Lužica

Lužica (nemško Lausitz, gornjelužiško srbsko Łužica, dolnjelužiško srbsko Łužyca, poljsko Łużyce, češko Lužice, latinsko Lusatia) je zgodovinska regija v Srednji Evropi, razdeljena med Nemčijo in Poljsko. V regiji živijo pripadniki etnične skupine Lužiških Srbov. So zadnji potomci zahodnoslovanskih polabskih plemen, ki so se v šestem stoletju naselila med Odro in Labo.[1] Sebe imenujejo Serbjó, Nemci jim pravijo Sorben.[1] Na vzhodu se regija razteza od rek Bóbr in Kwisa, do rek Pulsnitz in Schwarze Elster na zahodu. Danes se nahaja v nemških deželah Saška in Brandenburg, kot tudi v Spodnješlezijskem in Lubuškem vojvodstvu na zahodu Poljske.

Lužica

Lausitz, Łużyce, Łužica, Łužyca, Lužice
Zgodovinska regija
Goerlitz neisseufer st peter u paul.jpg
Grb {{{official_name}}}
Grb
Lega {{{official_name}}}
51°32′42.2351″N 14°43′34.1040″E / 51.545065306°N 14.726140000°E / 51.545065306; 14.726140000Koordinati: 51°32′42.2351″N 14°43′34.1040″E / 51.545065306°N 14.726140000°E / 51.545065306; 14.726140000
DržaveZastava Nemčije Nemčija
Zastava Poljske Poljska
Največje mestoCottbus/Chóśebuz
Lužica kot jezikovni otok (1880) v zeleni barvi, na sredini

Zgodovinsko je Lužica pripadala več državam. Tristo let je bila del dežel Bohemske krone, skupaj z njimi je prešla v Habsburško monarhijo in potem v Saško kneževino. Večji del je prešel leta 1815 v kraljevino Prusijo, celotna regija pa se je leta 1871 pripojila Nemčiji. Ko je Rdeča armada okupirala Vzhodno Nemčijo in ob delitvi leta 1945 je vzhodni del Lužic ob reki Lužiška Nisa po Potsdamskem sporazumu pripadel Poljski.

V poljskem delu se danes zaradi izgona nemško govorečega prebivalstva po letu 1945 in poljske ponovne poselitve govori poljščina, v nemškem delu pa nemščina, manjšina govori gornjelužiško in dolnjelužiško srbsko. Največje lužiško mesto je Cottbus (dolnjelužiško srbsko: Chóśebuz).

EtimologijaUredi

Ime izvira iz lužiško srbske besede łužicy in pomeni "močvirja" ali "vodno luknjo", germanizirano Lausitz. Lusatia je latinizirana oblika, ki se je razširila v angleškem in romanskem jezikovnem območju.

GeografijaUredi

 
Zemljevid Lužic iz 20. stoletja z imeni v lužiški srbščini in nemščini.

Lužice obsegajo dva zgodovinsko različna dela: hribovit južni "zgornji" del in "spodnji" del, ki spada v Severnoevropsko nižino. Mejo med Zgornjo in Spodnjo Lužico v grobem označuje tok reke Schwarze Elster pri Senftenbergu in njenim vzhodnim nadaljevanje proti šlezijskemu mestu Przewóz na Lužiška Nisi.

LiteraturaUredi

  • Micklitza, Kerstin in André: Lausitz - Unterwegs zwischen Spreewald und Zittauer Gebirge . 5. aktualisierte und erweiterte Aufl. Trescher Verlag, Berlin 2016, ISBN 978-3-89794-330-8 .
  • Brie, André: Lausitz - Landschaft mit neuem Gesicht . Michael Imhof Verlag, Petersberg 2011, ISBN 3-865-68538-2 .
  • Micklitza, Kerstin in André: HB-Bildatlas Spreewald-Lausitz . 4. aktualisierte Aufl. HB Verlag, Ostfildern 2008, ISBN 978-3-616-06115-3 .
  • Jacob, Ulf: Zwischen Autobahn und Heide. Das Lausitzbild im Dritten Reich. Eine Studie zur Entstehung, Ideologie und Funktion symbolischer Sinnwelten . Hrsg. von der Internationalen Bauausstellung Fürst-Pückler-Land, Großräschen ( Zeitmaschine Lausitz ), Verlag der Kunst, Dresden in der Verlagsgruppe Husum, Husum 2004, ISBN 3-86530-002-2 .
  • Freiherr von Vietinghoff-Riesch, Arnold: Der Oberlausitzer Wald - potegalka Geschichte und seine Struktur bis 1945 . [Ponatis. ] Oberlausitzer Verlag, Spitzkunnersdorf 2004, ISBN 3-933827-46-9 .

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 "Je usoda Lužiških Srbov in koroških Slovencev primerljiva?". dnevnik.si. 24. maj 2008. Pridobljeno dne 14. april 2020.

Zunanje povezaveUredi