Vatikanska knjižnica

 

Vatikanska apostolska knjižnica
Bibliotheca Apostolica Vaticana
Papež Sikst IV. imenuje Bartolomea Platino za prefekta Vatikanske knjižnice, freska Melozza da Forlìja, 1477, zdaj v Vatikanskih muzejih
Država Vatican City
Tipznanstvena knjižnica
Ustanovitev1475 (1475)
Koordinati41°54′17″N 12°27′16″E / 41.90472°N 12.45444°E / 41.90472; 12.45444Koordinati: 41°54′17″N 12°27′16″E / 41.90472°N 12.45444°E / 41.90472; 12.45444
Zbirka
Velikost
  • 75.000 codices
  • 1,1 milijonov natisnjenih knjig
Druge informacije
DirektorAngelo Vincenzo Zani
Spletna stranwww.vaticanlibrary.va
Zemljevid
Zemljevid

Vatikanska apostolska knjižnica (latinsko Bibliotheca Apostolica Vaticana, italijansko Biblioteca Apostolica Vaticana) je splošno znana kot Vatikanska knjižnica ali neuradno kot Vat. [1] Je knjižnica Svetega sedeža v Vatikanu in je nacionalna knjižnica države. Ustanovljena je bila leta 1475, čeprav je pravzaprav veliko starejša in je tudi ena najstarejših knjižnic na svetu ter vsebuje nekatere od najpomembnejših zbirk zgodovinskih besedil. Ima 75.000 kodeksov, kot tudi 1.1 milijonov knjig, v katere je vključenih približno 8500 inkunabul.[2]

Vatikanska knjižnica je znanstvena knjižnica zgodovine, prava, filozofije, znanosti in teologije. Odprta je za vsakogar, ki lahko dokaže svoje kvalifikacije in želi gradiva v knjižnici uporabiti za raziskovalne namene. Fotokopije za zasebne študije strani iz knjig, izdanih med letoma 1801 in 1990, se lahko zaprosi osebno ali po pošti.

Papež Nikolaj V. (1447–1455) si je zamislil nov Rim z obsežnimi javnimi dejavnostmi, ki bi privabljale romarje in učenjake. Ti bi pripomogli k preobrazbi mesta. Želel je ustvariti »javno knjižnico« v Rimu, ki bi veljala za institucijo humanističnih študij. Smrt mu je preprečila uresničitev načrta, vendar je njegov naslednik, Papež Sikst IV. (1471–1484), nadaljeval njegovo delo.

Vatikanski apostolski arhiv je bil ločen od knjižnice na začetku 17. stoletja in vsebuje 150.000 dodatnih gradiv.

Zgodovinska obdobja uredi

Zgodovino Vatikanske knjižnice se deli na pet obdobij: predlateransko, lateransko, avignonsko, predvatikansko in vatikansko.[3]

Predlateransko obdobje uredi

Predlateransko obdobje zajema začetne dni knjižnice, ki segajo v najzgodnejše dni Cerkve. Iz tega obdobja se je ohranila le peščica zvezkov.

Lateransko obdobje uredi

Lateransko obdobje se je začelo s selitvijo knjižnice v Lateransko palačo in je trajalo do konca 13. stoletja v času vladavine papeža Bonifacija VIII.. Umrl je leta 1303, pred smrtjo pa je uspel zbrati eno najznamenitejših zbirk iluminiranih rokopisov v Evropi. Istega leta je Lateransko palačo požgal in zbirko zaplenil Filip IV. Francoski.[4]

Avignonsko obdobje uredi

Avignonsko obdobje je bilo med avignonskim papeštvom, ko je sedem papežev zaporedno prebivalo v Avignonu v Franciji. Po Bonifacijevi smrti se je papeštvo vrnilo v Rim, kjer je močno naraslo knjižno zbiranje in vodenje evidenc.

Predvatikansko obdobje uredi

Predvatikansko obdobje je trajalo približno med letoma 1370‒1447. Knjižnica je bila v tem času razpršena z deli v Rimu, Avignonu in drugod.[5]

Vatikansko obdobje uredi

Leta 1451 si je bibliofil papež Nikolaj V. prizadeval za ustanovitev javne knjižnice v Vatikanu. Njegov motiv je bil, da bi ponovno postavil Rim kot glavno destinacijo za učenjake.[6][7] Uspel je zbrati okoli 350 grških, latinskih in hebrejskih kodeksov svojih predhodnikov, katere je združil s svojo lastno zbirko in drugimi pridobitvami. Med njimi so bili tudi rokopisi iz cesarske knjižnice v Konstantinoplu. Papež Nikolaj je svojo zbirko razširil tudi s pomočjo italijanskih in bizantinskih učenjakov, ki so zanj prevajali grške klasike iz grščine v latinščino.[7] Spodbujal je tudi vključevanje poganskih klasik.[1] Nikolaj je bil pomemben tudi pri ohranitvi številnih grških del in spisov v tem obdobju, ki jih je zbral med svojimi potovanji, in tiste, ki jih je pridobil od drugih.

Leta 1455 je zbirka zrasla na kar 1200 knjig, od tega je bilo 400 napisanih v grščini.[8]

Papež Nikolaj je umrl leta 1455. Leta 1475 je njegov naslednik papež Sikst IV. ustanovil Palatinsko knjižnico.[7] V času njegovega papeževanja je prišlo do pridobitve gradiv o teologiji, filozofiji in umetniški literaturi.[4] Število rokopisov se je skozi leta razlikovalo, v letu 1475 jih je bilo preštetih 3500,[4] leta 1481 pa 2527. Istega leta je knjižničar Bartolomeo Platina podpisal uradni popis gradiv.[9] Takrat je bila to največja zbirka knjig v zahodnem svetu.[8]

V času protireformacije je bil dostop do knjižničnih gradiv omejen po uvedbi indeksa prepovedanih knjig. To je dostop onemogočilo mnogim učenjakom, še posebej pa protestantskim. Omejitve so bile odpravljene tekom 17. stoletja, ko je papež Leon XIII. leta 1883 knjižnico uradno ponovno odprl učenjakom.

Leta 1756 je duhovnik Antonio Piaggio, ki je deloval kot kustos starodavnih rokopisov v knjižnici, izumil in uporabil stroj[10] za odvijanje prvih Herkulanejskih papirusov. To je bila naloga, ki mu je vzela več mesecev.[11]

Leta 1809 je Napoleon Bonaparte aretiral papeža Pija VII., zasegel gradiva knjižnice ter jih odpeljal v Pariz. Vrnjena so bila leta 1817, tri leta po Napoleonovem porazu in abdikaciji.[7]

Prvi večji projekt revitalizacije knjižnice se je odvijal med svetovnima vojnama na pobudo papeža Pija XI., ki je bil tudi sam učenjak in nekdanji knjižničar. Do tedaj je imela knjižnica pomanjkljivo organizacijo, saj so bili njeni knjižničarji pripravniki premalo usposobljeni. So pa zato sodelovali z mnogimi drugimi strokovnjaki.[12] Tuji raziskovalci, predvsem ameriški, so ugotavljali, kako neprimerni so bili prostori za tako pomembno zbirko. Več ameriških organizacij, vključno z American Library Association in Carnegie Endowment for International Peace, je ponudilo pomoč pri uvajanju sodobnega sistema katalogiziranja.[13] Poleg tega so bili knjižničarji iz Vatikanske knjižnice povabljeni, da obiščejo več knjižnic v ZDA, da bi se učili o delovanju sodobnih knjižnic. Obiskali so Kongresno knjižnico in knjižnice v Princetonu, Philadelphiji, Baltimoru, Pittsburghu, Chicagu, Champaignu, Torontu in Ann Arborju. Po vrnitvi v Rim je bil izveden načrt reorganizacije. Glavna cilja sta bila izdelava bibliografije avtorjev rokopisev in pa katalog inkunabul. Ko je bil projekt končan, je bila Vatikanska knjižnica ena najsodobnejših v Evropi. Ta skupna prizadevanja so poudarila pomen mednarodnih odnosov na področju knjižničarstva in leta 1929 pripeljala do ustanovitve Mednarodne zveze bibliotekarskih združenj.[12]

Leta 1992 je imela knjižnica skoraj 2 milijona katalogiziranih gradiv.

Med številnimi krajami knjižničnih gradiv, storjenih v sodobnem času, je eden najbolj znanih primerov iz leta 1995, ko je profesor umetnostne zgodovine, Anthony Melnikas, z univerze Ohio State, ukradel tri liste iz srednjeveškega rokopisa, ki so bili nekoč v lasti Francesca Petrarce.[14][15] Na enem od ukradenih listov je bila miniatura kmeta, ki mlati žito. Ameriški cariniki so v njegovem posedovanju odkrili tudi četrti list neznanega izvora. Melnikas je poskušal strani prodati trgovcu z umetninami, ta pa je na to opozoril direktorja knjižnice.[15]

Lokacija in stavba uredi

 
Starorimska skulptura, (morda) svetega Hipolita Rimskega, najdena leta 1551 v Rimu. Zdaj je v Vatikanski knjižnici.

Knjižnica je znotraj Apostolske palače, vhod pa je skozi dvorišče Belvedere.[16] Ko je papež Sikst V. naročil razširitev stavbe, je dal zgraditi tudi trinadstropni trakt tik skozi Bramantejev del Belvedera ter ga s tem prepolovil in tako bistveno spremenil Bramantejevo oblikovanje.[1] Na dnu velikega stopnišča stoji velik kip Hipolita, ki krasi vhodno dvorano La Galee.[17]

V kleti sta soba papirusov in skladišče rokopisov. V prvem nadstropju je restavratorski laboratorij, v drugem pa arhiv fotografij.[17]

Skupna dolžina vseh polic v knjižnici je 42 km.[18]

Knjižnico so zaradi prenove zaprli 17. julija 2007[19] in jo ponovno odprli 20. septembra 2010.[20] Prenova je knjižnico stala 9 milijonov evrov.[21]

Arhitektura in umetnost uredi

V Sala di Consultazione ali glavni referenčni sobi Vatikanske knjižnice je kip svetega Tomaža Akvinskega. Druga različica tega kipa (ok. 1930) stoji pod vhodnim portikom Papeške univerze svetega Tomaža Akvinskega. [a][23]

Organizacija knjižnice uredi

Katalog uredi

Zbirka je bila prvotno organizirana z zvezki, ki so se uporabljali za registracijo oziroma indeksiranje rokopisov. Ko je zbirka narasla na nekaj tisoč gradiv, so bili uporabljeni signaturni seznami.[7] Prvi sodoben sistem katalogiziranja je bil vzpostavljen pod vodstvom očeta Franziskusa Ehrla med letoma 1927 in 1939 z uporabo listkovnega katalogiziranja Kongresne knjižnice. Ehrle je postavil tudi prvi program za fotografiranje pomembnih ali redkih del.[7] Knjižnični katalog pa je bil digitaliziran v devetdesetih letih 20. stoletja. K temu je pripomogel duhovnik Leonard E. Boyle.[7]

Branje in izposoja uredi

 
Knjižna omara v Vatikanski knjižnici

V obdobju renesanse večina knjig ni bila hranjena na policah, temveč v lesenih klopeh, na katere so bile pritrjene mize. Vsaka klop je bila posvečena določeni temi. Knjige so bile priklenjene na te klopi, in če je bralec vzel knjigo, je veriga ostala pritrjena nanjo. Do začetka 17. stoletja so si smeli knjige izposojati le akademiki. Za pomembnejše knjige je sam papež izdal opomin v primeru, da so uporabniki zamujali z vrnitvijo.[7] Privilegiji za uporabo knjižnice so bili lahko tudi odvzeti zaradi kršitve hišnega reda, na primer s plezanjem po mizah. Najbolj znan primer odvzema pravic do knjižničnih storitev je primer filozofa in teologa Pica Della Mirandole, ki je izgubil pravico do uporabe knjižnice, ko je izdal knjigo o teologiji, ki je papeška kurija ni odobravala. [24] V šestdesetih letih 18. stoletja pa je zakon, ki ga je izdal papež Klemen XIII., močno omejil dostop do knjižničnega fonda.[1]

Do Vatikanske knjižnice danes lahko istočasno dostopa 200 znanstvenikov,[25] letno pa jo obišče od 4000 do 5000 ljudi, večinoma so to znanstveniki, ki opravljajo podiplomske raziskave.[21]

Zbirke uredi

 
Miniatura iz Sirskega evangelija (Vat. Syr. 559), nastala ok. 1220, blizu Mosula in kaže močan islamski vpliv

Čeprav je Vatikanska knjižnica vedno vključevala biblije, besedila cerkvenega prava in teološka dela, se je na začetku osredotočala na posvetna dela. Njena zbirka grških in latinskih klasikov je bila ključna za oživitev klasične kulture v času renesanse.[8] Najstarejši dokumenti v knjižnici segajo nazaj v 1. stoletje.[18]

Knjižnica je primarno nastala, da bi služila kot knjižnica rokopisov. To se odraža v veliki količinski razliki med rokopisi in tiskanimi gradivi v zbirki. Tiskane knjige, ki so prišle v zbirko, so namenjene izključno olajšanju študija veliko večje zbirke rokopisov.[26]

Zbirka vključuje tudi 330.000 grških, rimskih in papeških kovancev in medalj.

Vsako leto knjižnica pridobi okoli 6000 novih knjig.

Knjižnico so skozi stoletja obogatile številne zapuščine in pridobitve.

Leta 1623 je Maksimilijan I. v zahvalo za spretne politične poteze papežu Gregorju XV., ki ga je podpiral v boju proti protestantom, podaril palatinsko knjižnico v Heidelbergu, ki je vsebovala približno 3500 rokopisov. Sam jo je pravkar pridobil kot plen v tridesetletni vojni. Okoli 39 heidelberških rokopisov je bilo leta 1797 poslanih v Pariz in po Pariški pogodbi leta 1815, vrnjenih v Heidelberg. 852 drugih daritev je leta 1816 papež Pij VII. podaril Univerzi v Heidelbergu, vključno s Manesse kodeksom. Dandanes so gradiva Palatinske knjižnice v Vatikanski knjižnici.

Leta 1657 je knjižnica pridobila rokopise vojvod Urbina. Leta 1661 je postal knjižničar grški akademik Leo Allatius.

Knjižnico švedske kraljice Kristine, katere gradiva so bila večinoma vojni plen iz habsburške Prage in nemških mest med tridesetletno vojno, je po njeni smrti leta 1689 kupil papež Aleksander VIII.. Če bi knjižnica ostala v Stockholmu, bi bila vsa gradiva uničena v požaru kraljeve palače leta 1697.

Med najbolj znanimi fondi knjižnice je Vatikanski kodeks 1209, najstarejši znan, skoraj popoln, rokopis Svetega pisma. Prokopijeva Skrivna zgodovina je bila odkrita v knjižnici in objavljena leta 1623.

Papež Klemen XI. je poslal učenjake na Vzhod, z namenom, da bi ti prinesli rokopise in na splošno velja za ustanovitelja orientalskega oddelka knjižnice.[7]

Leta 1959 je bila ustanovljena Filmoteka.[27] Te ne smemo zamenjati z Vatikansko filmsko knjižnico, ki je bila ustanovljena leta 1953 na Univerzi sv. Louisa v Sv. Louisu v Misouriju.

Knjižnica ima tudi veliko zbirko besedil, povezanih s hinduizmom.[28]

Med obnavljanjem knjižnice med letoma 2007 in 2010 je bilo vseh 70.000 zvezkov v knjižnici, označenih z elektronskimi čipi, da bi s tem preprečili krajo.[21]

Artefakti in rokopisi uredi

 
Dantejev Pekel, barvna risba na pergamentu Sandra Botticellija (ok. 1840)
 
Wandalbert von Prüm, julij, martirologij (ok. 860)

V zbirko so vključeni tudi Iluminirani rokopisi in:

Krščanski rokopisi uredi

  • Vatikanski kodeks 1209, eno najstarejših ohranjenih svetih pisem v grščini
  • Barberinijevi evangeliji
  • Gelasov zakramentar, ena najstarejših knjig o krščanskem bogoslužju.
  • Joshua Roll (bizantinski rokopis)
  • Lorschov evangelij (Codex Aureus of Lorsch), iluminirana evangelijska knjiga, napisana in ilustrirana med letoma 778 in 820. Razporejena je po različnih muzejih. Zadnjo platnico ima izrezljano iz slonovine.
  • Lukov in Janezov evangelij
  • Menologij Bazilija II.[29]
  • Vatikanski hrvaški molitvenik
  • Trije fragmenti stare saške Geneze in en fragment Helianda sestavljajo Palatinus Latinus 1447 [30]
  • Karolinške knjige

Klasična grška in latinska besedila uredi

  • Vatikanski Vergilij (Vergilius Vaticanus)
  • Rimski Vergilij (Vergilius Romanus)
  • Avgustov Vergilij (Vergilius Augusteus), štirje listi so v Vatikanski knjižnici, 3 listi v Berlinski državni knjižnici[31]
  • Codex Vaticanus Ottobonianus Latinus 1829, znan tudi kot Codex Romanus, je eden od treh najpomembnejših rokopisov, ki ohranjajo pesmi Catulla
  • Vatikanski rokopis (Codex Vaticanus Latinus) 3868, eden najstarejših in najdragocenejših ohranjenih rokopisov grške Biblije[32]
  • Deli Evklidovih elementov, eno najstarejših grških besedil o Pitagorovem izreku[1]

Srednjeveška grška in latinska besedila uredi

  • Codex Vaticano Rossi 215, fragmenti Rossijevega kodeksa [33]
  • Vaticanus Graecus 1001, originalni rokopis Prokopijeve Tajne zgodovine [34]
  • De arte venandi cum avibus, latinska razprava o sokolstvu, v formatu pergamentnega kodeksa v dveh stolpcih, napisana v 40-ih letih 13. stoletja.

Drugo uredi

  • Codex Borgia, obsežen mezoameriški rokopis, ki prikazuje mitologijo in temeljne obrede v hieroglifskih besedilih in ikonografiji, narejen iz živalskih kož
  • Codex Vat. Arabo 368, edini rokopis Hadith Bayad wa Riyad, arabske ljubezenske zgodbe [35]
  • Codex Vaticanus 3738, Codex Ríos [36] italijanski prevod španskega kolonialnega rokopisa s kopijami azteških slik iz izvirnega Codexa Telleriano-Remensis, ki naj bi ga leta 1566 napisal dominikanski pater Ríos
  • Borgiani Siriaci 175, rokopisni zvitek Diwan Abatur, mandejsko besedilo [37]

Korani uredi

Knjižnica vsebuje več kot 100 rokopisov Korana iz različnih zbirk, ki jih je katalogiziral italijansko-judovski jezikoslovec Giorgio Levi Della Vida: Vaticani arabi 73; Borgiani Arabi 25; Barberiniani orientali 11; Rossiani 2. Največji rokopis v knjižnici, Vat. Ar. 1484 , meri 540x420 mm. Najmanjši rokopis Vat. Ar. 924 je krog s premerom 45 mm ohranjen v osmerokotni škatli.[38]

Projekti digitalizacije uredi

Leta 2012 so bili objavljeni načrti za digitalizacijo milijonov strani gradiva iz Vatikanske knjižnice v sodelovanju z Bodleian Library, Univerze v Oxfordu.

20. marca 2014 je Sveti sedež objavil, da sta družba NTT Data Corporation in knjižnica sklenila dogovor o digitalizaciji približno 3000 rokopisov v obdobju štirih let.[39] NTT je podaril opremo, katere vrednost je ocenjena na 18 milijonov evrov.[40] Obstaja možnost tudi naknadne digitalizacije 79.000 knjižničnih gradiv. Ti bodo v obliki slik visoke ločljivosti, ki bodo na voljo na spletni strani knjižnice. Gradivo bo shranjeno na strežniku, ki ga bo zagotovil EMC.[41]

DigiVatLib je ime digitalne Vatikanske knjižnice. Omogoča brezplačen dostop do digitaliziranih zbirk rokopisov in inkunabul.[42]

Na skeniranje dokumentov vpliva tudi material, uporabljen za izdelavo besedil. Knjige, ki vsebujejo zlato in srebro v okrasju, zahtevajo posebno opremo za skeniranje. Digitalne kopije se shranjujejo s protokolom CIFS iz strojne opreme za shranjevanje v omrežju Dell EMC.[18]

Sorodne knjižnice uredi

Vatikanski apostolski arhiv uredi

Vatikanski apostolski arhiv, ki se nahaja v Vatikanu, je osrednji arhiv za vse dokumente in zapise, ki jih je kadarkoli proizvedel ali izdal Sveti sedež, kar vključuje državne listine, korespondence, papeške računovodske knjige [43] in številne druge dokumente, ki jih je zbrala cerkev skozi stoletja. V 17. stoletju so bili arhivi po ukazu papeža Pavla V. ločeni od Vatikanske knjižnice, kjer so imeli raziskovalci zelo omejen dostop do njih, in so ostali popolnoma zaprti za tujce do leta 1881, ko jih je papež Leon XIII. odprl raziskovalcem. [44]

Vatikanska filmska knjižnica uredi

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Mendelsohn, Daniel (3. januar 2011). »God's Librarians«. The New Yorker. Zv. 86, št. 42. str. 24. ISSN 0028-792X. Pridobljeno 3. avgusta 2014.
  2. »The Vatican Library Goes Online and Digitizes Tens of Thousands of Manuscripts, Books, Coins, and More«. Open Culture. 6. januar 2020. Pridobljeno 5. aprila 2022.
  3. Strayer, Joseph, ur. (1989). Dictionary of the Middle Ages. Scribner. ISBN 0684190737.
  4. 4,0 4,1 4,2 Wiegand, ur. (1994). Encyclopedia of Library History. New York: Garland. str. 653. ISBN 0824057872.
  5. Mycue, David (1981). »Founder of the Vatican Library: Nicholas V or Sixtus IV?«. The Journal of Library History. University of Texas Press. 16 (1): 121–133. JSTOR 25541179. Pridobljeno 7. oktobra 2020.
  6. Bloom, Ocker. »The Vatican Library and its History«. Ibiblio. Pridobljeno 1. avgusta 2014.
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 7,6 7,7 7,8 Meert, Deborah. »A History of the Vatican Library«. capping.slis.ualberta.ca. University of Alberta. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. decembra 2013. Pridobljeno 31. julija 2014.
  8. 8,0 8,1 8,2 »The Library of Congress: Rome Reborn: The Vatican Library & Renaissance Culture - The Vatican Library - The City Reborn: How the City Came Back to Life«. Library of Congress. Pridobljeno 2. avgusta 2014.
  9. Clark, John Willis (1899). On the Vatican Library of Sixtus IV.
  10. Giacomo Castrucci (1856). »Tesoro letterario di Ercolano, ossia, La reale officina dei papiri ercolanesi«.
  11. »Herculaneum Papyri in the National Library in Naples«. The Phraser. 2015.
  12. 12,0 12,1 Vincenti, Raffaella (2020). »The Vatican Library and the IFLA between 1928 and 1929«. Journal of Education for Library and Information Science (v angleščini). 61 (3): 308–318. doi:10.3138/jelis.61.3.2020-0019. ISSN 0748-5786.
  13. Patrick Valentine (2010). »<i>The Vatican Library and the Carnegie Endowment for International Peace: The History, Impact, and Influence of Their Collaboration (1927–1947)</i> (review)«. Libraries & the Cultural Record. 45 (4): 503–504. doi:10.1353/lac.2010.0025. ISSN 1932-9555.
  14. HONAN, WILLIAM H. (30. maj 1995). »Teacher Tied to Stolen Manuscript Pages Faced Prior Ethics Questions, Colleagues Say«. The New York Times. Pridobljeno 1. avgusta 2014.
  15. 15,0 15,1 MONTALBANO, WILLIAM D. (25. maj 1995). »U.S. Scholar Suspected in Theft of Manuscript Pages«. Los Angeles Times. Pridobljeno 1. avgusta 2014.
  16. »Vatican Apostolic Library«. Vaticanstate.va. Pridobljeno 28. julija 2014.
  17. 17,0 17,1 »The Pope's Visit to the Vatican Library«. L'Osservatore Romano. 19. december 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. avgusta 2014. Pridobljeno 5. aprila 2022.
  18. 18,0 18,1 18,2 Del Nibletto, Paolo (6. maj 2014). »The Vatican Library CIO's sacred mission: To digitize everything«. itworldcanada.com. IT World Canada. Pridobljeno 28. julija 2014.
  19. Willey, David (17. julij 2007). »Vatican Library closure irks scholars«. BBC News. Pridobljeno 17. julija 2007.
  20. »Vatican Library Homepage«. Pridobljeno 13. septembra 2010.
  21. 21,0 21,1 21,2 Winfield, Nicole (15. november 2010). »Vatican library reopens after 3-year restoration«. NBC News. Pridobljeno 28. julija 2014.
  22. Hendrix, John (2003). History and culture in Italy. University Press of America. ISBN 9780761826286. Pridobljeno 9. septembra 2012.
  23. Vaticana, Biblioteca Apostolica (1893). Nel giubileo episcopale di Leone XIII. omaggio della Biblioteca vaticana XIX febbraio anno MDCCCXCIII. Pridobljeno 9. septembra 2012.
  24. »The Library of Congress: Rome Reborn: The Vatican Library & Renaissance Culture - The Vatican Library - A Library Takes Shape: Books, Benches, and Borrowers«. Library of Congress. Pridobljeno 2. avgusta 2014.
  25. Taylor, Lesley Ciarula (2. maj 2013). »Digitizing history: 82,000-manuscript collection Vatican Library goes online«. Toronto Star. Pridobljeno 28. julija 2014.
  26. »The Vatican Palace, as a Scientific Institute«. Catholic Encyclopedia. New Advent. Pridobljeno 2. avgusta 2014.
  27. »Statute of the Vatican Film Library«. vatican.va. Pridobljeno 28. julija 2014.
  28. »Vatican Library carries extensive collection of ancient Hindu scriptures«. eurasia review. 29. junij 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. julija 2014. Pridobljeno 28. julija 2014.
  29. John W. Wohlfarth (1. september 2001). Elysium. AuthorHouse. str. 128. ISBN 978-0-7596-5406-8.
  30. John M. Jeep (2001). Medieval Germany: An Encyclopedia. Psychology Press. str. 57. ISBN 978-0-8240-7644-3.
  31. Vergilius Augusteus : vollst. Faks.-Ausg. im Originalformat : Codex Vaticanus Latinus 3256 d. Biblioteca apostolica vaticana u. Codex Latinus fol. 416 d. Staatsbibliothek Preussischer Kulturbesitz. Catalog - UW-Madison Libraries. University of Wisconsin Madison Libraries. 1976. Pridobljeno 29. julija 2014.
  32. C. R. Dodwell (2000). Anglo-Saxon Gestures and the Roman Stage. Cambridge University Press. str. 3. ISBN 978-0-521-66188-1.
  33. Christopher Kleinhenz (8. januar 2004). Medieval Italy: An Encyclopedia. Routledge. str. 136. ISBN 978-1-135-94880-1.
  34. Charney, Noah (16. november 2011). »Vatican Mysteries: What's So Secret about Procopius' "Secret History?"«. Blouinartinfo. Louise Blouin Media. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. februarja 2014. Pridobljeno 28. julija 2014.
  35. D’Ottone, Arianna (2010). »Il manoscritto Vaticano arabo 368: Hadith Bayad wa Riyad. Il codice, il testo, le immagini«. Rivista di Storia della Miniatura (v italijanščini). Centro Di. 14: 55. Pridobljeno 25. julija 2014.
  36. »FAMSI - Akademische Druck - u. Verlagsanstalt - Graz - Codex Vaticanus 3738«. Akademische Druck - u. Verlagsanstalt - Graz CODICES. FAMSI. Pridobljeno 29. julija 2014.
  37. Van Rompay, Sandi (2010). »The Tree Šatrin and its Place in Mandaean Art«. ARAM Periodical. 22: 183–207. doi:10.2143/ARAM.22.0.2131037.
  38. Gozeler, Ezra (2017). »A Study on Qurʾān Manuscripts in the Vatican Library in terms of Physical and Content Features«. Cumhuriyet Flahiyat Dergisi-Cumhuriyet Theology Journal. 21 (3). Pridobljeno 5. aprila 2022.
  39. McKenna, Josephine (20. marec 2014). »Vatican library plans to digitise 82,000 of its most valuable manuscripts«. The Daily Telegraph. Pridobljeno 23. marca 2014. {{navedi novice}}: Prezrt neznani parameter |rchiveurl= (pomoč)
  40. Denti, Antonio (20. marec 2014). »Vatican library will digitize its archives and put them online«. Reuters. Pridobljeno 28. julija 2014.
  41. Greiner, Lynn (23. julij 2014). »Storage giant EMC looks to ease concerns about Flash technology«. Financial Post.com. Pridobljeno 28. julija 2014.
  42. »DigiVatLib«. digi.vatlib.it. Pridobljeno 17. januarja 2017.
  43. von Pastor, Ludwig Freiherr (1906). The History of the Popes: From the Close of the Middle Ages. Drawn from the Secret Archives of the Vatican and Other Original Sources, Volume 3. Trübner & Company Ltd. str. 31. Pridobljeno 28. julija 2014. papal account books.
  44. »Table of Admittances to the Vatican Secret Archives in the Last Years«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. maja 2011.

Vatikanska filmska knjižnica v Sv. Louisu v Misouriju je edina vatikanska zbirka, ki jea zunaj Vatikana in vsebuje več kot 37.000 mikrofilmov. Nahaja se v knjižnici Pija XII. na kampusu Univerze sv. Louis.[1] Knjižnico je ustvaril Lowrie J. Daly (1914–2000) s pomočjo financiranja s strani Kolumbovih vitezov.[2] Cilj je bil narediti vatikanske in druge dokumente bolj dostopne raziskovalcem v Severni Ameriki.[3]

Mikrofilmanje vatikanskih rokopisov se je začelo leta 1951. To je takrat veljalo za največji projekt mikrofilmanja, ki je bil kadarkoli izveden.[4] Knjižnica se je odprla leta 1953, leta 1959 pa se je preselila na kampus univerze St. Louis, v spominsko knjižnico Pija XII. Prvi knjižničar je bil Charles J. Ermatinger, ki je služboval do leta 2000. Leta 2007 je knjižnica proizvedla več kot 37.000 mikrofilmov rokopisov z gradivom v grščini, latinščini, arabščini, hebrejščini, v etiopskem jeziku ter mnogih drugih zahodnoevropskih jezikih.[5]

Osebje uredi

Glavni vodja knjižnice je bil skozi stoletja imenovan kardinal, katerega uradni naziv je bil kardinal knjižničar.[6] To so pogosto bili ugledni učenjaki.[6] Po ponovnem odprtju knjižnice leta 1883 je papež Leon XIII. naziv spremenil v prefekta.[6] [7][8]

Seznam knjižničarjev uredi

(P) označuje osebe, ki so delovali kot knjižničarji, niso bili pa kardinali.[9]

Ime Življenjska doba Naziv Čas delovanja[10][11]
Marcello Cervini 1501–1555 Bibliothecarius I 1550‒1555
Roberto de' Nobili 1541–1559 Bibliothecarius II 1555–1559
Alfonso Carafa 1540–1565 Bibliothecarius III 1559–1565
Marcantonio da Mula 1506–1572 Bibliothecarius IV 1565–1572[12]
Guglielmo Sirleto 1514–1585 Bibliothecarius V 1572–1585
Antonio Carafa 1538–1591 Bibliothecarius VI 1585‒1591
Marco Antonio Colonna 1523 ca.–1597 Bibliothecarius VII 1591–1597
Cesare Baronio 1538–1607 Bibliothecarius VIII 1597–1607[13]
Ludovico de Torres 1552–1609 Bibliothecarius IX 1607–1609
Scipione Borghese Caffarelli 1576–1633 Bibliothecarius X 1609–1618[14]
Scipione Cobelluzzi 1564–1626 Bibliothecarius XI 1618–1626
Francesco Barberini 1597–1679 Bibliothecarius XII 1626–1633
Antonio Barberini 1569–1646 Bibliothecarius XIII 1633–1646
Orazio Giustiniani 1580–1649 Bibliothecarius XIV 1646–1649
Luigi Capponi 1583–1659 Bibliothecarius XV 1649–1659
Flavio Chigi 1631–1693 Bibliothecarius XVI 1659–1681[15]
Lorenzo Brancati 1612–1693 Bibliothecarius XVII 1681–1693
Girolamo Casanate 1620–1700 Bibliothecarius XVIII 1693–1700
Enrico Noris 1631–1704 Bibliothecarius XIX 1700–1704
Benedetto Pamphili 1653–1730 Bibliothecarius XX 1704–1730
Angelo Maria Querini 1680–1755 Bibliothecarius XXI 1730–1755
Domenico Passionei 1682–1761 Bibliothecarius XXII 1741–1755(P)

1755–1761
Alessandro Albani 1692–1779 Bibliothecarius XXIII 1761–1779
Francesco Saverio de Zelada 1717–1801 Bibliothecarius XXIV 1779–1801
Luigi Valenti Gonzaga 1725–1808 Bibliothecarius XXV 1802–1808
Giulio Maria della Somaglia 1744–1830 Bibliothecarius XXVI 1827–1830
Giuseppe Albani 1750–1834 Bibliothecarius XXVII 1830–1834
Luigi Lambruschini 1776–1854 Bibliothecarius XXVIII 1834–1853
Angelo Mai 1782–1854 Bibliothecarius XXIX 1853–1854
Antonio Tosti 1776–1866 Bibliothecarius XXX 1860–1866
Jean Baptiste François Pitra 1812–1889 Bibliothecarius XXXI 1869–1889[16]
Placido Maria Schiaffino 1829–1889 Bibliothecarius XXXII 1889–1889
Alfonso Capecelatro 1824–1912 Bibliothecarius XXXIII 1890–1912[17]
Mariano Rampolla del Tindaro 1843–1913 Bibliothecarius XXXIV 1912–1913
Francesco di Paola Cassetta 1841–1919 Bibliothecarius XXXV 1914–1919
Aidan [Francis Neil] Gasquet 1845–1929 Bibliothecarius XXXVI 1919–1929
Franz Ehrle 1845–1934 Bibliothecarius XXXVII 1929–1934
Giovanni Mercati 1866–1957 Bibliothecarius XXXVIII 1936–1957
Eugène Tisserant 1884–1972 Bibliothecarius XXXIX 1957–1971
Antonio Samoré 1905–1983 Bibliothecarius XL 1974–1983
Alfons Maria Stickler 1910–2007 Bibliothecarius XLI 1983–1985(P)

1985–1988
Antonio María Javierre Ortas 1921–2007 Bibliothecarius XLII 1988–1992
Luigi Poggi 1917–2010[18] Bibliothecarius XLIII 1992–1994(P)

1994–1997
Jorge María Mejía 1923–2014 Bibliothecarius XLIV 1998‒2003
Jean-Louis Tauran 1943–2018 Bibliothecarius XLV 2003–2007
Raffaele Farina 1933– Bibliothecarius XLVI 2007–2012
Jean-Louis Bruguès 1943– Bibliothecarius XLVII 2012‒2018
José Tolentino de Mendonça 1965– Bibliothecarius XLVIII 2018–2022
Angelo Vincenzo Zani 1950– Bibliothecarius XLIX 2022‒
  1. »Knights of Columbus Vatican Film Library - Home Page«. slu.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. avgusta 2017. Pridobljeno 13. novembra 2007.
  2. »LOWRIE J. DALY, S.J., MEMORIAL LECTURE ON MANUSCRIPT STUDIES«. Libraries at Saint Louis University. Saint Louis University. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. julija 2014. Pridobljeno 29. julija 2014.
  3. C. Krohn, Ernst (Junij 1957). »Notes Second Series, Vol. 14, No. 3«. Notes. Music Library Association. 14 (3): 317–324. doi:10.2307/891821. JSTOR 891821.
  4. »Kentucky New Era - Aug 14, 1954«. Kentucky New Era. 14. avgust 1954. Pridobljeno 30. julija 2014.
  5. »Vatican Archives Papal Library Registers«. Saint Louis University. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. novembra 2022. Pridobljeno 5. aprila 2022.
  6. 6,0 6,1 6,2 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani UofA, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  7. »Government | Sito ufficiale dell'Archivio Segreto Vaticano – Città del Vaticano«. Archiviosegretovaticano.va. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. januarja 2014. Pridobljeno 7. oktobra 2013.
  8. »BAV - Biblioteca Apostolica Vaticana«. Vaticanlibrary.va. Pridobljeno 7. oktobra 2013.
  9. Guruge, Anura. »Replacement For Cardinal Farina As The Archivist; Cardinal Antonelli's Replacement, Vincenzo Paglia, Immediately A Cardinalabili«. Popes and Papacy. Pridobljeno 2. avgusta 2014.
  10. »Vatican Library History«. Vaticanlibrary.va. Pridobljeno 7. oktobra 2013.
  11. »Vatican Apostolic Library - Institute Connected with the Holy See«. GCatholic.org. Pridobljeno 7. oktobra 2013.
  12. »Cardinals of the Holy Roman Church - Consistory of February 26, 1561 (II)«. 5. avgust 2006. Pridobljeno 10. julija 2013.
  13. »Cardinals of the Holy Roman Church - Consistory of September June 5, 1596 (II)«. 15. april 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. januarja 2018. Pridobljeno 7. oktobra 2013.
  14. »Cardinals of the Holy Roman Church - Consistory of July 18, 1605 (I)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. maja 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2013.
  15. »Cardinals of the Holy Roman Church - Consistory of April 9, 1657 (I)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2013. Pridobljeno 7. oktobra 2013.
  16. »Cardinals of the Holy Roman Church - Consistory of March 16, 1863 (XIII)«. Pridobljeno 7. oktobra 2013.
  17. »Cardinals of the Holy Roman Church - Consistory of July 27, 1885 (VIII)«. Pridobljeno 7. oktobra 2013.
  18. »Cardinals of the Holy Roman Church - Luigi Poggi«. Pridobljeno 7. oktobra 2013.

Opombe uredi

  1. This sculpture is described in the following words: "S. Tommaso seduto, nella sinistra tiene il libro della Summa theologica, mentre stende la destra in atto di proteggere la scienza cristiana. Quindi non siede sulla cattedra di dottore, ma sul trono di sovrano protettore; stende il braccio a rassicurare, non a dimostrare. Ha in testa il dottorale berretto, e conservando il suo tipo tradizionale, rivela nel volto e nell'atteggiamento l'uomo profondamente dotto. L'autore non ha avuto da ispirarsi in altr'opera che esistesse sul soggetto, quindi ha dovuto, può dirsi, creare questo tipo, ed è riuscito originale e felice nella sua creazione."[22]

Sklici uredi

Navedena dela uredi

Nadaljnje branje uredi

Zunanje povezave uredi