Odpre glavni meni

Štefan Uroš II. Milutin (srbsko Стефан Урош II Милутин, Stefan Uroš II Milutin) znan kot Štefan Milutin (srbsko Стефан Милутин, Stefan Milutin) je bil član dinastije Nemanjić in od leta 1282 do 1321 kralj Srbije, * okoli 1253, † 29. oktober 1321.

Štefan Milutin
Kralj vseh Srbov in Primorskih dežel
Milutinst.jpg  *
Kralj Milutin (ktitorski portret), slika v samostanu Studenica, naslikana leta 1314
Vladanje1282–1321
Kronanje1282
PredhodnikŠtefan Dragutin
NaslednikŠtefan Dečanski
RojstvoUroš II. Milutin Nemanjić
1253({{padleft:1253|4|0}})
neznano
Smrt29. oktober 1321 (1321-10-29) (68 let)
Q3111207?
PokopCerkev svete nadelje, Sofija (prenešen leta 1460)
OtrociŠtefan Konstantin
Štefan Dečanski
Vladarska hišaNemanjići
OčeŠtefan Uroš I.
MatiHelena Anžujska
VeroizpovedSrbska pravoslavna cerkev
PodpisSeal of Stefan Milutin.jpg  *

Bil je eden od najmočnejših vladarjev srednjeveške Srbije. Krepko se je upiral poskusom bizantinskega cesarja Mihaela VIII. Paleologa, da bi po Drugem lyonskem koncilu leta 1274 pravoslavnemu Balkanu vsilil katoliško vero. Kot večina vladarjev iz dinastije Nemanjić je bil tudi Milutin razglašen za svetnika. Praznuje se 30. oktobra.[1]

MladostUredi

 
Mladi princ Milutin, freska v samostanu Sopoćani

Milutin je bil najmlajši sin kralja Štefana Uroša I. in njegove žene Helene Anžujske. Po nepričakovanem odstopu brata Štefana Dragutina je Milutin zasedel srbski prestol. Ob kronanju je bil star 29 let. Takoj po prihodu na oblast je napadel bizantinsko ozemlje v Makedoniji. Leta 1282 je osvojil severne dele Makedonije, vključno s Skopjem, ki je postalo njegova prestolnica. Bizantinski cesar Mihael VIII. Paleolog se je začel pripravljati na vojno, vendar je pred zaključkom priprav umrl. Naslednje leto je Milutin z bratovo pomočjo prodrl globoko na bizantinsko ozemlje vse do Kavale.

Leta 1284 je osvojil severno Albanijo z Dračem. Vojno stanje je trajalo do leta 1299, ko je njegova četrta žena postala Simonida, hčerka bizantinskega cesarja Andronika II. Plaeologa. Milutin je kot njeno doto lahko obdržal vsa osvojena bizantinska ozemlja.[2]

Vojna z Bolgari in MongoliUredi

Na koncu 13. stoletja sta bolgarska fevdalna gospoda Drman in Kudelin skupaj vladala v pokrajini Braničevo kot neodvisna ali skoraj neodvisna kneza. Stalno sta napadala Sremsko kraljestvo Štefana Dragutina v Mačvi, ki je bila pred tem v posesti Elizabete Ogrske. Ogrska kraljica je leta 1282-1284 poskušala z vojsko osvojiti Braničevo, vendar ji to ni uspelo in ropanje se je nadaljevalo.

 
Anastas Jovanović (1853): Zmaga kralja Milutina nad Tatari

Naslednji pohod v Braničevo sta organizirala Dragutin in Elizabeta leta 1285. Tudi ta je spodletel. Sledili so maščevalni roparski pohodi obeh bratov na Milutinovo kraljestvo. Drmana in Kudelina je uspela poraziti šele združena vojska Dragutina in srbskega kralja Štefana Milutina leta 1291. Braničevo je Dragutin priključil k svojemu kraljestvu.

Na Dragutinovo priključitev se je odzval bolgarski despot Šišman, od leta 1280 vladar skoraj neodvisne Vidinske kneževine, in napadel srbske posesti. Šišman je bil vazal Nogaja, kana Zlate horde. Na srbsko ozemlje je prodrl vse do Hvosna, potem pa se je moral zaradi srbskega protinapada umakniti v Vidin. Milutin je opustošil Vidin in Vidinsko kneževino in prisilil Šišmana na beg preko Donave. Po poroki srbskega župana Dragoša s Šišmanovo hčerko, sta sprta vladarja postala zaveznika. Kasneje je Milutin svojo hčerko Ano poročil s Šišmanovim sinom Mihaelom, ki je leta 1323 postal bolgarski car.

 
Trdnjava Novo Brdo, ki jo je leta 1285 zgradil Štefan Milutin

Nogaj kan je zaradi Milutinove vojne z Vidinsko kneževino organiziral pohod proti Srbiji. MIlutin je uspel skleniti mir in za talca na Nogajev dvor poslal svojega sina Štefana Dečanskega. Na dvoru je ostal do Nogajeve smrti leta 1299.

Milutinov in Dragutinov fevdUredi

Po sklenitvi miru z Bizantinskim cesarstvom leta 1299 so se med Milutinom in Dragutinom začeli spori. Dragutin je posedoval ozemlje od Braničevega na vzhodu do reke Bosne na zahodu. Njegova prestolnica je bil Beograd. Vojna med bratoma z občasnimi spopadi je trajala do Dragutinove smrti leta 1314. Med vojno je Milutin imenoval Štefana Dečanskega za regenta v Zeti, sedanji Črni gori. To je hkrati pomenilo, da je za svojega naslednika izbral njega in ne Dragutinovega sina Štefana Vladislava II.

Borbe za nadoblastUredi

 
1. Milutinova država; 2. Dragutinova država; 3. Milutinove osvojitev do leta 1299; 4. Začasna izguba ozemlja v Humu

Milutin je 15. marca 1306 v darovnici samostanu Ratac za svojega bodočega naslednika uradno imenoval svojega sina Štefana.[3]

Srbska vojska se je leta 1312 udeležila bitke na Galipoliju, v kateri je bizantinski cesar Andronik II. Paleolog branil svoje cesarstvo pred Turki. Po številnih neuspelih poskusih ukrotitve Turkov ga je hitro razpadanje imperija prisililo, da je za pomoč zaprosil Srbijo. V bitki na Galipoliju so bili Turki odločilo premagani, Srbija pa je za pomoč v bitki dobila Kucovo.

Po smrti Štefana Dragutina leta 1314 je Milutin osvojil večino njegovega ozemlja, vključno z Beogradom. Beograd in Mačvo je leta 1319 osvojil Karel I. Ogrski, Braničevo pa je obdržal Milutin.

Leta 1314 je je Milutinu uprl sin Štefan Dečanski. Milutin ga je ujel in poslal v izgnanstvo v Konstantinopel, kjer naj bi ga oslepili. Do konca Milutinovega vladanja je za njegovega naslednika veljal najmlajši sin Štefan Konstantin. Milutin je pred smrtjo Štefanu Dečanskemu odpustil nepokorščino in mu leta 1321 dovolil vrnitev v Srbijo.

DružinaUredi

PrednikiUredi

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Zavida
 
 
 
 
 
 
 
Štefan Nemanja
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Štefan Prvokronani
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Anastazija Srbska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Štefan Uroš I.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Enrico Dandolo
 
 
 
 
 
 
 
Rajner Dandolo
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ana Dandolo
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Štefan Milutin
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Helena Anžujska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


DružinaUredi

S prvo ženo Jeleno iz nižjega srbskega plemstva je imel dva otroka:

Z drugo ženo Heleno, hčerko sebastokratorja Ivana I. Dukasa Tesalskega, ni imel otrok.

S tretjo ženo Elizabeto, hčerko Štefana V. Ogrskega in Elizabete Kumanke, je imel hčerko

  • Zorico, znano po vzdevku Carica

S četrto ženo Ano, hčerko Jurija I. Bolgarskega, je imel

S peto ženo Simonido, hčerko cesarja Andronika II. Paleologa, ni imel otrok.

ZapuščinaUredi

 
Milutinove relikvije v cerkvi Sv. nedelja v Sofiji

Na koncu Milutinovega vladanja je bila Srbija (za Ogrsko) druga najmočnejša država v jugovzhodni Evropi. Med njegovim vladanjem je srbski dvor privzel veliko običajev bizantinskega dvora, Srbijo pa je preplavila bizantinska kultura. Dobro znan je bil tudi kot ustanovitelj številnih samostanov: Gračanica, Naša gospa Ljeviška, cerkev Vavedenje v Hilandarju in več drugih.[4] Milutinovi smrti je sledila kratka državljanska vojna, po kateri je srbski prestol zasedel njegov najstarejši sin Štefan Dečanski.

Milutin spada med Sto najznamenitejših Srbov.

Milutinove nadarbineUredi

Slika Ime Lokacija Datum
Samostan Bukovo Negotin, Srbija 13.-14. stoletje
  Cerkev sv. Nikolaja Banjane, Severna Makedonija ca. 1300
  Naša gospa Ljeviška Prizren, Kosovo 1306–1307
  Kraljeva cerkev samostana Studenica Kraljevo, Srbija 1313–1314
  Cerkev sv. Jurija Kumanovo, Severna Makedonija 1313–1318
  Samostan Banjska okolica Zvečana, Kosovo 1318
Vhod v glavno cerkev (Teotokos) samostana Hilandar Gora Atos, Grčija 1320
  Samostan Gračanica Gračanica, Kosovo 1321
  Samostan Koroglaš okolica Negotina, Srbija 14. stoletje
  Samostan Vratna okolica Negotina, Srbija 14. stoletje

SkliciUredi

  1. Ćirković 2004, str. 49-52, 61-62.
  2. Bogdan Popović, Jovan Skerlić (1932). Srpski književni glasnik. str. 388. Pridobljeno 20. decembra 2013.
  3. Zbornik radova Vizantoloshkog instituta. Institut. 2009. str. 338.
  4. Todić 1999.

ViriUredi

Štefan Milutin
Rojen: 1253 Umrl: 29. oktober 1321
Vladarski nazivi
Predhodnik:
Štefan Dragutin
Kralj Srbije
1282–1321
Naslednik:
Štefan Dečanski