Odpre glavni meni

Évfrat (staroperzijsko Ufrat, arabsko الفرات (al-Furat), turško Fırat, akadsko Pu-rat-tu) je grško ime za bližnjevzhodno reko, ki je zahodnejša od dveh rek (vzhodna je Tigris), ki določata Mezopotamijo. Njeno ime izvira iz staroperzijske in avestanske besede huperethuua, ki pomeni »primerna za prečkanje« ([1]).

Evfrat
Tigr-euph.png
Zemljevid povodja Tigrisa in Evfrata
Lokacija
DržaveTurčija, Sirija, Jordanija, Saudova Arabija, Kuvajt in Irak
Fizične lastnosti
IzvirVzhodna Turčija
 ⁃ nadm. višina4500 m
IzlivŠat el Arab
Dolžina2.800 km
Površina porečja765.831 km²
Pretok818 m³/s

Tok rekeUredi

 
Evfrat v sirskem mestu Deir ez-Zur

Evfrat je dolg približno 2.780 km in nastane s sotočjem dveh rek. Zahodni krak Karasu izvira v višavju vzhodne Turčije (severno od Erzuruma), vzhodni krak Murat pa odteka iz Vanskega jezera. Združita se pri mestu Malatya. Reka najprej teče skozi kanjone in soteske, nato vstopi v Sirijo, kjer se vanjo izlivata edina pomembnejša pritoka Khabir in Balikh. Tok nadaljuje čez Irak, kjer se severno od Basre združi s Tigrisom v Šat el Arab, ki se izliva v Perzijski zaliv.

Od Basre dalje se je reka prvotno razlivala v mnogo rokavov, med katerimi je nastalo obsežno močvirje, vendar je Sadam Husein v 90. letih 20. stoletja med boji proti upornim šiitom ta močvirja dal izsušiti. Po Huseinovem strmoglavljenju leta 2003 so izsuševanje zaustavili in močvirje si je že precej opomoglo.

Evfrat je ploven le z ladjami plitvega ugreza, ki lahko plujejo do iraškega mesta Hit, ki se nahaja približno 1200 km od izliva in na samo 53 m nadmorske višine. Od Hita navzgor plovba zaradi plitvin in brzic ekonomsko ni upravičena. Letno poplavljanje, do katerega pride zaradi topljenja snega v gorovjih vzhodne Turčije, je delno kontrolirano z jezovi in akumulacijskimi jezeri v gornjem toku. Približno 900 km dolg kanal povezuje Evfrat s Tigrisom in služi predvsem plovbi rečnih ladij.

Evfrat v BiblijiUredi

Po Genezi 2:14 je Evfrat ena od štirih rek (poleg Pišona, Gihona in Tigrisa), ki tečejo iz rajskega vrta. Evfrat je tudi ena od mej dežele, ki jo je Bog obljubil Abrahamu in njegovim naslednikom. V hebrejski Bibliji je večkrat omenjen kar kot »reka« (ha-nahar).

V Knjigi razodetja je prerokovano, da bo ob »koncu časa« Evfrat presahnil v pripravah na armagedonsko bitko.

V islamu nekateri Mohamedovi haditi namigujejo, da bo Evfrat presahnil in razkril neznane zaklade, kar bo povzročilo razdor in vojno.

Evfrat v zgodoviniUredi

Evfratova voda je omogočila razcvet prvih sumerskih civilizacij v 4. tisočletju pr. n. št. V njegovem porečju je bilo odkritih mnogo arheoloških najdišč, mdr. Dura-Europos, Mari, Sipar, Nipur, Šurupak, Uruk, Ur in Eridu. Kasneje je rečna dolina bila osrčje kraljestev Babilon in Asirija. Več stoletij je reka predstavljala vzhodno mejo dejanskega nadzora Egipčanov in Rimljanov ter zahodno mejo Perzijskega imperija.

SporiUredi

Podobno kot pri Tigrisu je tudi Evfrat jabolko spora glede pravic izkoriščanja vode. Turčija je v okviru razvojnega projekta za jugovzhodno Anatolijo (največji projekt v turški zgodovini vseh časov) predvidela gradnjo 22 jezov in 19 hidroelektrarn med letoma 1990 in 2005. Turške oblasti upajo, da bo projekt omogočil gospodarski razcvet te zaostale regije in obenem zmanjšal nezadovoljstvo kurdske manjšine. Domači in tuji kritiki pa opozarjajo na škodljive posledice na družbi in okolju.

Sirija je leta 1973 dogradila jez Tabka (znan tudio kot evfratski jez), za katerim je nastalo akumulacijsko Asadovo jezero, ki služi namakanju polj bombaža. Sirija je zajezila tudi oba pritoka in gradi še en jez. V Iraku deluje 7 jezov, vendar je nadzor nad vodo izgubil prioriteto v času Sadama Huseina in ponovno prišel v ospredje po njegovem padcu leta 2003. Nove iraške oblasti se bojijo, da bosta ob že siceršnjem pomanjkanju vode na Bližnjem vzhodu Turčija in Sirija porabili večino vode, preden bo sploh pritekla do Iraka. Trenutno zaradi namakanja v južnem Iraku priteče zelo malo vode do združitve s Tigrisom v Šat el Arab.

Zunanje povezaveUredi