Prvi turški kaganat

Prvi turški kaganat (kazaško Түрік қағанаты, Türik kağanatı) včasih tudi Prvo turško cesarstvo,[11] Turški kaganat ali Gokturški kaganat je bil turški kaganat, ki ga je ustanovil gokturški klan Ašina pod vodstvom Bumin kagana (u. 552) in njegovega brata Istemija v Notranji Aziji. Prvi turški kaganat je bil naslednik Rouranskega kaganata na Mongolski planoti. Hitro se je razširil na ozemlje Srednje Azije in segal od Mandžurije do Črnega morja.[5]:49[12]

Prvi turški kaganat
552–603
Tamga plemena Ašina[1] Prvi turški kaganat
Prvi turški kaganat v njegovem največjem obsegu (leta 576) in sosednje države[2]
Prvi turški kaganat v njegovem največjem obsegu (leta 576) in sosednje države[2]
StatusKaganat (nomadsko cesarstvo)
Glavno mesto
Skupni jeziki
Religija
tengrizem
Demonim(i)Turek
kagan 
• 552
Bumin kagan (prvi)
• 599–603
Tardu (zadnji)
Jabgu 
• 552–575
Istemi (prvi)
• 575–599
Tardu (zadnji)
Zgodovinska dobapost-klasično obdobje
542
• ustanovitev
552
581
• kratkotrajno ponovno združenje
603
• delitev na Zahodni in Vzhodni turški kaganat
603
Površina
557[9][10]6.000.000 km2
Predhodnice
Naslednice
Rouranski kaganat
Heftaliti
Vzhodni turški kaganat
Zahodni turški kaganat

Čeprav so Gokturki govorili staro turščino, so bila zgodnja uradna besedila in kovanci kaganata napisani v sogdijščini.[6][13] Kaganat je bil prva turška država, ki je politično uporabljala ime Turški (Türk).[14] Stara turška pisava je bila izumljena v prvi polovici 6. stoletja.[15][16]

Kaganat je propadel leta 603 po vrsti konfliktov in državljanskih vojn, ki so državo razdelile na Vzhodni in Zahodni turški kaganat. Vzhodni turški kaganat je leta 630, Zahodnega pa leta 657 po nizu vojaških pohodov osvojila kitajska Dinastija Tang. Leta 682 je bil ustanovljen Drugi turški kaganat, ki je trajal do leta 744, ko ga je strmoglavil Ujgurski kaganat.

Prvi kaganat

uredi

Začetki turškega kanata segajo v leto 546, ko je Bumin kagan izvedel preventivni napad na skupine Ujgurov in Tielov, ki so načrtovale upor proti svojemu vladarju, Rouranskemu kanatu. Bumin kagan je pričakoval, da bo za to dejanje nagrajen s cesarsko princeso in poroko v vladarjevo družino. Rouranski kagan Judžiulu Anagui je namesto tega k njemu poslal odposlanca in ga pograjal z besedami: "Ti si moj suženj kovač. Kako si drzneš izgovoriti te besede?" Izraz "suženj kovač" (kitajsko 鍛奴, pinjin duànnú) se pojavlja tudi v kitajskih kronikah. Nekatere trdijo, da so bili Gokturki resnično služabniki kovači rouranske elite[17][18][19][20] in da je bilo "kovaško suženjstvo" morda oblika vazalstva znotraj rouranske družbe.[21] Po mnenju Denisa Sinorja ta omemba kaže, da so se Turki spoznali na metalurgijo, čeprav ni jasno, ali so bili rudarji ali zares kovači.[22][23] Tega, da so bili Turki "sužnji", se ne sme jemati dobesedno. Verjetno so bili nekakšni rouranski vazali ali celo neenakopravni zavezniki.[24]

 
Panela iz grobnice sogdijskega trgovca Andžija (desno), ki ga sprejema dolgolas turški poglavar (levo); Šian, Kitajska, 579 n. št.[25][26]

Razočarani Bumin se je povezal z Zahodnim Vejem proti skupnemu sovražniku Rouranu. Leta 552 je Bumin severno od Huaihuanga (sedanji Džangdžiakou) porazil Anaguija in njegovo vojsko.[27]

Bubin se je odlikoval tako v boju kot v diplomaciji in se je v Otukanu razglasil za ilig kagana novega kanata. Nekaj mesecev kasneje je umrl. Njegov sin Mukan kagan je premagal Heftalitsko cesarstvo,[28] Kitane in Kirgize.[29] Buminov brat Istemi (u. 576) je bil jabgu Zahoda in je sodeloval s Sasanidskim cesarstvom v Iranu, da bi premagal in uničil Heftalite, ki so bili zavezniki Rouranov. Vojna je okrepila oblast klana Ašina na Svilni cesti.

Panonske Avare na Zahodu so razlagali kot frakcijo azijskih nomadov, ki je bežala pred širitvijo Gokturkov proti zahodu. Trditev je zaradi pomanjkanja jasnih virov in kronologije predmet nezdružljivih razprav. Rene Grousset povezuje Avare s propadom Heftalitov in ne z Rouranom,[30] medtem ko Denis Sinor trdi, da za enačenje Rouran-Avar "ni niti kančka dokaza, ki bi to podprl".[31]

Istemijeva politika širjenja na zahod je pripeljala Gokturke v Evropo.[32] Leta 576 so Gokturki prečkali Kerški preliv in prišli na Krim. Pet let kasneje so oblegali Herson. Njihova konjenica je do leta 590 tavala po stepah Krima.[33] Kaganat je na jugu segal do Amu Darje, zaradi česar so Ašini prišli v konflikt z njihovimi nekdanjimi zavezniki, Sasanidskim cesarstvom. Velik del Baktrije, vključno z Balhom, je ostal pod oblastjo Ašinov do konca stoletja.[33]

Odnosi z Bizantinskim cesarstvom

uredi

Gokturki so igrali pomembno vlogo v odnosih Bizantinskega cesarstva s perzijskim Sasanidskim cesarstvom.[34] Prvi stik naj bi bil navezan leta 563 in je povezan z dogodkom iz leta 558, ko so turški podložniki Avari pobegnili med turško vojno s Heftaliti.[34][35]

Drugi stik se je zgodil, ko je sogdijski diplomat Maniah prepričal kagana Istemija, v grških spisih znanega kot Silziboulos,[36] naj pošlje svojo delegacijo neposredno v glavno mesto Bizantinskega cesarstva Konstantinopel. Delegacija je tja prispela leta 568, cesarja Justina II. bogato obdarila s svilo in se dogovarjala o zavezništvu. Leta 569 je v kaganat prišla bizantinska delegacija pod vodstvom Zemarha, ki je bilo dobro sprejeta in je verjetno utrdila njihovo zavezništvo.[34][37]

Leta 575-576 se je izmenjalo še nekaj delegacij pod vodstvom Valentina, ki jih je guverner Tamgan zaradi domnevne izdaje sprejel sovražno.[35] Od članov bizantinske delegacije so na Istemijevem pogrebu zahtevali, da si razpraskajo obraze, da bi jih ponižali.[38] Kasnejšo sovražnost, ki jo je pokazal novi vladar Tardu,[38][39] potrjujejo bizantinski zapisi.[40] Vzrok za žalitve, ki so odražale razpad zavezništva, je bila verjetno ugotovitev, da so jih začeli Bizantinci izigravati, ko se niso več vklapljali v njihove načrte.[34]

Državljanska vojna

uredi
Gokturška državljanska vojna
Kaganat leta 552 po delitvi na Zahodni in Vzhodni turški kaganat
Gokturški kaganat v njegovem največjem obsegu okoli leta 600:
  Zahodni turški kaganat: svetleje označeno ozemlje je bilo pod njegovo neposredno oblastjo, temneje označeno pa vplivno območje
  Vzhodni turški kaganat: svetleje označeno ozemlje je bilo pod njegovo neposredno oblastjo, temneje označeno pa vplivno območje

Po smrti četrtega vladarja Taspar kagana okoli leta 583 je kaganat razpadel. Taspar je naslov kagana prenesel na Mukanovega sina Apa kagana, visoki svet starešin pa je na ta položaj imenoval Išbara kagana. Okoli obeh kandidatov sta se zbrali dve frakciji, kmalu zatem pa so se za naslov potegovali kar štirje kandidati. Dinastiji Sui in Tang sta spretno izigravali druge proti drugim.

Najresnejši tekmec je bil zahodni kandidat, Istemijev sin Tardu, nasilen in ambiciozen mož, ki se je že po očetovi smrti razglasil za neodvisnega vladarja. Zdaj je povedel vojsko na vzhod, da bi zasedel Otuken, sedež cesarske oblasti.

Išbara na vzhodu je za zaščito zaprosil cesarja Janga iz Suija. Tardu je okoli leta 600 napadel prestolnico Suija Čangan in od cesarja Jangdija zahteval, da se preneha vmešavati v državljansko vojno. Diplomacija Suija se je maščevala in uspešno podžgala upor Tardujevih vazalov Tielejev, kar je leta 603 pripeljalo do konca Tardujeve vladavine. Med disidentskimi plemeni so bili tudi Ujguri in Šuejentuoji.

Vzhodni turški kaganat

uredi
 
Slika v grobnici šoguna Bumbagarja, Mongolija, 7. stoletje[43][44][45][46]

Državljanska vojna je razcepila kaganat na vzhodni in zahodni del. Vzhodni del s prestolnico Otuken je ostal v interesni sferi Suija in obdržal ime Turški.

Šibi kagan (609–619) in Ilig kagan (620–630) sta v kritičnem obdobju prenosa oblasti s Suijev na Tange napadla Centralno ravnino. Šibi kagan je med nepričakovanim napadom na poveljstvo v Janmenu skoraj ujel cesarja Janga, ki je še pravočasno pobegnil v Daišian v Šanšiju.[47] Turška vojska ga je 11. septembra 615 začela oblegati,[48][49] potem pa je zaradi lažnega obvestila, da je kaganat napaden s severa, obleganje opustila.[47]

Leta 626 je Ilig kagan izkoristil incident pri prelazu Šuanvu in napadel Vej.[48] Cesar Tang Taizong ga je obtožil, da je nezakonito prestopil mejo. Kagan se je poskusil odkupiti z darilom 3.000 konj in 10.000 ovac, vendar cesar darila ni sprejel, ker je menil, da je premajhno.[50] Turki so na kitajko ozemlje vdrli najmanj 67 krat.[33]

V prvi polovici oktobra 627 je med močnimi sneženji na mongolsko-mandžurskih travnikih zapadlo do nekaj metrov snega. Paša živine ni bila mogoča in mnogo živali je poginilo.[51] Nova knjiga Tangov omenja, da je sredi poletja zmrzovalo tudi leta 628.[52]

Ilig kagan je bil ubit med uporom njegovih vazalov, povezanih s cesarjem Taizongom iz dinastije Tang. Plemenska zveza vazalov je v kitajskih zapisih imenovana Huihe, se pravi da so bili Ujguri.[53]

27. marca 630[48] je vojska cesarstva Tang pod poveljstvom Li Jinga v bitki pri Jinšanu (陰山之戰 / 阴山之战) premagala Vzhodni turški kaganat pod poveljstvom Ilig kagana.[54][55][56] Kagan je pobegnil v Išbara Šad, kjer ga je 2. maja 630[57] napadla in ujela kitajska vojska pod poveljstvom Džang Baošianga. Ujetega kagana so poslali v Čangan.[56] Vzhodni turški kaganat je propadel in bil vključen v cesarstvo Tang.

Zahodni turški kaganat

uredi
 
Zahodni turški kaganat
 
Odposlanci Zahodnega turškega kaganata na sprejemu pri kralju Varhumanu Samarkandskemu, stenska poslikava, Samarkand, 7. stoletje[58][59]

Šeguj in Tong jabgu, kagana Zahodnega turškega kaganata, sta sklenila zavezništvo z Bizantinskim cesarstvom proti Sasanidskemu cesarstvu in uspela obnoviti južne meje ob rekah Tarim in Amu Darja. Njuno glavno mesto je bil Sujab v dolini reke Čuj, približno 6 km jugovzhodno od sodobnega Tokmoka. Leta 627 je Tong jabgu s pomočjo Hazarjev in cesarja Heraklija sprožil obsežno invazijo na Zakavkazje, ki je dosegla vrhunec z zavzetjem Derbenta in Tbilisija. Aprila 630 je Tongov namestnik Bori šad poslal gokturško konjenico v invazijo na Armenijo, kjer je njegov general Čorpan tarkan uspel poraziti veliko perzijsko vojsko. Umor Tong jabguja leta 630 je Gokturke prisilil na umik iz Zakavkazja.

Zahodni turški kaganat se je z upravno reformo klana Ašina (vladal 634–639) moderniziral in postal znan kot Onok.[60] Ime se nanaša na "deset puščic", ki jih je kagan podelil desetim voditeljem (šadom) svojih dveh konstitutivnih plemenskih zvez Dulu (pet čurov) in Nušibi (pet irkinov), katerih ozemlji je delila reka Čuj.[60] Delitev je botrovala razmahu separatističnih teženj. Kmalu zatem se je poglavar Kubrat iz klana Dulu, čigar povezanost s klanom je možna, vendar ni dokazana, odcepil od kaganata.

Proti kaganatu in njegovim vazalom iz oaz v Tarimski kotlini se je vojskovala dinastija Tang. Njen pohod proti Karakoji leta 640, poraz Turkov med kampanjo proti Karasarju leta 644 in kampanja proti Kuči leta 648[61][62] so privedli do padca Zahodnega turškega kaganata leta 657. Za kagana Gokturkov se je razglasil cesar dinastije Tang.

Leta 657 je cesar Tanga vzpostavil posreden nadzor nad svilno cesto vse do današnjega Irana. V njegovem imenu sta Gokturkom vladala dva kagana. Petim puščicam Tuluja (咄陆) so vladali kagani z naslovom šingšivang (興昔亡可汗), petim puščicam Nušipija (弩失畢可汗) pa kagani z naslovom dživangdžue (繼往絕可汗). Ozemlje Tuluja je ustrezalo območju vzhodno od Balhaškega jezera, medtem ko je ozemlje petih puščic Nušipija obsegalo dežele vzhodno od Aralskega jezera. Gokturki so zdaj nosili kitajske naslove in se v kitajskih vojnah borili na kitajski strani. V obdobju od leta 657 do 699 so v stepah vladali številni vladarji – šibki, razdeljeni in do vzpona Turgeša vključeni v nenehne majhne medsebojne vojne.

Genetika

uredi

Leta 2020 je bila opravljena študija genetskih podatkov sedmih zgodnjesrednjeveških turških fosilov z grobišč Vzhodnega turškega kaganata v Mongoliji.[63][64] Avtorji so Turke opisali kot zelo raznolike, saj so bili v povprečju 40 % zahodnoevrazijskega in 60 % vzhodnoevrazijskega porekla. Zahodnoevrazijski predniki Turkov so združevali prednike, povezane s Sarmati in Baktrijci-Margijani, medtem ko so bili vzhodnoevrazijski predniki povezani s starimi severovzhodnimi Azijci. Avtorji so opazili tudi to, da je bilo zahodnoevrazijsko poreklo pri Turkih v veliki meri podedovano od moških prednikov, kar se ujema tudi z izrazitim povečanjem zahodnoevrazijskih očetovskih haploskupin, kot sta R in J, v turškem obdobju v Mongoliji.[65] Mešanje med vzhodno in zahodnoevrazijskimi predniki turških vzorcev je bila datirana v leto 500 n. št. ali približno 8 generacij pred tem.[66]

Genetski profil turške princese Ašine (551–582 n. š.), hčerke tretjega gokturškega kagana Mukana, je bil sekvenciran in je pokazal, da je bila genetsko tesno povezana s starodavnimi severovzhodnimi Azijci (97,7 % prednikov iz severovzhodne Azije in le 2,7 % zahodnoevrazijske komponente). Podatek podpira severovzhodnoazijski izvor plemena Ašina in Gokturškega kanata.[67]

Galerija

uredi

Sklici

uredi
  1. "The tamga of the royal clan of the first Turkish empire was a neatly drawn lineal picture of an ibex", Kljastornyj, 1980, str. 93
  2. Haug, Robert (27. junij 2019). The Eastern Frontier: Limits of Empire in Late Antique and Early Medieval Central Asia (v angleščini). Bloomsbury Publishing. str. 65. ISBN 978-1-78831-722-1.
  3. Sinor 1969, str. 101.
  4. Peter Roudik (2007). The History of the Central Asian Republics. str. 24.
  5. 5,0 5,1 Golden, Peter B. (2011). Central Asia in World History.
  6. 6,0 6,1 Roux 2000, str. 79.
  7. Smirnova 1952.
  8. Vovin 2019, str. 133.
  9. Turchin, Peter; Adams, Jonathan M.; Hall, Thomas D. (december 2006). »East–West Orientation of Historical Empires«. Journal of World-Systems Research. 12 (2): 222. ISSN 1076-156X. Pridobljeno 16. septembra 2016.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  10. Taagepera, Rein (1979). »Size and Duration of Empires: Growth-Decline Curves, 600 B.C. to 600 A.D.«. Social Science History. 3 (3/4): 129. doi:10.2307/1170959. JSTOR 1170959.
  11. Luc Kwanten (1979). Imperial Nomads: A History of Central Asia, 500-1500, str 35.
  12. Taşağıl, Ahmet (2021). Türk Model Devleti Gök Türkler. Bilge Kültür Sanat. ISBN 9786059521598.
  13. Baratova 2005.
  14. West, Barbara A. (19. maj 2010). Encyclopedia of the Peoples of Asia and Oceania. Infobase Publishing. str. 829. ISBN 978-1-4381-1913-7.
  15. Mouton, 2002, Archivum Ottomanicum, str. 49
  16. Sigfried J. de Laet, Joachim Herrmann, (1996), History of Humanity: From the seventh century B.C. to the seventh century A.D., str. 478
  17. 馬長壽, 《突厥人和突厥汗國》, 上海人民出版社, 1957, p. 10–11 (kitajsko)
  18. 陳豐祥, 余英時, 《中國通史》, 五南圖書出版股份有限公司, 2002, ISBN 978-957-11-2881-8, p. 155 (kitajsko)
  19. Gao Yang, "The Origin of the Turks and the Turkish Khanate", X. Türk Tarih Kongresi: Ankara 22 – 26 Eylül 1986, Kongreye Sunulan Bildiriler, V. Cilt, Türk Tarih Kurumu, 1991, str. 731. (angleško)
  20. Burhan Oğuz, Türkiye halkının kültür kökenleri: Giriş, beslenme teknikleri, İstanbul Matbaası, 1976. str. 147. «Demirci köle» olmaktan kurtulup reisleri Bumin'e (turško)
  21. Larry W. Moses. "Relations with the Inner Asian Barbarian", ur. John Curtis Perry, Bardwell L. Smith. Essays on Tʻang society: the interplay of social, political and economic forces, Brill Archive, 1976, ISBN 978-90-04-04761-7. str. 65.
  22. Denis Sinor. Inner Asia: history-civilization-languages: a syllabus. Routledge, 1997, ISBN 978-0-7007-0380-7, str. 26.
  23. Denis Sinor, ibid, str. 101.
  24. Nachaeva (2011)
  25. Baumer, Christoph (18. april 2018). History of Central Asia, The: 4-volume set (v angleščini). Bloomsbury Publishing. str. 228. ISBN 978-1-83860-868-2.
  26. 26,0 26,1 Yatsenko, Sergey A. (Avgust 2009). »Early Turks: Male Costume in the Chinese Art«. Transoxiana. 14.
  27. Linghu Defen in drugi. Book of Zhou, Vol. 50. (kitajsko)
  28. Li Yanshou (李延寿). History of Northern Dynasties, Vol. 99.
  29. Sima Guang. Zizhi Tongjian, Vol. 166.
  30. Grousset (1970, str. 82)
  31. D Sinor. History and historiography of the Nomad Empires of Central Eurasia'. Acta Orientalia Academiae Scientarum Hung, 58 (1, 2005): 3–14.
  32. Walter Pohl. Die Awaren: ein Steppenvolk im Mitteleuropa, 567–822 n. Chr. C.H. Beck (2002). ISBN 978-3-406-48969-3. str. 26–29.
  33. 33,0 33,1 33,2 Grousset 81.
  34. 34,0 34,1 34,2 34,3 Qiang, Li; Kordosis, Stefanos (2018). »The Geopolitics on the Silk Road: Resurveying the Relationship of the Western Türks with Byzantium through Their Diplomatic Communications«. Medieval Worlds (v angleščini). medieval worlds (Volume 8. 2018): 109–125. doi:10.1553/medievalworlds_no8_2018s109. ISSN 2412-3196.
  35. 35,0 35,1 Sinor, Dennis (1996). The First Türk Empire (553–682). UNESCO. str. 327–332. ISBN 978-92-3-103211-0. Pridobljeno 23. januarja 2022.
  36. Eliot, C. (1908). Turkey in Europe. United Kingdom: E. Arnold. str. 76.
  37. Whittow, Mark (26. april 2018), Di Cosmo, Nicola; Maas, Michael (ur.), »Byzantium's Eurasian Policy in the Age of the Türk Empire«, Empires and Exchanges in Eurasian Late Antiquity (1 izd.), Cambridge University Press, str. 271–286, doi:10.1017/9781316146040.021, ISBN 978-1-316-14604-0, pridobljeno 23. januarja 2022
  38. 38,0 38,1 Menander, Protector, activeth century (1985). The history of Menander the Guardsman. R. C. Blockley. Liverpool, Great Britain: F. Cairns. str. 173–177. ISBN 0-905205-25-1. OCLC 14355502.
  39. Peter B. Golden (2011). Central Asia in World History. str. 39.
  40. Maurice, Strategikon. Ur. Dennis and Gamillscheg, 360;Maurice's Strategikon: handbook of Byzantine military strategy. Emperor of the East Maurice, Orbicius, George T. Dennis. Philadelphia. 1984. str. 116. ISBN 0-8122-7899-2. OCLC 9575024.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: drugo (povezava)
  41. ALTINKILIÇ, Dr. Arzu Emel (2020). »Göktürk giyim kuşamının plastik sanatlarda değerlendirilmesi« (PDF). Journal of Social and Humanities Sciences Research: 1101–1110. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. oktobra 2020. Pridobljeno 30. junija 2023.
  42. Inagaki, Hajime. Galleries and Works of the MIHO MUSEUM. Miho Museum. str. 121, panel 8.
  43. ALTINKILIÇ, Dr. Arzu Emel (2020). »Göktürk giyim kuşamının plastik sanatlarda değerlendirilmesi« (PDF). Journal of Social and Humanities Sciences Research: 1101–1110. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. oktobra 2020. Pridobljeno 30. junija 2023.
  44. Narantsatsral, D. »The Silk Roda Culture and Ancient Turkish Wall Painted Tomb« (PDF). The Journal of International Civilization Studies. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. oktobra 2020. Pridobljeno 9. julija 2023.
  45. Cosmo, Nicola Di; Maas, Michael (26. april 2018). Empires and Exchanges in Eurasian Late Antiquity: Rome, China, Iran, and the Steppe, ca. 250–750 (v angleščini). Cambridge University Press. str. 350–354. ISBN 978-1-108-54810-6.
  46. Baumer, Christoph (18. april 2018). History of Central Asia, The: 4-volume set (v angleščini). Bloomsbury Publishing. str. 185–186. ISBN 978-1-83860-868-2.
  47. 47,0 47,1 Xiong (2006), str. ;63–4
  48. 48,0 48,1 48,2 武德九年 八月癸未 Academia Sinica Arhivirano 2010-05-22 na Wayback Machine. (kitajsko)
  49. Sima Guang, Zizhi Tongjian, Vol. 182. (kitajsko)
  50. 刘, 昫 (945). 《旧唐书》本纪第二. Later Jin Shi Jingtang government. str. 《旧唐书》本纪第二. 乙酉,又幸便桥,与颉利刑白马设盟,突厥引退。九月丙戌,颉利献马三千匹、羊万口
  51. David Andrew Graff, Medieval Chinese warfare, 300–900, Routledge, 2002, ISBN 978-0-415-23955-4, str. 186.
  52. Ouyang Xiu, New Book of Tang, Vol. 215-I (kitajsko)
  53. Liu 劉, Xu 昫 (945). Old Book of Tang 舊唐書 Vol.194 & Vol.195.
  54. Old Book of Tang, Vol. 3. (kitajsko)
  55. Ouyang Xiu et al., New Book of Tang, Vol. 93. (kitajsko)
  56. 56,0 56,1 Sima Guang, Zizhi Tongjian, Vol. 193. (kitajsko)
  57. 貞觀四年 三月庚辰
  58. Baumer, Christoph (18. april 2018). History of Central Asia, The: 4-volume set (v angleščini). Bloomsbury Publishing. str. 243. ISBN 978-1-83860-868-2.
  59. Grenet, Frantz (2004). »Maracanda/Samarkand, une métropole pré-mongole«. Annales. Histoire, Sciences Sociales. 5/6: Fig. B.
  60. 60,0 60,1 Gumilev 238.
  61. Grousset 1970, str. ;99–100.
  62. Wechsler 1979, str. ;225–228.
  63. Jeong, Choongwon (12. november 2020). »A Dynamic 6,000-Year Genetic History of Eurasia's Eastern Steppe«. Cell (v angleščini). 183 (4): 890–904.e29. doi:10.1016/j.cell.2020.10.015. ISSN 0092-8674.
  64. Jeong 2020
  65. Jeong 2020
  66. Jeong 2020
  67. Yang, Xiaomin (2023). »Ancient Genome of Empress Ashina reveals the Northeast Asian origin of Göktürk Khanate«. Journal of Systematics and Evolution. doi:10.1111/jse.12938.
  • Asimov, M.S. (1998), History of civilizations of Central Asia Volume IV The age of achievement: A.D. 750 to the end of the fifteenth century Part One The historical, social and economic setting, UNESCO Publishing
  • Baratova, Larissa (2005). »Turko-Sogdian Coinage«. Encyclopedia Iranica.
  • Barfield, Thomas (1989), The Perilous Frontier: Nomadic Empires and China, Basil Blackwell
  • Benson, Linda (1998), China's last Nomads: the history and culture of China's Kazaks, M.E. Sharpe
  • Bregel, Yuri (2003), An Historical Atlas of Central Asia, Brill
  • Bosworth, Clifford Edmund (2000), The Age of Achievement: A.D. 750 to the End of the Fifteenth Century – Vol. 4, Part II : The Achievements (History of Civilizations of Central Asia), UNESCO Publishing
  • Bughra, Imin (1983), The history of East Turkestan, Istanbul: Istanbul publications
  • Drompp, Michael Robert (2005), Tang China And The Collapse Of The Uighur Empire: A Documentary History, Brill
  • Golden, Peter B. (2011), Central Asia in World History, Oxford University Press
  • Grousset, René (1970). The empire of the steppes : a history of central Asia. Rutgers University Press. ISBN 978-0-8135-1304-1.
  • Haywood, John (1998), Historical Atlas of the Medieval World, AD 600–1492, Barnes & Noble
  • Latourette, Kenneth Scott (1964), The Chinese, their history and culture, Volumes 1–2, Macmillan
  • Mackerras, Colin (1990), »Chapter 12 – The Uighurs«, v Sinor, Denis (ur.), The Cambridge History of Early Inner Asia, Cambridge University Press, str. 317–342, ISBN 0-521-24304-1
  • Millward, James A. (2007), Eurasian Crossroads: A History of Xinjiang, Columbia University Press
  • Mackerras, Colin, The Uighur Empire: According to the T'ang Dynastic Histories, A Study in Sino-Uighur Relations, 744–840. Publisher: Australian National University Press, 1972. 226 pages, ISBN 0-7081-0457-6
  • Nachaeva, Ekaterina (2011). »The "Runaway" Avars and Late Antique Diplomacy«. V Ralph W. Mathisen; Danuta Shanzer (ur.). Romans, Barbarians, and the Transformation of the Roman World: Cultural Interaction and the Creation of Identity in Late Antiquity. Ashgate.
  • Roux, Jean-Paul (2000). Histoire des Turcs (v francoščini). Fayard.
  • Sinor, Denis (1969). Inner Asia: History-Civilization-Languages. Indiana University Press.
  • Sinor, Denis (1990), The Cambridge History of Early Inner Asia, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-24304-9
  • Skaff, Jonathan Karem (2009). Nicola Di Cosmo (ur.). Military Culture in Imperial China. Harvard University Press. ISBN 978-0-674-03109-8.
  • Smirnova (1952). »TURKO-SOGDIAN COINAGE«. Encyclopaedia Iranica. ..issues of the khaqans (ḵāqāns) of the Western Turkic khanate in Central Asia between the 6th and 8th centuries CE, so called because the Turkic rulers issued them with Sogdian inscriptions.
  • Vovin, A. (2019). »Groping in the Dark: The First Attempt to Interpret the Bugut Brahmi Inscription«. Journal Asiatique. 307 (1): 121–134.
  • Wechsler, Howard J. (1979). »T'ai-Tsung (Reign 626–49): The Consolidator«. V Denis Twitchett; John Fairbank (ur.). The Cambridge History of China, Volume 3: Sui and T'ang China Part I. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-21446-9.
  • Xiong, Victor Cunrui (2006), Emperor Yang of the Sui Dynasty: His Life, Times, and Legacy, Albany, NY: State University of New York Press, ISBN 9780791482681.
  • Xiong, Victor (2008), Historical Dictionary of Medieval China, United States of America: Scarecrow Press, Inc., ISBN 978-0810860537
  • Xue Zongzheng (薛宗正). (1992). Turkic peoples (突厥史). Beijing: 中国社会科学出版社. ISBN 978-7-5004-0432-3; OCLC 28622013