Odpre glavni meni

Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino

Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (švedsko Nobelpriset i fysiologi eller medicin, včasih poslovenjeno tudi kot Nobelova nagrada za fiziologijo in medicino ali samo Nobelova nagrada za medicino[1]) je ena od Nobelovih nagrad, ki jih od leta 1901 podeljuje švedski Nobelov sklad za odkritja na področjih fiziologije in medicine.

Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino
NobelPrizeMedal.jpg
Podeljeno za odkritja na področjih fiziologije ali medicine, ki so najbolj koristila človeštvu
Podeljuje Nobelov zbor Karolinskega inštituta/Nobelov sklad
Mesto Stockholm, Švedska
Prvič podeljeno 1901
Uradna spletna stran

Kemik in industrialec Alfred Nobel se je zanimal za eksperimentalno fiziologijo in je v svoji oporoki predvidel podeljevanje nagrad na tem področju, konkretno za odkritja, ki so v preteklem letu »najbolj koristila človeštvu«. To je ena od petih nagrad, financirana iz sklada, ki ga je zapustil v ta namen. Izbiro nagrajencev je prepustil Karolinskemu inštitutu. Kot pri ostalih nagradah nagrajence nominirajo akademiki in nekdanji nobelovci z vsega sveta, podeljuje pa jih Nobelov sklad (Karolinski inštitut je pri izbiri od njega neodvisen) na ceremoniji 10. decembra vsako leto, na kateri izbranci prejmejo nagrado iz rok švedskega kralja. Denarni del nagrade, ki se izplačuje iz Nobelove zapuščine (odvisen od finančnega stanja sklada, trenutno okrog 10 milijonov kron oz. milijon evrov), spremlja zlat medaljon z njegovim portretom in plaketa.

Sprva je nagrajence izbiral ves profesorski zbor Karolinskega inštituta, leta 1977 pa bi moral zaradi sprememb v švedski zakonodaji kot javna ustanova javno razkriti nominirance, kar bi bilo proti pravilom sklada, po katerih morajo biti nominacije tajne še 50 let po podelitvi nagrade. Zato je bil ustanovljen Nobelov zbor (Nobelförsamlingen vid Karolinska Institutet), ki ga sestavlja 50 profesorjev inštituta, a je v pravnem smislu ločena ustanova. Ta zdaj presoja nominacije in izbira nagrajence. Leta 1968 je bil dodan pogoj, da si lahko vsako od nagrad delijo največ trije prejemniki.

Skladno z osnovno idejo nagrad komite izbira raziskovalce, ki so prispevali temeljna odkritja namesto tistih, ki so ta odkritja uspešno prenesli v prakso. Tako denimo v nasprotju s pričakovanjem javnosti nista prejela nagrade Jonas Salk in Albert Sabin, ki sta razvila učinkoviti cepivi proti otroški paralizi, temveč so jo prejeli John F. Enders, Thomas H. Weller in Frederick C. Robbins za odkritje, da se lahko virus povzročitelj razmnožuje v laboratorijski kulturi opičjih celic, kar je omogočilo razvoj cepiva. Po drugi strani je pomen temeljnih odkritij v znanosti včasih težko predvideti, zato je postalo običajno, da raziskovalec prejme nagrado več desetletij po svojem prelomnem odkritju, ko postane njegov pomen očiten. Najbolj izstopajoč primer je Francis Peyton Rous, ki je prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino leta 1966, 55 let po odkritju, da lahko virusi sprožijo rakave spremembe pri poskusnih živalih. Zaradi tega imajo večjo možnost za prejem dolgoživi posamezniki in številna pomembna odkritja niso bila deležna priznanja za časa odkriteljevega življenja. Nobelove nagrade se namreč ne podeljujejo posthumno, edina izjema je imunolog Ralph M. Steinman, ki je umrl tri dni pred razglasitvijo nagrajencev leta 2011, a je bila sprejeta odločitev, da ostane prejemnik, saj Nobelov zbor za njegovo smrt ni vedel in so ga izbrali že pred tem, le razglasili še ne.[2] Poleg tega je odbor v letih od ustanovitve sprejel več spornih odločitev o prejemnikih, zlasti od leta 1968, ko je bilo izpuščenih več pomembnih članov ekip, ki so prispevale k prepoznanim odkritjem.

V devetih letih nagrade niso bile podeljene (1915–1918, 1921, 1925, 1940–1942), to se je največkrat zgodilo med prvo in drugo svetovno vojno. Leta 1939 jo je bil prisiljen zavrniti odkritelj antibakterijskega delovanja učinkovine prontosil, Gerhard Domagk, saj je Adolf Hitler prepovedal državljanom Tretjega rajha sprejemanje Nobelovih nagrad po tistem, ko je nagrado za mir prejel disident Carl von Ossietzky. Domagk je lahko medaljo in plaketo prevzel šele po padcu nacizma, leta 1947, denarni del nagrade pa je po pravilih podeljevalca medtem prešel nazaj v Nobelov sklad in do njega ni bil več upravičen.

Seznam prejemnikov[3]Uredi

1900.   1901 1902 1903 1904 1905 1906 1907 1908 1909
1910. 1910 1911 1912 1913 1914 1915 1916 1917 1918 1919
1920. 1920 1921 1922 1923 1924 1925 1926 1927 1928 1929
1930. 1930 1931 1932 1933 1934 1935 1936 1937 1938 1939
1940. 1940 1941 1942 1943 1944 1945 1946 1947 1948 1949
1950. 1950 1951 1952 1953 1954 1955 1956 1957 1958 1959
1960. 1960 1961 1962 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969
1970. 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979
1980. 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989
1990. 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999
2000. 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009
2010. 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019        

 

1901Uredi

Emil Adolf von Behring

za serumsko zdravljenje davice

1902Uredi

Ronald Ross

za raziskave malarije

1903Uredi

Niels Ryberg Finsen

za zdravljenje kožne tuberkuloze s svetlobo

1904Uredi

Ivan Petrovič Pavlov

za raziskave fiziologije prebavnega sistema

1905Uredi

Robert Koch

za odkritje povzročitelja tuberkuloze

1906Uredi

Camillo Golgi, Santiago Ramón y Cajal

za raziskave živčnega sistema

1907Uredi

Charles Louis Alphonse Laveran

za raziskave patogenih praživali

1908Uredi

Ilja Iljič Mečnikov, Paul Ehrlich

za raziskave imunskega sistema

1909Uredi

Emil Theodor Kocher

za raziskave ščitnice

1910Uredi

Albrecht Kossel

za raziskave na področju celične biologije, predvsem beljakovin in nukleinskih kislin

1911Uredi

Allvar Gullstrand

za raziskave delovanja očesne leče

1912Uredi

Alexis Carrel

za raziskave spajanja krvnih žil in presajanja organov

1913Uredi

Charles Robert Richet

za odkritje anafilakse

1914Uredi

Robert Bárány

za raziskave preddvornega aparata srednjega ušesa

1919Uredi

Jules Bordet

za odkritje dopolnitev imunskega sistema

1920Uredi

Schack August Steenberg Krogh

za odkritje mehanizma motorične regulacije kapilar

1922Uredi

Archibald Vivian Hill, Otto Fritz Meyerhof

za raziskave mišic, posebej njihovega ustvarjanja toplote in povezave med porabo kisika ter presnovo mlečne kisline

1923Uredi

Frederick Grant Banting, John James Rickard Macleod

za odkritje inzulina

1924Uredi

Willem Einthoven

za odkritje mehanizma elektrokardiograma

1926Uredi

Johannes Andreas Grib Fibiger

za obrazložitev Spiroptera carcinoma in umetno sprožitev raka v živali.

1927Uredi

Julius Wagner-Jauregg

za zdravljenje paralize z okužbo z malarijo

1928Uredi

Charles Jules Henri Nicolle

za raziskave tifusa

1929Uredi

Christiaan Eijkman, sir Frederick Gowland Hopkins

za odkritje različnih vitaminov

1930Uredi

Karl Landsteiner

za odkritje človeških krvnih skupin

1931Uredi

Otto Heinrich Warburg

za raziskave citokromov pri celičnem dihanju

1932Uredi

sir Charles Scott Sherrington, Edgar Douglas Adrian

za raziskave nevronov, vključujoč dejstvo, da se močnejši dražljaji odražajo v večji frekvenci živčnih impulzov

1933Uredi

Thomas Hunt Morgan

za odkritje pomena kromosomov pri dednosti

1934Uredi

George Hoyt Whipple, George Richards Minot, William Parry Murphy

za odkritje jetrne terapije za slabokrvnost

1935Uredi

Hans Spemann

za odkritje organizacijskih centrov v zgodnjem razvoju organizmov

1936Uredi

sir Henry Hallett Dale, Otto Loewi

za raziskave prenosa živčnih impulzov prek nevrotransmiterjev

1937Uredi

Albert von Szent-Györgyi de Nagyrapolt

za opis vitamina C in odkritje, da se kisik pri celičnem dihanju združuje z vodikom

1938Uredi

Corneille Jean François Heymans

za obrazložitev, kako telo meri krvni tlak in vsebnost kisika v krvi in podatke prenaša v možgane

1939Uredi

Gerhard Domagk

za odkritje sulfonamida Prontosil, prvega zdravila proti bakterijskim okužbam

1943Uredi

Henrik Carl Peter Dam, Edward Adelbert Doisy

za odkritje vitamina K in njegove kemične zgradbe

1944Uredi

Joseph Erlanger, Herbert Spencer Gasser

za odkritje različnih oblik živčnih vlaken

1945Uredi

sir Alexander Fleming, Ernst Boris Chain, sir Howard Walter Florey

za odkritje penicilina in njegovih lastnosti pri zdravljenju nalezljivih bolezni

1946Uredi

Hermann Joseph Muller

za odkritje, da lahko rentgenski žarki povzročijo mutacije

1947Uredi

Carl Ferdinand Cori, Gerty Cori, Bernardo Alberto Houssay

za odkritje, kako se glikogen v telesu pretvarja v glukozo in učinke hipofiznega hormona na presnavljanje sladkorjev

1948Uredi

Paul Hermann Müller

za odkritje insekticida DDT

1949Uredi

Walter Rudolf Hess, Antonio Caetano De Abreu Freire Egas Moniz

Hess za zapis različnih funkcij srednjih možganov; Moniz za odkritje terapevtskega učinka lobotomije

1950Uredi

Edward Calvin Kendall, Tadeus Reichstein, Philip Showalter Hench

za odkritje hormonov nadledvične skorje ter njihove zgradbe in funkcije

1951Uredi

Max Theiler

za razvoj cepiva proti rumeni mrzlici

1952Uredi

Selman Abraham Waksman

za odkritje streptomicina, prvega antibiotika proti tuberkulozi

1953Uredi

Hans Adolf Krebs, Fritz Albert Lipmann

Krebs za odkritje ciklusa citronske kisline (Krebsovega cikla) pri celičnem dihanju; Lipman za odkritje in raziskave koencima A

1954Uredi

John Franklin Enders, Thomas Huckle Weller, Frederick Chapman Robbins

za prikaz gojenja virusov otroške paralize v epruveti

1955Uredi

Axel Hugo Theodor Theorell

za raziskave encimov, posebno oksidacijskih

1956Uredi

André Frédéric Cournand, Werner Forßmann‎, Dickinson W. Richards

za prikaz vstavitve katetra v srce in raziskovanje številnih srčnih bolezni

1957Uredi

Daniel Bovet

za odkritje sintetičnih zdravil, denimo antihistaminov, ki zaustavljajo delovanje bioloških aminov

1958Uredi

George Wells Beadle, Edward Lawrie Tatum, Joshua Lederberg

za prikaz, da geni usmerjajo samostojne korake v metabolizmu

1959Uredi

Severo Ochoa, Arthur Kornberg

za sintezo nukleinskih kislin RNK in DNK

1960Uredi

sir Frank Macfarlane Burnet, Peter Brian Medawar

za odkritje, da se imunski sistem zarodka nauči razlikovati med sabo in drugimi

1961Uredi

Georg von Békésy

za pojasnitev ušesnega polža

1962Uredi

Francis Harry Compton Crick, James Dewey Watson, Maurice Wilkins

za odkritje molekulske zgradbe DNK

1963Uredi

sir John Carew Eccles, Alan Lloyd Hodgkin, Andrew Fielding Huxley

za opis električnega prenosa impulzov po živcih

1964Uredi

Konrad Emil Bloch, Feodor Lynen

za raziskave holesterola in presnove maščobnih kislin

1965Uredi

François Jacob, André Lwoff, Jacques Monod

za odkritje obveščevalne RNK, ribosomov in genov, ki upravljajo izražanje drugih genov

1966Uredi

Peyton Rous, Charles Brenton Huggins

Rous za odkritje virusov, ki povzročajo tumorje; Huggins za odkritje zdravljenja raka na prostati s hormoni

1967Uredi

Ragnar Granit, Haldan Keffer Hartline, George Wald

za opis različnih tipov svetlobno občutljivih celic v očesu in kako svetloba vpliva nanje

1968Uredi

Robert W. Holley, Har Gobind Khorana, Marshall W. Nirenberg

za opis genetskega koda in njegovega delovanja pri sintezi beljakovin

1969Uredi

Max Delbrück, Alfred D. Hershey, Salvador E. Luria

za raziskave razmnoževanja in genetike virusov

1970Uredi

sir Bernard Katz, Ulf von Euler, Julius Axelrod

za raziskave nevrotransmiterjev

1971Uredi

Earl W. Sutherland ml.

za odkritje delovanja hormonov, posebej epinefrina, prek sekundarnih prenašalcev

1972Uredi

Gerald M. Edelman, Rodney R. Porter

za odkritje kemične zgradbe protiteles

1973Uredi

Karl von Frisch, Konrad Lorenz, Nikolaas Tinbergen

za raziskave socialnega vedenja živali, posebej razlago čebeljega plesa in kako se mlade ptice navežejo na svojo mater

1974Uredi

Albert Claude, Christian de Duve, George E. Palade

za opis zgradbe in funkcije organelov v celici

1975Uredi

David Baltimore, Renato Dulbecco, Howard Martin Temin

za opis delovanja virusa tumorja na genetski material celice

1976Uredi

Baruch S. Blumberg, Daniel Carleton Gajdusek

Za odkritja o novih mehanizmih izvora in širjenja nalezljivih bolezni

1977Uredi

Roger Guillemin, Andrew V. Schally, Rosalyn Yalow

Guillemin in Schally za delo na peptidnih hormonih, ki jih proizvajajo možgani; Yalow za oblikovanje Yalow-Bersonove metode za meritev neznatnih količin peptidnih hormonov, ki uporabljajo protitelesa

1978Uredi

Werner Arber, Daniel Nathans, Hamilton O. Smith

za odkritje restrikcijskih encimov, ki so koristni v molekularni biologiji

1979Uredi

Allan M. Cormack, Godfrey N. Hounsfield

za razvoj računalniško podprte tomografije

1980Uredi

Baruj Benacerraf, Jean Dausset, George D. Snell

za odkritje genov poglavitnega histokompatibilnostnega kompleksa, ki kodirajo molekule celične površine, pomembne za ločevanje lastnih in tujih antigenov v imunskem sistemu

1981Uredi

Roger W. Sperry, David H. Hubel, Torsten N. Wiesel

Sperry za raziskovanje možganskih hemisfer; Hubel in Wiesel za raziskovanje obdelovanja vizualnih informacij v možganih

1982Uredi

Sune K. Bergström, Bengt I. Samuelsson, John R. Vane

za odkritje prostaglandinov

1983Uredi

Barbara McClintock

za odkritje mobilnih genetskih elementov ali transposonov v koruzi

1984Uredi

Niels K. Jerne, Georges J.F. Köhler, César Milstein

za teorije o specifičnosti v razvoju in regulaciji imunskega sistema ter odkritje mehanizma nastanka monoklonskih protiteles

1985Uredi

Michael S. Brown, Joseph L. Goldstein

za opis uravnavanja presnove holesterola

1986Uredi

Stanley Cohen, Rita Levi-Montalcini

za odkritje rastnega faktorja

1987Uredi

Susumu Tonegava

za odkritje, kako je genetsko ustvarjena velika raznolikost protiteles

1988Uredi

sir James W. Black, Gertrude B. Elion, George H. Hitchings

Black za razvoj beta blokatorjev in blokatorjev sprejemnikov histamina-2; Elion in Hitchings za razvoj zdravil za zdravljenje raka in preprečitve transplantacijske zavrnitve ; Hitchings za razvoj različnih antibiotikov

1989Uredi

J. Michael Bishop, Harold E. Varmus

za odkritje celičnega izvora retrovirusnih onkogenov

1990Uredi

Joseph E. Murray, E. Donnall Thomas

za raziskave transplantacije organov in celic

1991Uredi

Erwin Neher, Bert Sakmann

za odkritje postopkov, ki pokažejo, da v celični membrani obstajajo ionski kanali in omogočajo raziskovanje njihovih lastnosti

1992Uredi

Edmond H. Fischer, Edwin G. Krebs

za odkritje, kako se uporablja fosforilizacija proteinov za uravnavanje bioloških procesov

1993Uredi

Richard J. Roberts, Phillip A. Sharp

za odkritje, da geni v evkariotih niso sosednje vrvice, temveč vključujejo introne in da spajanje obveščevalne RNA z namenom uničenja teh intronov lahko poteka v drugačnih smereh, ki dajejo različne proteine iz enakega zaporedja DNK

1994Uredi

Alfred G. Gilman, Martin Rodbell

za odkritje G proteinov in njihove vloge pri prenašanju signalov v celicah

1995Uredi

Edward B. Lewis, Christiane Nüsslein-Volhard, Eric F. Wieschaus

za odkritje genov, vključenih v razvojnem postopku vinske mušice - the homeobox genes

1996Uredi

Peter C. Doherty, Rolf M. Zinkernagel

za opis uporabe molekul MHC pri belih krvničkah za odkrivanje in uničevanje z virusi okuženih celic

1997Uredi

Stanley B. Prusiner

za odkritje prionov, kužnih delcev proteinov

1998Uredi

Robert F. Furchgott, Louis J. Ignarro, Ferid Murad

za odkritje signalnih lastnosti dušikovega oksida

1999Uredi

Günter Blobel

za odkritje, da na novo sintetizirani proteini vključujejo "naslove", ki jih usmerjajo na pravo lokacijo znotraj celice

2000Uredi

Arvid Carlsson, Paul Greengard, Eric R. Kandel

Carlsson za dokaz, da je dopamin nevrotransmiter v možganih, katerega pomanjkanje se izraža s simptomi Alzheimerjeve bolezni; Greengard za prikaz delovanja nevrotransmiterjev na celico, pri čemer aktivirajo centralno molekulo, znano kot DARPP-32; Kandel za opis delovanja krato- in dolgoročnega spomina na molekulski ravni

2001Uredi

Leland H. Hartwell, R. Timothy Hunt, Paul M. Nurse

za odkritje ciklina in od ciklina odvisne kinaze, osrednjih molekul v regulaciji celičnega cikla

2002Uredi

Sydney Brenner, H. Robert Horvitz, John E. Sulston

za ugotovitev natančnega vrstnega reda, v katerem se celice v črvu C. elegans delijo in odmirajo, ter za razjasnitev procesa apoptoze oziroma programirane celične smrti

2003Uredi

Paul Christian Lauterbur in sir Peter Mansfield

za svoji odkritji, povezani s slikanjem z magnetno resonanco

2004Uredi

Linda B. Buck in Richard Axel

za svoji odkritji olfaktornih receptorjev in organizacije olfaktornega sistema

2005Uredi

Barry J. Marshall in Robin Warren

za odkritje bakterije Helicobacter pylori in njene vloge pri razjedi na želodcu in dvanajstniku

2006Uredi

Andrew Z. Fire in Craig C. Mello

za odkritje RNA interference - utišanje genov z dvovijačno RNA

2007Uredi

Mario Capecchi, Martin Evans in Oliver Smithies

za odkritja na področju ciljanja genov

2008Uredi

Harald zur Hausen, Françoise Barré-Sinoussi in Luc Montagnier

za odkritja virusov, ki povzročajo nevarne človeške bolezni - zur Hausen za odkritje humanega papiloma virusa in njegove vloge pri raku materničnega vratu, Barré-Sinoussi in Montagnier pa za odkritje virusa HIV

2009Uredi

Elizabeth Blackburn, Carol W. Greider in Jack W. Szostak

za odkritje, kako so kromosomi zaščiteni s telomerami, in encima telomeraze

2010Uredi

Robert G. Edwards

za razvoj oploditve in vitro

2011Uredi

Bruce Beutler, Jules Hoffmann in Ralph Steinman

Beutler in Hoffmann za odkritja na področju aktivacije prirojene imunosti, Steinman za odkritje dendritičnih celic in njihove vloge pri specifični imunosti

2012Uredi

John B. Gurdon in Šinja Jamanaka

za odkritje, da je možno zrele celice reprogramirati tako, da postanejo pluripotentne

2013Uredi

James Rothman, Randy Schekman in Thomas C. Südhof

za odkritja mehanizmov regulacije vezikularnega transporta, pomembnega transportnega sistema v naših celicah

2014Uredi

John O'Keefe, May-Britt Moser in Edvard I. Moser

za odkritje celic, ki predstavljajo sistem pozicioniranja v možganih

2015Uredi

William C. Campbell, Satoši Omura in Joujou Tu

Campbell in Omura za odkritja novih terapij proti okužbam z zajedavskimi glistami, Tu za odkritje nove terapije proti malariji.

2016Uredi

Jošinori Osumi

za odkritja mehanizmov avtofagije.

2017Uredi

Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash in Michael W. Young

za odkritje molekularnih mehanizmov, ki nadzirajo cirkadiani ritem.

2018Uredi

James P. Allison in Tasuku Hondžo

za odkritje terapije za raka z inhibicijo negativne imunske regulacije.

2019Uredi

William Kaelin Jr., Peter J. Ratcliffe, Gregg L. Semenza

za odkritja, kako celice zaznavajo in se prilagajajo na dostopnost kisika.

Sklici in opombeUredi

  1. "Nobelova nagrada za medicino za odkritje recikliranja celic". MMC RTV-SLO. 3.10.2016. Pridobljeno dne 4.9.2017. 
  2. Orange, Richard (3.10.2011). "Nobel jury left red faced by death of laureate". The Telegraph. Pridobljeno dne 9.10.2011. 
  3. Imena nagrajencev in citati so s spletne strani Nobelovega sklada.

ViriUredi

Zunanje povezaveUredi