Ilirska Bistrica

Ilirska Bistrica (izgovorjava [iˈliːɾska ˈbiːstɾitsa] (poslušaj); nemško Illyrisch Feistritz; italijansko Villa del Nevoso, pred 1927: Bisterza, madžarsko: Illírbeszterce) je mesto z okoli 4.500 prebivalci (2020) in središče občine Ilirska Bistrica. Mesto leži na severnem robu ilirskobistriške kotline na robu Ilirskobistriškega fosilnega plazu ob vznožju Snežnika, nad izlivi potokov Bistrice, Molje in Pile v reko Reko. Je središče občine, ki obsega gozdnato Snežniško planoto, Reško dolino, vzhodni del Brkinov in del kraškega Podgrajskega podolja. Je zadnja občina pred hrvaško mejo, v smeri Kvarnerja, zato je za kraj značilna navezanost na Kvarnerski zaliv in bližina Opatijske riviere in Reke.

Ilirska Bistrica nemško Illyrisch Feistritz, italijansko Villa del Nevoso
Ilirska Bistrica Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°34′4.46″N 14°15′9.69″E
Država	Slovenija
Statistična regija	Primorsko-notranjska regija
Tradicionalna pokrajina	Primorska
Občina	Ilirska Bistrica
Površina
• Skupno	34,782 km2
Nadm. višina	421,2 m
Prebivalstvo  (2020)
• Skupno	4.323
• Gostota	120 preb./km2
Časovni pas	UTC+1 (CET)
• Poletje (DST)	UTC+2 (CEST)
Poštna številka	6250 Ilirska Bistrica
Zemljevidi	Najdi.si, Geopedia.si
Ilirska Bistrica - Mestno jedro
Register kulturne dediščine Slovenije
Nepremični spomenik lokalnega pomena
Lega	Občina Ilirska Bistrica
RKD št.	8459 (opis enote)
Razglasitev NSLP	22. februar 1993
Ilirska Bistrica - Trnovo
Register kulturne dediščine Slovenije
Nepremična kulturna dediščina
Lega	Občina Ilirska Bistrica
RKD št.	8459 (opis enote)

Etimologija

Vodno ime Bistrica je slovanskega izvora in izhaja iz občne besede bystrica v pomenu 'hitro tekoča voda', ta pa iz pridevnika bystrъ (hitro tekoč, deroč).

Zgodovina

Za nastanek naselja so bili pomembni predvsem izdatni kraški izviri, obsežni snežniški gozdovi v zaledju, ter izredno ugodna prometna lega. Žagarstvo, mlinarstvo in trgovina so omogočili razvoj meščanstva in prvih manjših industrijskih obratov. Žage in mlini se omenjajo že v prvi polovici 15. stoletja. V 17. stoletju je reka Bistrica poganjala več kot 40 vodnih koles. V začetku 19. stoletja je bilo ob njej 29 žag, ki so pridelale letno do 3000 voz lesa, večinoma za Reko in Trst. Ko je bila v drugi polovici 19. stoletja zgrajena železniška proga do Reke, sta žagarska obrt in lesna trgovina postali še pomembnejši, vrh sta dosegli med obema vojnama. Okrog leta 1900 je začela obratovati prva parna, leta 1938 pa električna žaga. Mlini in žage v središču naselja so opuščeni, na njihov pomen pa spominja pesem o bistriških žagah.

Kraj Bistrica se prvič omenja leta 1300. Okoli leta 1830, se prvič omenja kot Ilirska Bistrica. V avstrijski dobi je bilo naselje še na Kranjskem, meja z Istro je potekala po slemenu Brkinov. V naselju je bilo okrajno sodišče z davkarijo. Leta 1864 so v Ilirski Bistrici ustanovili Narodno čitalnico. Leta 1911 je postala trg in leta 1952 mesto. Do leta 1927 se je Ilirska Bistrica delila na naselji Bistrica na vzhodu in Trnovo na zahodu. V nasprotju z obrtno industrijsko Bistrico je bilo Trnovo pod skalnatim Gradiščem vedno bolj kmečko naselje. V času med svetovnima vojnama je bilo naselje pod Italijo.

Industrija

Prvi industrijski podjetji v Ilirski Bistrici sta bili prva kranjska tovarna testenin Pekatete, ki je začela delovati 1899 in manjša strojarna. Ko je tovarna testenin 1937 pogorela, so zgradili furnirnico in strojni žagarski obrat. Po drugi svetovni vojni je iz te osnove zrastlo podjetje Topol.

Leta 1938 je bila v Trstu ustanovljena delniška družba »Fallersa« (Fabbrica Lastre, Legno, Reintegrato Società Autonoma). Družbo so ustanovili večinski, preko 70-odstotni delničar knez dr. Hugo Winzenz Windisch-Graetz in še štirje drugi. Knez Windisch-Graetz je imel že v lasti tovarno vezanih plošč v Pivki, furnirnico v Prestranku, lesni obrat v Postojni in druge lesnopredelovalne obrate. Prvotno so tovarno nameravali postaviti v Postojni, vendar so se kasneje zaradi proizvodnega postopka, ki je zahteval velike količine vode, odločili, da jo zgradijo v Trnovem pri Ilirski Bistrici, (tedaj Villa del Nevoso). Lokacija v Trnovem je bila poleg bližine reke Reke ugodnejša tudi zaradi bližine železnice in reškega pristanišča. Z gradbenimi deli so začeli v letu 1940, že leta 1943 pa so bila v veliki meri končana montažna dela strojev in opreme. Tovarna je bila med vojno leta 1945 bombardirana in poškodovana. Po vojni so proizvodnjo obnovili, tovarno pa podržavili. Prve lesonitne plošče so bile izdelane 16. aprila 1946 in so bile prve vlaknene plošče, proizvedene v Sloveniji in na Balkanu. Prvo linijo po mokrem postopku je leta 1979 zamenjala druga proizvodna linija po suhem postopku. Podjetje »Lesonit« je leta 2000, le nekaj let po stečaju, prevzela italijanska korporacija Fantoni Spa, ki je tovarno tehnološko popolnoma posodobila in v letih 2006 ter 2007 zagnala novo, tretjo proizvodno linijo proizvajalca Siempelcamp.

Danes se naselje širi do reke Reke, kjer stoji mestna industrijska cona. Železnica loči industrijski del mesta od stanovanjskega, ki se bistveno ne širi več. Zaradi bližine državne meje s Hrvaško so se pojavila tudi špedicijska podjetja.

V zadnjih letih oz. po gospodarski krizi (po letu 2010) se je Ilirsko Bistriško gospodarstvo opomoglo. Ob novi mestni obvoznici se je uredila nova industrijska cona. Poleg omenjene industrijske cone uspešno deluje najbolj razpoznavno Bistriško podjetje Lesonit d.o.o., katero spada med največja lesnopredelovalna podjetja v Sloveniji. Največja industrijska cona v občini je Plama pri Podgradu, kjer deluje znano podjetje Plama-Pur. Uspešno se razvija tudi manjša industrijska cona na Baču, kjer sedaj deluje več manjših podjetij. Značilnost lokalnega gospodarstva so tudi močna avtoprevozniška podjetja v zasebni lasti. Brezposelnost v občini Ilirska Bistrica je zadnja leta, ena najnižjih v regiji.

V zadnjem času se opaža tudi vse večje prebujanje turizma, saj ima občina veliko neokrnjene in raznolike krajine ter veliko turističnega tranzita v času poletja. Pričakuje se predvsem razvoj kolesarskega in pohodniškega turizma.

Opis mesta

Naselje je nastalo z združitvijo več naselitvinih jeder (zdajšnji mestni predeli so Videm, Gorenc, Gabrje, Trnovo, Bistrica-Gornji kraj, Bistrica-Dolnji kraj, Nabreški kraj, Jasenska pila) na prisojni, pred burjo zaščiteni legi, pod strmim kraškim robom Snežnika. V naselju se od ceste Postojna-Reka odcepijo ceste proti Pivki, čez Brkine proti Podgradu in na Snežnik. Ob cesti na Zgornjo Pivko je naselju priključeno precej novo naselje »Gabrije« oz. S-13, pa tudi meja s sosednjima naseljema Kosezami na jugu in Jasenom na vzhodu ni več očitna.

Starejši del mesta je tik pod strmim apnenčastim pobočjem, ki višje preide v travnate ravnice in umetno zasajene borove gozdove. Na severu se dviga Stražica (711 m), vzhodno Volčji Hrib (757 m) in za njim Zelena dolina. Izpod strmih apnenčastih pobočji izvira Bistrica, ki ima tri občasne pritoke (Kukčeva, Sušec, Kovačevec), vsi trije izvirajo višje v pobočju. V Bistrico se pod naseljem izliva še potok Pila, ki priteče iz Jasenske Pile. Potok Bistrica je vir pitne vode za mesto in širšo okolico, zato je na izviru zajetje za vodovod, pod njim pa ribogojnica.

Sredi naselja je parkovno urejen Hrib svobode, pogovorno imenovan tudi Brinškov grič (433 m), na katerem je spomenik prekomorskim brigadam in novejši spomenik združenju TIGR. Oba je izdelal kipar Janez Lenassi (za spomenik prekomorskim brigadam je dobil leta 1966 Nagrado Prešernovega sklada), pred osnovno šolo Dragotin Kette pa Kettejev spomenik. V naselju se je rodil slikar France Pavlovec.

Za občinsko stavbo se nahaja mestni park oz. botanični vrt Kindlerjev park, z bogastvom različnih drevesnih vrst, vodnjakom ter jezerom z mostičkom. V mestu je Pavlovčeva galerija, Galerija Dom na Vidmu, Pelikanova galerija in muzej. V mestu deluje Gimnazija Ilirska Bistrica, ki je dislocirana enota Šolskega centra Postojna.

Arheološka najdišča

Vzhodno od Ilirske Bistrice je hrib Ahac (799 m), kjer je bila nekoč utrjena naselbina. Zgrajena je bila v železni dobi in stalno poseljena vse do antike, kar so potrdila izkopavanja v začetku 20. stoletja, ki so odkrila ostanke rimskih zgradb znotraj gradišča. Starejša literatura iz konca 19. stoletja omenja pod naselbino na severni strani precej velike gomile, tudi do 50 metrov, toda novejša arheološka topografija ni potrdila njihovega obstoja.

Proti severozahodu v smeri proti hribu Stražica, poteka linija 3 km dolgega masivnega zidu. Terasa zidu se nato spusti proti zahodu do gradišča nad Trnovim in se obrne v smeri nazaj proti Ahacu, kjer se tudi zaključi. Zidovje je zapiralo naravni prehod med obema vzpetinama in prehod proti trnovskemu gradišču. Nenavadna kontrolna zapora ima morda predrimsko zasnovo, strateški pomen pa je obdržala tudi znotraj obrambnega sistema, imenovanega Claustra Alpium Iuliarum. To potrjuje med drugim tudi odkritje antičnih zgradb, vključenih v zidno konstrukcijo, ki je merila v širino povprečno štiri metre. Terasasto zasnovano gradišče nad Trnovim spada med največje naselbinske komplekse na Krasu, obdaja ga skoraj 1000 metrov dolg nasip, ponekod visok tudi pet metrov. Gradišče je bilo poseljeno v železni dobi pravtako tudi v antiki. Znotraj naselja je bil konec 19. stoletja izkopan skeletni grob iz železne dobe z bogatimi pridatki (bronasto posodje, orožje). V gradišču so odkrili ostanke lesenih objektov. K naselbini je sodilo tudi grobišče, v katerem so odkopali okoli 200 grobov, večino iz obdobja med 6. in 4. stoletjem pred našim štetjem. Grobovi so bili žarni, med pridatki se pogosto omenja apulska keramika. Leta 1978 so odkrili še 133 grobov z žarami in brez njih, pokriti so bili s keramičnimi ploščami. Najdbe keramičnega posodja, bronastih in železnih predmetov sodijo v obdobje med 8. in 5. stoletjem pred našim štetjem. Po načinu pokopa in grobnih pridatkih je trnovska nekropola značilen predstavnik notranjsko-kraške kulturne skupine v starejši železni dobi. Na skalnati vzpetini Gradina na vzhodnem delu Ilirske Bistrice so vidni temelji in del nekdanjega gradu iz 12. stoletja. Grad se je uvrščal v strnjen niz gradov ob reki Reki, postavljen je bil na pomembni strateški točki. V virih se grad omenja v 13. stoletju, ko so v njem bivali bistriški gospodje, pozneje je bil last devinskih grofov, v 14. stoletju pa je prišel pod pravno oblast Postojne in s tem pod Auersperge. V 17. stoletju so prebivalci uporabljali grad za shrambo in zatočišče. Njegov nekdanji videz se je ohranil na upodobitvi Valvasorja.

Geološka dediščina

Mesto Ilirska Bistrica leži na Ilirskobistriškem fosilnem plazu. Gre za plaz izjemnih razsežnosti, največji znani plaz v Sloveniji, ki se je sprožil pred približno dvema milijonoma let na območju med Ilirsko Bistrico in Volovjo rebrijo. Zdrsnil je rob Snežniške planote površine približno 20 km², debeline med 200 in 250 m in prostornine okoli 5 milijard m³. Plaz je leta 2011 odkril geolog Ladislav Placer. Ker je plaz dobro ohranjen in je med največjimi na svetu, predstavlja vrhunsko geološko in geomorfološko naravno dediščino svetovnega formata.

Sakralna dediščina

• cerkev svetega Petra
• cerkev svetega Jurija

Viri

• Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. ISBN 978-961-01-0690-6.

Zunanje povezave

• Portal Ilirskabistrica.si Arhivirano 2014-05-17 na Wayback Machine.
• http://www.ilbis.com/ Arhivirano 2006-10-10 na Wayback Machine.
• Kettejeva pot