Indigirka (rusko Индиги́рка; jakutsko Индигиир, latinizirano: Indigiir) je reka v Jakutiji na ruskem Daljnem vzhodu, ena najpomembnejših rek v severovzhodni Sibiriji, ki teče od sotočja rek Hastah in Tarin-Urah v dolžini 1726 km proti severu do izliva v Vzhodnosibirsko morje.[1][2]

Indigirka
Indigirka pri kraju Ust-Nera
Lokacija
DržavaRusija
Fizične lastnosti
IzvirSotočje rek Hastah in Tarin-Urah
 ⁃ nadm. višina792 m
IzlivVzhodnosibirsko morje
 ⁃ koordinati
71°26′32″N 150°51′39″E / 71.4422°N 150.8608°E / 71.4422; 150.8608
Dolžina1726 km
Površina porečja360.400 km²
Pretok 
 ⁃ povprečje1810 m³/s

Zaradi odročnosti in mraza je dolina Indigirke redko poseljena ter pretežno nedotaknjena. Gospodarstvo temelji na izkoriščanju krzna in gozdarstvu, v zgornjem toku pa deluje tudi nekaj rudnikov zlata.[1][2] Ob zgornjem toku Indigirke stoji mesto Ojmjakon, ki velja za najhladnejši stalno naseljeni kraj na svetu, tam je povprečna temperatura pozimi -50 ºC, leta 1924 pa so izmerili rekordnih -71,2 ºC.[3]

Geografija

uredi

Povirne vode nabira v Verhojanskem gorovju in teče v zgornjem toku čez Ojmjakonsko višavje, nakar preseka Čersko gorovje ter se izlije v prostrano nižavje severne Sibirije.[1][2] Zgornji tok zaznamujejo številne brzice in soteske, polne balvanov, ob sotočju s pritokom Moma v Momo-Selenski depresiji pa se nekoliko razširi. Nato teče mimo zahodnih obronkov Momskega gorovja in vstopi v močvirnato ravnico, posejano z jezeri, kjer tvori obširne meandre. V spodnjem toku po obalni ravnici tvori tudi več globokih, ravnih odsekov, kjer doseže 350-500 m širine. 130 km pred izlivom se začne obsežna, 5500 km² velika delta, v kateri se razdeli na številne krake, glavni med katerimi so Ruskoustinskaja, Srednjaja in Kolimskaja.[1]

Indigirka je plovna od izliva gorvodno do sotočja z Momo v dolžini 1050 km, vendar samo od junija do septembra, preostali del leta je zamrznjena, na nekaterih delih v celoti, tako da se pretok skoraj ustavi. Pozimi so značilne večmetrske plasti kristaliziranega ledu, spomladi pa so pogoste poplave zaradi taljenja ledu.[1][2]

Kljub mrazu in poledenitvam je spodnji tok bogat z ribami, tundra na skrajnem severu pa je pomembno gnezdišče ptic selivk. Na območju delte je vzpostavljen Narodni park Kitalik za zaščito gnezdišč vzhodne populacije ogroženega sibirskega žerjava.[1]

Sklici

uredi
  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Klokov, Konstantin B. (2012). »Indigirka River«. V Nuttall, Mark (ur.). Encyclopedia of the Arctic. Routledge. str. 965–966. ISBN 978-1-136-78680-8.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 »Indigirka River«. Britannica Online. Pridobljeno 31. marca 2024.
  3. Bonaccorso, Michele (21. december 2022). »Breathtaking Photos Of The Coldest City In The World«. The Weather Channel. Pridobljeno 31. marca 2024.

Zunanje povezave

uredi
  •   Predstavnosti o temi Indigirka v Wikimedijini zbirki