Kraljevina Češka

1198-1918 - kraljestvo v Srednji/Vzhodni Evropi

Kraljevina Češka (češko České království, latinsko Regnum Bohemiae) je bila v srednjem in zgodnjem novem veku monarhija v Srednji Evropi in predhodnica sodobne Republike Češke. Bila je država Svetega rimskega cesarstva. Njen kralj je bil volilni knez cesarstva. Češki kralji so razen na Češkem vladali tudi v deželah, ki so pripadale Češki kroni. Slednje so bile v različnih obdobjih različne in vključevale Moravsko, Šlezijo, Lužico in dele Saške, Brandenburga in Bavarske.

Kraljevina Češka
1198–1918
Zastava Kraljevina Češka
Zgoraj: Srednjeveški kraljevi prapor
Spodaj: Kasnejša zastava in kraljevi prapor
Grb Češke kot domene Avstro-Ogrske (1890)[1] Kraljevina Češka
Grb Češke kot domene Avstro-Ogrske (1890)[1]
Himna: Uradno nobena, de facto Hospodine, pomiluj ny, Svatováclavský chorál
Srednjeveški volilnoknežji ščit čeških kraljev kot cesarskih volilcev in nadtočajev:[2][3]
Kraljevina Češka (temno rdeče) in druge dežele Češke krone (svetlo rdeče) znotraj Svetege rimskega cesarstva (1618)
Kraljevina Češka (temno rdeče) in druge dežele Češke krone (svetlo rdeče) znotraj Svetege rimskega cesarstva (1618)
Kraljevina Češka znotraj Avstro-Ogrske (1914)
Kraljevina Češka znotraj Avstro-Ogrske (1914)
Status
  • Država Svetega rimskega cesarstva (1198–1806)
  • Kronska dežela Češke krone (1348–1918)
  • Elektor cesarstva (1356–1806)
  • Kronska dežela Habsburške monarhije (1526–1804) Avstrijskega cesarstva (1804–1867) in Avstro-Ogrske (1867–1918)
Glavno mestoPraga
Skupni jezikičeščina, latinščina, nemščina
Religija
Vladafevdalna monarhija
absolutna monarhija
Parlamentarna monarhija
Kralj 
• 1198–1230
Otokar I. (prvi)
• 1916–1918
Karel III. (zadnji)
Zgodovina 
• Ustanovitev kraljevine
1198
• potrjeno nasledstvo kraljeve krone
26. september 1212
• inauguracija Luksemburške dinastije
december 1310
• potrjena kot glavna dežela Češke krone
7. april 1348
• kralj potrjen kot elektor
25. december 1356
• kralj Ferdinand I.
16. december 1526
• vsiljeno nasledstvo habsburškega prestola
10. maj 1627
• de facto ukinitev Češke krone
1. maj 1749
• razpustitev Avstro-Ogrske
31. oktober 1918
Prebivalstvo
• okoli 1400[5][6]
okoli 2 milijona
Valuta
Predhodnice
Naslednice
Vojvodina Češka
Vojvodina Vroclav
Vojvodina Javor
Vojvodina Brzeg
Egerland
Češkoslovaška
Danes delČeška Češka republika
Nemčija Nemčija
Poljska Poljska

Kraljevino je ustanovila dinastija Přemyslidov v 12. stoletju iz Vojvodine Češke. Kasneje so v njej vladali Luksemburžani, Jagelonci in od leta 1526 Habsburžani in njihova naslednica, Habsburško-Lotarinška hiša. Številni kralji Češke so bili izvoljeni za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Prestolnica Praga je bila v poznem 14. stoletju ter ponovno ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja sedež cesarjev Svetega rimskega cesarstva

Po razpadu Svetega rimskega cesarstva leta 1806 je ozemlje postalo del habsburškega avstrijskega cesarstva in nato od leta 1867 Avstro-Ogrske. Češka je do leta 1918 obdržala svoje ime in uradni status ločene kraljevine v okviru Avstro-Ogrske. Njena prestolnica Praga je bila eno vodilnih mest cesarstva. Češki jezik[8] je bil do leta 1627 glavni jezik parlamenta in plemstva. Nemščina je bila nato formalno izenačena s češčino in je sčasoma prevladala kot jezik parlamenta do češkega narodnega preporoda v 19. stoletju. Nemščina je bila pogosto v rabi tudi kot jezik uprave v številnih mestih, potem ko so se v nekatere dele države v 13. stoletju priselili in naselili Nemci. Kraljevi dvor je uporabljal češki, latinski in nemški jezik, odvisno od vladarja in obdobja.

Po porazu centralnih sil v prvi svetovni vojni sta bila tako kraljestvo kot imperij razpuščena. Češka je postala osrednji del novonastale Češkoslovaške republike.

Zgodovina

uredi

Rast (13. stoletje)

uredi

Četudi nekateri vladarji Češke v 11. in 12. stoletju niso imeli dednega naslova kralja (Vratislav II., Vladislav II.), je kraljestvo uradno ustanovil Přemysl Otokar I. leta 1198. Status kralja mu je priznal Filip Švabski, izvoljen za kralja Rimljanov, v zameno za njegovo podporo proti tekmecu, cesarju Otonu IV. Leta 1204 sta Otokarjev kraljevski status sprejela Oton IV., pa tudi papež Inocenc III. Uradno je bil priznan leta 1212 z Sicilsko zlato bulo cesarja Friderika II., s katero je vojvodino Češko povzdignil v kraljestvo in razglasil njegovo neodvisnost. Slednjo je kasneje podprl tudi bodoči češki kralj in cesar Karel IV. s svojo zlato bulo iz leta 1356.

Po teh pogojih naj bi bil češki kralj oproščen vseh prihodnjih obveznosti do Svetega rimskega cesarstva, razen sodelovanja v cesarskih svetih. Cesarska pravica ratifikacije vsakega češkega vladarja in imenovanja praškega škofa je bila preklicana. Kraljev naslednik je bil Venčeslav I., Otokarjev sin iz drugega zakona.

 
Ozemlje Otokarja I. leta 1273
 
Najstarejši znano grb Češke v gradu Krems na Donavi (13. stoletje)

Neža, sestra Venčeslava I., kasneje kanonizirana, se ni hotela poročiti s cesarjem Svetega rimskega cesarstva in je svoje življenje namesto tega posvetila duhovnosti. V dopisovanju s papežem je leta 1233 ustanovila viteški Red križarjev z rdečo zvezdo, prvi vojaški red v češkem kraljestvu. Na Češkem so bili prisotni še štirje drugi vojaški redovi: Red sv. Janeza Jeruzalemskega od okoli 1160, Red svetega Lazarja od konca 12. stoletja, Tevtonski viteški red od okoli 1200 do 1421 in vitezi templjarji od 1232 do 1312.[9]

 
Venčeslav II. v Codex Manesse

13. stoletje je bilo najbolj dinamično obdobje vladavine Přemyslidov na Češkem. Preokupacija nemškega cesarja Friderika II. s sredozemskimi zadevami in dinastični boji, znani kot Veliko medvladje (1254–1273), so oslabili cesarsko oblast v Srednji Evropi in dali priložnosti Přemyslidom. Istočasno so pozornost čeških vzhodnih sosed, Ogrske in Poljske, pritegnili mongolski vpadi v letih 1220-1242.

Přemysl Otokar II. (vladal 1253–1278) se je poročil z nemško princeso Margareto Babenberško in postal avstrijski vojvoda, s čimer je pridobil Zgornjo Avstrijo, Spodnjo Avstrijo in del Štajerske. Sam je osvojil ostalo Štajersko, večji del Koroške in dele Kranjske. Imenovali so ga »kralj železa in zlata«, železa zaradi osvajanj in zlata zaradi bogastva. Na pohodih je prodrl do Prusije, kjer je premagal poganske domorodce, in leta 1256 ustanovil mesto Královec, ki je kasneje postalo Königsberg, zdaj Kaliningrad.

Leta 1260 je Otokar v bitki pri Kressenbrunnu ob reki Moravi, v kateri se je spopadlo več kot 200.000 mož, premagal ogrskega kralja Bélo IV. Zavladal je ozemlju od Avstrije do Jadranskega morja. Po letu 1273 je habsburški kralj Rudolf začel ponovno uveljavljati cesarsko oblast in zavirati Otokarjevo moč. Otokar je imel tudi težave z uporniškim plemstvom na Češkem. Leta 1276 je izgubil vse svoje nemške posesti, leta 1278 pa ga je zapustil del češkega plemstva. Umrl je v bitki pri Marchfeldu proti Rudolfu Habsburškemu

Nasledil ga je sin Venčeslav II., ki je bil leta 1300 kronan za kralja Poljske. Venčeslavov sin Venčeslav III. je bil leto kasneje kronan za kralja Ogrske. Češki kralji so takrat vladali on Ogrske do Baltskega morja.

13. stoletje je bilo tudi obdobje obsežnega nemškega priseljevanja na vzhod (nemška vzhodna kolonizacija), ki so ga pogosto spodbujali češki kralji. Nemci so poselili mesta in rudarska okrožja na češkem obrobju in v nekaterih primerih oblikovali nemške kolonije tudi v notranjosti Češke. Pomembna nemška naselja so bila Stříbro, Kutná Hora, Německý Brod (danes Havlíčkův Brod) in Jihlava. Nemci so s seboj prinesli svoj zakonik - ius teutonicum - ki je bil podlaga kasnejšemu trgovskemu pravu Češke in Moravske. Poroke med češkimi plemiči in Nemci so kmalu postale običajne.

Zlata doba (14. stoletje)

uredi
 
Ozemlja pod oblastjo Přemyslidov okoli leta 1301
Praški groš, kovan od leta 1300 do 1547

14. Stoletje, zlasti vladavina Karla IV. (1342-1378), velja za zlato dobo češke zgodovine. Leta 1306 so Přemyslidi izumrli. Po vrsti dinastičnih vojn je bil za češkega kralja izvoljen luksemburški grof Ivan in se poročil z Elizabeto, hčerko Venčeslava II. Na prestolu ga je leta 1346 nasledil njegov sin Karel IV., drugi kralj iz hiše Luksemburžanov. Karel je bil vzgojen na francoskem dvoru in bil svetovljan.

Karel IV. je okrepil moč in ugled češkega kraljestva. Leta 1344 je praško škofijo povzdignil v nadškofijo, jo izvzel iz jurisdikcije Mainza in nadškofu podelil pravico kronanja čeških kraljev. Karel je omejil oblast češkega, moravskega in šlezijskega plemstva ter racionaliziral deželno upravo Češke in Moravske. Ustvaril je Češko krono, ki je vključevala Moravsko, Šlezijo in Lužico.

 
Praški grad, sedež čeških vojvod in kraljev, rimskih kraljev in cesarjev in po letu 1918 rezidenca češkoslovaških in čeških predsednikov

Leta 1355 je bil Karel okronan za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Naslednje leto je izdal Zlato bulo, ki je opredeljevala in kodificirala postopek volitev na cesarski prestol s češkim kraljem med sedmimi volivci. Izdaja Zlate bule in posledična pridobitev Brandenburškega elektorata sta Luksemburžanom dala dva glasova v volilnem kolegiju. Karel je Prago spremenil tudi v cesarsko prestolnico.

Obsežni gradbeni projekti, ki se jih je lotil kralj, so vključevali ustanovitev Novega mesta jugovzhodno od Starega mesta. Kraljevi grad Hradčani je bil obnovljen. Posebej pomembna je bila ustanovitev Karlove univerze v Pragi leta 1348. Karel je nameraval Prago spremeniti v mednarodno izobraževalno središče, univerza pa je bila razdeljena na češki, poljski, saški in bavarski »narod«, vsak z enim nadzornim glasom. Karlova univerza je postala jedro intenzivnega češkega partikularizma.

Karel je umrl leta 1378. Češka krona je pripadla njegovemu sinu Venčeslavu IV., ki je bil na prvih volitvah po očetovi zlati buli leta 1376 izvoljen tudi za rimskega kralja. Leta 1400 je bil odstavljen s cesarskega položaja, čeprav nikoli ni bil okronan za cesarja. Njegov polbrat Sigismund je bil leta 1433 v Rimu okronan za cesarja in vladal do leta 1437. Bil je zadnji moški član Luksemburške hiše.

Husitsko gibanje (15. stoletje)

uredi

Husitsko gibanje (1402–1485) je bilo predvsem verska, pa tudi nacionalna manifestacija. Kot versko reformno gibanje, tako imenovana češka reformacija, je predstavljalo izziv papeški avtoriteti in uveljavitev nacionalne avtonomije v cerkvenih zadevah. Husiti so premagali štiri križarske vojske Svetega rimskega cesarstva. Mnogi na gibanje gledajo kot na del svetovne protestantske reformacije. Ker je bilo v križarskih vojskah veliko Nemcev, vendar tudi Madžarov in katoliških Čehov, se husitsko gibanje obravnava tudi kot češko narodno gibanje. V sodobnem času je pridobilo tudi protiimperialne in protinemške asociacije in je bilo včasih opredeljeno kot manifestacija dolgotrajnega češko-nemškega etničnega konflikta.

Husitstvo se je začelo med dolgo vladavino Venčeslava IV. (1378–1419), obdobjem papeškega razkola in sočasne anarhije v Svetem rimskem cesarstvu. Pospešila ga je polemika na Karlovi univerzi v Pragi. Leta 1403 je Jan Hus postal rektor praške univerze in kot reformistični pridigar zagovarjal protipapeške in antihierarhične nauke Johna Wycliffa iz Anglije. Slednjega pogosto imenujejo »zvezda Danica reformacije«. Husov nauk je zavračal vse, v čemer je videl bogatenje, korupcijo in hierarhične težnje rimskokatoliške cerkve. Zagovarjal je Wycliffov nauk o duhovniški čistosti in uboštvu ter vztrajal pri tem, da laiki prejemajo obhajilo kot kruh in vino. Rimskokatoliška cerkev je v praksi čašo ali vino rezervirala za duhovščino. Zmernejši Husovi privrženci, utrakvisti, so svoje ime prevzeli iz latinskega izraza sub utraque specie, ki pomeni pod vsako vrsto. Kmalu se je izoblikovala tudi bolj radikalna ločina taboritov, ki so svoje ime prevzeli po mestu Tabor, husitski trdnjavi v južni Češki. Zavračali so cerkveno doktrino in imeli Sveto pismo za edino avtoriteto v vseh verskih zadevah.

 
Kutná Hora, srednjeveško mesto z rudnikom srebra, je bilo nekoč drugo najpomembnejše mesto v kraljestvu

Kmalu po Husovem prevzemu rektorskega položaja so nemški profesorji teologije zahtevali obsodbo Wycliffovih spisov. Hus je protestiral in dobil podporo češkega elementa na univerzi. Ker so imeli pri političnih odločitvah Čehi le en glas proti trem nemškim, so bili preglasovani, vendar so ohranili ortodoksno stališče. V naslednjih letih so Čehi zahtevali revizijo univerzitetne ustanovne listine, s katero bi zagotovili ustreznejšo zastopanost domače češke fakultete. Univerzitetni spor je zaostril omahujoč položaj češkega kralja Venčeslava. Njegovo naklonjenost Nemcem pri imenovanju na svetniške in druge upravne položaje je vzbudilo nacionalistična čustva češkega plemstva in ga postavilo na Husovo stran. Nemške fakultete so imele podporo praškega nadškofa Zbyněka Zajíca in nemške duhovščine. Venčeslav je iz političnih razlogov svojo podporo Nemcem preusmeril na Husa in se povezal z reformatorji. 18. januarja 1409 je izdal Dekret iz Kutne gore, s katerim s Čehi dobili tri glasove, drugi pa samo po en glas. Posledično so nemški profesorji in študenti množično zapustili Karlovo univerzo in na koncu ustanovili univerzo v Leipzigu.

Husova zmaga je bila kratkotrajna. Pridigal je proti prodaji odpustkov, zaradi česar je izgubil podporo kralja, ki je prejemal odstotke od njihove prodaje. Leta 1412 so Husa in njegove privržence suspendirali z univerze in izgnali iz Prage. Reformatorji so dve leti služili kot potujoči pridigarji po vsej Češki. Leta 1414 je bil Hus poklican na Konstanški koncil, da bi zagovarjal svoja stališča. Od cesarja je dobil zagotovila, do bo njegovo potovanje in bivanje varno, vendar so ga v Konstanci aretirali in nikoli ni dobil priložnosti za obrambo svojih idej. Na koncilu so ga obsodili kot heretika in ga leta 1415 sežgali na grmadi.

 
Jan Žižka, vodja husitov

Husova smrt je sprožila več deset let trajajoče husitske vojne. Propapeškemu ogrskemu kralju Sigismundu, po smrti Venčeslava IV. leta 1419 nasledniku češkega prestola, kljub pomoči ogrske in nemške vojske ni uspelo dobiti nadzora nad češkim kraljestvom. V Pragi so izbruhnili nemiri. V prestolnico so pridrveli taboriti, ki jih je vodil češki župan Jan Žižka. Verski spori so preželi celotno kraljestvo in bili še posebej intenzivni v mestih, kjer so prevladovali Nemci. Husitski Čehi in katoliški Nemci so se obrnili drug proti drugemu. Veliko Nemcev je bilo pobitih, številni preživeli pa so pobegnili ali bili izgnani v druge dele Svetega rimskega cesarstva. Cesar Sigismund je s podporo Madžarov in čeških katoličanov vodil ali spodbujal različne križarske vojne proti Češki.

Husitske vojne so potekale po enakem vzorcu. Ko se je začela križarska vojna proti Češki, so se zmerni in radikalni husiti združili in premagali napadalce. Ko je grožnja minila, so se husitske vojske osredotočile na napade na dežele katoliških simpatizerjev. Številni zgodovinarji so husite slikali kot verske fanatike in nacionaliste, ki so ščitili svojo deželo pred kraljem in papežem, ki husitom nista priznavala pravice do obstoja. Žižka je vodil vojske, ki so napadale gradove, samostane, cerkve in vasi, izganjale katoliško duhovščino, razlaščale cerkvena zemljišča in sprejemale spreobrnjence.

Med boji proti Sigismundu so taboritske vojske prodrle tudi na območja današnje Slovaške. Tam so se naselili češki begunci iz verskih vojn na Češkem. Češki plemič Jan Jiskra iz Brandýsa je od leta 1438 do 1453 obvladoval večino južne Slovaške iz središč Zólyom (danes Zvolen) in Kassa (danes Košice). Husitski nauki in češka Biblija sta se z njihovim prihodom razširili tudi med Slovake, kar je dalo osnovo za prihodnjo povezavo med Čehi in njihovimi slovaškimi sosedi.

 
Husitska trdnjava iz tovornih voz

Ko je Sigismund leta 1437 umrl, so češki stanovi za njegovega naslednika izvolili Albrehta Avstrijskega. Ko je Albreht umrl je bil za njegovega naslednika priznan njegov sin Ladislav Posmrtni, tako imenovan, ker je bil rojen po očetovi smrti. V času Ladislavove mladoletnosti je na Češkem vladalo regentstvo, sestavljeno iz zmernih reformnih plemičev utrakvistov. Glavni izziv za regentstvo so bili notranji spori med samimi Čehi, ker je del češkega plemstva ostal katoliški in zvest papežu. Utrakvistična delegacija na Koncilu v Baslu leta 1433 se je pogajala o navidezni spravi s katoliško cerkvijo. Baselski sporazum je sprejel osnovna načela husitizma, izražena v Štirih praških členih: občestvo obeh vrst, svobodno oznanjevanje evangelijev, razlastitev cerkvene zemlje ter razkrivanje in javno kaznovanje grešnikov. Papež je sporazum zavrnil in s tem preprečil pravo čeških katoličanov z utrakvisti.

Vodja utrakvističnega regentstva je postal Jurij Podjebradski, kasnejši »nacionalni« kralj Češke. Jurij je za praškega nadškofa postavil še enega utrakvista, Jana Rokicanskega, in uspel združiti bolj radikalne taborite s češko reformirano cerkvijo. Katoliška stranka je bila izgnana iz Prage. Po Ladislavovo smrti leta 1457 zaradi levkemije, so češki stanovi naslednje leto za kralja izvolili Jurija Podjebradskega. Jurij je bil plemiškega rodu, vendar ne iz kraljeve dinastije. Njegove izvolitve zato ni priznal niti papež niti noben drug evropski monarh.

Jurij si je prizadeval za uveljavitev »Listine univerzalne mirovne unije«. Menil je, da bi si morali vsi monarhi prizadevati za trajnostni mir po načelu nacionalne suverenosti držav in načelih nevmešavanja in reševanja problemov in sporov pred mednarodnim sodiščem. Razen tega bi se morala Evropa združiti v boju proti Osmanskemu cesarstvu. Vsaka država bi imela po en glas, vodilno vlogo pa bi imela Francija. Jurij v tej uniji papežu ni pripisoval kakšne posebne vloge.

Češki katoliški plemiči so se leta 1465 pridružili Zelenogorski zvezi in spodbijali avtoriteto Jurija Podjebradskega. Naslednje leto je papež Pavel II. Jurija Podjebradskega izobčil. V letih 1468-1478 so se Čehi spopadali z ogrskim kraljem Matijo Korvinom in Friderikom III. Habsburškim, ogrske sile pa so zasedle večino Moravske. Jurij Podjebradski je umrl leta 1471.

Jagelonci in Habsburžani (1471-1918)

uredi
 
Češka skupščina leta 1564
 
Hugo Gerard Ströhl: Grb avstrijske province Češke

Po smrti husitskega kralja so češki stanovi za kralja izvolili poljskega princa Ladislava Jagela, ki je leta 1479 sklenil Olomuški mir. Po smrti Matije Korvina leta 1490 je najmočnejša zveza ogrskih baronov izvolila Ladislava tudi za kralja Ogrske. Poljski Jagelonci so zdaj vladali tudi Češki in Ogrski. Češko so upravljali v odsotnosti, ker je ogrsko plemstvo od njih vztrajno zahtevalo, da svojo prestolnico prestavijo na Ogrsko. Njihov vpliv v kraljestvu je bil minimalen, ker je dejanska oblast pripadala regionalnemu plemstvu.

Češki katoličani so leta 1485 sprejeli Baselski sporazum in se pomirili z utrakvisti. Odtujenost Češke od cesarstva se je nadaljevala, ko je Vladislav (kot Vladislav II.) leta 1490 nasledil Matijo Korvina in sta bili češko in ogrsko kraljestvo združeni v personalni uniji. Dežele češke krone niso veljale za cesarsko domeno in niso bile vključene v Cesarski krog, ustanovljen s cesarsko reformo leta 1500.

Leta 1526 so osmanski Turki v bitki pri Mohaču odločilno porazili Vladislavovega sina, kralja Ludvika, ki je tam umrl. Posledično so Turki osvojili del Ogrske, preostanek, predvsem ozemlje današnje Slovaške, pa je po določilih poročne pogodbe kralja Ludvika prišel pod habsburško oblast. Češki stanovi so za Ludvikovega naslednika za kralja Češke izvolili avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda, mlajšega brata cesarja Karla V. S tem se je začela skoraj štiristoletna habsburška vladavina na Češkem in Ogrskem.

Vključitev Češke v habsburško monarhijo kljub odporu lokalnega protestantskega plemstva je sprožila praško defenestracijo leta 1618 in tridesetletno vojno. S porazom češkega protestantskega plemstva v bitki na Beli gori leta 1620 se je končalo gibanje za češko avtonomijo.

Poraz in propad

uredi
 
Ströhlov neuradni grb Kraljevine Češke s krono svetega Venčeslava, delom čeških kronskih draguljev

Leta 1740 je pruska vojska v šlezijskih vojnah osvojila češko Šlezijo in leta 1742 prisilila Marijo Terezijo, da je Prusiji prepustila večino Šlezije, razen najjužnejšega dela z vojvodinami Cieszyn, Krnov in Opava. Ko se je Marija Terezija pripravljala na vojno s Prusijo, da bi si povrnila Šlezijo, se je moral pruski kralj Friderik II. leta 1756 soočiti s sovražno koalicijo pod vodstvom Avstrije. Pruska vojska je osvojila Saško in leta 1757 vdrla na Češko. V bitki pri Pragi leta 1757 je premagala Habsburžane in nato zasedla Prago. Več kot četrtina Prage je bila uničena, stolnica sv. Vida pa je utrpela veliko škodo. V bitki pri Kolínu je bil Friderik poražen in moral zapustiti Prago ter se umakniti iz Češke.

Z razpadom Svetega rimskega cesarstva leta 1806 je bila Kraljevina Češka vključena v takrat dve leti staro Avstrijsko cesarstvo. Avstrijski cesar je poleg svojega naslova privzel tudi naslov češkega kralja. Z avstro-ogrsko nagodbo iz leta 1867 so dežele Češka, Moravska in avstrijska Šlezija postale cesarsko-kraljeve kronske dežele Cislajtanije. Češko kraljestvo je uradno prenehalo obstajati leta 1918 s preoblikovanjem v Češkoslovaško republiko.

Sedanja Češka republika, ki jo sestavljajo Češka, Moravska in Češka Šlezija, še vedno uporablja večino simbolov Kraljevine Češke: leva z dvema repoma v svojem grbu, rdečo in belo črto na državni zastavi in kraljevi grad kot predsednikov urad.

Gospodarstvo

uredi
 
Mreža železniških prog na Češkem leta 1883

Češka je bila med prvimi industrializiranimi državami v Evropi. Rudarjenje kositra in srebra se je v Češkem rudogorju začelo v začetku 12. stoletja. V industrijskem razvoju češkega kraljestva so imeli izjemno vlogo nemški priseljenci. V poznem 12. in v 13. stoletju so Přemyslidi spodbujali kolonizacijo nekaterih območij svojih dežel z nemškimi naseljenci iz sosednje Bavarske, Frankovske, Zgornje Saške in Avstrije. Novi naseljenci s seboj niso prinesli le običajev in jezika, temveč tudi nova tehnična znanja in opremo, ki so jo v nekaj desetletjih prilagodili predvsem v poljedelstvu in obrti. V Šleziji se je površina obdelovalne zemlje s 16 % na začetku 11. stoletja v 16. stoletju povečala na 30 %. V mnogih delih kraljestva se je skupna površina obdelovalne zemlje v 14. stoletju povečala za sedemkrat do dvajsetkrat. Novi naseljenci so se naselili večinoma v hribovitih in goratih predelih ter začeli z rudarstvom in kakovostno industrijo, kot je kovinarstvo, industrija orožja in pivovarstvo. Ena od panog je bila tudi proizvodnji stekla.[10][11][12]

Dežele Češke krone

uredi
 
Češka in Dežele Češke krone leta 1618

Jedro Kraljevine Češke je tvorila Osrednja Češka (Čechy) s Kladsko grofijo (Hrabství kladské). Egerland (Chebsko), zgodovinsko regijo zahodno od Češke, je pridobil kralj Venčelav II. med letoma 1291 in 1305. Nemški kralj Ludvik IV. je Egerland leta 1322 zastavil Češki in ga nato združil v personalno unijo z ožjo Češko. Leta 1348 je Karel IV. ustanovil Češko krono (Koruna česká) z naslednjimi provincami:

  • Zgornja Lužica (Horní Lužice), ki jo je pridobil Ivan Češki leta 1319, in Spodnja Lužica (Dolní Lužice), nekdanja Lužiška marka, ki jo je Karel IV. leta 1367 pridobil od bavarskega vojvode Otona V. Habsburški cesar Ferdinand II. je s Praškim mirom leta 1635 Lužici odstopil Saškemu elektoratu.
  • Vojvodine Šlezije (Slezsko), pridobljene s pogodbo, sklenjeno v Trenčinu leta 1335 med češkim kraljem Ivanom in poljskim kraljem Kazimirjem III. Kraljica Marija Terezija je z Breslavskim sporazumom leta 1742 izgubila Šlezijo v korist pruskega kralja Friderika Velikega. Avstrijska Šlezija je bila izvzeta iz sporazuma.
  • Severni del Zgornjega Pfalškega pri Sulzbachu, ki ga je v Češko krono vključil Karel IV. leta 1355. Karel je leta 1373 dele tega ozemlja zamenjal za Brandenburg, medtem ko je njegov sin Venčeslav I. leta 1400 preostanek izgubil v korist Pfalškega elektorata pod nemškim kraljem Rupertom.
  • Mejna grofija Brandenburg, ki jo je leta 1373 pridobil Karel IV. od Otona IV. Bavarskega. Karlov sin, cesar Sigismund Luksemburški, je leta 1415 Brandenburg prepustil Frideriku I. Hohenzollernu. in 1415.[13]

Občasno so bile v Kraljevino Češko vključene tudi naslednje province:

V preambuli češke ustave je kot pravna naslednica Češke krone navedena sodobna Češka republika.

Upravne enote

uredi
Okrožja (češko Kraje) (pred letom 1833)
 
Administrative divisions of Bohemia in 1712

Pred letom 1833 je bila Češka razdeljena na sedem do šestnajst okrožij. Med njimi so bila v različnih obdobjih naslednja okrožja:

Okrožja (1833–1849)
 
Administrativna delitev Češke leta 1847

Po Johannu Gottfriedu Sommerju je bila Češka od leta 1833 do 1849 razdeljna na naslednja okrožja:

  • Beroun (nemško Berauner Kreis)
  • Nový Bydžov (nemško Bidschower Kreis)
  • České Budějovice (nemško Budweiser Kreis)
  • Mladá Boleslav (nemško Bunzlauer Kreis)
  • Čáslav (nemško Caslaver Kreis)
  • Chrudim (nemško Chrudimer Kreis)
  • Loket (nemško Elbogener Kreis)
  • Kouřim (nemško Kaurimer Kreis)
  • Klatovy (nemško Klattauer Kreis)
  • Hradec Králové (nemško Königgrätzer Kreis)
  • Litoměřice (nemško Leitmeritzer Kreis)
  • Plzeň (nemško Pilsener Kreis)
  • Prácheň (nemško Prachiner Kreis)
  • Rakovník, Slaný (nemško Rakonitzer Kreis)
  • Žatec (nemško Saazer Kreis)
  • Tábor (nemško Taborer Kreis)
Okrožja (1850–1918)
 
Administrativna delitev Češke leta 1893

Po letu 1850 so bila okrožja razdeljena na 104 okraje:

  • Asch (češko )
  • Außig (češko Ústí nad Labem)
  • Beneschau (češko Benešov)
  • Bischofteinitz (češko Horušův Týn)
  • Blatna (češko Blatná)
  • Böhmisch Brod (češko Český Brod)
  • Böhmisch Leipa (češko Česká Lípa)
  • Brandeis an der Elbe (po letu 1908; češko Brandýs nad Labem)
  • Braunau (češko Broumov)
  • Brüx (češko Most)
  • Budweis (češko Budějovice)
  • Chaslau (češko Čáslav)
  • Chotěboř
  • Chrudim
  • Dauba (češko Dubá)
  • Deutsch Gabel (češko Německé Jablonné)
  • Deutschbrod (češko Německý Brod)
  • Dux (po letu 1896; češko Duchcov)
  • Eger (češko Cheb)
  • Elbogen (od leta 1913; češko Loket)
  • Falkenau (češko Falknov)
  • Friedland (češko Frýdlant)
  • Gablonz an der Neiße (češko Jablonec nad Nisou)
  • Graslitz (češko Kraslice)
  • Hohenelbe (češko Vrchlabí)
  • Hohenmauth (češko Vysoké Mýto)
  • Hořowitz (češko Hořovice)
  • Humpoletz (od leta 1910; češko Humpolec)
  • Jičin (češko Jičín)
  • Jungbunzlau (češko Mláda Boleslav)
  • Kaaden (češko Kadaň)
  • Kamenitz an der Linde (od leta 1905; češko Kamenice nad Lipou)
  • Kaplitz (češko Kaplice)
  • Karlsbad (češko Karlovy Vary)
  • Karolinenthal (češko Karlín)
  • Kladno (od leta 1893)
  • Klattau (češko Klatovy)
  • Kolin (češko Kolín)
  • Komotau (češko Chomutov)
  • Königgrätz (češko Hradec Králové)
  • Königinhof an der Elbe (češko Dvůr Králové nad Labem)
  • Königliche Weinberge (od leta 1884; češko Královské Vinohrady)
  • Kralowitz (češko Kralovice)
  • Kralup an der Moldau (češko Kralupy nad Vltavou)
  • Krumau (češko Krumlov)
  • Kuttenberg (češko Kutná Hora)
  • Landskron (češko Lanškroun)
  • Laun (češko Louny)
  • Ledeč
  • Leitmeritz (češko Litoměřice)
  • Leitomischl (češko Litomyšl)
  • Luditz (češko Žlutice)
  • Marienbad (od leta 1902; češko Mariánské Lázně)
  • Melnik (češko Mělník)
  • Mies (češko Stříbro)
  • Moldauthein (češko Týn nad Vltavou)
  • Mühlhausen (češko Milevsko)
  • Münchengrätz (češko Mnichovo Hradiště)
  • Nachod (pred letom 1899 del okraja Neustadt an der Mettau; češko Náchod)
  • Neubydžow (češko Nový Bydžov)
  • Neudek (od leta 1910; češko Neydek)
  • Neuhaus (češko Jindřichův Hradec)
  • Neupaka (od leta 1903; češko Nová Paka)
  • Neustadt an der Mettau (češko Nové Město nad Metují)
  • Pardubitz (češko Pardubice)
  • Pilgram (češko Pelhřimov)
  • Pilsen (češko Plzeň)
  • Pisek (češko Písek)
  • Plan (češko Planá)
  • Poděbrad (češko Poděbrady)
  • Podersam (češko Podbořany)
  • Polička
  • Polna (ukinjen leta 1884; češko Polná)
  • Prachatitz (češko Prachatice)
  • Prag (češko Praha)
  • Preßnitz (od leta 1902; češko Přísečnice)
  • Přestitz (češko Přeštice)
  • Příbram (češko Příbram)
  • Rakonitz(češko Rakovník)
  • Raudnitz (češko Roudnice nad Labem)
  • Reichenau an der Kněžna (češko Rychnov nad Kněžnou)
  • Reichenberg (statutarno mesto in sedež Bezirkshauptmannschafta; češko Liberec)
  • Rokitzan (od leta 1896; češko Rokycany)
  • Rumburg (češko Rumburk)
  • Saaz (češko Žatec)
  • Joachimsthal (češko Jáchymov)
  • Schlan (češko Slaný)
  • Schluckenau (češko Šluknov)
  • Schüttenhofen (češko Sušice)
  • Selčan (češko Sedlčany)
  • Semil (češko Semily)
  • Senftenberg (češko Žamberk)
  • Smichow (češko Smíchov; sedež okraja: Praga)
  • Starkenbach (češko Jilemnice)
  • Strakonitz (češko Strakonice)
  • Tabor (češko Tábor)
  • Tachau (češko Tachov)
  • Taus (češko Domažlice)
  • Tepl (češko Teplá)
  • Teplitz-Schönau (češko Teplice-Šanov)
  • Tetschen (češko Děčín)
  • Trautenau (češko Trutnov)
  • Turnau (češko Turnov)
  • Warnsdorf (od leta 1908; češko Varnsdorf)
  • Witting (češko Třeboň)
  • Žižkov (od leta 1898)

Demografija

uredi

Popis prebivalstva leta 1910

uredi
Prebivalsto po verstvih
Verstvo Število %
Katoliki 6.475.835 95,66
Luterani 98.379 1,45
Judovstvo 85.826 1,26
Kalvinisti 78.562 1,16
Starokatoliki 14.631 0,21
Grkokatoliki 1.691 0,02
Moravska cerkev]] 891 0,01
Grška pravoslavna cerkev 824 0,01
Angličani 173 0,00
Unitarijci 20 0,00
Muslimani 14 0,00
Armenski katoliki 10 0,00
Lipovanci 9 0,00
Armenski pravoslavci 8 0,00
Menoniti 4 0,00
Drugi 1.467 0,02
Neverni 11.204 0,16
Skupaj 6.769.548 100,00
Prebivalstvo po jezikih
Jezik Število %
Češčina (skupaj s slovaščino) 4.241.918 62,66
Nemščina 2.467.724 36,45
Poljščina 1.541 0,02
Rusinščina 1.062 0,01
Slovenščina 292 0,0
Hrvaščina (skupaj s srbščino) 190 0,00
Italijanščina (skupaj z ladinom) 136 0,00
Madžarščina 48 0,00
Romunščina 33 0,00
Drugi jeziki (večinoma romanski) 56.604 0,83
align=right |6.769.548 100,00

Porazdelitev jezikov po okrajih (1910)

uredi
Okraj (Bezirk) Češko ime Površina (km²) Število Nemci % Čehi % Drugi %
Asch 141,83 44.896 41.265 91,9% 5 0,0% 3.626 8,1%
Aussig Ústí nad Labem 355,78 117.834 108.512 92,1% 6.392 5,4% 2.930 2,5%
Beneschau Benešov 883,60 68.657 127 0,2% 68.394 99,6% 136 0,2%
Bischofteinitz Horušův Týn 628,96 49.342 38.024 77,1% 11.154 22,6% 164 0,3%
Blatna Blatná 680,72 47.563 12 0,0% 47.523 99,9% 28 0,1%
Böhmisch Brod Český Brod 470,87 48.038 59 0,1% 47.915 99,7% 64 0,1%
Böhmisch Leipa Česká Lípa 640,60 73.493 70.507 95,9% 2.180 3,0% 806 1,1%
Brandeis an der Elbe (od 1908) Brandýs nad Labem 303,67 41.928 409 1,0% 41.385 98,7% 13 0,0%
Braunau Broumov 407,78 56.642 42.224 74,5% 13.583 24,0% 835 1,5%
Brüx Most 336,60 101.759 75.342 74,0% 25.056 24,6% 1.361 1,3%
Karlsbad Karlovy Vary 242,12 78.762 77.107 97,9% 210 0,3% 1.445 1,8%
Časlau Čáslav 603,26 64.224 237 0,4% 63.876 99,5% 111 0,2%
Budweis Budějovice 1.015,27 120.659 24.929 20,7% 95.317 79,0% 413 0,3%
Chotěboř Chotěboř 539,07 46.790 284 0,6% 46.427 99,2% 79 0,2%
Chrudim Chrudim 398,94 41.660 30 0,1% 41.580 99,8% 50 0,1%
Dauba Dubá 430,43 25.392 24.379 96,0% 931 ,37% 82 0,3%
Deutschbrod Německý Brod 589,83 50.395 11.506 22,8% 38.809 77,0% 80 0,2%
Dux (since 1896) Duchcov 369,85 84.388 61.572 73,0% 21.420 25,4% 1.396 1,7%
Eger Cheb 455,34 69.062 64.030 92,7% 161 0,2% 4.871 7,1%
Elbogen (since 1913) Loket 207,62 41.758 40.385 96,7% 457 1,1% 916 2,2%
Falkenau Falknov 291,59 54.237 52.626 97,0% 904 1,7% 707 1,3%
Friedland Frýdlant 401,06 50.680 48.665 96,0% 335 0,7% 1.680 3,3%
Gablonz an der Neisse Jablonec nad Nisou 210,11 98.991 90.939 91,9% 6.568 6,6% 1.484 1,5%
Deutsch Gabel Německé Jablonné 261,07 31.503 30.927 98,2% 322 1,0% 254 0,8%
Graslitz Kraslice 171,66 39.216 38.649 98,6% 1 0,0% 566 1,4%
Hohenelbe Vrchlabí 359,65 45.550 43.275 95,0% 1.555 3,4% 720 1,6%
Hohenmauth Vysoké Mýto 553,25 68.241 705 1,0% 67.407 98,8% 129 0,2%
Hořowitz Hořovice 581,83 74.915 1.041 1,4% 73.690 98,4% 184 0,2%
Humpoletz (since 1910) Humpolec 312,24 27.607 16 0,1% 27.564 99,8% 27 0,1%
Jičin Jičín 620,96 69.166 545 0,8% 68.476 99,0% 145 0,2%
Joachimsthal Jáchymov 202,09 18.662 18.408 98,6% 9 0,0% 245 1,3%
Jungbunzlau Mláda Boleslav 568,34 76.989 1.258 1,6% 75.372 97,9% 359 0,5%
Kaaden Kadaň 466,50 42.598 42.100 98,8% 264 0,6% 234 0,5%
Kamenitz an der Linde (since 1905) Kamenice nad Lipou 453,20 36.171 8 0,0% 36.113 99,8% 50 0,1%
Kaplitz Kaplice 905,77 53.796 50.840 94,5% 2.848 5,3% 108 0,2%
Karolinenthal Karlín 207,64 69.184 3.538 5,1% 65.169 94,2% 477 0,7%
Kladno (since 1893) Kladno 286,34 80.785 1.412 1,7% 79.172 98,0% 201 0,2%
Klattau Klatovy 871,74 78.383 17.211 22,0% 60.923 77,7% 249 0,3%
Kolin Kolín 489,25 73.311 45 0,1% 73.119 99,7% 147 0,2%
Komotau Chomutov 504,00 74.774 71.537 95,7% 2.058 2,8% 1.179 1,6%
Königgrätz Hradec Králové 459,53 74.125 721 1,0% 73.131 98,7% 273 0,4%
Königinhof an der Elbe Dvůr Králové nad Labem 375,86 69.791 18.017 25,8% 51.260 73,4% 514 0,7%
Königliche Weinberge (since 1884) Královské Vinohrady 344,93 182.381 8.565 4,7% 172.305 94,5% 1.511 0,8%
Kralowitz Kralovice 657,84 35.242 6.178 17,5% 29.015 82,3% 49 0,1%
Kralup an der Moldau Kralupy nad Vltavou 216,86 32.217 24 0,1% 32.070 99,5% 123 0,4%
Krumau Krumlov 759,24 61.068 45.161 74,0% 15.729 25,8% 178 0,3%
Kuttenberg Kutna Hora 550,84 64.037 205 0,3% 63.709 99,5% 123 0,2%
Landskron Lanškroun 472,22 68.09 26.830 39,0% 41.721 60,7% 158 0,2%
Laun Louny 358,08 44.699 311 0,7% 44.304 99,1% 84 0,2%
Ledeč Ledeč 651,72 49.839 16 0,0% 49.790 99,9% 33 0,1%
Leitmeritz Litoměřice 628,10 90.740 71.439 78,7% 18.397 20,3% 904 1,0%
Leitomischl Litomyšl 491,86 50.775 14.699 28,9% 36.014 70,9% 62 0,1%
Luditz Žlutice 498,24 28.906 28.232 97,7% 562 1,9% 112 0,4%
Marienbad (since 1902) Marianske Lazne 322,25 31.993 31.656 98,9% 14 0,0% 323 1,0%
Melnik Mělnik 413,39 43.137 72 0,2% 42.892 99,4% 173 0,4%
Mies Stříbro 877,91 73.109 59.864 81,9% 12.938 17,7% 307 0,4%
Moldauthein Týn nad Vltavou 254,65 17.008 6 0,0% 16.990 99,9% 12 0,1%
Mühlhausen Milevsko 608,86 37.694 52 0,1% 37.627 99,8% 15 0,0%
Münchengrätz Mnichovo Hradiště 438,86 39.021 2,620 6,7% 36.250 92,9% 151 0,4%
Nachod (since 1899) Náchod 233,32 59.330 320 0,5% 58.685 98,9% 325 0,5%
Neubydžow Nový Bydžov 491,16 57.905 1,2% 57.733 99,7% 69 0,1%
Neudek (since 1910) Neydek 242,34 36.314 35.898 98,9% 5 0,0% 411 1,1%
Neuhaus Jindřichův Hradec 711,23 52.409 22.293 42,5% 30.017 57,3% 99 0,2%
Neupaka (since 1903) Nová Paka 221,64 64.628 2.661 4,1% 61.860 95,7% 107 0,2%
Neustadt an der Mettau Nové Město nad Metují 445,13 49.634 5.644 11,4% 43.747 88,1% 243 0,5%
Pardubitz Pardubice 785,86 102.055 751 0,7% 100.996 99,0% 308 0,3%
Pilgram Pelhřimov 729,50 52.347 32 0,1% 52.253 99,8% 62 0,1%
Pilsen Plzeň 659,71 156.069 11.763 7,5% 143.591 92,0% 715 0,5%
Pisek Písek 973,62 79.096 289 0,4% 78.644 99,4% 163 0,2%
Plan Planá 561,25 34.285 34.092 99,4% 73 0,2% 120 0,4%
Poděbrad Poděbrady 693,79 82.610 167 0,2% 82.299 99,6% 144 0,2%
Podersam Podbořany 579,17 43.787 42.280 96,6% 1.350 3,1% 157 0,4%
Politcka Polička 320,42 34.727 9.904 28,5% 24.788 71,4% 35 0,1%
Prachatitz Prachatice 1.094,39 74.058 36.127 48,8% 37.740 51,0% 191 0,3%
Prag Praha 105,10 223.741 18.853 8,4% 202.067 90,3% 2.921 1,3%
Preßnitz (since 1902) Přísečnice 56,51 17.501 16.878 96,4% 45 0,3% 578 3,3%
Přestitz Přeštice 517,65 45.298 134 0,3% 45.101 99,6% 63 0,1%
Příbram Příbram 707,63 67.392 114 0,2% 67.193 99,7% 85 0,1%
Rakonitz Rakovník 646,44 51.551 845 1,6% 50.642 98,2% 64 0,1%
Raudnitz Roudnice nad Labem 459,29 53.629 165 0,3% 53.311 99,4% 153 0,3%
Reichenau an der Kněžna Rychnov nad Kněžnou 412,89 53.056 138 0,3% 52.802 99,5% 116 0,2%
Reichenberg Liberec 320,24 130.012 118.232 90,9% 8.485 6,5% 3.295 2,5%
Rokitzan (since 1896) Rokycany 711,00 59.659 347 0,6% 59.106 99,1% 206 0,3%
Rumburg Rumburk 84,81 29.817 29.220 98,0% 71 0,2% 526 1,8%
Saaz Žatec 403,25 49.452 46.089 93,2% 2.953 6,0% 410 0,8%
Schlan Slaný 549,41 86.720 148 0,2% 86.407 99,6% 165 0,2%
Schluckenau Šluknov 190,84 57.590 55.656 96,6% 92 0,2% 1.842 3,2%
Schüttenhofen Sušice 817,05 53.295 21.379 40,1% 31.760 59,6% 156 0,3%
Selčan Sedlčany 744,93 54.051 34 0,1% 53.963 99,8% 54 0,1%
Semil Semily 313,61 63.046 677 1,1% 62.259 98,8% 110 0,2%
Senftenberg Žamberk 600,04 58.710 27.726 47,2% 30.581 52,1% 403 0,7%
Smichow Smíchov 489,22 167.830 5.310 3,2% 161.403 96,2% 1.117 0,7%
Starkenbach Jilemnice 338,14 49.204 10.848 22,0% 38.243 77,7% 113 0,2%
Strakonitz Strakonice 863,29 73.903 69 0,1% 73.737 99,8% 97 0,1%
Tabor Tábor 978,55 79.540 36 0,0% 79.405 99,8% 99 0,1%
Tachau Tachov 621,80 43.441 43.152 99,3% 26 0,1% 263 0,6%
Taus Domažlice 492,16 48.680 8.515 17,5% 39.946 82,1% 219 0,4%
Tepl Teplá 388,51 26.559 26.478 99,7% 9 0,0% 72 0,3%
Teplitz-Schönau Teplice-Šanov 197,30 102.888 86.679 84,2% 12.851 12,5% 3.358 3,3%
Tetschen Děčín 602,83 120.400 115.413 95,9% 1.490 1,2% 3.497 2,9%
Trautenau Trutnov 516,23 85.514 65.694 76,8% 18.968 22,2% 852 1,0%
Turnau Turnov 330,73 48.186 2.571 5,3% 45.479 94,4% 136 0,3%
Warnsdorf (since 1908) Varnsdorf 79,38 39.339 37.619 95,6% 599 1,5% 1.121 2,8%
Wittingau Třeboň 800,78 48.825 1.375 2,8% 47.383 97,0% 67 0,1%
Žižkov (since 1898) Žižkov 237,99 102.514 1.633 1,6% 100.333 97,9% 548 0,5%

Sklici

uredi
  1.  
    Hugo Gerard Ströhl: Wappenrolle Österreich-Ungarns (1890), Tafel III. Ungarn, Böhmen, Dalmatien, Kroatien
    .
  2.  
    Page from an armorial showing the arms of Emperor Frederick III, c. 1415-1493.
  3.  
    Page from an armorial showing arms of Kaiser Maximilian I c. 1508-1519
  4. Horák, Záboj (2017). Religion and Law in the Czech Republic. Kluwer Law International B.V. str. 277. ISBN 9789041187789.
  5. Brady, Thomas A.; Brady, Thomas A. Jr. (13. julij 2009). German Histories in the Age of Reformations, 1400-1650 (v angleščini). Cambridge University Press. str. 74. ISBN 978-0-521-88909-4. Arhivirano iz spletišča dne 15. januarja 2023. Pridobljeno 15. julija 2021. The Luxemburg project halted under Charles IV's elder son, Wenceslas (r. 1363–1419 in Bohemia, 1376–1400 in Germany), who inherited a Bohemian kingdom endowed with a population of some 2 million
  6. Fudge, Thomas A. (29. marec 2018). The Magnificent Ride: The First Reformation in Hussite Bohemia (v angleščini). Routledge. ISBN 978-1-351-88633-8. Arhivirano iz spletišča dne 15. januarja 2023. Pridobljeno 15. julija 2021. Around 1400 the population of Bohemia was about 2 million
  7. Czech denarius Arhivirano 6. junija 2020 na Wayback Machine.. National Library of the Czech Republic.
  8. Šitler, Jiří (12. julij 2016). »From Bohemia to Czechia«. Radio Prague. Arhivirano iz spletišča dne 4. septembra 2019. Pridobljeno 27. junija 2019.
  9. »Rytířské řády a Čechy«. Arhivirano iz spletišča dne 11. avgusta 2021. Pridobljeno 5. marca 2013.
  10. Weinhold, Karl (1887). Die Verbreitung und die Herkunft der Deutschen in Schlesien. Stuttgart: J. Engelhorn.
  11. Charles Higounet (1986). Die deutsche Ostsiedlung im Mittelalter [Aus dem Französischen von Manfred Vasold]. Berlin: Siedler.
  12. Friedrich Prinz (ur.): Deutsche Geschichte im Osten Europas: Böhmen und Mähren, Siedler, Berlin 2002, ISBN 3-88680-773-8.
  13. Agnew, Hugh (2004). The Czechs and the lands of the Bohemian crown. Hoover Institution Press. str. 33. ISBN 0817944931. Arhivirano iz spletišča dne 5. oktobra 2022. Pridobljeno 2. oktobra 2020.