Stara zaveza pomeni zavezo, ki jo je Bog sklenil z Judi. Poleg tega izraz Stara zaveza pomeni tudi tisti del Svetega pisma, ki opisuje dogodke, povezane s to zavezo. Stara zaveza (ali starozavezni čas) pomeni tudi zgodovinsko obdobje, ki je povezano s to zavezo. Stari zavezi je sledila Nova zaveza, ki je povezana z delovanjem Jezusa Kristusa, zato starozavezni čas pomeni preprosto čas pred Kristusom.

Stara zaveza v obliki zvitka

Zaveza med Bogom in Judi Uredi

Sveto pismo na več mestih poroča o tem, kako je Bog dal pobudo za ustanovitev in potrditev zaveze z ljudmi:

  • Po vesoljnem potopu je Bog sklenil zavezo z Noetom in z njegovo družino. Bog je obljubil, da nikoli več ne bo uničil sveta s potopom, kot vidno znamenje zaveze pa je postavil mavrico (glej 1 Mz 9,8-17). Zaveza se nanaša na vse ljudi in tudi druga živa bitja.
  • Zaveza z Abrahamom je bila omejena na ožji krog ljudi: Bog je sklenil zavezo z Abrahamom in njegovimi potomci in jim obljubil, da bo posebej skrbel za njih in jih imel za svoje izbrano ljudstvo. Moški pripadniki izbranega ljudstva morajo zavezo potrditi s svoje strani z obrezovanjem (glej 1 Mz 17).
  • Nosilec tretje zaveze je Mojzes. Bog je rešil izraelsko ljudstvo iz egiptovske sužnosti, Izraelci pa se morajo v zameno zavezati, da bodo uravnali svoje življenje po Božjih zapovedih in Postavi, ki jo je Bog razodel po Mojzesu (glej 2 Mz 19-24).

Starozavezne knjige Uredi

Z izrazom Stara zaveza (z veliko začetnico — kot naslov) označujemo tisti del Svetega pisma, ki govori o Judovski zgodovini pred nastopom Jezusa Kristusa. Staro zavezo sestavljajo naslednje knjige:

Protokanonične knjige Uredi

Devterokanonične knjige Uredi

Nekatere protestantske krščanske skupnosti devterokanoničnih knjig ne štejejo za sestavni del Svetega pisma — imenujejo jih tudi apokrifne knjige ali apokrifi. Tudi sodobna Judovska Biblija vsebuje samo protokanonične knjige.

Jezik Stare zaveze Uredi

Izvirne knjige Stare zaveze so bile zapisane v hebrejščini. Med Judi v diaspori se je že zgodaj uveljavil grški jezik, zato so Staro zavezo kmalu prevedli v grščino. Najbolj znan grški prevod Stare zaveze se imenuje Septuaginta (oznaka LXX) in je nastal ob prehodu iz 3. v 2. stoletje pr. n. št. Septuaginto so pozneje uporabljali kristjani kot osnovo za krščansko Sveto pismo.

Eden od najbolj znanih prevodov Svetega pisma v latinščino se imenuje Vulgata in je nastal v začetku 5. stoletja n. št. Prevod je delo svetega Hieronima in vsebuje protokanonične, devterokanonične knjige in Novo zavezo.


Biblija in njeno okolje Uredi

  • Svetopisemske dežele
  • Podoba sveta
  • Rastline
  • Koledar
  • Denar
    • 1 šekel (srebrn kovanec iz ≈11,5 gramov srebra)
    • 1 mina (srebrna) = 50 šeklov (571 g srebra)
    • 1 talent (zlat) = 60 min ali ≈ 34 kg zlata
  • Uteži
    • 1 gera ≈ 0,6 gramov
    • 1 beka = 10 ger ≈ 6 g
    • 2 beki = 1 šekel ≈ 11,5 g
    • 1 mina = 50 šeklov = 571 g
    • 1 talent = 60 min ali ≈ 34 kg
  • Dolžinske mere
    • 1 palec ≈ 1,9 cm (širina palca)
    • 1 dlan ≈ 7,5 cm (širina dlani ob začetku prstov)
    • 1 ped ≈ 22,5 cm (širina roke z razkrečenimi prsti od palca do mezinca)
    • 1 komolec ≈ 45 cm (dolžina od komolca do konca sredinca)
    • 1 palica = 6 komolcev = 12 pedi = 36 dlani = 144 palcev
  • Votle mere

V času stare zaveze so bile votle mere za tekočine (olje, vino) in suhe snovi (pšenica, ječmen) različne. Imenovale so se po posodah, ki so držale določeno količino.

  • Mere za tekočine
    • 1 hin = 1/6 bata ≈ 6,5 litrov
    • 1 bat ≈ 40 l
    • 1 kor = 10 batov ≈ 400
  • Mere za suhe snovi
    • 1 sea (mernik) = 1/3 efe ≈ 13,3 litra
    • 1 efa ≈ 40 l
    • 5 ef = 1 letek ≈ 200 l
    • 10 ef = 1 homer ≈ 400 l (tudi 1 oslovski tovor)

Vsi navedeni podatki v razdelku Biblija in njeno okolje so povzeti po [1]

Glej tudi Uredi

Viri Uredi

  1. Svet Biblije-Stara zaveza, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1991

Zunanje povezave Uredi