Rezija

Rezija (rezijansko Rozajanska dulḯna, italijansko Resia, furlansko Resie, beneško Rèxia) je alpska dolina v severovzhodni Italiji.

Rezija Resia
Občina (comune)
Comune di Resia Rośajanskë Kumün
Rezija Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 46°23′N 13°18′E
Država	Italija
Dežela	Furlanija - Julijska krajina
Pokrajina	Videmska pokrajina (UD)
Frazioni	Prato di Resia/Ravanca, San Giorgio/Bela (na Bili), Gniva/Njiva, Oseacco/Osojane (Osoane) in Stolvizza/Solbica, Uccea/Učja
Upravljanje
• Župan	Sergio Chinese (državljanska lista)
Površina
• Skupno	119,0 km2
Nadm. višina	492 m
Prebivalstvo  (28-2-2021)
• Skupno	931
• Gostota	7,8 preb./km2
Demonim	Rezijani
Časovni pas	UTC+1 (CET)
• Poletni	UTC+2 (CEST)
Poštna številka	33010
Klicna koda	0433
Zavetnik	Marijino vnebovzetje
Dan	15. avgusta
Spletna stran	[Comune di Resia Comune di Resia]

Njeno področje predstavlja tudi istoimensko občino (Rośajanskë Kumün), ki je od 2016 članica novoustanovljene Medobčinske zveze Železne in Kanalske doline (kot dela nekdanje Videmske pokrajine) v italijanski deželi Furlanija-Julijska krajina. Rezija meji na slovenski občini Kobarid in Bovec, sicer pa še na italijanske občine Kluže, Bardo, Na Bili in Pušja vas. Od Trsta je oddaljena okrog 90 km, od Vidma pa okrog 35 km. Iz Slovenije je najhitreje dostopna preko mejnega prehoda Rateče ali Učja. Po podatkih iz leta 2004 ima Rezija 1.244 prebivalcev. Dolina obsega površino 119 km².

Geografija

Dolina Rezije (Val Resia) leži v severovzhodnem delu Furlanije-Julijske krajine: to je predalpska dolina, ki se razteza 20 km zahod-vzhod: na vzhodu jo zapira gorski masiv, od katerega je Visoki Kanin (Monte Canin) (2587 m) predstavlja najvišjo točko, ki označuje mejo med Italijo in Slovenijo. Najpomembnejši vidik doline je poleg nespornega jezikovno-kulturnega pomena naravoslovni profil: potopljena v zeleno kotlino, nad katero bdijo Kaninski vrhovi, ki jih dobršen del leta pokriva sneg, in je del regionalnega naravnega parka Julijske Predalpe (Parco naturale delle Prealpi Giulie), ki je bil ustanovljen leta 1996 in obsega okrog 100 km². Vredna je obiska tako za neposreden stik s prebivalci vasi kot za prijetne izlete v eno najbolj sugestivnih alpskih dolin.

V dolini je 5 glavnih naselij, ki so od zahoda proti vzhodu San Giorgio (Na Bili), Prato (Ravanca), Gniva (Njiva), Oseacco (Osojane) in Stolvizza (Solbica); obstajajo tudi zaselki Lipovaz, Crisacis, Gost, Lischiazze, Coritis in v sosednji dolini južneje, Uccea (Učja). Tam je tudi vremenska postaja Resia. Do nje se pride tako, da se sledi SS13 Pontebbana v smeri proti Trbižu ali od cestninske postaje Carnia-Tolmezzo avtoceste A23 v smeri proti Trbižu, po približno 10 km se prispe v Resiutto in sledi križišču za Val Resia.

Zgodovina

Rezija je omenja v testamentu grofa Kacelina iz konca 11. stoletja, ki jo je po smrti podaril oglejskemu patriarhu Frideriku skupaj številnimi alodi v Furlaniji in na Koroškem, v okviru meja, katere so vključevale tudi "sartum montem". V srednjem veku se je izraz 'mons' nanašal na obstoječe koče na gori Sart / Žrd in je odprta možnost, da je v dolini že tedaj obstajala stalna naselbina. Zato je sprejeto, da so v 6. in 7. stoletju tudi Rezijansko dolino poselila slovanska plemena iz današnje Koroške, ki so se premikala proti jugu in se naseljevala v dolinah severne Furlanije in obmejnem pasu današnje Slovenije. Na to kažejo šrevilna slovenska krajevna imena, posejana po Kanalski in Železni dolini.

Rezijanska zgodovina je tesno povezana z Oglejskim patriarhatom, saj je bila pod oblastjo mogočne opatije sv. Gala v Možacu vse do prihoda Beneške republike leta 1420. Pripadnost Benečanom je Rezijanom prekinila stike s Posočjem, ki so prej prav tako spadali pod patriarhat. Nadaljnja zgodovina je podobna kot pri drugih območjih: prihod Napoleona, prehod pod Avstro-ogrsko cesarstvo in končno priključitev kraljevini Italiji leta 1866.

Rezijani

Rezijani predstavljajo vzhodno-alpske slovanske prebivalce Rezijanske doline, ki so zaradi geografske lege in orografske odrezanosti doline od preostale Slovenije razvili značilno rezijansko govorico in kulturo. Ker je rodovitne zemlje, primerne za obdelavo, v dolini bolj malo, so Rezijani od nekdaj iskali kruh na tujem, skoraj po vsej Evropi, predvsem kot potujoči trgovci in krošnjarji, kasneje tudi kot trgovci s sadjem in zelenjavo. Rezijani so bili poznani tudi kot brusači, v delavnici, ki so jo vozili kar na kolesu, so brusili nože in škarje ter popravljali lonce in dežnike. Tudi ženske, ko so običajno doma skrbele za živino in v košarah na hrbtu nosile seno z visokih senožeti, so se pogosto oprtale s suho robo (izdelano doma v dolgih zimah) in jo nosile naprodaj daleč naokoli.

Rezijanščina

Rezijanščina, ki se v dialektu razlikuje od vasi do vasi, je staro slovensko slovensko narečje, ki ga lahko, če se potrudi, razume vsak Slovenec. Rezijani pravijo o sebi, da romunijo po rozejanski. Prvi zapis v rezijanščini je Očenaš iz 18. stoletja, ki je na ogled v cerkvi v Bili (San Giorgio). Rezijanščina je konec 20. stoletja dobila tudi svoj prvi pravopis. Zaradi gospodarskih razmer se prebivalstvo Rezije sooča z izseljevanjem in s posledično nizko rodnostjo, vse to pa po drugi strani vpliva na manjšanje kroga ljudi, ki uporabljajo rezijanščino. Rezijani so bili le delno vključeni v slovensko etnogenezo; čeprav se v slovanski družbi izrekajo za Slovence (Slavince) in v italijanski družbi za Italijane, ohranjajo tudi domačo pokrajinsko-govorno etnično zavest. Slovenci so to dolino in njene prebivalce počastili s poimenovanjem dveh ulic; ena »Rezijanska ulica« je v Ljubljani, druga pa v Mariboru.

• 

  Rezijanski Očenaš

• 

  Dvoježična cestna oznaka pred vasjo Bilä

• 

  Glasbeni sestav, ki igra tipične rezijanske motive

• 

  Rezijanska narodna noša

Rezijansko ljudsko izročilo

Rezijanske ceremonije, pesmi, glasba, plesi in pravljice so samonikle in so v 20. stoletju našle mnoge predelave. Njihovo izročilo so uporabili slovenski skladatelji Alojz Srebotnjak, Jani Golob, Aldo Kumar in drugi. Značilne so tudi rezijanske pustne maske.

Rezijanska mitologija

Rezijanska mitologija vsebuje pripovedi o divjih ženah (dujačesah), ki jih poznamo tudi drugod po Sloveniji. Posebnost rezijanskega mitološkega izročil so pripovedi dveh o močnih, samotarskih orjakih-junakih- o tihotapcu Lölu Kotliču, ki je obračunal z žandarji, in o zaščitniku vasi Dardaju, in ki glede na kriterij Georgesa Dumézila spadata med junake Vāyujevega tipa. Posebnost je tudi neopredeljivo zlobno bajeslovno bitje Grdinica, ki nastopa tudi v otroški televizijski lutkovni seriji Zverinice iz Rezije, pripravljeni po pripovedih, ki jih je v Reziji zbral etnolog in etnograf dr. Milko Matičetov.

Demografska preglednica

Rezijanska naselja

Naselja v dolini so (slovensko – rezijansko – italijansko):

• Ravanca – Ravanzä – Prato
• Na Bili – Bilä – San Giorgio
• Osojane – Osoanë – Oseacco
• Njiva – Njïwa – Gniva
• Liščaca – Lišćaza – Lischiazze
• Solbica – Stolbiza – Stolvizza

V zatrepu doline pa Korito (Coritis), vendar prebivalci v njem niso nastanjeni skozi vse leto.

Kulturne ustanove

Ob šolskem centru v Ravanci, kjer je tudi občinski sedež, stoji rezijanski etnografski muzej Naš Muzeo, ki je bil tako kot Kulturska hiša (kulturno središče Rezijanov), zgrajen s pomočjo Slovenije po potresu leta 1976.

Galerija

• 

  Glavna ulica v Ravanci (Prato)

• 

  Cerkev v Bili (San Giorgio)

• 

  Rozajanska kültürska hiša v Ravanci

• 

  Korito (Coritis, Korütö), zadnja vas pred zatrepom doline

• 

  Solbica (Stolvizza)

Viri

• Trinko, Ivan: Beneška Slovenija; Hajdimo v Rezijo ! Celje, Mohorjeva družba Celje, 1980 (COBISS)
• Dolhar, Rafko (2006). Zahodni rob: avtovertikala: kulturno-turistični vodnik. Mohorjeva družba, Celovec. COBISS 228982784. ISBN 978-3-7086-0218-9.

Zunanje povezave

• http://www.rezija.com