Sfalerit

mineral cinkovega in železovega sulfida

Sfalerit ((Zn,Fe)S) je cinkov železov sulfidni mineral in najpomembnejša cinkova ruda. Sestavljen je pretežno iz kristaliničnega cinovega sulfida (ZnS), vendar skoraj vedno vsebuje različne količine železa. Če je vsebnost železa velika, gre za neprozorni črni različek marmatit. Sfalerit skupaj s kalcitom, dolomitom in fluoritom pogosto spremlja galenit, pirit in druge sulfide.

Sfalerit
Splošno
KategorijaII. razred - Sulfidi
Kemijska formula(Zn,Fe)S
Strunzova klasifikacija02.CB.05a
Klasifikacija DANA02.08.02.01
Lastnosti
BarvaRjava, rumena, rdeča, zelena, črna
Kristalni habitDobro formirani kistali z ostrimi, lahko prepoznavnimi ploskvami
Kristalni sistemKubični heksatetreder, prostorska skupina 4 3m
DvojčičenjeEnostavno zraščeni dvojčki ali kompleksne lamelaste tvorbe, os dvojenja [111]
RazkolnostPopolna po [110]
LomNeraven do školjkast
Trdota3,5-4
SijajDiamanten, smolnat, masten
Barva črteRjavkasto bela, bledo rumena
ProzornostProzoren do prosojen, pri večji vsebnosti železa neprozoren
Specifična teža3,9 - 4,2
Optične lastnostiIzotropen
Lomni količniknα = 2,369 ZnS
Drugoneradioaktiven, nemagneten, fluorescenten in triboluminescenten [1][2][3]
Sklici[1][2][3]

Poznan je tudi kot cinkova svetlica, žvepleni cink in psevdogalenit.

Kristalna struktura

uredi
 
Kristalna struktura sfalerita

Sfalerit kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu v prostorski skupini F43m. Cink in žveplo sta v kristalni strukturi tetraedrično koordinirana, tako da je struktura zelo podobna strukturi diamanta. Heksagonalni analog ima strukturo wurtzita. Mrežna konstanta je 0,541 nm.[4] Izračunana je iz geometrije celice in ionskih polmerov cinkovega (0,074 nm) in sulfidnega iona (0,184 nm). Skladi si sledijo v zaporedju ABCABC.

Podvrste

uredi
 
Rubinasta svetlica iz Langenbacha, velikost 6 mm

Barva sfalerita je najpogosteje rumena, rjava ali siva do sivo črna, blesteča ali motna. Sijaj je diamanten ali smolnat, če je vsebnost železa velika tudi podkovinski. Barva črte je rumena ali svetlo rjava. Trdota po Mohsovi lestvici je 3,5-4, gostota pa 3,9-4,1 g/cm3. Nekatere podvrste s sivo črnimi kristali imajo rdečo iridescenco in se imenujejo rubinasti sfaleriti. Bledo rumene in rdeče podvrste vsebujejo zelo malo železa in so prosojne. Podvrste z večjo vsebnostjo železa so temnejše in manj prozorne. Nekatere podvrste v UV svetlobi fluorescirajo. Lomni količnik sfalerita, merjen v natrijevi svetlobi z valovno dolžino 589,3 nm, je 2,37. Sfalerit kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu in ima popoln dodekaedričen razkol.

Sfalerit ima nekaj značilnih barvnih različic:

  • kleiofan, zelen, rumen ali oranžen
  • medena svetlica, brezbarvna ali rumenkasta
  • marmatit, črn
  • matrait, gosto zraščen in stebrast
  • rubinasta svetlica, rjava do rdeča

Najdejo se tudi beli primerki sfalerita.

Nahajališča

uredi

Najpomembnejša nahajališča sfalerita so Madan (Bolgarija), Aomori Japonska, Džežkazgan (Kazahstan), Cananea (Mehika), Daljnegorsk (Ruska federacija), Rudnik Trepča (Kosovo), Banská Štiavnica (Slovaška), Santander (Španija) ter Franklin (New Jersey), Big Four Mine (Colorado), Galena (Illinois) in Joplin (Missouri) v ZDA.

Nahajališča sfalerita v Sloveniji so Cerovec, Cirkuše, Kamnica, Kotlje, Litija, Mežica, Peca, Pleše pri Škofljici, Remšnik, Suhi dol, Šoštanj in Tržišče pri Mokronogu.

Uporaba

uredi

Kristali primerne velikosti in čistosti so primerni za izdelavo nakita. Običajno se brusijo kot briljant, ki najbolj poudari sfaleritovo visoko disperzijo (0,156 v modro zelenem delu spektra vidne svetlobe), kar je več kot trikrat več kot diamant. Sveže obrušeni okrasni kamni imajo diamanten lesk in se lahko zamenjajo z nenavadno obarvanimi diamanti. Zaradi majhne trdote in krhkosti so uporabni samo kot razstavni eksponati. Primerki, težji od enega karata (200 mg), so med zbiralci zelo cenjeni, ker so čisti kristali praviloma precej majhni. Okrasni kamni so običajno rumeni do medeno rjavi, rdeči do oranžni ali zeleni.

Glej tudi

uredi

Sklici

uredi
  • James D. Dana; Cornelius S. Hurlbut Jr. (1977). Manual of mineralogy. New York : John Wiley. ISBN 0-471-03288-3.
  • Webster R.; Read, P. G., ur. (2000). Gems: Their sources, descriptions and identification (5 izd.). Butterworth-Heinemann. ISBN 0-7506-1674-1.
  • Minerals.net
  • Minerals of Franklin, NJ

Zunanje povezave

uredi