev sv. Katarine, Knjigarna (stavba nekdanje družbe Singer v slogu art nouveau), Grand hotel Europa, luteranska cerkev sv. Petra in Pavla, Veliki Gostini dvor, Ruska nacionalna knjižnica, Aleksandrovo gledališče za Mikešinovim kipom Katarine Velike, Kazanska cerkev, palača Stroganov, Aničkova palača in palača Beloselsky-Belozersky

 
Nevski prospect ob Božiču.
 
Singerjeva hiša

Samostan Aleksandra Nevskega, namenjen shranjevanju relikvij svetega Aleksandra Nevskega, je pomembno središče krščanske vzgoje v Rusiji. Vsebuje tudi pokopališče Tihvin z grobovi številnih pomembnih Peterburžanov. Na ozemlju med Nevo in Nevskim prospektom stoji cerkev Odrešenika na krvi, palača Mihajlovski, v kateri je Državni ruski muzej, Marsovo polje, grad svetega Mihaela, Poletni vrt, Tauridska palača, Zavod Smolni in samostan Smolni.

 
Cerkev Odrešenika na krvi
 
Samostan Smolni

Številne znamenitosti so zahodno in južno od stavbe Admiraltete, vključno cerkev sv. Trojice, Mariinska palača, Hotel Astoria, znamenito Mariinsko gledališče, otok Nova Holandija, cerkev svetega Izaka, največja v mestu in Senatni trg, z Bronastim jezdecem, konjeniškim spomenikom Petra Velikega iz 18. stoletja, ki velja za najbolj prepoznaven simbol mesta.

Ostali simboli Sankt Peterburga so vremenska lopatica v obliki majhne ladje na zlati spirali Admiraltete in zlat angel na vrhu cerkve sv. Petra in Pavla. Dvižni Palačni most, dvignjen ponoči, je še en simbol mesta.

Od aprila do novembra 22 dvižnih mostov čez Nevo in glavne kanale omogoča, da ladje plujejo v in iz Baltskega morja po urniku. Šele leta 2004 so odprli prvi visok most čez Nevo, ki ga ni treba dvigati, Veliki Obuhovski most. Najbolj izstopajoči mostovi naših dni sta Korabelni in Petrovski most s poševnimi zategami, ki sta najbolj spektakularni del mestne cestninske ceste, Zahodni obroč za večje hitrosti (ЗСД, ZSD, rusko Западный скоростной диаметр). V Sankt Peterburgu je na stotine manjših mostov, ki se pnejo na številnih kanalih in pritokih Neve, med katerimi so najpomembnejši Moika, Fontanka, Gribojedov kanal, Obvodni kanal, Karpovka in Smolenka. Zaradi zapletenega spleta kanalov Sankt Peterburg pogosto imenujejo severne Benetke. Reke in kanali v središču mesta so obloženi z granitnimi brežinami. Te in mostovi so ločeni od rek in kanalov z granitnimi ali litoželeznimi parapeti.

 
Bolšohtinski most

Južna predmestja mesta so nekdanja carska rezidenca, vključno Petergof, z veličastnimi kaskadami z vodnjaki in parkom, Carsko selo, z baročno Katarinino palačo in neoklasicistično Aleksandrovo palačo ter kupolasta palača carja Pavla z enim največjih parkov v angleškem slogu v Evropi. Nekaj drugih rezidenc v bližini in del svetovne dediščine, vključno z gradom in parkom v Gatčini, dejansko pripada Leningrajski oblasti in ne Sankt Peterburgu. Drugo znamenito predmestje je Kronstadt s svojimi utrdbami in pomorskimi spomeniki iz 19. stoletja, ki zasedajo otok Kotlin v Finskem zalivu.

Od konca 20. stoletja se je v številnih starejših okrožjih mesta izvedlo veliko aktivnih gradbenih in restavratorskih del. Oblasti so bile pred kratkim prisiljene, da lastništvo zasebnih rezidenc v državni lasti v središču mesta prenesejo na zasebne najemodajalce. Številne starejše stavbe so bile rekonstruirane, da se omogoči njihova uporaba kot stanovanja in penthouse.

Turizem uredi

 
Velika dvorana Sanktpetersburške filharmonije.

Sankt Peterburg ima pomembno zgodovinsko in kulturno dediščino.

Arhitekturni ansambel mesta in okolice iz 18. in 19. stoletja je ohranjen v skoraj nespremenjeni obliki. Zaradi različnih razlogov (vključno z obsežnim uničenjem med drugo svetovno vojno in gradnjo sodobnih stavb v povojnem obdobju v največjih zgodovinskih središčih Evrope) je Sankt Peterburg postal edinstven rezervat evropskih arhitekturnih slogov zadnjih treh stoletij. Izguba statusa glavnega mesta je Sankt Peterburgu pomagala ohraniti številne predrevolucionarne stavbe, saj so v Moskvi nastajali sodobni arhitekturni prestižni projekti; to je v veliki meri preprečilo nastanek arhitekture srednjega do konca 20. stoletja in pripomoglo k ohranjanju arhitekturnega videza zgodovinskega mestnega jedra.

Sankt Peterburg je vpisan na seznam Unescove svetovne dediščine kot območje s 36 zgodovinskimi arhitekturnimi kompleksi in okoli 4000 izjemnimi posameznimi spomeniki arhitekture, zgodovine in kulture.

 
Mala italijanska soba v muzeju Ermitaž.

Mesto ima 221 muzejev, 2000 knjižnic, več kot 80 gledališč, 100 koncertnih organizacij, 45 galerij in razstavnih dvoran, 62 kinematografov in okoli 80 drugih kulturnih ustanov. Vsako leto mesto gosti okoli 100 festivalov in različnih tekmovanj umetnosti in kulture, med njimi več kot 50 mednarodnih.

Kljub gospodarski nestabilnosti 1990-ih v Sankt Peterburgu ni bilo zaprtega niti enega večjega gledališča ali muzeja; nasprotno, odprlo se je veliko novih, na primer zasebni muzej lutk (odprt leta 1999) je tretji tovrstni muzej v Rusiji, kjer so predstavljene zbirke več kot 2000 lutk, vključno Večnacionalni Sankt Peterburg in Puškinov Peterburg. Muzejski svet Sankt Peterburga je neverjetno raznolik. V mestu ni le svetovno znani muzej Ermitaž in Ruski muzej s svojo bogato zbirko ruske umetnosti, temveč tudi palače in njegova predmestja, tako imenovani muzeji majhnih mest in drugi, kot je muzej slavnega ruskega pisatelja Dostojevskega, Muzej glasbenih inštrumentov, muzej dekorativne umetnosti in muzej profesionalne usmeritve.

Glasbeno življenje Sankt Peterburga je bogato in raznoliko, mesto pa zdaj gosti številne letne karnevale.

Baletne predstave zasedajo posebno mesto v kulturnem življenju Sankt Peterburga. Petersburška baletna šola je proglašena za eno najboljših na svetu. Tradicije ruske klasične šole se prenašajo iz roda v rod med izjemnimi vzgojitelji. Umetnost znanih in uglednih peterburških plesalcev, kot so Rudolf Nurejev, Natalija Makarova, Mihail Barišnikov, je bila in je po vsem svetu občudovana. Sodobni peterburški balet ne sestavljajo le tradicionalne ruske klasične šole, temveč tudi baletniki, kot je Boris Eifman, ki je obseg strogega klasičnega ruskega baleta razširil na skoraj nepredstavljive meje. Preostali zvesti klasični podlagi (bil je koreograf na Ruski baletu Vaganovi akademije) je klasični balet združil z avantgardnim slogom, nato pa po vrsti z akrobatiko, ritmično gimnastiko, dramatično ekspresivnostjo, kinom, barvo, lučjo in končno z izgovorjeno besedo.

Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. Президент Российской Федерации. Указ №849 от 13 мая 2000 г. «О полномочном представителе Президента Российской Федерации в федеральном округе». Вступил в силу 13 мая 2000 г. Опубликован: "Собрание законодательства РФ", No. 20, ст. 2112, 15 мая 2000 г. (President of the Russian Federation. Decree #849 of May 13, 2000 On the Plenipotentiary Representative of the President of the Russian Federation in a Federal District. Effective as of May 13, 2000.).
  2. Госстандарт Российской Федерации. №ОК 024-95 27 декабря 1995 г. «Общероссийский классификатор экономических регионов. 2. Экономические районы», в ред. Изменения №5/2001 ОКЭР. (Gosstandart of the Russian Federation. #OK 024-95 December 27, 1995 Russian Classification of Economic Regions. 2. Economic Regions, as amended by the Amendment #5/2001 OKER. ).
  3. Official website of St. Petersburg. St. Petersburg in Figures Arhivirano 19 February 2009 na Wayback Machine.
  4. Александр Беглов назначен врио Губернатора Санкт-Петербурга (v ruščini). Rambler news. 3. oktober 2018. Pridobljeno 3. oktobra 2018.
  5. Федеральная служба государственной статистики (Federal State Statistics Service) (21. maj 2004). »Территория, число районов, населённых пунктов и сельских администраций по субъектам Российской Федерации (Territory, Number of Districts, Inhabited Localities, and Rural Administration by Federal Subjects of the Russian Federation. Всероссийская перепись населения 2002 года (All-Russia Population Census of 2002) (v ruščini). Federal State Statistics Service. Pridobljeno 1. novembra 2011.
  6. http://www.gks.ru/free_doc/new_site/population/demo/Popul2018.xls.
  7. »Об исчислении времени«. Официальный интернет-портал правовой информации (v ruščini). 3. junij 2011. Pridobljeno 19. januarja 2019.
  8. Uradni jezik v vsej Ruski federaciji glede na Člen 68.1 Ustave Rusije.
  9. »Saint Petersburg, Russia - Image of the Week - Earth Watching«. earth.esa.int. Pridobljeno 28. aprila 2020.
  10. McColl, R.W., ur. (2005). Encyclopedia of world geography. Zv. 1. New York: Infobase Publishing. str. 633–634. ISBN 978-0-8160-5786-3. Pridobljeno 9. februarja 2011.
  11. V. Morozov. The Discourses of Saint Petersburg and the Shaping of a Wider Europe, Copenhagen Peace Research Institute, 2002. ISSN 1397-0895
  12. »Exploring St. Petersburg / The Hermitage«. Geographia.com. 6. januar 1990. Pridobljeno 25. januarja 2010.
  13. Aria Bendix (14. december 2019). »5 new skyscrapers broke records as the tallest buildings in their countries this year — take a look«. Business Insider. Pridobljeno 11. junija 2020.
  14. Schmemann, Serge. »Leningrad, Petersburg and the Great Name Debate«.
  15. »Петроград – Энциклопедия "Вокруг света"«. www.vokrugsveta.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. marca 2021. Pridobljeno 14. junija 2020.
  16. Doka, Konstantin Afanasʹevich. (1997). Saint Petersburg : the city of the white nights. Doka, Natalʹi︠a︡ Aleksandrovna., Vesnin, Sergeĭ., Williams, Paul. St. Petersburg: P-2 Art Publishers. ISBN 5890910310. OCLC 644640534.
  17. Williams, Harold (1914). Russia of the Russians. Pitman & Sons. str. 33. Pridobljeno 12. februarja 2016.
  18. »Peter and Paul Fortress«. Saint-Petersburg.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. julija 2008. Pridobljeno 19. junija 2009.
  19. »Consulate General of Sweden – Sweden and Saint Petersburg«. Swedenabroad.com. 17. oktober 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. januarja 2009. Pridobljeno 6. januarja 2009.
  20. »Jean-Baptiste Le Blond, architect in St. Petersburg, Russia«. saint-petersburg.com.
  21. Rex A. Wade The Russian Revolution, 1917 2005 Cambridge University Press {{ISBN|0-521-84155-0
  22. »The common characteristic of Saint-Petersburg«. russia-travel.ws. 2005–2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. novembra 2010. Pridobljeno 9. februarja 2011.
  23. Kann, Pavel Yakovlevich (1963). Leningrad: A Short Guide. Moscow: Foreign Languages Publishing House. str. 132–133. Pridobljeno 9. februarja 2011.
  24. »Ленинградская область в целом: Административно-территориальное деление Ленинградской области«. Lenobltrans.narod.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. junija 2009. Pridobljeno 22. oktobra 2009.
  25. Stalin's Terror: High Politics and Mass Repression in the Soviet Union, Barry McLoughlin and Kevin McDermott (eds). Palgrave Macmillan, 2002, p. 6
  26. »The Russian historian giving Stalin's victims back their identity«. France 24. 29. januar 2018.
  27. Baldack, Richard H. "Leningrad, Siege of", World Book Encyclopedia, Chicago, 2002, vol. 12, p. 195
  28. Zubkova, Elena Yurievna (1998). »Chronology of Major Events«. V Hugh Ragsdale (ur.). Russia after the war: hopes, illusions, and disappointments, 1945–1957. New York: M.E. Sharpe, Inc. str. 132–133. ISBN 978-0-7656-0227-5.
  29. Ollman, Leah (3. avgust 2001). »Russian Photos Trace Images of Mortality and Memory«. Los Angeles Times. Pridobljeno 25. avgusta 2018.
  30. »CАНКТ ПЕТЕРБУРГ ВАЛОВОЙ РЕГИОНАЛЬНЫЙ ПРОДУКТ в 1998–2003 гг« (PDF) (v ruščini). gks.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. januarja 2018. Pridobljeno 13. novembra 2018.
  31. »Newsline - June 14, 1996 Yeltsin Signs More Power-Sharing Agreements«. Radio Free Europe/Radio Liberty (v angleščini). 14. junij 1996. Pridobljeno 2. maja 2019.
  32. Chuman, Mizuki. »The Rise and Fall of Power-Sharing Treaties Between Center and Regions in Post-Soviet Russia« (PDF). Demokratizatsiya: 146.
  33. Zagraevsky, Sergey (2008). »Will Saint Petersburg share the same fate as Moscow?«. Zagraevsky.com. Pridobljeno 16. novembra 2012.
  34. »Photos of the violations of the historical environment of Saint Petersburg«. Rusarch.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. avgusta 2011. Pridobljeno 22. oktobra 2009.
  35. Nezhikhovsky, R.A. Река Нева и Невская губа [The Neva River and Neva Bay], Leningrad: Gidrometeoizdat, 1981.
  36. »Climate St. Peterburg – Historical weather records«. Tutiempo.net. Pridobljeno 16. novembra 2012.
  37. »Архив погоды в Санкт-Петербурге, Санкт-Петербург«. Rp5.ru. Pridobljeno 16. novembra 2012.
  38. Russian source: "Encyclopedia of Saint Petersburg" Чистяков А. Ю. Население (обзорная статья) Arhivirano 2007-10-04 na Wayback Machine.. Энциклопедия Санкт-Петербурга
  39. G.N. Georgano Cars: Early and Vintage, 1886–1930. (London: Grange-Universal, 1985)
  40. Discoverthebaltic.com Discover the Baltic online guide to Baltic cruise ports Arhivirano 30 December 2008 na Wayback Machine.
  41. »ЗАО "Терра-Нова" | Крупнейший в Европе проект по образованию и комплексному развитию территории в западной части Васильевского острова Санкт-Петербурга«. Mfspb.ru. 12. marec 2012. Pridobljeno 16. novembra 2012.
  42. Russian Standard Vodka Ranked 4th Fastest Growing Premium Spirits Brand Worldwide Impact, 2007. Arhivirano 15 July 2011 na Wayback Machine.

Zunanje povezave uredi