Wikipedija

Rudnik Trepča

Rudniki Trepča (albansko Miniera e Trepçës, srbsko Рудник Трепча / Rudnik Trepča) so velik industrijski kompleks na Kosovu,[Op. 1] ki je 9 km severovzhodno od Kosovske Mitrovice.[1] Rudnik je na južnih pobočjih Kopaonika, med vrhovoma Crni Vrh (1364 m) in Majdan (1268 m), in je največji evropski rudnik svinca, cinka in srebra.[2][3]

Trepča je bila s 23.000 zaposlenimi nekoč eno največjih podjetij v Jugoslaviji. V 1930-ih je britanska družba Selection Trust pridobila pravice za izkoriščanje rudnika Stari Trg blizu Mitrovice.[4] Po drugi svetovni vojni se je pod socialističnim vodstvom podjetje še razširilo.

Splošno

uredi

Podjetje Trepča je bilo konglomerat 40 rudnikov in tovarn, ki so bili večinoma na Kosovu, pa tudi na lokacijah v Črni gori. Toda srce delovanja in vir večine surovin je ogromen rudarski kompleks vzhodno od Kosovske Mitrovice na severu Kosova, znan že od rimskih časov.[5]

 
Notranjost rudnika Trepča

Po zaprtju več rudnikov in tovarn v poznih 1980-ih in 1990-ih, rudarski kompleks Trepča na Kosovu zdaj obsega le sedem rudnikov svinca in cinka, tri zgoščevalne, eno topilnico in eno cinkarno. Rudniki so razvrščeni glede na njihovo geografsko lokacijo:

  • Severna veriga: Rudnik Belo Brdo, Rudnik Crnac in Žuta Prlina
  • Srednja veriga: Rudnik Stari Trg
  • Južna veriga: rudnik Hajvalia, rudnik Novo Brdo in rudnik Kišnica [6]

To je vse, kar je ostalo od ogromnega kompleksa, ki je v 1980-ih zaposloval 20.000 delavcev in je predstavljal 70 % vseh rudnih bogastva Jugoslavije.[7]

Rudniki imajo še vedno rezerve 60,5 milijona ton rude s 4,96 % svinca, 3,3 % cinka in 74,4 g/tono srebra, kar pomeni tri milijone ton svinca, dva milijona ton cinka in 4500 ton srebra.[8]

Zgodovina

uredi

Srednji vek

uredi

Izvor

uredi

Stari Trg je eden redkih rudnikov, ki je deloval že od rimskega obdobja.[9] V Rimskem cesarstvu so bile zgrajene številne stavbe, vključno s trdnjave, vodnjaki itd. Glavna trdnjava je bila zgrajena za rimsko mesto Municipium Dardanorum, ki je bilo glavno mesto rimske province Dardanija. Z razpadom Rimskega cesarstva in slovanskimi migracijami se je rudarska dejavnost zmanjšala, kar je povzročilo zaprtje do poznega srednjega veka (1000–1492). Dolga zgodovina zaporednih dotokov bizantinskega, bolgarskega, srbskega, albanskega in turškega ljudstva pomaga razložiti kulturno mešanje in dediščino starih zamer, ki so podlaga za kaos v 1990-ih.[10]

Razvoj

uredi
 
Miniatura v prepisu rudarskega zakona Stefana Lazarevića iz 16. stoletja, izdelanem za Novo Brdo leta 1412.

V času svojega vladanja (1243–76) je kralj Štefan Uroš I. povabil saške rudarje v Srbijo, da bi razvili državne rudnike. Sasi (Srbi so jih imenovali Sasi) so zgradili naselja in cerkve okoli rudnikov in jim je bilo omogočeno, da so ohranili svojo identiteto. Rudnik Trepča je verjetno nastal v drugi polovici 13. stoletja, saj je bil prvič omenjen leta 1303 v eni listini papeža Bonifacija VIII.. Ker je bil Stari Trg eden najbogatejših evropskih rudnikov svinca, cinka, srebra in zlata, je kralj Štefan Milutin tam postavil kovnico kovancev, ki je delovala več kot stoletje. Cesar Štefan Dušan je za upravljanje Trepče imenoval posebnega kneza. Svoj vrhunec je rudnik dosegel v času vladavine Dušanovega naslednika, cesarja Uroša V.. 11. marca 1363 je Štefan Uroš V. podelil Vuku Brankoviću naziv »vladar Drenice, Kosova in Trepče«. Trepčo je upravljal Branković do leta 1396, ko so ga zajeli Osmani. Trepča, znana tudi kot veliko trgovsko mesto, je imela predstavnike iz bogatih trgovskih mest, kot sta Split in Kotor na Jadranu, trgovsko mesto Dubrovnik pa je imenovalo konzula. Tako kot pri drugih rudnikih v srednjeveški Srbiji (Brskovo, Rudnik, Janjevo, Novo Brdo) se je okrog Trepče razvilo tržno mesto.[11]

Rudarska dejavnost je ustrezala potrebam zaporednih gospostev in njihovih suzerenov, saj je financirala vojaške dejavnosti, kot je gradnja utrdb ob dolini Ibra za zaščito pred osmanskimi grožnjami. 15. junija 1389 se je ducat kilometrov južno od Trepče zgodila znamenita Kosovska bitka. Leta 1390/91 je Srbija postala osmanski vazal, vendar je rudnik še naprej normalno deloval. Leta 1455 so Osmani pod sultanom Mehmedom Osvajalcem zavzeli Trepčo.

Zaton

uredi

Pod osmansko oblastjo so se Trepča in vsi drugi rudniki (kot Novo Brdo) začeli prazniti in propadati. Med avstro-turško vojno od 1683 do 1699 sta bila mesto Trepča in njen rudnik leta 1685 uničena. Leta 1690 je sledila množična depopulacija zaradi velikega preseljevanja Srbov in rudarska dejavnost popolnoma prenehala.[12]

Ponovna oživitev v 20. stoletju

uredi

Selection Trust

uredi
 
Pogodba, sklenjena med British Selection Trust in rudniki Trepča

Po koncu prve svetovne vojne je novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (bodoča Jugoslavija) sprožila geološke raziskave srednjeveških rudnikov rude, da bi olajšala plačevanje vojnih kreditov. Predsednik vlade Nikola Pašić, ki je postal koncesionar rudišč Stari Trg, je za raziskave najel P.Tućana. Tućan je poročal o ogromnih najdbah rude.

Leta 1925 je britansko podjetje Selection Trust izvedlo velik raziskovalni program, ki je ocenilo ogromen potencial nahajališča rude in leta 1926 pridobilo koncesijo. Koncesijo je pridobil sir Alfred Chester Beatty, britanski industrialec rojen v Ameriki, ki je ustanovil Selection Trust z vzdevkom "Kralj bakra" od Radeta Pašića, sina Nikole Pašića. Beatty je postal prvi lastnik in vodja sodobnih rudnikov Trepča.[13] 9. septembra 1927 je v Londonu ustanovil podružnico Trepča Mines Limited in pod tem imenom so rudniki delovali vse do konca druge svetovne vojne, zato je v ustanovitvenem aktu poznejšega podjetja pisalo: »Ustanovljeno 9. decembra 1927, Broad in sin, 1 Great Winchester Street, London ECZ".[14]

Izkoriščanje rude se je začelo leta 1930 (»Prvi rov« v Starem Trgu). 14. avgusta 1930 so na istem mestu kot starodavna srednjeveška jama odprli flotacijo v Zvečanu (Stan Trg).[15] Ime Stan Trg je napačen tisk britanske uprave rudnika, ki izhaja iz toponima Stari Trg, ki v srbščini pomeni staro mesto ali stara tržnica. Presenetljivo je, da očitna tiskarska napaka ni bila popravljena v nobenem kasnejšem dokumentu ali rudarskem načrtu. Flotacija v Zvečanu je delovala do 31. marca 1941. V tem času je predelala 6 milijonov ton rude. Rudo so do flotacije prevažali najprej z volovskimi vpregami, dokler ni bila zgrajena 6,5 km dolga industrijska žičnica. Leta 1939 je v Zvečanu začela delovati topilnica in rafinerija svinca.

Med nemško okupacijo Jugoslavije v drugi svetovni vojni je Stari trg, osrednji rudnik, dobavljal 40 odstotkov svinca, ki se je uporabljal v nacistični vojni industriji.[16] Po invaziji na Jugoslavijo pod vodstvom Nemcev aprila 1941 je bila večina današnjega Kosova priključena Kraljevini Italiji, območje okoli Trepče pa je bilo del Nemške srbske države. Rudniki so bili pod neposredno nemško upravo, kar je omogočalo nadaljnji dotok mineralov za proizvodnjo streliva in podmorniških baterij. Proizvodnja teh izdelkov se je nadaljevala v obdobju po letu 1945, v novi, komunistični Jugoslaviji.

Širitev po drugi svetovni vojni

uredi

Od leta 1939 je bil kompleks večkrat razširjen in rekonstruiran. Potem ko so ga prevzeli nacisti, je Titova SFR Jugoslavija podjetje nacionalizirala. Ob 40. obletnici je bila 9. decembra 1967 odprta nova talilnica svinca (takrat 4. največja na svetu), tako tovarna za elektrolizo cinka in obrat za avtomobilske akumulatorje.[17] Nova flotacija v Zvečanu je bila zgrajena leta 1985, in prvi predor bližje Staremu trgu. Znamenitost kompleksa Zvečan je 303 metre visok (994 ft) industrijski dimnik.[18]

Od leta 1930 do 1985 je bilo predelanih 131 milijonov ton svinčeve in cinkove rude. Do prenehanja proizvodnje leta 2000 je zgodovinska skupna proizvodnja vključevala: 3,3 milijona ton rafiniranega svinca, 4100 ton rafiniranega srebra in 3300 ton bizmuta. Izračunano na pariteto leta 2017, je bila proizvodnja kompleksa 360 milijonov dolarjev leta 1975 in 340 milijonov dolarjev leta 1987.

Leta 1985 je bila Trepča 1. in 5. največja talilnica surovega svinca v Evropi in ena največjih za predelavo cinka. Proizvodne zmogljivosti so vključevale: 3,5 milijona ton rude, 165.000 ton surovega svinca, 110.000 ton rafiniranega svinca, 40.000 ton elektrolitskega cinka, 100 ton finega srebra, 100 ton rafiniranega bizmuta, 20 ton zlata, 20 kg zlata. 20.000 ton svinčenih baterij, 280.000 ton žveplove kisline, 100.000 ton žveplo-fosfata in 150.000 ton sestavljenih gnojil. V Jugoslaviji je proizvedla več kot 80 % rafiniranega svinca in več kot 50 % rafiniranega cinka.

Rudarska stavka 1989

uredi

Stavka kosovskih rudarjev iz leta 1989 je bila gladovna stavka, ki so jo 20. februarja 1989 začeli nekateri delavci Rudnikov Trepče proti odpravi avtonomije Pokrajine Kosovo s strani Socialistične republike Srbije.[19] Stavka je hitro dobila podporo v Sloveniji in na Hrvaškem, v Beogradu pa so potekali protesti proti slovenskim, albanskim in hrvaškim zahtevam po decentralizaciji. Stavkovni svet je ubesedil deset zahtev, med drugim upoštevanje ustave iz leta 1974, ustavitev domnevne šovinistične in hegemonistične politike tistega časa, amnestijo za voditelje stavke itd.[20] Stavka je trajala osem dni in je bila znana kot najdaljša podzemna stavka doslej. Končno se je končalo po hospitalizaciji 180 rudarjev in odstopu voditeljev promiloševićevskih voditeljev Rahmana Morine, Ali Šukrija in Husamedina Azemija.

Propad

uredi

Ta kompleks je v zadnjih petnajstih letih postopoma propadal zaradi razlogov, kot so zastarele instalacije; zanemarjanje in pomanjkanje vzdrževanja, popravil in ponovnega vlaganja; odsotnost nadzora nad proizvodnjo; rop opreme in delavnic,[21] ter vodje rudnika "Milošević aparatčika" Novaka Bjelica.[22] Poskusi privatizacije so ostali brez velikega spremljanja. Znižanje ocene se je od leta 1990 povečalo z zmanjšanjem avtonomije Kosova s strani Beograda, naraščajočimi etnopolitičnimi napetostmi in odstopom večine albanskih delavcev.

Takrat je bilo ocenjenih 25.000 ton onesnaženja z žveplovim dioksidom na leto izpuščenih iz dimne cevi, ravni svinca v zraku pa so narasle na več kot 100-krat sprejemljive ravni v EU.

18. septembra 1999 so mineraloški muzej rudnika, v katerem so se od leta 1966 zbirali varovani zakladi, izropali tatovi, ki so imeli koristi od zmede. Poročali so, da je izginilo najbolj neprecenljiv primerek vivianita v muzeju, več kot 1500 kristalov, zbranih v rudniku od leta 1927, in 150 primerkov, ki jih je dalo 30 držav z vsega sveta.

UNMIK je podedoval velik problem s skrbništvom nad premoženjem, februarja 2002 pa je Bjelić trpel zaradi kazenskih sodnih postopkov, ki jih je sprožil upravni odbor, ki ga je postavil UNMIK.

Kosovska vojna in potem

uredi

Zapiranje

uredi

Prihod KFOR-a junija 1999 je povzročil izbruh rudarskega kompleksa. Severni rudniki so ostali v lasti in upravljanju Srbov, medtem ko so bili južni rudniki v albanskih rokah. Po umiku srbskih sil s Kosova leta 1999 je nastal kaos v obdobju med prevzemom oblasti s strani KFOR in UNMIK, vojaške oziroma civilne uprave. Enote UÇK so oropale in uničile velik del premoženja rudnika, mednarodne sile pa niso storile ničesar, da bi ga ustavile. UNMIK je bil pooblaščen za prevzem vseh podjetij v državni lasti. Vendar Trepča ni bila organizirana kot navadna, državna last, ampak se je leta 1996 preoblikovala v delniško družbo. Šef UNMIK-a Bernard Kouchner je osebno zahteval dokumentacijo o lastništvu Trepče, vendar ni bil pooblaščen prevzeti delniško družbo, o čemer je takrat pisal francoski časnik Le Monde. Srbsko vodstvo podjetja je poskušalo nadaljevati proizvodnjo v objektih severno od reke Ibar, ki so ostali izven albanskega nadzora, kolikor je bilo mogoče: 9 rudnikov od 14, 6 od 8 flotacijskih enot, 1 od 2 metalurških tovarn in 9 od 17 tovarn ali 70 % zmogljivosti. Ker je imel Kouchner administrativno oblast nad elektropodjetjem, je ukazal prekinitev napajanja rudnika. Nato je bil vzpostavljen alternativni daljnovod, ki je povezoval rudnik z omrežjem v osrednji Srbiji. Rudnik je bil oskrbovan z vodo po 30 km dolgem betonskem kanalu iz jezera Gazivode. Kouchner je zatrdil, da sta dva albanska otroka padla v kanal, zato je tudi naročil, da se voda preseka. Podjetje je nato organiziralo alternativni vodovodni sistem, ki je bil sestavljen iz močnih vodnih črpalk, ki so vodo iz reke Ibar črpale po dvosmernem cevovodu v bazene na pobočjih Zvečanskega hriba. Od tam je bila voda s prostim padcem speljana v tovarne. Uradni sedež družbe je bil prenesen v Beograd, uprava pa je ostala v Zvečanu.[23]

Zapreti ga je skušal tudi načelnik ameriškega oddelka Kforja general William L. Nash, ki je dal izjave, da naj bi bilo 700 trupel mrtvih Albancev v Prvem predoru ali da so trupla sežgali v jaški peči. Po večmesečni preiskavi so francoski, nemški, nizozemski in ameriški preiskovalci ugotovili, da zadevna peč ni delovala, ko se je domnevni zločin zgodil. General Nash je takrat trdil, da je treba Trepčo zapreti zaradi onesnaženosti okolja, čeprav je francoski minister za okolje Dominique Voynet ugotovil, da ni nevarnosti za okolico. V pričakovanju vojaškega prevzema je uprava kompleks »okrepila« s tovornimi vagoni, lokomotivami in žlindro, osvetlili pa so ga z močnimi reflektorji, ki so bili videti kot »vesoljska ladja«. V začetku 14. avgusta 2000, ob 3.45, je v prostore vdrlo 3000 večinoma ameriških vojakov, ki so uporabljali tanke, dvoživke in helikopterje. Francoski vojaki so vdrli v osrednjo upravno stavbo. Vojaki so aretirali generalnega direktorja Novaka Bjelića, ki je bil 3 ure pozneje po ukazu Kouchnerja izgnan v osrednjo Srbijo.[24] Kouchner je odredil zaprtje Trepče.[25]

Podpredsednik srbske vlade Nebojša Čović 4. januarja 2001 podpiše dokument, s katerim se sedež podjetja vrne Zvečanu in spremeni strukturo Trepče ter jo preoblikuje nazaj v državno podjetje, ki je dejansko retroaktivno legaliziralo vojaško zasedbo kompleksa.[26]

Od leta 2017 so bili edini preostali delujoči del kompleksa rudniki Kopaonik in flotacija v Leposaviću.

Privatizacija

uredi
 
"Suhi" objekt na površini rudnika Trepča

Rudniški kompleks Trepča je zapuščen v propadajočem stanju, ki ima ogromen potencial, a so ga resni vlagatelji doslej iz neštetih razlogov ignorirali. Rudnik je dejansko prenehal proizvajati zaradi državljanske vojne leta 1999 in se je govorilo, da je bil prvi razlog za konflikt.[27]

Njegovo gospodarstvo je v hudi stiski in obstaja le malo možnosti za izboljšanje. Trepča kljub težavam predstavlja eno redkih pomembnih razvojnih priložnosti. Objekt potrebuje veliko posodobitev, vendar so zaloge mineralov dovolj velike, da pokrijejo zagonske stroške. Najpomembneje pa je, da bi ponovno aktivirana Trepča zagotovila več tisoč delovnih mest in povečala kosovsko devize.

Ocenjuje se, da bi potrebne izboljšave stale med 15 in 30 milijoni ameriških dolarjev.[28] To bi bilo upravičeno, če bi se rudarjenje v polnem obsegu vrnilo, saj poročilo UNMIK-a iz leta 2001 pravi, da »29.000.000 ton rude iz rudnikov v razredih, ki se gibljejo od 3,40 do 3,45 % Pb, 2,23 do 2,36 % Zn in 74 do 81 gramov A/g, na voljo je približno 999.000 ton Pb, 670.000 ton Zn in 2.200 ton Ag. Za uporabo Trepče so potrebne tuje naložbe. Ker finančnih sredstev za nadgradnjo samih objektov rudnikov ni in na Kosovo še ni dovolj tuje pomoči, da bi kaj spremenilo, kompleks še vedno ne bo uporabljen na najvišji ravni.

Skrb, da bo najem tujih vlagateljev odstopil njihov obetavni vir naravnih virov, saj kompleks velja za zaklad naroda, je treba pomiriti, da bi do privatizacije prišlo prej. V naslednjih letih bo določena zakonodaja, kot je nov zakon o rudarstvu in predpisi o investicijskih spodbudah, podprla prizadevanja za privatizacijo, če bo odobrena, da bo kompleks deloval in se uporabljal na najvišji ravni.[29]

Poskus nacionalizacije 2015

uredi

Januarja 2015 je kosovska vlada sporočila, da bo nacionalizirala rudarski kompleks Trepča, ker Kosovska agencija za privatizacijo (KPA) ni pripravila načrta za prihodnost rudnika. Deloma zaradi nejasne lastniške strukture in številnih upniških terjatev s predlogom zakona, vendar je vlada v strahu pred stečajem in likvidacijo to odločitev spremenila, nato pa potrdila poseben predlog zakona, ki vključuje dva nova člena, po katerih se določeno socialno podjetje spreminja in lahko postane javno s sklepom skupščine. Skupščina je na zahtevo Vlade Republike Kosovo posredovala dva nova člena, s katerima bo status Trepče urejen s posebnim zakonom o strategiji, medtem ko podjetja, ki so v postopku reorganizacije, stečaja ali likvidacije, preneha z uveljavitvijo tega zakona brez potrebe po kakršni koli sodni odločitvi. Albanski uslužbenci so razglasili stavko in ne bodo šli iz podzemlja, dokler parlament ne sprejme zakona o javnih podjetjih.[30] Svojo stavko so končali, ko so predstavniki kosovske vlade povedali, da bodo ponovno razmislili o nacionalizaciji.

Oktobra 2016 se je proces nacionalizacije nadaljeval zaradi srbskega diplomatskega protesta. Kosovska agencija za privatizacijo, ki je zaščitena z ZN, je rudnik »od leta 1999 v skrbništvu in pripravljen za prodajo«. »Zakonodaja določa, da je vlada porok za dolg podjetja«.[31]

Od marca 2019 so se srbski menedžerji RMHK Trepča še vedno borili proti nacionalizaciji.[32][33]

Gospodarski vpliv

uredi

Vpliv na mesto Kosovska Mitrovica je bil velik. Samo v enem popisnem obdobju 10 let, od 1961 do 1971, je mesto naraslo za 57,7 % (26.721 na 42.126).

Kosovo si še ni popolnoma opomoglo od vojne 1998–99 in od razglasitve neodvisnosti leta 2008 ni uspelo zgraditi stabilnega gospodarstva. Rudniški kompleks Trepča si ni opomogel od izgubljene proizvodnje med vojno. Trepča je nekoč predstavljala 70 odstotkov kosovskega bruto domačega proizvoda, a odkar se je vojna končala leta 1999, je zaradi delitve Mitrovice med kosovskimi Albanci in Srbi, zvestimi Beogradu, večina Trepčevih objektov zaprta.[34] Po različnih statističnih podatkih kompleksa ni mogoče ponovno odpreti brez vsaj 650 milijonov dolarjev tujih naložb za popravilo in posodobitev topilnic in rafinerij.[35]

 
Material in akumulatorji rudnika Trepča v Mitrovici, KosovoTrepča (2012). V ospredju vidite onesnaženo zemljo nekdanjih dejavnosti.

Geologija

uredi

Geološko območje Trepče spada v tip Mississippi Valley-Type mineralnih nahajališč.[36] Ima lep pojav škarn, tako kot rudnik Novo Brdo.[37]

Trepča je bila največji rudnik galenita in sfalerita v Jugoslaviji.[38]

Do danes je navedenih več kot šestdeset mineralov, od katerih je večina z muzeološkega vidika izjemne kakovosti.

Vključujejo: Geologically, the Trepča area belongs to the Mississippi Valley-Type of mineral deposits.[36] It has beautiful occurrence of skarn, so as the Novo Brdo mine.[37] Trepča was the largest Galena and Sphalerite mine in Yugoslavia.[38] More than sixty minerals are listed up to date, most of which from a museological viewpoint are of exceptional quality.[8] They include:

Količina izkopanea rude na Kosovu nenehno upada, kot je prikazano tukaj:

Stari Trg Kišnica & Novo Brdo Severna veriga Ruda Svinec (%) Cink (%)
1975 636,700 717,398 353,226 1,707,324 4.57% 4.43%
1976 658,355 734,706 359,656 1,752,717 4.30% 4.39%
1977 671,758 821,322 374,591 1,867,671 4.32% 4.18%
1978 603,187 796,003 359,052 1,758,242 4.27% 4.08%
1979 674,801 786,654 362,586 1,824,041 4.23% 3.82%
1980 668,418 882,605 376,031 1,927,054 3.82% 3.54%
1981 696,216 840,508 383,285 1,920,009 3.77% 3.18%
1982 628,037 852,979 402,606 1,883,622 3.49% 3.24%
1983 672,262 710,797 354,907 1,737,966 3.58% 3.29%
1984 702,724 718,708 371,089 1,792,521 3.36% 2.95%
1985 687,558 582,002 340,388 1,609,948 3.45% 3.02%
1986 647,078 523,351 297,409 1,467,838 3.51% 3.03%
1987 636,935 527,930 267,281 1,432,146 3.73% 3.00%
1988 571,618 442,664 264,857 1,279,139 3.51% 3.26%
1989 368,573 413,244 237,028 1,018,845 3.54% 3.33%
1990 204,570 298,143 217,755 720,468 3.03% 3.16%
1991 206,489 177,553 105,322 489,364 3.84% 4.14%
1992 134,946 62,449 90,020 287,415 4.15% 3.79%
1993 48,612 22,953 26,437 98,002 4.04% 4.39%
1994 32,475 26,125 13,663 72,263 3.24% 3.89%
1995 125,761 47,566 86,448 259,775 4.02% 4.35%
1996 181,809 102,641 111,225 395,675 4.39% 5.25%
1997 257,888 117,201 138,881 513,970 3.27% 4.97%
1998 311,315 143,178 178,365 632,858 3.00% 2.97%
1999 87,296 49,490 105,640 242,426 2.60% 1.72%
2000 0 0 28,321 28,321 6.92% 3.43%[40]

Opombe

uredi
  1. ↑ Kosovo je predmet ozemeljskega spora med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo. Po neuspešnih pogajanjih o ustavnem statusu Kosova pod pokroviteljstvom Združenih narodov je 17. februarja 2008 prehodna kosovska vlada enostransko razglasila neodvisnost od Srbije, vendar Srbija še vedno šteje Kosovo kot lastno avtonomno pokrajino. Kosovo mednarodno priznava 97 od 193 članic Združenih narodov.

Sklici

uredi
  1. ↑ Josip Šentija; in sod., ur. (1978). Opća enciklopedija Jugoslavenskog leksikografskog zavoda [General Encyclopedia of the Yugoslav Lexicographical Institute]. Zv. 4. Miroslav Krleža Institute of Lexicography.
  2. ↑ Milan Mišić, ur. (2005). Енциклопедија Британика, Т-Ф [Britannica Concise Encyclopaedia, T-F]. Zv. 9 (Serbian izd.). Belgrade: Politika, Narodna knjiga. str. 91. ISBN 86-331-2119-0.
  3. ↑ Oto Bihalji-Merin, ur. (1986). Мала Енциклопедија Просвета, По-Ш [Little Encyclopedia Prosveta, Po-Š]. Zv. 3 (IV izd.). Belgrade: Prosveta. str. 622–623. ISBN 86-07-00001-2.
  4. ↑ Bancroft, Ian (14. februar 2020). »The English Legacy Behind the Revival of Kosovo Mines«. Balkan Insight.
  5. ↑ "Trepça: Making Sense of the Labyrinth-ICG Balkans Report N° 82, 26 November 1999– Retrieved 2/24/2013" Arhivirano 23 September 2015 na Wayback Machine.
  6. ↑ Trepça Kosovo under UNMIK Administration, 2005, Summary Description of the Lead Zinc Silver Resources and the Trepça Mines in Kosovo edited by E.T made in Prishtina
  7. ↑ "The Trepça mining complex: How Kosovo’s spoils were distributed by Paul Stuart 28 June 2002"
  8. ↑ http://www.spathfluor.com/_open/open_us/us_op_mines/us_trepca_kosovo_mine.htm "The Trepca Mine - by Jean Feraud - Retrieved 2/23/2013".
  9. ↑ Novak Bjelić (29. marec 2018). »Казивања о "Трепчи": 1303–2018 – Први помен рудника« [Tales of "Trepča": 1303–2018 – First mention of the mine]. Politika (v srbščini). str. 22.
  10. ↑ Dushi, Minir: Trepça. Botime të veçanta XLI. Seksioni i shkencave të natyrës. Libri 9. Prishtina: Akademia e Shkencave dhe e Arteve e Kosovës, 2002.- Retrieved 2/23/2013
  11. ↑ Josip Šentija; in sod., ur. (1981). Opća enciklopedija Jugoslavenskog leksikografskog zavoda, članak Srbi – historija [General Encyclopedia of the Yugoslav Lexicographical Institute, article on Serba – history]. Zv. 7. Miroslav Krleža Institute of Lexicography.
  12. ↑ Radoš Ljušić, ur. (2008). Енциклопедија српског народа, стр. 1144 [Encyclopedia of the Serbian people, page 1144]. Belgrade: Zavod za udžbenike. ISBN 978-86-17-15732-4.
  13. ↑ Novak Bjelić (23. marec 2018). »Казивања о "Трепчи": 1303–2018 – Програм обнове« [Tales of "Trepča": 1303–2018 – Renewal program]. Politika (v srbščini). str. 20.
  14. ↑ Novak Bjelić (11. april 2018). »Казивања о "Трепчи": 1303–2018 – Чувар крунског накита Србије« [Tales of "Trepča": 1303–2018 – Keeper of the Serbian crown jewels]. Politika (v srbščini).
  15. ↑ Branislav Nikolić (9. december 2017), »Tužan jubilej kombinata "Trepča"« [Sad jubilee of the "Trepča"], Politika (v srbščini)
  16. ↑ "The Trepča Mining Complex- Paul Stuart, 28 June 2002– Retrieved 2/23/2013"
  17. ↑ R.Đukić (10. december 1967), »Trepča je bila i ostala tvrđava« [Trepča is, and always have been, a fortress], Politika (v srbščini)
  18. ↑ Novak Bjelić (28. marec 2018). »Казивања о "Трепчи": 1303–2018 – Ћирилица уместо латинице« [Tales of "Trepča": 1303–2018 – Cyrillic instead of a Latin script]. Politika (v srbščini). str. 23.
  19. ↑ Kurspahić, Kemal (2003). Prime time crime: Balkan media in war and peace. US Institute of Peace Press. str. 49. ISBN 9781929223381. Pridobljeno 9. marca 2012.
  20. ↑ Trepča 1989 20 vjet më pas. Kosovo: Republika e Kosovës. 2009. str. 17–20.
  21. ↑ Trepča 1989 20 vjet më pas. Mitrovica: Republika e Kosovës. 2009. str. 73–74.
  22. ↑ Palairet, Michael. »Trepca, 1965-2000« (PDF). UNMIK.
  23. ↑ Novak Bjelić (13. april 2018). »Казивања о "Трепчи": 1303–2018 – Осујећен атентат« [Tales of "Trepča": 1303–2018 – Failed assassination]. Politika (v srbščini). str. 23.
  24. ↑ Novak Bjelić (14. april 2018). »Казивања о "Трепчи": 1303–2018 – Империјална окупација« [Tales of "Trepča": 1303–2018 – Imperial occupation]. Politika (v srbščini). str. 23.
  25. ↑ "Trepca 1965–2000"
  26. ↑ Novak Bjelić (15. april 2018). »Казивања о "Трепчи": 1303–2018 – Приватно постаје државно« [Tales of "Trepča": 1303–2018 – Private ownership become state ownership]. Politika (v srbščini).
  27. ↑ Dauti, D. (2002). Lufta per Trepcen (sipas dokumenteve britanike). Prishtine: Ed. Instituti Kosovar per integrime evroatlantike, p. 192.
  28. ↑ Feraud, J., Gani Maliqi, and Vjolica Meha. (2007). Famous mineral localities: the Trepča mine, Stari Trg, Kosovo. The Mineralogical Record, 38(4), 267+.
  29. ↑ Del Castillo, G. (2008). Rebuilding war torn states: the challenge of post-conflict economic reconstruction. Oxford: Oxford University Press.
  30. ↑ »Kosovo Miners Stay Deep Underground in Row Over Mine's Fate«. VOANews.com. Reuters. 20. januar 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. januarja 2015.
  31. ↑ Bytyci, Fatos (8. oktober 2016). »Kosovo government takes control of Trepca mine, Serbs protest«. Reuters.
  32. ↑ Nikolic, Branislav; Trajkovic, Slobodan; Bajic, Sanja; Vujacic, Vesna (2017). »Ninety years of mining and metallurgy in Trepca: Sever conglomerate: Part II«. Podzemni Radovi (31): 45–66. doi:10.5937/podrad1731045N.
  33. ↑ »Trepča Sever: Nećemo prihvatiti bespravni Statut Skupštine Kosova«. Radio Kontakt Plus. 3. marec 2019.
  34. ↑ [Walker, C. (1999). Christian Science Monitor, 91(164)]
  35. ↑ "Kosovo's Economy Still Struggling Five Years After Independence, Radio Free Europe Liberty- Retrieved 2/24/2013"
  36. ↑ »Mineral deposit – Mississippi Valley type«. Britannica.
  37. ↑ Josip Šentija; in sod., ur. (1981). Opća enciklopedija Jugoslavenskog leksikografskog zavoda, članak skarn [General Encyclopedia of the Yugoslav Lexicographical Institute, article on skarn]. Zv. 7. Miroslav Krleža Institute of Lexicography.
  38. ↑ Josip Šentija; in sod., ur. (1981). Opća enciklopedija Jugoslavenskog leksikografskog zavoda, članak sfalerit [General Encyclopedia of the Yugoslav Lexicographical Institute, article on sphalerite]. Zv. 7. Miroslav Krleža Institute of Lexicography.
  39. ↑ "The mineral list of The Trepča Complex"
  40. ↑ Lazarević. Brief History of Trepca

Viri

uredi
  • C. A. Kidd (1982), A History of the Trepča Mines in Yugoslavia
  • Ian Bancroft (2020), Dragon’s Teeth: Tales from North Kosovo

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Rudnik Trepča.

42°56′21″N 20°55′05″E / 42.93917°N 20.91806°E / 42.93917; 20.91806

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rudnik_Trepča&oldid=6279750«