Solun
Solun ali Tesalonika[2] (grško Θεσσαλονίκη, latinizirano: Thessaloníkī ali krajše Σαλονίκη, Saloníkī, turško Selânik, makedonsko, bolgarsko in srbskohrvaško Solun) je glavno mesto grške pokrajine Osrednja Makedonija in upravno središče prefekture Solun. Solun je za Atenami drugo največje mesto v Grčiji in pomembno gospodarsko, industrijsko in trgovsko središče Egejske Makedonije ter poglavitno severnogrško pristanišče.
Solun Θεσσαλονίκη | ||
|---|---|---|
| Thessaloníkī | ||
 Vzhodni del Soluna in pristanišče Kalamaria | ||
| ||
  Solun Geografski položaj v Grčiji | ||
| Koordinati: 40°38′N 22°57′E / 40.633°N 22.950°EKoordinati: 40°38′N 22°57′E / 40.633°N 22.950°E | ||
| Država |  Grčija | |
| Pokrajina | Srednja Makedonija | |
| Prefektura | Solun | |
| Ustanovljeno | 315 pr. n. št. | |
| Upravljanje | ||
| • Župan | Konstantinos Zervas | |
| Površina | ||
| • Urbano | 111,703 km2 | |
| • Metropolitansko obm. | 1.455,62 km2 | |
| Najvišja | 250 m | |
| Najnižja | 0 m | |
| Prebivalstvo (2011) | ||
| • Rang | 2. urbano, 2. metrop. | |
| • Urbano | 790.824 | |
| • Urbana gostota | 7.338,8 preb,/km2 | |
| • Metropolitansko obm. | 1.006.730 | |
| • Metropolitanska gostota | 665,2 preb./km2 | |
| Časovni pas | UTC+2 (EET) | |
| • Poletni | +1 | |
| Poštne številke | 53x xx, 54x xx, 55x xx, 56x xx | |
| Omrežna skupina | 2310 | |
| Avtomobilska oznaka | NAx-xxxx to NXx-xxxx | |
| Spletna stran | [www.thessalonikicity.gr www.thessalonikicity.gr] | |
Mesto ima 370.000 prebivalcev (2001), na širšem mestnem področju, »Velikem Solunu«, ki je sestavljen iz 16 mestnih in primestnih občin, pa okrog 800.000 do milijon prebivalcev, kar pomeni polovico vseh prebivalcev Srednje Makedonije. Mesto je pomembno pristanišče in sejemsko mesto, v katerem je največji bienale grške diaspore. V mestu je mnogo spomenikov iz bizantinskega in otomanskega obdobja.
Zemljepisna lega Uredi
Solun leži na kakšnih dvajsetih kilometrih obale Solunskega zaliva na severu Egejskega morja. Zahodno od mesta je Solunsko polje, obširna ravnina ob ustju reke Vardar (grško Aksios), ki se 20 km zahodno od mesta izliva v Egejsko morje. Na severni in vzhodni strani je mesto obdano s hribovjem Hortiatis.
Klima Uredi
Klima je pretežno sredozemska, zaradi odprtosti ozemlja proti severu pa je mesto tudi pod močnim vremenskim vplivom Balkana. Negativne zimske temperature in manjše količine snega zato niso nobena redkost. Poletja so topla in ne prevroča, z manjšimi padavinami, predvsem nalivi. Letna količina padavin je 451mm.
Zgodovina Uredi
Helenistično obdobje Uredi
Mesto je okrog leta 315 pr. n. št. ustanovil makedonski kralj Kasander in ga imenoval po svoji ženi Tesaloniki, hčerki makedonskega kralja Filipa II. in sestri Aleksandra Velikega. Njeno ime je sestavljeno iz besed Θεσσαλοί in Νίκη, kar v prevodu pomeni "zmaga nad Tesalci". Takšno ime ji je dal oče Filip II., ker je na dan njenega rojstva premagal Tesalce.
Mesto se je hitro razvijalo in je že v 2. stoletju pr. n. št. dobilo obzidje. V kraljevini Makedoniji je imelo samoupravo in parlament, v katerem je imel kralj svojega predstavnika.
Rimsko obdobje Uredi
Po propadu kraljevine Makedonije leta 168 pr. n. št. je Solun pripadel Rimski republiki. Postal je pomembno trgovsko središče ob rimski državni cesti Vii Egnatiji, ki je povezovala Bizanc in Dyrrachium (današnji Drač v Albaniji) in omogočala trgovino med Evropo in Azijo. Mesto je postalo glavno mesto enega od štirih okrožij v Makedoniji. Zadržalo je svoje privilegije, dobilo rimski vojaški garnizon in svojega pretorja. V krajšem obdobju v 1. stoletju pr. n. št. je bil prestolnica vseh grških provinc. Zaradi velike trgovske pomembosti so Rimljani v mestu zgradili veliko pristanišče (Σκαπτός Λιμήν), ki je služilo svojemu namenu vse do 18. stoletja.
V 1. stoletju je bila v Solunu ustanovljena judovska kolonija, bil pa je tudi eno prvih središč krščanstva. Na svojem drugem misijonarskem potovanju v Makedonijo je v mestni sinagogi pridigal Pavel iz Tarza in postavil temelje nove krščanske cerkve. Mestni Judje so se temu uprli in ga izgnali iz mesta. Pobegnil je v Verojo, od koder je krščanski skupnosti v Solunu poslal svoje Pismo Tesaloničanom.
Leta 306 je mesto dobilo svojega zaščitnika, svetega Dimitrija, kateremu pripisujejo veliko število čudežev, ki so rešili mesto. Dimitrij je bil v času protikrščanskega cesarja Maksimijana rimski prokonzul Grčije. Zaradi vere so ga zaprli in mučili, na mestu nekdanje ječe pa danes stoji cerkev z njegovim imenom. Cerkev je dal leta 463 zgraditi rimski podprefekt Ilirika.
Bizantinsko obdobje Uredi
Po delitvi Rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del je Solun pripadel Vzhodnemu Rimskemu cesarstvu s sedežem v Bizancu in postal drugo najpomembnejše mesto v državi. Leta 390 je postal središče upora proti cesarju Teodoziju I. in njegovim gotskim vojaškim najemnikom. Rimskega generala in nekaj visokih državnih uradnikov so uporniki ubili, čemur je sledil pokol 7000-15.000 prebivalcev na mestnem hipodromu. Mesto je zatem doživelo velik razcvet, ki je trajal vse do propada Rimskega cesarstva in vdora barbarov. Leta 620 je mesto prizadel velik potres, v katerem je bil porušen velik del mesta in mestni forum.
V 7. stoletju so mesto napadli Slovani, vendar ga niso uspeli osvojiti. V mestu sta bila rojena brata Ciril in Metod, ki ju je bizantinski cesar Mihael III. Pijanec poslal na misijonarsko pot na sever cesarstva. Južnoslovanski jezik tamkajšnjih prebivalcev je postal osnova staro cerkveno slovanskega jezika.
V 9. stoletju so Bizantinci tržnico za bolgarsko blago preselili iz Bizanca v Solun. Bolgarski cesar Simeon I. je zato napadel Trakijo, porazil bizantinsko vojsko in prisilil cesarstvo, da je tržnico vrnilo v Bizanc.
Leta 904 so mesto napadli Saraceni s Krete. Po desetih dnevih ropanja so odšli z bogatim plenom in 22.000 sužnji, pretežno mladimi prebivalci mesta. Mesto si je kljub veliki izgubi hitro opomoglo in v 10., 11. in 12. stoletju skupaj z Bizancem doživelo velik razcvet. Število prebivalstva, tudi judovskega, se je močno povečalo. V oktobru je bil vsako leto pred mestnim obzidjem šestdnevni sejem sv. Dimitrija, ki je bil takrat največji sejem v tistem delu sveta.
Gospodarski razcvet se je nadaljeval tudi v 12. stoletju, ko so v cesarstvu vladali Komneni. Komneni so bizantinsko oblast razširili na sever v Srbijo in na Madžarsko. V Solunu je imel takrat svojo kovnico denarja, ki je bila znak velikega bogastva.
Po smrti cesarja Manuela I. Komnena leta 1180 je začelo Bizantinsko cesarstvo propadati. Leta 1185 so Solun napadli in okupirali Normani s Sicilije in ga precej uničili. Njihova oblast je trajala manj kot leto dni, ker so jih Bizantinci porazili in prisilili k umiku.
Leta 1204 so križarji v četrti križarski vojni osvojili Bizanc in Solun je izginil z zemljevida Bizantinskega cesarstva. V mestu in okolici so križarji ustanovili Solunsko kraljestvo, ki je bilo vazalna država Latinskega cesarstva. Leta 1246 je kraljestvo propadlo in Solun je ponovno pripadel Bizantinskemu cesarstvu.
Čeprav je bilo v tistem času mnogo vdorov raznih vojsk, je imel Solun veliko število prebivalcev in razvito trgovino. Mesto je intelektualno in umetniško cvetelo, na kar še vedno spominjajo številne cerkve in freske.
V 14. stoletju je mesto zajelo zelotsko gibanje, ki se je začelo kot verski spor med konzervativnim škofom Gregorijem Palamasom (Γρηγόριος Παλαμάς) in redovnikom Barlaamom iz Seminare v Kalabriji. Spor je kmalu prerasel v politični spopad, v katerem so zeloti za nekaj časa osvojili oblast v mestu.
Osmansko obdobje Uredi
Bizantinsko cesarstvo ni bilo sposobno zaščititi Soluna pred napadi Turkov, zato ga je leta 1432 prodalo Beneški republiki, čeprav je bil že od leta 1430 v turških rokah. Takrat ga je napadel turški sultan Murat II. in ga po tridnevnem obleganju osvojil.
V času Osmanov je Solun postal multikulturno mesto. V 16. stoletju je imelo 130.000 prebivalcev, od katerih je bilo 60.000 Sefardskih Judov, katerih predniki so po letu 1492 pobegnili iz Španije in Portugalske. Poleg Judov so bili v mestu tudi Turki, Slovani, Albanci in Grki, ki so predstavljali četrtino prebivalstva.
Mesto je bilo naslednjih pet stoletij v turških rokah. Postalo je eno najpomembnejših mest v cesarstvu in eno največjih trgovskih središč na Balkanu. Leta 1888 je dobilo železniško povezavo, v obdobju med letoma 1896 in 1904 pa novo pristanišče.
Leta 1881 se je v Sulunu rodil Kemal Atatürk, voditelj gibanja Mladoturkov in ustanovitelj moderne Turčije. V njegovi rojstni hiši je muzej in turški konzulat.
Solun je bil od leta 1393 do 1402 in 1430 do 1864 središče sandžakov v vilajetu Rumeli, potem pa je postal pokrajina. Solunska pokrajina je bila sestavljena iz sandžakov Selânik (Solun), Drama in Serres (Siroz ali Serez).
Največ tradicionalnih zgradb iz otomanskega obdobja je v mestni četrti 'Ano Poli' (Gornje mesto). Hiše so lesene in jih ni prav veliko, ker so le redke preživele velik požar. V središču mesta se je ohranilo tudi nekaj džamij: Hamza-Bejeva džamija, džamija Alatza Imaret, Bezesteni in Bezesteni in Jahudi Hamam. Skoraj vsi minareti, bilo jih je več kot štirideset, so pogoreli ali pa so jih po letu 1912 podrli. Preživel je samo eden v Rotundi. Preživelo je tudi nekaj turških kopališč.
Moderno obdobje Uredi
V prvi balkanski vojni leta 1912 je bil Solun eden od pomembnih vojaških ciljev. 26. oktobra 1912 je bila proglašena združitev Grčije, 18. marca 1913 pa je bil v Solunu v atentatu ubit kralj Jurij I..
Med prvo svetovno vojno leta 1915 so se v Solunu izkrcali Britanci in Francozi in mesto je postalo vojaška baza za ofenzivo proti pronemški Bolgariji. Grki so ustanovili začasno prozavezniško vlado, ki jo je iz Soluna vodil Elefterios Venizelos in ni bila v skladu s kraljevo politiko nevtralnosti.
V velikem požaru, ki so ga 18. avgusta leta 1917 povzročili nepazljivi francoski vojaki, je pogorel večji del mesta. Brez doma je ostalo 72.000 ljudi, se pravi četrtina vseh prebivalcev. Obnovo središča mesta so oblasti prepovedale, dokler niso sprejeli modernega urbanističnega načrta. Načrt je naredil francoski arhitekt Ernest Hebrard.
V požaru je zgorela polovica judovskih hiš, kar je povzročilo možično izseljevanje Judov. Veliko Judov se je preselilo v Palestino, nekaj pa v Francijo in ZDA. Jude so zamenjali grški begunci, ki so pred grško-turško vojno leta 1922 pobegnili iz Smirne v Turčiji.
9. aprila 1941 je Solun zasedla nacistična Nemčija in ga obdržala do 30. oktobra 1944. Mesto je pretrpelo mnogo škode v zavezniških bombardiranjih, judovsko prebivalstvo pa so skoraj v celoti iztrebili nacisti. Preživelo je samo okrog tisoč Judov. Po vojni so mesto obnovili in število prebivalcev se je naglo povečalo. Najhitrejši razvoj je doseglo v 1950-ih in 1980-ih letih, vendar brez urbanističnega načrta. Posledice nenačrtnega razvoja so zaradi prometnih gneč opazne še danes.
20. junija 1978 je mesto prizadel močan potres, v katerem se je porušilo mnogo zgodovinskih spomenikov. V potresu je umrlo 40 prebivalcev.
Zgodnjekrščanski spomeniki v Solunu so od leta 1988 na UNESCOvem seznamu svetovne kulturne dediščine. Mesto, ki je bilo leta 1977 Evropsko mesto kulture, je tudi pomembno univerzitetno središče jugovzhodne Evrope, v katerem je največja grška in makedonska Aristotelova univerza.
Mestna panorama Uredi
Prebivalstvo Uredi
Občina Solun Uredi
| Leto | Število prebivalcev | Sprememba |
|---|---|---|
| 1981 | 406.413 | |
| 1991 | 383.967 | −22.446 (−5,52%) |
| 2001 | 363.987 | −19.980 (−5,20%) |
Število prebivalcev v občini se stalno zmanjšuje, število prebivalcev v samem mestu pa zaradi priseljevanja iz predmestij stalno raste.
Solunski Judje Uredi
Solunski Judje so bili večinoma sefardskega porekla, čeprav je v mestu živela tudi manjša skupina Romaniotov. V času Osmanskega cesarstva je judovska skupnost štela več kot polovico mestnega prebivalstva. Zaradi njihovega vpliva je tudi mnogo nejudovskega prebivalstva govorilo ladino, ob sobotah, na judovski sabat, pa je mesto praktično ugasnilo. Slika se je spremenila šele leta 1912, ko je Solun pripadel Grčiji.
Po velikem požaru leta 1917 je število judovskega prebivalstva začelo hitro upadati, ker je grška vlada v svojih naporih za helenizacijo mesta Judom sicer nadomestila njihovo škodo, vendar je načrtno onemogočala vrnitev na njihove domove. Veliko število Judov se je zato preselilo v Turčijo, ZDA, Evropo in Aleksandrijo v Egiptu. Grčija je leta 1922 prepovedala trgovino ob nedeljah, kar je dodatno prizadelo judovske trgovce.
Solunski Judje so bili kljub temu vse do druge svetovne vojne še vedno pomemben del prebivalstva. V holokavstu med drugo svetovno vojno so nacisti pomorili 96 % judovskega prebivalstva in njihova skupnost v Solunu je ugasnila. Danes živi v mestu samo kakšnih tisoč Judov.
Sklici Uredi
- ↑ 1,0 1,1 »'Πίνακας 1: Προσωρινά αποτελέσματα του Μόνιμου Πληθυσμού της Ελλάδος'« (PDF). National Statistical Service of Greece: Ανακοίνωση προσωρινών αποτελεσμάτων Απογραφής Πληθυσμού 2011, 22 Ιουλίου 2011. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 18. septembra 2012. Pridobljeno 5. januarja 2013.
- ↑ »Tesalonika«.
Viri Uredi
- Gerrard Marc, Mali vodniki, Celinska Grčija, DZS, Ljubljana, 1999, (COBISS)
- Apostolos Papagiannopoulos, Monuments of Thessaloniki, Rekos Ltd
- Apostolos P. Vacalopoulos, A History of Thessaloniki, Institute for Balkan Studies,1972
- John R. Melville-Jones, 'Venice and Thessalonica 1423-1430 Vol I, The Venetian Accounts, Vol. II, the Greek Accounts, Unipress, Padova, 2002 in 2006
- Thessaloniki: Tourist guide and street map, A. Kessopoulos, Malliarēs-Paideia, 1988
- Mark Mazower, Salonica, City of Ghosts: Christians, Muslims and Jews, 1430-1950, 2004, ISBN 0-375-41298-0
- Thessaloniki City Guide, Axon Publications, 2002
- James C. Skedros, Saint Demetrios of Thessaloniki: Civic Patron and Divine Protector, 4th-7Th Centuries (Harvard Theological Studies), Trinity Press International, 1999
- Vilma Hastaoglou-Martinidis (ed.), Restructuring the City: International Urban Design Competitions for Thessaloniki, Andreas Papadakis, 1999
- Matthieu Ghilardi, Dynamiques spatiales et reconstitutions paléogéographiques de la plaine de Thessalonique (Grèce) à l'Holocène récent, 2007
Zunanje povezave Uredi
