Wikipedija

Seznam krajev Unescove svetovne dediščine v Grčiji

seznam Wikimedie

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) imenuje kraje svetovne dediščine, ki so pomembni kot svetovna naravna ali kulturna dediščina. Kraje svetovne dediščine ureja Unescova konvencija iz leta 1972.[1] Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki, kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi, skupine zgradb in najdišča, vključno z arheološkimi najdišči. Kot naravna dediščina so opredeljene naravne znamenitosti, kot so fizične in biološke tvorbe, geološke in fiziografske tvorbe, vključno s habitati ogroženih vrst živali in rastlin, ter naravne znamenitosti, ki so pomembne z vidika znanosti, ohranjanja ali naravne lepote.[2] Grčija je konvencijo ratificirala 17. julija 1981, in omogočila vpis svoje dediščine na Unescov seznam.[2]

Kraji Unescove svetovne dediščine v Grčiji

Leta 2021 je bilo na seznamu 18 grških krajev, od tega 16 kulturnih in dva mešana (Meteora in Gora Atos). Na seznam je bil prvi vpisan tempelj Apolona Epikurijskega v Basi leta 1986. Naslednja dva kraja sta bila arheološko najdišče Delfi in Atenska akropola, vpisana naslednje leto. Leta 1988 je bilo na seznam dodanih pet krajev, po dva kraja leta 1989 in 1990, po en kraj leta 1992 in 1996, dva leta 1999 in en kraj leta 2007. Nazadnje je bilo na seznam vpisano arheološko najdišče Filipi leta 2016. Vsi kraji so na ozemlju Grčije. Na seznamu krajev, ki po mnenju predlagateljev izpolnjujejo pogoje za vpis, je še 14. krajev. Vsi so bili nominirani leta 2014.[2]

Seznam uredi

Unesco uvršča mesta po deset kriterijih. Vsako mesto mora izpolniti vsaj en kriterij. Kriteriji od i do vi so kulturni, kriteriji od vii do x pa naravni.[3]

Kraj Slika Provinca Leto vpisa Referenčna številka in kriteriji Opis
Tempelj Apolona Epikurija v Basi   Peloponez 1986 392; i, ii, iii (kulturni) Tempelj, posvečen Apolonu Epikuriju, je bil zgrajen v 5. stoletju pr. n. št. v gorah Arkadije na Peloponezu. Unesco ga šteje za enega najbolje ohranjenih spomenikov klasične antike. Je najzgodnejši spomenik, na katerem so predstavljeni vsi trije klasični grški slogi: dorski, jonski in korintski. Ko je tempelj izgubil svojo primarno vlogo, je bil skoraj 1700 let pozabljen. Ponovno so ga odkrili v 18. stoletju, ko je pritegnil pozornost zgodovinarjev in umetnikov.[4]
Atenska akropola   Atika 1987 404; i, ii, iii, iv, vi (kulturni) Atenska akropola stoji na strmem hribu nad mestom. Prvotno je bila utrdba, ki se je postopoma razvila v versko svetišče, povezano s kultom boginje Atene. V 5. stoletju pr. n. št. so Atenci pod Periklejem po svoji zmagi v grško-perzijskih vojnah zgradili veliko spomenikov, med njimi Partenon, Erehteon, Propilejo in Tempelj Atene Nike. Spomeniki na akropoli so vidno navdihnili neoklasično arhitekturo.[5]
Gora Atos   Meniška republika Gora Atos 1988 454; i, ii, iv, v, vi, vii (mešani) Gora Atos leži na ozkem polotoku, ki je od bizantinskih časov samostojna država. Polotok je od 10. stoletja duhovno središče Vzhodne pravoslavne cerkve. Na njem je okoli dvajset dejavnih samostanov. Sveta gora je trajno vplivala na razvoj verske arhitekture in monumentalnega slikarstva.[6]
Meteora   Tesalija 1988 455; i, ii, iv, v, vii (mešani) Meteora je skalnata tvorba iz peščenjaka, v kateri je 24 pravoslavnih samostanov. Številni med njimi so bili med oživitvijo ideala puščavništva v 15. stoletju zgrajeni na skoraj nedostopnih vrhovih skalnih stebrov. Samostane krasijo freske iz 16. stoletja, ki predstavljajo ključno stopnjo v razvoju kretske šole pobizantinskega slikarstva.[7]
Paleokrščanski in bizantinski spomeniki v Solunu Osrednja Makedonija 1988 456; i, ii, iv (kulturni) Solun je bil eno od prvih središč, iz katerih se je širilo krščanstvo. V mestu je več cerkva, vključno s cerkvijo Hosios David in cerkvijo sv. Dimitrija (na sliki), zgrajenih od 4. do 15. stoletja. Solunsko mestno obzidje je iz zgodnjega bizantinskega obdobja. Galerijeva vrata in Rotundo je dal zgraditi rimski cesar Galerij v 4. stoletju. Rotunda je bila kasneje preurejena v cerkev.[8]
Eskulapovo svetišče v Epidavru   Peloponez 1988 491; i, ii, iii, iv, vi (kulturni) Kult boga medicine Eskulapa se je razvil v mestni državi Epidaver najkasneje v 6. stoletju pr. n. št. Med glavne spomenike spadajo Eskulapov tempelj, tolos in gledališče, ki se šteje za najbolj prefinjeno starogrško gledališče. Svetišče je pomembno za zgodovino medicine in označuje prehod od verovanja v božansko zdravljenje k znanstveni medicini.[9]
Srednjeveško mesto Rodos   Južna Egeja 1988 493; ii, iv, v (kulturni) Otok Rodos je bil od leta 1309 do 1523 v posesti Reda svetega Janeza Jeruzalemskega (Malteški viteški red), ki je mesto Rodos spremenil v trdnjavo in ga obdal 4 km dolgim obzidjem. Utrdbe na Rodosu so bile zgrajene na že obstoječih bizantinskih utrdbah. V gornjem mestu je več zgradb v gotskem slogu, med njimi palača velikega mojstra rodoških vitezov, Velika bolnišnica in Ulica vitezov. Ko so otok osvojili Osmani, so večino cerkva preuredili v mošeje. Rekonstrukcija zgradb se je začela z italijansko okupacijo otoka v začetku 20. stoletja.[10]
Arheološko najdišče Mistra   Peloponez 1989 511; ii, iii, iv (kulturni) Mesto Mistra se je razvilo okoli trdnjave, ki jo je leta 1249 zgradil ahajski knez Viljem Villehardouinski na pobočjih gore Tajget. Trdnjava se je leta 1262 vdala Bizantincem. Mesto je v obdobju paleološke renesanse doživelo velik razcvet. Pozneje ga je osvojilo najprej Osmansko cesarstvo in nato Beneška republika. Po letu 1834 so prebivalci začeli odhajati iz Mistre v sodobnejšo Šparto in Mistra se je pretvorila v ruševine.[11]
Arheološko najdišče Olimpija   Zahodna Grčija 1989 517; i, ii, iii, iv, vi (kulturni) V 10. stoletju pr. n. št. je Olimpija postala središče čaščenja boga Zevsa. Bila je panhelensko svetišče in prizorišče starogrških olimpijskih iger, ki so se začele leta 776 pr. n. št. V Olimpiji so razen številnih templjev in svetišč tudi ostanki več šortnih objektov, med njimi tudi stadion.[12]
Delos   Južna Egeja 1990 530; ii, iii, iv, vi (kulturni) Delos je mitološki rojstni kraj Apolona in Artemide. Sveti otok Delos je bil v arhaičnem in klasičnem grškem obdobju eno od najpomembnejših panhelenskih svetišč. Apolonovo svetišče na Delosu je privlačilo romarje iz cele Grčije in z otoka naredilo cetoče trgovsko pristanišče. Po letu 69 pr. n. št. je mesto začelo propadati.[13]
Samostani v Dafni, Hosios Lukas in Nea Moni   Osrednja Grčija, Atika, Severna Egeja 1990 537; i, iv (kulturni) Ti samostani, čeprav se nahajajo v različnih delih Grčije, so reprezentativni primeri srednjega obdobja bizantinske verske arhitekture in imajo enake estetske značilnosti. Vse tri cerkve imajo osmerokotni načrt; Nea Moni je enostaven osmerokotnik, medtem ko imata obe drugi cerkvi osrednji prostor, obdan z vrsto obokoc. Samostani so bili v 11. in 12. stoletju okrašeni z marmornimi kipi in mozaiki. Na sliki je samostan Hosios Lukas.[14]
Pitagoreja in Herajon na Samosu   Severna Egeja 1992 595; ii, iii (kulturni) Otok Samos ima pomemben strateški položaj v egejskih otokih ob Mali Aziji. Bil je pomembno navtično in trgovsko središče in dosegel svoj vrh v 6. stoletju pr. n. št. Na Samosu sta arheoločko najdišče Pitagoreja in Herin tempelj. Samos je povezan s pomembnimi staroveškimi filozofi in matematiki, vključno s Pitagoro, Epikurjem in Aristarhom.[15]
Arheološko najdišče Vergina   Osrednja Makedonija 1996 780; i, iii (kulturni) Staroveško mesto Ege, sedanja Vergina, je bilo prva prestolnica antičnega Makedonskega kraljestva. V mestu so odkrili monumentalno palačo, razkošno okrašeno z mozaiki In poslikanimi štukaturami, in pokopališče z več kot 300 tumuli. Nekateri so iz 11. stoletja pr. n. št. Enega od njih so prepoznali kot grob Filipa II. Makedonskega, očeta Aleksandra Velikega.[16]
Arheološki najdišči Mikene in Tirint   Peloponez 1999 941; i, ii, iii, iv, vi (kulturni) Mikene in Tirint sta bila najpomembnejši mesti mikenske Grčije, ki sta cveteli med 15. in 12. stoletjem pr. n. št. Mesti sta bili dvorni gospodarstvi z monumentalno arhitekturo, vključno z Levjimi vrati in Atrejevo zakladnico. Tablice, pisane v linearni pisavi B, so prvi dokazi grškega jezika. Obe mesti sta povezani s Homerjevima epoma Iliada in Odiseja, ki sta močno vplivala na evropsko književnost in umetnost.[17]
Zgodovinsko središče Hore s samostanom Janeza Evangelista in Jamo apokalipse na otoku Patmos   Južna Egeja 1999 942; iii, iv, vi (kulturni) Samostan Janeza Evangelista na otoku Patmos je po krščanskem izročilu posvečen evangelistu Janezu, piscu Evangelija po Janezu in Apokalipsi. Utanovljen je bil v poznem 10. stoletju in bil od samega začetka romarski kraj in središče grškega prevoslavnega učenja. Staro naselje Hora, povezano s samostanom, vsebuje veliko pomembnih verskih in posvetnih zgradb.[18]
Staro mesto Krf   Jonski otoki 2007 978; iv (kulturni) Korenine starega mesta Krf na istoimenskem otoku segajo v 8. stoletje pr. n. št. Mesto ob vhodu v Jadransko morje je bilo pomembno zaradi varovanja pomorskih interesov Beneške republike pred Osmanskim cesarstvom. Beneški inženirji so v mestu zgradili tri utrdbe. Stare mestne zgradbe so večinoma iz beneškega obdobja in 19. stoletja, ko je bil otok britanski protektorat.[19]
Arheološko najdišče Filipi   Vzhodna Makedonija in Trakija 2016 1517; iii, iv (kulturni) Mesto Filipi je ustanovil Filip II. Makedonski leta 356 pr. n. št. Bilo je ena od postaj na rimski cesti Via Egnatia in prizorišče bitke pri Filipih leta 42 pr. n. št. Rimljani so ga preuredili v "mali Rim" in ob grških zgradili še svoje javne zgradbe, vključno s forumom. Po obisku apostola Pavla leta 49-50 n. št. je mesto postalo zgodnje središče grškega pravoslavja, kar dokazujejo ostanki krščanske bazilike in osmerokotne cerkve.[20]

Seznam predlogov uredi

Poleg krajev, ki so že uvrščeni na seznam svetovne dediščine, lahko države članice predlagajo tudi nove kraje, ki po njihovem mnenju izpolnjujejo pogoje za vpis na seznam svetovne dediščine. Vpis na ta seznam je mogoč le, če je bil kraj prej na seznamu predlogov.[21] Grčija ima leta 2021 na seznamu predlogov 14 krajev.

Kraj Slika Lokacija Leto vpisa Unescovi kriteriji Opis
Poznosrednjeveške bastionske trdnjave v Grčiji   Devet krajev 2014 ii, iv, v (kulturni) Z izumom smodnika in s tem bolj uničujočih načinov vojskovanja se je arhitektura trdnjav povsem spremenila. Na seznamu predlogov je devet trdnjav z bastioni. Gradili so jih predvsem na območjih, ki so pogosto prehajala iz beneških vo osmanske in druge roke. Med njimi je tudi mesto Krf, ki je že vpisano med svetovno dediščino. Na sliki je trdnjava Metoni v Mesiniji na Peloponezu.[22]
Narodni park Dadija – Lefkimi – Suflion   Vzhodna Makedonija in Trakija 2014 x (naravni) Na tem gozdnem področju Rodopov živi veliko ujed in tri od štirih evropskih vrst jastrebov: egiptovski jastreb, beloglavi jastreb in rjavi jastreb. Področje se nahaja tudi na pomembni poti ptic selivk, ki se selijo iz zahodne Palearktike.[23]
Rudniki v Lavrionu   Atika 2014 ii, iv (kulturni) Rudarjenje na območju Lavriona se je začelo že v 4. tisočletju pr. n. št. in se nadaljevalo tudi v 20. stoletju. V klasičnem grškem obdobju so se s srebrom finanicirale gradnje v Atenah in gradnja vojnih ladij. Predlagani kraj zajema ostanke rudnikov in z njimi povezane industrije, najdišča v starodavni naselbini Torikus in Pozejdonov tempelj v Sunionu.[24]
Okameneli gozd na Lezbosu   Severna Egeja 2014 vi, vii, viii, x (mešani) Na otoku Lezbosu je v zgodnjem miocenu (pred 18,5 milijoni let v obdobju burdigalian) rasel mešan subtropski gozd. Zaradi vulkanskih izbruhov na tem območju so se rastlinski ostanki ohranili kot fosili. Ostanke sta raziskovala že Aristotel in Teofrast in nato napisala vrsto pomembnih besedil o ekologiji, biologiji, geologiji in mineralogiji.[25]
Arheološko najdišče v starodavni Miseni   Peloponez 2014 i, iii, vi (kulturni) Misena leži v rodovitni dolini blizu gore Itome na Peloponezu. Prvi templji in svetišča na tem območju so iz 9. in 8. stoletje pr. n. št., medtem ko je mesto Misena ustanovil tebanski general Epaminonda leta 369 pr. n. št. Najdišče je dobro ohranjeno, ker ga kasnejša naselja niso uničila ali prekrila.[26]
Minojske palače (Knosos, Fajstos, Malia, Zakros, Kidonija)   Kreta 2014 ii, iii, vi (kulturni) Predlog zajema najpomembnejše palače minojske civilizacije, ki je bila glavna sila evropske bronaste dobe. Minojci so imeli velik vpliv na kulture vzhodnega Sredozemlja in se pojavljajo v številnih starodavnih mitih, vključno z mitom o Dedalu in Ikarju in mitom o Labirintu.[27]
Arheološko najdišče Nikopol   Epir 2014 ii, iv, vi (kulturni) Mesto Nikopol je ustanovil cesar Gaj Avgust Oktavijan po bitki pri Akciju leta 31 pr. n. št., ki je potekala v njegovi bližini. Nikopol je bil značilno rimsko kolonialno mesto na gršem ozemlju. Naseljen je bil do 13. stoletja. Bil je tudi eno od zgodnjih središč krščanstva. Ostanki spomenikov in javnih zgradb in deli 50 km dolgega akvadukta so dobro ohranjeni.[28]
Širša okolica Olimpa   Tesalija, Osrednja Makedonija 2014 vi, viii, ix, x (mešani) Gora Olimp, domovanje dvanajstih olimpskih bogov, je z nadmorsko višino 2.918 m najvišji vrh Grčije. Na njegovih pobočjih je bilo zgrajenih veliko svetišč, vključno s Kapelo preroka Elije na enem od vrhov. Področje je pomembno predvsem zaradi gorske favne in flore, pa tudi zaradi njegovih geoloških značilnosti.[29]
Okolica Prespanskih jezer: Velika (Megali) in Mala (Mikri) Prespa, ob katerih so bizantinski in pobizantinski spomeniki   Zahodna Makedonija 2014 ii, iv, vii, ix, x (mešani) Območje okoli Prespanskih jezer je zaradi okoljske raznolikosti bogato s floro in favno, vključno z mokrišči, gozdovi listavcev in alpskimi travniki. V jezerih živi največja gnezdeča kolonija kodrastega pelikana, pa tudi številne endemične rastline in ribje vrste. Na tem območju so bile v bizantinskem in pobizantinskem času zgrajene številne cerkve. Na sliki je Malo Prespansko jezero.[30]
Narodni park Soteska Samarija   Kreta 2014 vii, viii, ix, x (naravni) Soteska Samarija je kanjon v pogorju Lefka Ori na zahodu Krete. V narodnem parku so zelo različna naravna okolja, od gorskega na višinah nad 2.000 m do obalnega ob Sredozemskem morju. V parku je tudi nekaj globokih jam. Park je domovanje kretske koze (kri kri) in več endemičnih živalskih vrst, med njimi brkatega sera, kretske divje mačke in sredozemske medvedjice.[31]
Trdnjava Spinalonga   Kreta 2014 i, ii, iv, vi (ulturni) Spinalonga je skalnat otoček ob severovzhodni obali Krete. V beneškem obdobju je bila na njem zgrajena trdnjava za zaščito naravnega pristanišča Elunda. Otoček so v 18. stoletju zasedli Osmani. V prvi polovici 20. stoletja je služil kot kolonija gobavcev.[32]
Starodavni stolpi na Egejskem morju   Severna Egeja 2014 iii, iv (kulturni) Nominacija vključuje deset stolpov, zgrajenih na egejskih otokih in celini, večinoma v 4. in 3. stoletju pr. n. št. Stolpi so bili zgrajeni na neurbanih območjih in so služili obrambi, včasih tudi kot del širših utrdbenih sistemov, pa tudi kot stražarski stolpi in svetilniki. Na sliki je Beli stolp v Serifosu.[33]
Zagori – Narodni park severni Pindus   Epir 2014 iii, v, ix, x (mešani) Pindsko gorstvo je dom veliko živalskih in rastlinskih vrst, vključno z rjavim medvedom, evrazijsko vidro, črnopikčasto kuščarico in pindskim smrkežem v reki Aoös. Prebivalci the odmaknjenih krajev so Karakačani, aromanski Vlahi in druge etnične skupine. Njihova naselja imajo začilno tradicionalno arhitekturo.[34]
Staroveška grška gledališča   15 krajev 2014 i, ii, iii, iv, v, vi (kulturni) Nominacija obsega 15 grških gledališč v različnih grških regijah. Gledališča so bila v klasičnem grškem obdobju nepogrešljiv element urbanih središč. Popolno arhitekturno obliko so dosegla v 4. stoletju pr. n. št. Nekatera nominirana gledališča so del obstoječih krajev svetovne dediščine. Takšna so na primer gledališče v Epidavru, Delfih in na Delosu (na sliki).[35]

Sklici uredi

  1. ↑ "The World Heritage Convention". UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 21. septembra 2010.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 "Greece". UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz izvirnika 18. avgusta 2018. Pridobljeno 26. decembra 2020.
  3. ↑ "UNESCO World Heritage Centre – The Criteria for Selection". UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz izvirnika 12. junija 2016. Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  4. ↑ »Temple of Apollo Epicurius at Bassae«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 18. novembra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  5. ↑ »Acropolis, Athens«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 16. decembra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  6. ↑ »Mount Athos«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 15. januarja 2021. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  7. ↑ »Meteora«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 15. aprila 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  8. ↑ »Paleochristian and Byzantine monuments of Thessaloniki«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 5. januarja 2021. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  9. ↑ »Sanctuary of Asklepios at Epidaurus«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 1. januarja 2021. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  10. ↑ »Medieval City of Rhodes«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 26. novembra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  11. ↑ »Archeological site of Mystras«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 5. januarja 2021. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  12. ↑ »Archeological site of Olympia«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 18. novembra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  13. ↑ »Delos«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 14. decembra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  14. ↑ »Monasteries of Daphni, Hosios Loukas and Nea Moni of Chios«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 17. novembra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  15. ↑ »Pythagoreion and Heraion of Samos«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 15. januarja 2021. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  16. ↑ »Archaeological Site of Aigai (modern name Vergina)«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 28. novembra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  17. ↑ »Archaeological Sites of Mycenae and Tiryns«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 16. maja 2019. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  18. ↑ »The Historic Centre (Chorá) with the Monastery of Saint-John the Theologian and the Cave of the Apocalypse on the Island of Pátmos«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 14. decembra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  19. ↑ »Old Town of Corfu«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 19. novembra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  20. ↑ »Archaeological Site of Philippi«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 17. novembra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  21. ↑ »Tentative Lists«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. aprila 2016.
  22. ↑ »Late Medieval Bastioned Fortifications in Greece«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 23. junija 2020. Pridobljeno 31. decembra 2020.
  23. ↑ »National Park of Dadia – Lefkimi – Souflion«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 23. junija 2020. Pridobljeno 31. decembra 2020.
  24. ↑ »Ancient Lavrion«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 15. januarja 2021. Pridobljeno 31. decembra 2020.
  25. ↑ »Petrified Forest of Lesvos«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 21. oktobra 2020. Pridobljeno 31. decembra 2020.
  26. ↑ »Archaeological site of Ancient Messene«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 3. januarja 2021. Pridobljeno 31. decembra 2020.
  27. ↑ »Minoan Palatial Centres (Knossos, Phaistos, Malia, Zakros, Kydonia)«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 19. septembra 2020. Pridobljeno 31. decembra 2020.
  28. ↑ »Archaeological site of Nikopolis«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 29. septembra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  29. ↑ »The broader region of Mount Olympus«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 21. oktobra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  30. ↑ »The Area of the Prespes Lakes: Megali and Mikri Prespa which includes Byzantine and post-Byzantine monuments«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 23. junija 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  31. ↑ »Gorge of Samaria National Park«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 4. avgusta 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  32. ↑ »Fortress of Spinalonga«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 1. januarja 2021. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  33. ↑ »Ancient Towers of the Aegean Sea«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 23. junija 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  34. ↑ »Zagorochoria – North Pindos National Park«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 17. septembra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
  35. ↑ »Ancient Greek Theatres«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 25. novembra 2020. Pridobljeno 1. januarja 2021.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Seznam_krajev_Unescove_svetovne_dediščine_v_Grčiji&oldid=5736992«