Sinajski polotok
| Članek potrebuje lekturo pravopisa, vrstnega reda besed, tona ali sloga. (mesec ni naveden) |
Sinajski polotok (arabsko شبه جزيرة سيناء, latinizirano: Shibh Jazirat Sina) je polotok trikotne oblike, ki leži med Sredozemskim morjem (na severu), Rdečim morjem (na zahodu) in Akabskim zalivom (na vzhodu). Obsega okrog 60.000 km² egipčanskega ozemlja.
Ime nosi po antični boginji lune Sin, njegovo svetopisemsko ime pa je Morje trsja.
Geografija Uredi
Fizična geografija Uredi
Sinajski polotok je na afriški plošči med afriško celino in Arabskim polotokom, od katerega je geološko ločena z Jordanskim jarkom. Ta je dodeljen geografsko Aziji. Približno 61.000 km² kopnega štrli v Rdeče morje. Na zahodu polotoka ležita Sueški prekop in Sueški zaliv, na vzhodu Akabski zaliv. Polotok predstavlja povezavo med Azijo in Afriko. Pokrajina je puščavska in predvsem na jugu gorata.
At-Tih je ime severne Sinajske puščave, ki je v starodavnih spisih navedena tudi kot puščava Sura. To je planotast svet med severnim delom polotoka in pogorjem Sinaj z vrhom svete Katarine (Dschabal Katrina), ki je z 2637 metri nadmorske višine najvišja točka polotoka. Z 20 do 50 mm padavin na leto je najbolj neprijazno območje polotoka. Nasprotno, 150 do 200 mm padavin omogoča nomadom v južnem Sinaju, da vzdržujejo živino v vadijih in na pobočjih. Ker je polotok trenutno pod egiptovsko upravo, je sveta Katarina tudi najvišja točka Egipta.
Geološko je sestavljen iz treh enot: severni del so sipine, sedimentne kamnine in suhe rečne soteske (vadi). Osrednji del je gorska veriga Gebel Maghara. Tretja, južna geološka enota, je bogata z magmatskimi kamninami in je vulkanskega izvora.
Kovine kot baker in mangan ter minerali kot so malahit, turkiz in kremen so znali izkoriščati že faraoni. V času Srednjega kraljestva je izkoriščanje rudnih bogastev doseglo vrhunec.
Poselitev Uredi
Polotok je razdeljen na dve guberniji. Na severu, ob sredozemski obali, je gubernija Severni Sinaj z glavnim mestom Arish, s približno 128.000 prebivalci (stanje 2005) in največjim mestom na polotoku. Na jugu je gubernija Južni Sinaj z glavnim mestom at-Tur.
Še približno polovica od skupno okoli 1,3 milijona prebivalcev polotoka so beduini, ki živijo v okoli 20 plemenih in le deloma živijo nomadsko življenje. Živijo od živine (koze, ovce, kamele) na vzhodni obali in od ribolova in vse bolj od turizma kot vodje pohodov s kamelami skozi puščavo ali v turistični infrastrukturi na obali.
Pravoslavni samostan svete Katarine je na jugu Sinajskega polotoka v bližini vasi Milga pod 2285 metrov visokim pogorjem Sinaj. Izvira iz 6. stoletja in je med najstarejšimi ohranjenimi krščanskimi samostani.
Na severu polotoka bo zgrajen As-Salam kanal. Voda bo vodila iz Nila za namakanje zelo velikih suhih območjih pod Sueškim prekopom. Prvi del je bil končan leta 1997. [1] Na južnem rtu polotoka je mesto Šarm el Šejk, kjer so številni hoteli in nenaseljen Narodni park Ras Mohamed.
Podnebje Uredi
Jesen in pomlad sta najprimernejša za življenje, ker so temperature najbolj zmerne. Zime so lahko zelo hladne, vsaj ponoči. Poletne temperature so celinske s 30 °C (v izjemnih primerih do 50 °C). Nekoliko blažja je klima ob Rdečem morju. Temperatura vode tu redko pade pod 20 °C.
Rastlinstvo in živalstvo Uredi
Beduini imajo številne kamele in koze, kot tudi konje, mule in osle, ki jih uporabljajo kot hišne ljubljenčke. V puščavi živijo miši, kunci, hijene, šakali, puščavske lisice, jastrebi in gazele in puščavske skakajoče miši. Pogosti so kuščarji in gekoni. Nekoč so tu živele tudi žirafe, leopardi, levi in noji. Kače (kobre in peščeni gadi), kakor tudi škorpijoni živijo umaknjeno in pod kamni.
Poseben raj za morske vrste je Rdeče morje. Tam živijo različne ribe in druge morske živali (delfini, morski psi, barakude, tune, skati, jegulje, papagajevke in druge).
Za rastlinstvo na polotoku in ob Rdečem morju je značilna akacija, datljeve palme in brin ter tamariska. Odkritih je bilo več kot tisoč različnih rastlin.
Ob Rdečem morju so tudi mangrove. Najsevernejše na svetu so v naravnem rezervatu Nabq, ki leži severno od Šarm el Šejka. [2]
Zgodovina Uredi
Prazgodovina Uredi
Okrogle prazgodovinske kamnite strukture, imenovane Nawami, najdemo v južnem in vzhodnem delu polotoka. Zgrajene so v tehniki suhi zid in z nepravimi oboki iz peščenjakovih plošč namenjene grobnicam. Že v 4. tisočletju pr. n. št. v pred-dinastičnem Egiptu so od tu dobivali baker. V Hujayrat al-Ghuzlan so velikem številu našli kalupe s podobnimi bakrenimi palicami iz Maadija.
Obdobje Starega Egipta Uredi
| Sinajski polotok v hieroglifih | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
| |||||||
| |||||||
Sinajski polotok je pripadal od zgodnjega dinastičnega obdobja pod vpliv Starega Egipta. Polotok je imel pomembna nahajališča turkizov. Najstarejša dokumentirana rudarska območja so rudniki Wadi Maghara. Že v 3. tisočletju pred našim štetjem so bile v to regijo poslane številne odprave, da bi pridobivali rudna bogastva. Čez Severni Sinaj in Gazo so v starih časih potekale vojaške operacije proti Retjenu (starodavno egipčansko ime današnje Palestine in del Sirije, ki se je raztezala od Sile do Naharina). Od tam je bilo tudi več valov priseljevanja azijskih plemen in nomadov.
Svetopisemsko izročilo Uredi
Sinajski polotok je bil po svetopisemskem izročilu prizorišče Pentatevha in drugih delov Stare zaveze, predvsem zgodbe o eksodusu iz Egipta in zaveze z Bogom (Tetragramaton), zgodbe o Mojzesu, ki prejme 10 zapovedi in začetek osvajanja Kanaana.
Rimski imperij in obdobje Arabcev Uredi
Sinajski polotok je bil del rimske province Arabije Petraea, ki jo je ustanovil leta 106 cesar Trajan. Leta 395 je provinca padla pod Bizantinsko cesarstvo. V letih 640 in 642 so Arabci porazili Bizantince v Egiptu in polotok je od tedaj del islamskega sveta.
Novejša zgodovina Uredi
Od 1517–1906 je bil del Osmanskega cesarstva. Leta 1906 je postal del Egipta, ki je bil vazal Osmanskega imperija. Nekaj desetletij po izgradnji Sueškega prekopa (1859–1869), je Britanski imperij v zameno za donacije dobil vojaške pravice in decembra 1914 Egipt s polotokom razglasil za britanski protektorat. Januarja 1915 se je začela osmanska ofenziva na Sueški prekop. Severni del polotoka je bil predvsem leta 1916 prizorišče številnih bitk, ki so se končale z britansko osvojitvijo Al-Arisha in s tem prosto potjo v Palestino.
29. oktobra 1956 so izraelski vojaki korakali skozi polotok do Sueškega prekopa, Sueška kriza je bila na vrhuncu. Čete iz Velike Britanije in Francije – obe državi sta imeli dolžnost na podlagi nadzora najema Sueškega prekopa – so posredovale in poskušale prevzeti nadzor nad kanalom, ki je bil po dekretu Gamala Abdela Nasserja 26. julija 1956 podržavljen. Na politični pritisk ZDA in Sovjetske zveze so se neegiptovske čete potegnile nazaj in sile Združenih narodov (UNEF) so postale prve mednarodne mirovne sile ZN nameščene na Sinajskem polotoku. V mesecu maju / juniju 1967 se je UNEF umaknil na egiptovski zahtevo.
V šestdnevni vojni leta 1967 so polotok zasedli, poleg sirske Golanske planote in jordanskega Zahodnem brega, Izraelci. Tako se je Izrael odzval na blokado ožine Tiran, edini Izraelski dostop do Indijskega oceana, preko Egipta. Gamal Abdel Nasser je prekinil odnose z ZDA in nekaterimi evropskimi državami, saj so podprli Izrael. Od leta 1973 do leta 1979 je prišel na misijo UNEF II. Po campdavidskem dogovoru iz leta 1978 in podpisu izraelsko-egiptovske mirovne pogodbe leta 1979 je bil polotok leta 1982 vrnjen Egiptu. Po koncu UNEF II so 3. avgusta 1981 sledile mednarodne mirovne sile izven ZN, večnacionalne sile in opazovalci (Multinational Force and Observers, MFO).
20. februarja 1973 se je zgodila katastrofa, ko je civilno letalo Boeing 727 Libyan Arab Airlines, let LN 114 iz Tripolija v Kairo, zašel v peščeni vihar nad vojaško cono Sinajskega polotoka, po 18 minutah letenja iz Kaira ga je ob 14:04 sestrelil izraelski Phantom. Od več kot 100 potnikov sta preživela le dva.
Oktobra 1973 je na polot potekala Jom-kipurska vojna. Sinaj se je znašel na pogajalski mizi kot posledica delne vrnitve Egiptu.
Šele po Camp Davidskem sporazumu in umoru egiptovskega predsednika Anvarja el Sadata, je Izrael leta 1982 vrnil zadnji del Sinajskega polotoka Egiptu. 1989 je sledil tudi Taba pri Eilatu, za katerega so se takrat še pogajali.
Naravna bogastva in lega tako večno pogojujejo spor med Egiptom in Izraelom; leta 1979, po campdavidskem sporazumu, so morali Izraelci končno umakniti svoje čete. Neodvisna mednarodna organizacija MFO še danes nadzoruje polotok in skrbi, da se spoštuje mirovna pogodba. Mistično in na videz nedotaknjeno gorstvo tako skriva v svojih nedrjih še 5 milijonov neeksplodiranih min, Italija pa vodi projekt njihovega odstranjevanja.
Teroristični napadi Uredi
7. oktobra 2004 je eksplodirala pred Hilton Taba in v beduinskim taborom (Moon Island Village) v Nuweibi avtomobil bomba, ubitih je bilo najmanj 34 ljudi. Za napad je bila osumljena teroristična organizacija Al Kaida.
V največjem obmorskem letovišču Šarm El Šejku je bilo vsaj 88 ljudi ubitih in več kot 100 ranjenih, 23. julija 2005 v več terorističnih napadih.
24. aprila leta 2006 je potekal teroristični napad z eksplozijami na treh tesno razporejenih lokacijah v središču mesta Dahab. Bilo je okoli 25 mrtvih in mnogo hudo ranjenih. Storilci napadov niso znani.
Sinajska vstaja Uredi
2011 se je na Sinajskem polotoku začel, najprej kot spremljevalni dogodek egiptovske revolucije, oborožen konflikt. Radikalni islamski skrajneži, večinoma radikalizirani beduini, so opravili vrsto terorističnih napadov na arabski plinovod in policijsko postajo. Potem je egiptovska vojska odgovorila z operacijo Eagle. 5. avgusta 2012 so militantne skupine napadle vojaško bazo, ukradle oklepno vozilo in napadle izraelski mejni prehod. Po tem se je začela vojaška akcija Operation Sinai, ki je bila usmerjena v skrajneže. Skupaj je bilo ubitih 95-103 ljudi.
Dostopnost Uredi
Pomembna cestna povezava je bila v rimskih časih Via Maris, ki je potekala vzdolž obale iz Kaira čez Pelusium (arabsko Tell el-Farama; staroegipčansko Senu, Per Amun), al-Arish in Rafah na sever. Druga pomembna cesta je potekala od Heliopolisa do Akabe in se v Egiptu pridružila Via Nova Traiana. V 16. stoletju so jo v času vladavine Sulejmana I. zamenjali skozi tako imenovani Tariq al bint, ko si je utrla pot v Meko.
Med prvo svetovno vojno so prodrli osmanski vojaki v Egipt z namenom prekinitve Sueškega prekopa. Turki so 1915 podaljšali Hedžaško železnico na Sinajski polotok. Potem ko je bil osmanski prodor ustavljen, se je začela leta 1916 izgradnja britanske vojaške železnice. Delovala je med 1920-1948 kot Palestinska železnica, nato pa kot Egiptovske državne železnice. Potekala je med al-Qantara do Sueškega prekopa in Rafaha. Kmalu po šestdnevni vojni 1967 je bila opuščena in izraelske okupacijske oblasti so jo razstavile.
Od pristaniškega mesta Nuweiba na vzhodu vozi eden izmed trajektov Arab Bridge Maritime Company do jordanske Akabe.
Leta 2011 je bilo napovedano, da bo zgrajen most 32 km od rta Nasrani v bližini Šarm el Šejka, do saudsko-arabskega Ras Hamida. [3]
Turisti lahko dosežejo letovišča v zalivu Akaba iz mednarodnega letališča v Šarm el Šejku ali Taba.
Dnevno vozi avtobus iz vzhodne delte med mesti Sharm, at-Tur, sveto Katarino, Dahab, Nuweiba, Taba in Kairom, ne daleč od ceste, kjer je v oazi Ain Khudra, Nawamis.
Gospodarstvo Uredi
V gospodarski strukturi Sinajskega polotoka prevladuje turizem, poleg veliko manjšega obsega rudarstva. Proizvodnja in kmetijstvo igrajo manjšo vlogo.
2007/08 je bil zgrajen plinovod za zemeljski plin iz severa na južno konico. Na voljo je program EU za spodbujanje polotoka in beduinov (SSRDP).
Turizem Uredi
Na južni konici polotoka je nekaj turističnih objektov, tako da sta naselje Šarm el Šejk s številnimi hoteli in nekdanja ribiška/beduinska vasica Dahab, kjer so koralni grebeni, postala priljubljena turistična točka za potapljače iz celega sveta. Spadata v narodni park Dahab in Wadi Nabq. Na skrajni južni konici, ki je prav tako bogata s koralnimi grebeni, je nenaseljen narodni park Ras Muhammad. Turizem so pred več kot 20 leti začeli beduini, ki so znani po svoji gostoljubnosti. Bili so tudi graditelji prvih počitniških taborov na obali Rdečega morja. V zadnjih letih so jih odkrili mednarodni operaterji in drugi globalni akterji, ki gradijo vedno več hotelov. Celo nedokončane stavbe so tukaj, večinoma financirane s posojili in potem opuščene zaradi neučinkovitosti ali pomanjkanja denarja.
Razlogi za zamrznitev hotelskih letovišč so različni, od slabih naložb do upada turizma zaradi negotovosti pred terorističnimi napadi.
Samostan svete Katarine Uredi
Samostan svete Katarine leži ob vznožju Mojzesove gore, na višini 1570 metrov. Je najstarejši stalno naseljen in nikoli osvojen samostan na svetu, kamor so že v 4. stoletju prihajali romarji. Zgrajen je bil v času bizantinskega cesarja Justinijana, kasneje pa so ga večkrat dozidali. Ščiti ga močno obzidje debeline od 1,8 do 2,7 metra in visoko med 9 in 18 metri. Helena, mati bizantinskega cesarja Konstantina, je že leta 330 na mestu gorečega grma postavila prvo kapelo. Samostan je bil šele v 11. stoletju posvečen krščanski svetnici in mučenici sveti Katarini.
Samostan je zakladnica cerkvenih in drugih zgodovinskih dokumentov, ki so mu prizanašali celo osvajalci. Knjižnica med drugim obsega 5000 knjig in 3000 rokopisov v različnih jezikih in se po obsegu in vrednosti uvršča takoj za vatikansko. Ni odprta za turistični ogled. V cerkvi so med drugimi zanimivostmi razstavljene tudi najstarejše ikone na svetu.
Rudarstvo Uredi
Sinai Coal Company v Maghara od leta 1996 gradi pod zemljo izkop premoga, ki je bil odkrit leta 1970. Kremen je izčrpan, znana so neizkoriščena nahajališča mangana in urana.
Sklici Uredi
Literatura Uredi
- Theodor Wiegand (Hrsg.): Sinai. In: Wissenschaftliche Veröffentlichungen des Deutsch-Türkischen Denkmalschutz-Kommandos. Heft 1, Berlin 1920.
- Alberto Siliotti: Sinai. Geschichte - Kunst - Touristik. Müller, Erlangen 1995, ISBN 3-86070-503-2.
- Beno Rothenberg: Sinai - Pharaonen, Bergleute, Pilger und Soldaten. Kümmerly & Frey, Bern 1979, ISBN 3-259-08381-3. (Geschichte des Sinai bis heute. Rothenberg hat selbst im Sinai Ausgrabungen durchgeführt)
- Michel Rauch: Sinai und Rotes Meer (= DuMont-Reise-Taschenbücher. Bd. 2141). 1. Auflage, DuMont, Köln 1997, ISBN 3-7701-4036-2.
Zunanje povezave Uredi
- Le Sinaï médiéval, entre christianisme et islam Arhivirano 2021-05-18 na Wayback Machine. par Jean-Michel Mouton, professeur d'histoire et civilisation musulmanes médiévales à l'université Lumière Lyon 2.
- Multinational Force and Observers