Štefan Uroš V.

Štefan Uroš V. Nemanjić (srbsko Стефан Урош V/Stefan Uroš V), znan tudi kot Uroš Nemočni (srbsko Урош Нејаки/Uroš Nejaki) je bil drugi cesar (car) Srbskega cesarstva, ki je vladal od leta 1355 do 1371. Pred tem je je od leta 1346 vladal kot kralj in sovladar svojega očeta Štefana Dušana, * okoli 1336, † 4. december 1371.[2]

Štefan Uroš V.
Portret
Kralj Srbije
Vladanje1346–1355
PredhodnikŠtefan Dušan
Nasledniknaslov cesarja je bil ukinjen
Car Srbije
Vladanje1355–1371
PredhodnikŠtefan Dušan
Rojstvo1336[1] ali 1337[1]
neznano
Smrt4. december 1371[1]
neznano
PokopGornje Nerodimlje pri Uroševcu
samostan na Fruški gori (od 1690), samostan Jazak
ZakonecAna Vlaška
DinastijaNemanjići
OčeŠtefan Dušan
MatiHelena Bolgarska

MladostUredi

Štefan Uroš V. je bil edini sin srbskega kralja Štefana Uroša IV. Dušana in Helene Bolgarske, sestre bolgarskega kralja Ivana Akeksandra. Po Dušanovem kronanju za cesarja je bil Štefan Uroš leta 1346 kronan za srbskega kralja,[3] čeprav je v državi de facto vladal njegov oče. Po očetovi smrti leta 1355 je bil kronan za carja. Ob kronanju ni bil več mladoleten, vendar je ostal zelo odvisen od svoje matere in nekaj članov dvora.

VladanjeUredi

Ivan VI. Kantakuzen, sodobnik Štefana Uroša V., omenja, da je kmalu po smrti Štefana Dušana in Uroševem prevzemu oblasti začelo Srbsko cesarstvo razpadati.[4][5] Kantakuzen se je osredotočil predvsem na grški del cesarstva in ne na njegovo srbsko jedro. Splošen nered in nemoč centralne oblasti sta se pokazala šele mnogo kasneje v Uroševi vladavini.[6] Po Mihaljčiću so v prvih letih vladavine ozemeljsko celovitost Uroševega imperija na jugu ogrožali predvsem napadi od zunaj.[7]

Smrti Uroševega očeta je hitro sledila smrt guvernerja Tesalije Preljuba. Spomladi 1356 se je na obali Tesalije izkrcal despot Nikifor II. Orsini Dukas s svojo vojsko in jo hitro osvojil. Orsini je zatem iz Etolije in Akarnije izrinil despota Simeona Uroša, strica in najbližjega moškega sorodnika mladega carja. Simeon se je umaknil v Epir in zahodno Makedonijo, osvojil Kostur in se razglasil za carja v upanju, da bo postal Urošev sovladar ali ga celo zamenjal na srbskem prestolu.[8] Njegova razglasitev ni bila splošno sprejeta. Podprlo ga je samo nekaj južnih pokrajin.[9] Ker Sabor (državni svet) v Skopju ni sprejel Simeonovih zahtev, je postal Simeon politično dejavnejši in objavil tudi nekaj listin.[9] Leta 1358 je napadel skadarsko regijo in poskušal osvojiti staro srbsko pokrajino Zeto, vendar je bil premagan.[10] Po porazu se je obrnil proti jugu in ponovno osvojil Epir in Tesalijo, kjer je še naprej vladal kot "car Srbov in Grkov".[11]

 
Mladi Uroš V.; samostan Visoki Dečani

Dokument iz zgodnjega vladanja Uroša V. je v nasprotju s splošnim mnenjem o njegovi nesposobnosti. Leta 1356 je Matej Kantakuzen, kandidat za bizantinski prestol, zbral vojsko 5.000 Turkov in se odpravil na pohod na Ser, srbsko prestolnico Jovana Uglješe. Uroš V., čigar mati je vladala iz Sera, se je odločil zbrati vojsko in jo braniti. Ko so Matej in njegovi Turki napadli Ser, je oblegancem prišel na pomoč Vojihna iz Drame, ključna oseba v tej regiji. Porazil je Turke in ujel Mateja Kantakuzena. Obdržal ga je v ujetništvu, dokler ga ni odkupil bizantinski cesar Ivan V. Paleolog.

V naslednjih letih se je Srbsko cesarstvo postopoma razdrobilo v konglomerat kneževin. Nekatere sploh niso priznale Uroševe oblasti. Urošu ni pomagala niti njegova mati, ki je začela vladati samostojno iz Sera v zavezništvu z Jovanom Uglješo. Podoben avtonomen položaj sta si prilastili tudi družini Dejanović in Balšić in Nikola Altomanović. Po letu 1365 je najmočnejši srbski plemič postal Vukašin Mrnjavčević, ki je postal sovladar Uroša V. in dobil naslov "srbski kralj".[12] Ker Uroš ni imel otrok, je Vukašin za svojega naslednika imenoval svojega najstarejšega sina Marka z naslovom "mladi kralj".[13]

 
Notranja delitev Srbije po letu 1360

Štefan Uroš V. je umrl brez naslednika decembra 1371. Pred njegovo smrtjo je večina srbskega plemstva padla v bitki s Turki na Marici na začetku tega leta.[14][15] Natančen vzrok za njegovo smrt v relativno mladih letih ostaja neznan. Vukašinov sin Marko je nasledil očetov kraljevski naslov, dejanska oblast v severni Srbiji pa je bila v rokah Lazarja Hrebeljanovića. Slednji ni privzel vladarskih naslovov, povezanih z dinastijo Nemanjić, in za naslovnega kralja Srbije sprejel bosanskega kralja Tvrtka I., vnuka Štefana Dragutina. Srbija je po porazu v bitki na Kosovskem polju leta 1389 naslednje leto postala vazalna država Osmanskega cesarstva, v kateri je še naprej učinkovito vladala družina Lazarević, za njo pa do padca Smedereva leta 1459 njena naslednica družina Branković.

Po velikih osvojitvah njegovega očeta je Uroš postal žrtev novega srbskega plemstva, ki je obogatelo s plenjenjem v nedavnih vojnah. Vzdrževanje reda in državnih instrumentov je bilo zaradi neobstoječe infrastrukture med starimi in novimi ozemlji nemogoče.

Izjemna skromnost in strpnosti tega vladarja je bil glavni razlog, da so ga imenovali "Nemočni", in hkrati razlog, da ga je Srbska pravoslavna cerkev 211 let po smrti kanonizirala. Pokopan je v samostanu Jazak na Fruški gori.

ZapuščinaUredi

 
Krsta z relikvijami Uroša V., samostan Jazak

Na Štefana Uroša V. se danes gleda kot na šibkega in neodločnega vladarja, ki v nasprotju z njegovim sposobnim in močnim očetom ni bil sposoben obdržati srbskega plemstva pod svojim nadzorom. V njem se vidi tudi vladarja, ki je veliko prispeval k propadu Srbskega cesarstva in temu, da je Srbija postala vazal Osmanskega cesarstva.

V srbskem izročilu in epskem pesništvu je pogosto opevan kot dobronameren vladar prijetnega videza, toda šibkega značaja. Nekako tako nanj gledajo tudi zgodovinarji. Nekateri trdijo, da ni bil tako nesposoben in da je bil propad cesarstva mnogo manj spektakularen, kot se opisuje. Dolgo je veljalo, da ga je umoril njegov sovladar Vukašin Mrnjavčević, potam pa je bilo dokazano, da je Vukašin umrl pred njim.

Leta 1825 je Stefan Stefanović, srbski pisec, ki je živel v Avstrijskem cesarstvu, napisal tragično igro Smrt Uroša V. V njej so združena zgodovinska dejstva in ljudsko izročilo in prepričanje, da ga je umoril kralj Vukašin.

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 http://genealogy.euweb.cz/balkan/balkan5.html
  2. Ćirković 2004, str. 64-65, 75-80.
  3. Ćirković 2004, str. 64-65.
  4. Mihaljčić 1975, str. 11–12.
  5. Kantakouzenos III, 314.
  6. Mihaljčić 1975, str. 11–12.
  7. Mihaljčić 1975, str. 13.
  8. Mihaljčić 1975, str. 14.
  9. 9,0 9,1 Mihaljčić 1975, str. 17.
  10. Mihaljčić 1975, str. 18–19.
  11. Ćirković 2004, str. 75-76.
  12. Ćirković 2004, str. 77-79.
  13. Sedlar 1994, str. 31.
  14. Ostrogorsky 1956, str. 481, 485.
  15. Ćirković 2004, str. 79-80.

ViriUredi

  • Ćirković, Sima (2004). The Serbs. Malden: Blackwell Publishing.
  • Dvornik, Francis (1962). The Slavs in European History and Civilization. New Brunswick, New Jersey: Rutgers University Press.
  • Fine, John Van Antwerp Jr. (1994) [1987]. The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. Ann Arbor, Michigan: University of Michigan Press.
  • Gavrilović, Zaga (2001). Studies in Byzantine and Serbian Medieval Art. London: The Pindar Press.
  • Mihaljčić, Rade (1975). Крај Српског царства [End of the Serbian Empire]. Belgrade: Srpska književna zadruga.
  • Mihaljčić, Rade (1989). Крај Српског царства [End of the Serbian Empire] (2nd izd.). Belgrade: Beogradski izdavačko-grafički zavod.
  • Nicol, Donald M. (1993) [1972]. The Last Centuries of Byzantium, 1261-1453. Cambridge: Cambridge University Press.
  • Nicol, Donald M. (1996). The Reluctant Emperor: A Biography of John Cantacuzene, Byzantine Emperor and Monk, c. 1295-1383. Cambridge: Cambridge University Press.
  • Ostrogorsky, George (1956). History of the Byzantine State. Oxford: Basil Blackwell.
  • Popović, Tatyana (1988). Prince Marko: The Hero of South Slavic Epics. New York: Syracuse University Press.
  • Sedlar, Jean W. (1994). East Central Europe in the Middle Ages, 1000-1500. Seattle: University of Washington Press.
  • Soulis, George Christos (1984). The Serbs and Byzantium during the reign of Tsar Stephen Dušan (1331-1355) and his successors. Washington: Dumbarton Oaks Library and Collection.
  • Šuica, Marko (2000). Немирно доба српског средњег века. Властела српских обласних господара. Službeni list SRJ. ISBN 978-86-355-0452-0.
  • Prevedeno z manjšimi spremembami iz enciklopedije "Sveznanje". Narodno delo", Beograd, 1937, ki je v javni lasti.
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Štefan Dušan
Car Srbije
1355–1371
propad Srbskega cesarstva
Kralj Srbije
1346–1355
Nezasedeno
Naslednji nosilec naziva
Vukašin