Wikipedija

Michael Faraday

angleški naravoslovec (1791–1861)

Michael Faraday [májkl fêredej], je bil angleški fizik in kemik in član Kraljeve družbe, ki je veliko prispeval k poznavanju elektromagnetizma in elektrokemije, * 22. september 1791, Newington, grofija Surrey, Anglija, † 25. avgust 1867, Hampton Court pri Londonu, Anglija.

Michael Faraday
Rojstvo22. september 1791({{padleft:1791|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[1][2][…]
Newington Butts[d][4]
Smrt25. avgust 1867({{padleft:1867|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[5][2][…] (75 let)
London[6]
BivališčeZdruženo kraljestvo
Narodnostbritanska
Področjafizika in kemija
UstanoveKraljevi inštitut
Poznan poFaradayev indukcijski zakon
elektrokemija
Faradayev pojav
Faradayeva kletka
Faradayeva konstanta
Faradayeva čaša
Faradayevi zakoni elektrolize
Faradayev paradoks
Faradayev rotator
Faradayeva učinkovitost
Faradayevo valovanje
generator enosmerne napetostil
silnice
VpliviHumphry Davy
William Thomas Brande
Pomembne nagradekraljeva medalja (1835 in 1846)
Copleyeva medalja (1832 in 1838)
Rumfordova medalja (1846)
Albertova medalja (1866)
Podpis

Med njegova glavna odkritja spadajo načela elektromagnetne indukcije, diamagnetizma in elektrolize. Čeprav je imel malo formalne izobrazbe, je postal eden od najpomembnejših znanstvenikov v zgodovini.[7] S svojim raziskovanjem magnetnega polja okrog prevodnika, po katerem teče enosmerni električni tok, uveljavil koncept elektromagnetnega polja. Ugotovil je tudi, da magnetizem vpliva na svetlobne žarke in da obstaja temeljna povezava med obema pojavoma.[8][9] Na podobne način je odkril tudi principe elektromagnetne indukcije, diamagnetizma in zakone elektrolize. Njegovi izumi rotirajočih elektromagnetnih naprav so postavili temelje tehnologije elektromotorjev.

Kot kemik je Faraday odkril benzen, raziskal klatratni hidrat klora, izumil zgodnjo obliko Bunsenovega gorilnika in sistem oksidacijskih števil ter populariziral izraze, kot so anoda, katoda, elektroda in ion. Faraday je nazadnje postal prvi in najpomembnejši fullerijanski profesor kemije na Kraljevi ustanovi, kar je bil doživljenjski položaj. Faraday je bil eksperimentator, ki je svoje ideje posredoval v jasnem in preprostem jeziku, njegove matematične veščine pa niso segale dlje od trigonometrije in so bile omejene na najpreprostejšo algebro. Faradaya spoznanja je v niz enačb, ki je sprejet kot osnova vseh sodobnih teorij elektromagnetnih pojavov, pretvoril James Clerk Maxwell. Maxwell je o Faradajevi uporabi silnic zapisal, da kažejo, da je bil Faraday "v resnici zelo vešč matematik, po katerem bodo lahko matematiki v prihodnosti izpeljali dragocene in plodne metode".[10] Enota SI za kapacitivnost se v njegovo čast[10] farad.

Albert Einstein je imel Faradayevo sliko na steni svoje delovne sobe. Ob njej sta bili sliki Arthurja Schopenhauerja in Jamesa Clerka Maxwella.[11] Fizik Ernest Rutherford je nekoč izjavil: "Če upoštevamo razsežnost in obseg njegovih odkritij ter njihov vpliv na napredek znanosti in industrije, ni za Faradaya nobena čast previsoka".[7]


Življenje uredi

Mladost uredi

Michael je bil tretji od štirih otrok Margarete in Jamesa Faradaya,[12] ki je bil ob Michaelovem rojstvu kovaški vajenec v Londonu. Družina ni imela denarja za šolanje otrok, zato je mladi Michael hodil v šolo le toliko, da se je naučil brati in pisati, potem pa se je izobraževal sam.[13]

Leta 1805 je s štirinajstimi leti postal vajenec pri knjigovezu in prodajalcu knjig Georgeu Riebau. Med svojim sedemletnim vajeništvom je Faraday prebral veliko knjig, vključno z Izboljšanjem uma Isaaca Wattsa, in navdušeno izvajal načela in predloge, ki jih vsebuje knjiga.[14] V tem obdobju je Faraday razpravljal s svojimi kolegi v Mestnem filozofskem društvu, kjer je obiskoval predavanja o različnih znanstvenih temah.[15] Na znanstvenem področju ga je zanimala predvsem elektrika. Faradaya je še posebej navdihnila knjiga Jane Marcet Pogovori o kemiji.[16][17]

Začetek kariere uredi

 
Thomas Phillips(1842): Faradayev portret

Leta 1812 je pri dvajsetih letih in ob koncu vajeništva obiskoval predavanja uglednega angleškega kemika Humphryja Davyja iz Kraljeve družbe ter Johna Tatuma, ustanovitelja Mestne filozofske družbe. Veliko vstopnic za ta predavanja je Faradayu podaril William Dance, eden od ustanoviteljev Kraljeve filharmonične družbe. Faraday je nato Davyju poslal 300 strani dolgo knjigo, ki je temeljila na zapiskih z omenjenih predavanj. Davyjev odgovor je bil takojšen, prijazen in naklonjen. Leta 1813 si je Davy v nesreči z dušikovim trikloridom poškodoval vid in se odločil zaposliti Faradaya kot pomočnika. 1. marca 1813 je bil Faraday imenoval za kemijskega asistenta na Kraljevi ustanovi.[18] Davy ja Faradayu zelo kmalu zaupal pripravo vzorcev dušikovega triklorida. V eksploziji te zelo občutljive snovi sta bila kasneje oba poškodovana.[19]

Faraday se je 12. junija 1821 poročil s Sarah Barnard (1800–1879), s katero nista imela otrok.[20] Bil je pobožen kristjan in je po poroki služil kot diakon in dva mandata kot starešina v sandemanski cerkvi na Pavlovi aleji v Barbicanu.[21][22]

Priznanja uredi

 
Trije člani Kraljeve družbe leta 1857 ponujajo Faradayu mesto predsednika

Junija 1832 je Univerza v Oxfordu Faradayu podelila naziv častnega doktorja civilnega prava. Ponudili so mu tudi viteški naslov kot priznanje za njegove zasluge v znanosti, ki ga je zavrnil iz verskih razlogov, saj je verjel, da je kopičenje bogastva in iskanje posvetnih nagrad v nasprotju z naukom Svetega pisma, in izjavil, da bi "do konca življenja raje ostal običajen gospod Faraday".[23] Leta 1824 je bil izvoljen za člana Kraljeve družbe in dvakrat zavrnil položaj njenega predsednika.[24] Leta 1833 je postal prvi fullerijanski profesor kemije na Kraljevi ustanovi.[25]

Leta 1832 je bil Faraday izvoljen za tujega častnega člana Ameriške akademije umetnosti in znanosti.[26] Leta 1838 je bil izvoljen za tujega člana Kraljeve švedske akademije znanosti in leta 1840 v Ameriško filozofsko društvo.[27] Bil je tudi eden od osmih tujih članov, izvoljenih v Francosko akademijo znanosti leta 1844. [28] Leta 1849 je bil izvoljen za pridruženega člana Kraljevega nizozemskega inštituta, ki je dve leti kasneje postal Kraljeva nizozemska akademija znanosti in umetnosti. Na tej ustanovi je postal tuji član. [29]

Faraday je leta 1839 doživel živčni zlom, vendar je sčasoma ozdravel in se vrnil k svojim raziskavam elektromagnetizma.[30] Leta 1848 je bil s posredovanjem princa Alberta nagrajen s palačo Hampton Court v Middlesexu brez vseh stroškov in vzdrževanja. Hiša se je kasneje imenovala Faradayeva hiša, zdaj pa št. 37 Hampton Court Road. Faraday se je tja preselil ob upokojitvi lete 1858.[31]

Veliko je sodeloval z britansko vlado, svoje svetovanje v proizvodnji kemičnega orožja za uporabo v krimski vojni (1853–1856) pa je iz etičnih razlogov zavrnil.

Smrt uredi

 
Faradayev grob na pokopališču Highgate v Londonu

Umrl je v svoji hiši v Hampton Courtu 25. avgusta 1867, star 75 let. Nekaj let pred smrtjo je zavrnil ponudbo, da bi bil pokopan v Westminstrski opatiji. V bližini groba Isaaca Newtona ima kljub temu svojo spominsko ploščo.[32] Pokopan je bil na prostoru za neanglikanske disidente na pokopališču Highgate v Londonu.[33]

Znanstveni dosežki uredi

Kemija uredi

 
Faradayeva laboratorijska oprema za izdelavo stekla; Faradayev muzej, London

V kemiji se je Faraday kot asistent Humphryja Davyja sprva ukvarjal s preučevanjem klora. Leta 1820 je v laboratoriju kot prvi sintetiziral heksakloroetan (C2Cl6), ki ga je pridobil s kloriranjem etena (C2H4), in ogljikovega tetraklorida (CCl4), ki ga je dobil z razgradnjo prvega. Rezultate je objavil leta 1820.[34][35][36]

Leta 1823 je odkril metodo za utekočinjanje plinov, kot so ogljikov dioksid (CO2), vodikov sulfid (SH2), vodikov bromid (HBr) in klor (Cl2), ki jih je utekočinil z zvišanjem tlaka. Utekočinjenje plinov je pripomoglo k ugotovitvi, da so plini hlapi tekočin z zelo nizkim vreliščem. Prvi je v laboratoriju dosegel temperaturo pod O°F (~ -18°C). Največji prispevek organski kemiji je dal leta 1825 z odkritjem benzena (C6Cl6), ki ga je imenoval bikarburet vodika.

Izvedel je prve grobe poskuse difuzije plinov, pojava, na katerega je prvi opozoril John Dalton. Fizični pomen tega pojava sta podrobneje razkrila Thomas Graham in Josef Loschmidt. Faradayju je uspelo raziskati nekaj jeklenih zlitin in izdelati več novih vrst optičnega stekla. Ena od njegovih čaš je kasneje postala zgodovinska: z njo je v magnetnem polju v dokazal rotacijo ravnine polarizirane svetlobe. Čaša je bila tudi prva dokazana diamagnetna snov, se pravi snov, ki iz sebe izriva magnetno polje.[37][38]

Faraday je izumil zgodnjo obliko tega, kar naj bi kasneje postalo Bunsenov gorilnik, ki je kot priročen vir toplote še vedno v rabi v laboratorijih po vsem svetu.[39][40]

Določil je tudi sestavo klorovega hidrata, ki ga je leta 1810 odkril Humphry Davy.[41][42] Zaslužen je za odkritje zakonov elektrolize in popularizacijo izrazov, kot so anoda, katoda, elektroda in ion, ki jih je v veliki meri predlagal William Whewell.

Faraday je bil tudi prvi, ki je odkril, da vsebujejo kovine tudi manjše delce, ki so jih kasneje dokazali in poimenovali nanodelci. Leta 1847 je odkril, da se optične lastnosti koloidov zlata razlikujejo od optičnih lastnosti kovine same. To je bilo verjetno prvo evidentirano opazovanje na kvantni ravni in se lahko šteje za rojstvo nanotehnike.[43]

Elektrika in magnetizem uredi

Faraday je najbolj znan po svojem delu o elektriki in magnetizmu. Njegov prvi zabeleženi poskus je bila izdelava enostavne baterije, sestavljene iz sedmih bakrenih novčičev za pol penija in sedmih enako velikih okroglih ploščic cinka, ločenih s papirjem, navlaženim z raztopino soli. S to baterijo je uspel leta 1812 razgraditi magnezijev sulfat (MgCl2).

 
Faradayev eksperiment iz leta 1821, s katerim je prvi pretvoril električno energijo v gibanje[44]

Leta 1821, kmalu po tem, ko je danski fizik in kemik Hans Christian Ørsted odkril pojav elektromagnetizma, sta Davy in William Hyde Wollaston poskušala skonstruirati elektromotor, vendar jima ni uspelo. Faraday je po pogovoru o problemu z obema možema izdelal dve napravi, ki ju je imenoval "elektromagnetna rotacija". Ena od njiju, zdaj znana kot homopolarni motor, je povzročila neprekinjeno krožno gibanje zaradi krožne magnetne sile okoli vodnika, ki se je razširila v živo srebro, na katerem je plaval magnet. Ti poskusi in izumi so bili temelj sodobne elektromagnetne tehnologije. Faraday je v svojem navdušenju objavil rezultate kot svoje, ne da bi priznal prispevke Wollastona ali Davyja. Znotraj Kraljeve družbe je nastala polemika, ki je zaostrila njegov odnos z Davyjem in morda ugodno prispevala k Faradayjevi usmeritvi k drugim dejavnostim. Preusmeritev je za nekaj let prekinila njegovo sodelovanje v elektromagnetnih raziskavah.[45][46]

 
Eden od Faradayjevih poskusov iz leta 1831, ki prikazuje indukcijo. Mokri galvanski člen (desno) pošilja električni tok skozi manjšo tuljavo (A). Ko se manjša tuljava pomakne v veliko tuljavo (B) ali iz nje, njeno magnetno polje inducira napetost, ki jo zazna galvanometer (G).
 
Skica Faradayevega transformatorja s tuljavama na železnem obroču
 
Faradayev disk iz leta 1831 – prvi električni generator. Podkvast magnet (A) prenaša magnetno polje na disk (D). Ko se disk zavrti, inducirana napetost požene električni tok iz središča diska proti njegovemu robu. Električni tok preko drseče vzmeti in nosilca steče nazaj proti osi diska.

Po svojem začetnem odkritju leta 1821 je Faraday nadaljeval svoje laboratorijsko delo, raziskoval elektromagnetne lastnosti materialov in pridobival potrebne izkušnje. Leta 1824 je sestavil vezje, da bi preučil, ali lahko magnetno polje uravnava tok tok v sosednjem vodniku, vendar takšne povezave ni odkril.[47] Poskusu je sledilo podobno delo s svetlobo in magneti, začeto pred tremi leti, ki je dalo enake rezultate.[48][49] V naslednjih sedmih letih je veliko časa porabil za izpopolnjevanje sestave optičnega stekla, svinčevega borosilikata,[50] ki ga je uporabljal v svojih kasnejših študijah povezav svetlobe z magnetizmom.[51] V prostem času je objavljal članke o svojih eksperimentih v optiki in elektromagnetizmu, si dopisoval z znanstveniki, ki jih je srečal na svojih potovanjih po Evropi, med njimi z Amperom, Aragojem in Ørstedom.[52]

Dve leti po Davyjevi smrti, leta 1831, je začel dolg niz poskusov, v katerih je odkril elektromagnetno indukcijo.[53] Preboj se je zgodil, ko je na železnem obroču navil dve tuljavi iz električno izolirane žice in ugotovil, da se ob prehodu toka skozi prvo tuljavo v drugi tuljavi inducira električna napetost.[9] Pojav se zdaj imenuje induktivnost.[54] Njegova naprava z železnim obročem je še vedno na ogled v Kraljevi ustanovi. V naslednjih poskusih je ugotovil, da po vodniku steče električni tok, če se magnet premakne skozi žično zanko. Tok je stekel tudi med premikanjem zanke čez mirujoči magnet. Njegove eksperimenti so pokazali, da spreminjajoče se magnetno polje proizvaja električno polje. Razmerje med njima je matematično modeliral James Clerk Maxwell kot Faradayev zakon, ki je kasneje postal ena od štirih Maxwellovih enačb. Njihova posplošitev je danes znana kot teorija polja.[55] Faraday je pozneje vse odkrite principe uporabil za izdelavo električnega dinama, prednika sodobnih električnih generatorjev in elektromotorjev.

 
Faraday (desno) in John Frederic Daniellm utemeljitelja elektrokemije

Leta 1832 je dokončal vrsto eksperimentov, namenjenih raziskovanju temeljne narave elektrike. V svojih raziskavah elektrostatične privlačnosti, elektrolize, magnetizma itd. je uporabil elektrostatično, kemično (baterije) in "živalsko elektriko". Ugotovil je, da so delitve med različnimi vrstami elektrike navidezne in v nasprotju z znanstvenim mnenjem tistega časa. Namesto tega je predlagal, da obstaja samo ena sama "elektrika" in da so spreminjajoče se vrednosti količine in jakosti (tok in napetost) posledice različnih skupin pojavov.[9]

Proti koncu svoje kariere je Faraday ugotovil, da se elektromagnetne sile širijo tudi v prazen prostor okoli prevodnika. To zamisel so njegovi kolegi znanstveniki zavrnili in Faraday ni dočakal, da bi znanstvena skupnost na koncu njegovo ugotovitev sprejela. Faradayev koncept silnic, ki izhajajo iz nabitih teles in magnetov, je omogočil vizualizacijo električnih in magnetnih polj. Ta konceptualni model je bil ključnega pomena za uspešen razvoj elektromehanskih naprav, ki so prevladovale v tehniki in industriji do konca 19. stoletja.

Diamagnetizem uredi

 
Faraday s stekleno palico, s katero je leta 1845 prikazal vpliv magnetizma na svetlobo v dielektrični snovi[56]

Leta 1845 je Faraday odkril, da številni materiali odbijajo magnetno polje. Pojav je poimenoval diamagnetizem.[57]

Faraday je odkril tudi pojav, da je ravnino linearno polarizirane svetlobe mogoče zasukati z uporabo zunanjega magnetnega polja, poravnanega s smerjo, v kateri se giblje svetloba. Pojav se zdaj imenuje Faradayev pojav.[55] Septembra 1845 je v svoj delovni zvezek zapisal: "Končno mi je uspelo osvetliti magnetno krivuljo [vektor polja] ali silnico in magnetizirati svetlobni žarek".[58]

Kasneje je Faraday leta 1862 uporabil spektroskop za iskanje drugih sprememb svetlobe, na primer spektralnih črt, zaradi zunanjega magnetnega polja. Oprema, ki mu je bila na voljo, ni bila dovolj dobra za določitev sprememb spektra. Pieter Zeeman je kasneje isti pojav preučeval z izboljšano napravo in rezultate objavil leta 1897. Za svoj uspeh je leta 1902 prejel Nobelovo nagrado za fiziko. Tako v svojem članku iz leta 1897[59] kot v govoru ob podelitvi Nobelove nagrade[60] se je Zeeman skliceval na Faradayevo delo.

Faradayeva kletka uredi

Faraday je v svojem preučevanju statične elektrike v poskusu z vedrom za led pokazal, da je naboj le na zunanji strani nabitega prevodnika in da zunanji naboj ne vpliva na vse, kar je v prevodniku. Zunanji naboji se namreč prerazporedijo tako, da se notranja polja, ki izhajajo iz njih, med seboj izničijo. Ta zaščitni učinek je uporabil v tako imenovani Faradayevi kletki.[55] Januarja 1836 je na štiri steklene nosilce postavil lesen okvir s s stranico 3,6 m, dodal papirnate stene in preko njih žično mrežo. Nato je stopil v okvir in ga naelektril. S tem, da se mu ni nič zgodilo, je dokazal, da je elektrika sila, ne tekočina, kot so takrat verjeli.[61]

Kraljeva ustanova in javno delovanje uredi

 
Michael Faraday sreča očeta Thamesa; Punch, 21. Julij 1855

Faraday je dolgo sodeloval s Kraljevo ustanovo Velike Britanije. Leta 1821 je bil imenovan za pomočnika upravnika Hiše Kraljeve ustanove.[62] Leta 1824 je bil izvoljen za člana Kraljeve družbe.[20] Leta 1825 je postal direktor laboratorija Kraljeve ustanove.[62] Šest let kasneje, leta 1833, je postal prvi fullerijanski profesor kemije na Kraljevi ustanovi. Na ta položaj je bil imenovan dosmrtno brez obveznosti predavanj. Njegov sponzor in mentor je bil John 'Nori Jack' Fuller, ki je ta položaj v Kraljevi ustanovi ustanovil prav zanj.[63]

Poleg znanstvenega raziskovanja na področjih kemije, elektrike in magnetizma v Kraljevi ustanovi, se je Faraday lotil številnih in pogosto zamudnih projektov za zasebna podjetja in britansko vlado. Preiskoval je eksplozije v rudnikih premoga, bil izvedenec na sodišču in s še dvema inženirjema iz Chance Brothers okoli leta 1853 pripravljal visokokakovostno optično steklo, ki so ga v Chance Brothers potrebovali za svoje svetilnike. Leta 1846 je skupaj s Charlesom Lyellom napisal dolgo in podrobno poročilo o resni eksploziji v premogovniku v Haswellu v okrožju Durham, ki je ubila 95 rudarjev.[64] Njuno poročilo je bila natančna forenzična preiskava, ki je pokazala, da je k resnosti eksplozije prispeval premogov prah.[64] Faraday je med poročanjem opisal, kako lahko prezračevanje to prepreči. Poročilo bi moralo lastnike premogovnika opozoriti na nevarnost eksplozije premogovega prahu, vendar je bilo tveganje zavestno prezrto več kot 60 let do katastrofe v rudniku Senghenydd leta 1913.[64]

 
Prostor s svetilkami svetilnika iz sredine 19. stoletja

Kot cenjen znanstvenik v državi z močnimi pomorskimi interesi je Faraday porabil veliko časa za projekte, kot sta gradnja in delovanje svetilnikov ter zaščita trupov ladij pred korozijo. Njegova delavnica še vedno stoji na Trinity Buoy Wharf nad Chain and Buoy Store ob edinem svetilniku v Londonu, kjer je izvedel prve poskuse električne razsvetljave za svetilnike.[65]

Faraday je bil dejaven tudi na področju, ki se danes imenuje okoljska znanost ali okoljsko inženirstvo. Raziskoval je industrijsko onesnaženje v Swanseaju in svetoval glede onesnaženosti zraka v Kraljevi kovnici. Julija 1855 je za The Times napisal članek o slabem stanju reke Temze, kar je povzročilo pogosto ponatisnjeno karikaturo v Punchu.[66]

 
Faradayev aparat za eksperimentalni prikaz ideomotornega učinka na obračanje mize

Faraday je sodeloval pri načrtovanju in ocenjevanju eksponatov za Veliko razstavo leta 1851 v Londonu,[67] svetoval Narodni galeriji pri čiščenju in varovanju njene umetniške zbirke in bil leta 1857 član komisije Narodne galerije.[68][69] Še eno od področij Faradayjevega delovanja je bilo izobraževanje. O tej temi je predaval leta 1854 v Kraljevi ustanovi,[70] leta 1862 pa je nastopil pred komisijo javnih šol, da bi podal svoje poglede na izobraževanje v Veliki Britaniji. Faraday je imel negativen odnos do navdušenja javnosti nad seansami, na katerih so ljudje, sedeči okoli mize z rokami na njej čakali, da se bo zavrtela,[71][72] živalskega magnetizma in seans na sploh. V zvezi s tem je grajal tako javnost kot nacionalni izobraževalni sistem.[73]

 
Faradayevo božično predavanje v Kraljevi ustanovi leta 1856

Pred svojimi slavnimi božičnimi predavanji je Faraday v letih 1816 do 1818 predaval kemijo za Mestno filozofsko družbo, da bi izboljšal kakovost svojih predavanj.[74]

Med letoma 1827 in 1860 je imel v Kraljevi ustanovi v Londonu serijo devetnajstih božičnih predavanj za mlade, ki se nadaljujejo še danes. Cilj predavanj je bil predstaviti znanost širši javnosti v upanju, da jo bodo navdihnila in ustvarili dohodke za Kraljevo ustanovo. Božična predavanje so bila pomembni dogodki na koledarju londonske visoke družbe. V več pismih svojemu tesnemu prijatelju Benjaminu Abbottu je Faraday orisal svoja priporočila o umetnosti predavanj in zapisal, da je treba "na začetku prižgati plamen in ga do konca ohraniti živega in neomajno sijajnega".[75] Njegova predavanja so bila vesela in mladostna, z veseljem je polnil milne mehurčke z raznimi plini, da bi ugotovil, ali so magnetni ali ne, vendar tudi globoko filozofska.[76] Njegova predavanja so vsebovala teme s področja kemije in elektrike in sicer: 1841: Začetki kemije, 1843: Osnovni principi elektrike, 1848: Kemijska zgodovina sveče, 1851: Privlačne sile, 1853: Voltaična elektrika, 1854: Kemija zgorevanja, 1855: Posebne lastnosti običajnih kovin, 1857: Statična elektrika, 1858: Kovinske lastnosti in 1859: Različne sile snovi in njihovi medsebojni odnosi.[77]

Priznanja uredi

Eden največjih eksperimentalnih znanstvenikov vseh časov je zavrnil plemiški naslov in predsedovanje Kraljevi družbi, ker se je bal, da bi take časti uničile njegovo neodvisnost in intelektualno svobodo.

Nagrade uredi

Za svoje znanstvene dosežke je Faraday leta 1832 in 1838 prejel Copleyjevi medalji Kraljeve družbe. Leta 1835 in 1846 je prejel njeni Kraljevi medalji. Leta 1846 je prejel Rumfordovo medaljo.

Po Faradayu poimenovane nagrade uredi

V čast in spomin na njegove velike znanstvene prispevke je več ustanov ustanovilo nagrade in priznanja z njegovim imenom. Mednje spadajo:

  • Faradayeva medalja, ki jo podeljuje Inštitut za inženiring in tehnologijo[78]
  • Faradayeva nagrada Kraljeve družbe[79]
  • Medalja in nagrada Michaela Faradaya, ki ju podeluje Inštitut za fiziko[80]
  • Faradayeva lektorska nagrada Kraljevega kemijskega združenja[81]

Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. ↑ Гершун А. Л. Фарадей, Михаил // Энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: Брокгауз — Ефрон, 1902. — Т. XXXV. — С. 299-301.
  2. ↑ 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ↑ 3,0 3,1 MacTutor History of Mathematics archive — 1994.
  4. ↑ J. T-l. Faraday, Michael (DNB00) // Dictionary of National Biography — London: Smith, Elder & Co., 1885. — Vol. 18. — P. 190-202.
  5. ↑ Faraday, Michael // Encyclopædia Britannica: a dictionary of arts, sciences, literature and general information — 11 — New York, Cambridge, England: University Press, 1911.
  6. ↑ www.accademiadellescienze.it
  7. ↑ 7,0 7,1 Rao, C.N.R. (2000). Understanding Chemistry. Universities Press. ISBN 81-7371-250-6. str. 281.
  8. ↑ Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Faraday, Michael« . Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 10 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 173–175. the 1911 Encyclopædia Britannica.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 »Archives Michael Faraday biography – The IET«. theiet.org.
  10. ↑ 10,0 10,1 Maxwell, James Clerk (1. januar 2003). Niven, W. D. (ur.). The Scientific Papers of James Clerk Maxwell, Vol. II (v angleščini). Dover Publications. ISBN 978-0-486-49561-3.
  11. ↑ Reiser, Anton (1930). »VI«. Albert Einstein: A Biographical Portrait. New York: Albert and Charles Boni. str. 194.
  12. ↑ Every Saturday: A Journal of Choice Reading, vol. III, str. 175-183. Osgood & Co. 1873.
  13. ↑ »Answers about Michael Faraday«. Answers (v angleščini). Pridobljeno 23. februarja 2023.
  14. ↑ Jenkins, Alice (2008). Michael Faraday's Mental Exercises: An Artisan Essay-Circle in Regency London. Oxford University Press. str. 213. ISBN 978-1846311406.
  15. ↑ James, Frank (1992). »Michael Faraday, The City Philosophical Society and The Society of Arts«. RSA Journal. 140 (5426): 192–199. JSTOR 41378130.
  16. ↑ Lienhard, John H. (1992). "Michael Faraday". The Engines of Our Ingenuity. Epizoda 741. No 741: Michael Faraday (transcript). NPR. KUHF-FM Houston. 
  17. ↑ Lienhard, John H. (1992). "Jane Marcet's Books". The Engines of Our Ingenuity. Epizoda 744. No 744: Jane Marcet's Books (transcript). NPR. KUHF-FM Houston. 
  18. ↑ Chisholm, Hugh, ur. (1911). "Faraday, Michael" . Encyclopædia Britannica. Vol. 10 (11th ed.). Cambridge University Press. pp. 173–175. the 1911 Encyclopædia Britannica.
  19. ↑ Thomas, str. 17.
  20. ↑ 20,0 20,1 James, Frank A. J. L. (2011) [2004]. »Faraday, Michael (1791–1867)«. Oxford Dictionary of National Biography (spletna izd.). Oxford University Press. doi:10.1093/ref:odnb/9153.
  21. ↑ Cantor, str. 41–43, 60–64 in 277–280.
  22. ↑ James Elmes (1831). Topographical Dictionary of the British Metropolis, str. 330.
  23. ↑ West, Krista (2013). The Basics of Metals and Metalloids. Rosen Publishing Group. ISBN 1-4777-2722-1. str. 81.
  24. ↑ Todd Timmons (2012). "Makers of Western Science: The Works and Words of 24 Visionaries from Copernicus to Watson and Crick". str. 127.
  25. ↑ »Faraday appointed first Fullerian Professor of Chemistry«. The Royal Institution. 16. oktober 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. avgusta 2020. Pridobljeno 16. oktobra 2017.
  26. ↑ »Book of Members, 1780–2010: Chapter F« (PDF). American Academy of Arts and Sciences. str. 159. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. maja 2016. Pridobljeno 15. septembra 2016.
  27. ↑ »APS Member History«. search.amphilsoc.org. Pridobljeno 9. aprila 2021.
  28. ↑ Gladstone, John Hall (1872). Michael Faraday. London: Macmillan and Company. str. 53. Faraday French Academy.
  29. ↑ »M. Faraday (1791–1867)«. Royal Netherlands Academy of Arts and Sciences. Pridobljeno 17. julija 2015.
  30. ↑ Bowden, Mary Ellen (1997). Chemical Achievers: The Human Face of the Chemical Sciences. Chemical Heritage Foundation. ISBN 0-941901-12-2. str. 30.
  31. ↑ Twickenham Museum on Faraday and Faraday House Arhivirano 2014-12-14 na Wayback Machine.; accessed 14 August 2014.
  32. ↑ 'The Abbey Scientists' Hall, A.R. p. 59: London; Roger & Robert Nicholson; 1966
  33. ↑ Remarkable Physicists: From Galileo to Yukawa. Cambridge University Press. 2004. str. 118–119.
  34. ↑ Faraday, Michael (1821). »On two new Compounds of Chlorine and Carbon, and on a new Compound of Iodine, Carbon, and Hydrogen«. Philosophical Transactions. 111: 47. doi:10.1098/rstl.1821.0007.
  35. ↑ Faraday, Michael (1859). Experimental Researches in Chemistry and Physics. London: Richard Taylor and William Francis. str. 33–53. ISBN 0-85066-841-7.
  36. ↑ Williams, L. Pearce (1965). Michael Faraday: A Biography. New York: Basic Books. str. 122–123. ISBN 0-306-80299-6.
  37. ↑ Hadfield, Robert Abbott. »A research on Faraday's "steel and alloys."«. The Royal Society. Pridobljeno 29. novembra 2023.
  38. ↑ Akerlof, Carl W. »Faraday Rotation« (PDF). Pridobljeno 29. novembra 2023.
  39. ↑ Jensen, William B. (2005). »The Origin of the Bunsen Burner« (PDF). Journal of Chemical Education. 82 (4): 518. Bibcode:2005JChEd..82..518J. doi:10.1021/ed082p518. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 30. maja 2005.
  40. ↑ Faraday (1827), p. 127.
  41. ↑ Faraday, Michael (1823). »On Hydrate of Chlorine«. Quarterly Journal of Science. 15: 71.
  42. ↑ Faraday, Michael (1859). Experimental Researches in Chemistry and Physics. London: Richard Taylor and William Francis. str. 81–84. ISBN 978-0-85066-841-4.
  43. ↑ »The Birth of Nanotechnology«. Nanogallery.info. 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. decembra 2019. Pridobljeno 25. julija 2007. Faraday je poskušal razumeti kaj povzroča živahno obarvanost zlatih spojin. Po njegovem je to nakazovalo, da je že zgolj rahla razlika v velikosti zlatih delcev povzročila pojav živih barv
  44. ↑ Faraday, Michael (1844). Experimental Researches in Electricity. Zv. 2. Courier Corporation. ISBN 978-0-486-43505-3. See plate 4.
  45. ↑ Hamilton, pp. 165–171, 183, 187–190.
  46. ↑ Cantor, pp. 231–233.
  47. ↑ Thompson, p. 95.
  48. ↑ Thompson, p. 91.
  49. ↑ Cantor, p. 233.
  50. ↑ Thompson, pp. 95–98.
  51. ↑ Thompson, p. 100.
  52. ↑ Cantor], pp. 235–244.
  53. ↑ Gooding, David; Pinch, Trevor; Schaffer, Simon (1989). The Uses of Experiment: Studies in the Natural Sciences. Cambridge University Press. ISBN 0-521-33768-2. p. 212.
  54. ↑ Van Valkenburgh (1995). Basic Electricity. Cengage Learning. ISBN 0-7906-1041-8. pp. 4–91.
  55. ↑ 55,0 55,1 55,2 Lives and Times of Great Pioneers in Chemistry (lavoisier to Sanger). World Scientific. 2015. pp. 85, 86.
  56. ↑ »Detail of an engraving by Henry Adlard, based on earlier photograph by Maull & Polyblank ca. 1857«. National Portrait Gallery, UK: NPR.
  57. ↑ James, Frank A.J.L (2010). Michael Faraday: A Very Short Introduction. Oxford University Press. ISBN 0-19-161446-7. p. 81.
  58. ↑ Day, Peter (1999). The Philosopher's Tree: A Selection of Michael Faraday's Writings. CRC Press. ISBN 0-7503-0570-3. p. 125.
  59. ↑ Zeeman, Pieter (1897). »The Effect of Magnetisation on the Nature of Light Emitted by a Substance«. Nature. 55 (1424): 347. Bibcode:1897Natur..55..347Z. doi:10.1038/055347a0.
  60. ↑ »Pieter Zeeman, Nobel Lecture«. Pridobljeno 29. maja 2008.
  61. ↑ "The Faraday cage: from Victorian experiment to Snowden-era paranoia". The Guardian, 22. maj 2017.
  62. ↑ 62,0 62,1 »Michael Faraday (1791–1867)«. The Royal Institution. Pridobljeno 20. februarja 2014.
  63. ↑ Jones, Roger (2009). What's Who?: A Dictionary of Things Named After People and the People They are Named After. Troubador Publishing Ltd. str. 74.
  64. ↑ 64,0 64,1 64,2 »Causes of accidental explosions in the 19th century«. The Royal Institution. Pridobljeno 8. septembra 2020.
  65. ↑ Smith, Denis (2001). London and the Thames Valley. Thomas Telford; ISBN 0-7277-2876-8, p. 236.
  66. ↑ Faraday, Michael (9 July 1855). "The State of the Thames", The Times. p. 8.
  67. ↑ The Correspondence of Michael Faraday: 1849–1855, Volume 4. IET. 1991. str. xxxvii.
  68. ↑ London Gazette 21950, str 4219. 16. december 1856.
  69. ↑ Thomas, p. 83
  70. ↑ Royal Institution of Great Britain; Whewell, William; Faraday, Michael; Latham, Robert Gordon; Daubeny, Charles; Tyndall, John; Paget, James; Hodgson, William Ballantyne; Lankester, E. Ray (Edwin Ray) (1917). Science and education; lectures delivered at the Royal institution of Great Britain. Library of Congress. W. Heinemann. str. 39–74 [51].
  71. ↑ Faraday, Michael (2. julij 1853). »Table-turning«. The Illustrated London News. str. 530.
  72. ↑ Thompson, Silvanus Phillips (1898). Michael Faraday; his life and work. Cornell University Library. London, Cassell. str. 250–252.
  73. ↑ James, Frank A.J.L; Faraday, Michael (1991). The correspondence of Michael Faraday. Vol. 4 (v angleščini). London: The Institution of Electrical Engineers. str. xxx–xxii. ISBN 978-0-86341-251-6.
  74. ↑ Lan, B.L. (2001). »Michael Faraday: Prince of lecturers in Victorian England«. The Physics Teacher. 39 (1): 32–36. Bibcode:2001PhTea..39...32L. doi:10.1119/1.1343427.
  75. ↑ Hirshfeld, Alan (2006). The Electric Life of Michael Faraday. New York: Walker & Company; ISBN 0-8027-1470-6
  76. ↑ Seeger, R.J. (1968). »Michael Faraday and the Art of Lecturing«. Physics Today. 21 (8): 30–38. Bibcode:1968PhT....21h..30S. doi:10.1063/1.3035100.
  77. ↑ »History of the Christmas Lectures«. The Royal Institution. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. junija 2017. Pridobljeno 16. oktobra 2017.
  78. ↑ IET Faraday Medal [1][mrtva povezava]. St John's College Cambridge. Pridobljeno 20. julija 2022.
  79. ↑ »Michael Faraday Nagrada in predavanje | Royal Society«. royalsociety.org.
  80. ↑ »Zlate medalje«. Gold Medalje | Fizikalni inštitut.
  81. ↑ »RSC Faradayeva lektorska nagrada«. www.rsc.org.

Viri uredi

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Michael Faraday



Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Michael_Faraday&oldid=6148033«