Papež Leon XII.

Papež Leon XII. (italijansko Leone XII; latinsko Leo XII; rojen kot Annibale Francesco Clemente Melchiore Girolamo Nicola della Genga), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 22. avgust 1760 Monticelli di Genga, † 10. februar 1829.

 Leon XII. 
Portret papeža Leona XII. (1828) Charles Picqué (1799–1869) Grand Seminary Mechelen
Portret papeža Leona XII. (1828)
Charles Picqué (1799–1869) Grand Seminary Mechelen
Nadškofija8. marec 1816 nadškof škofije Senigallia
Sedež8. marec 1816 kardinal-duhovnik pri San Callisto
Izvoljen28. september 1823 (izvoljen)
Začetek papeževanja5. oktober 1823 (posvečen, kronan in umeščen) (posvečen, kronan in umeščen)[1]
Konec papeževanja10. februar 1829 (5 let, 135 dni)
PredhodnikPij VII.
NaslednikPij VIII.
Redovi
Duhovniško posvečenje4. junij 1783
Marcantonio Colonna
Škofovsko posvečenje24. februar 1794 naslovni nadškof Tira
škofovsko posvečenje 24. februar 1794
posvečevalec
Henry Benedict Mary Clement Stuart of York
Povzdignjen v kardinala8. marec 1816 kardinal-duhovnik pri Bazilika svete Marije v Trasteveru
imenoval ga je papež Pij VII.
Položaj250. papež
Osebni podatki
RojstvoAnnibale Francesco Clemente Melchiorre Girolamo Nicola della Genga
2. avgust 1760({{padleft:1760|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[2][3][…] ali 22. avgust 1760({{padleft:1760|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[5]
Genga[d], Papeška država
Smrt10. februar 1829({{padleft:1829|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})[2][3][…] (68 let)
Rim[6]
PokopanBazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnostitalijanska
Verakatoliška
Staršigrof Flavio della Genga
grofica Maria Luisa Pariberti di Fabriano
Prejšnji položaj

Alma materPapeška cerkvena akademija Dei Nobili Ecclesiastici, Rim
PodpisPope Leo XII signature.png
Insignije
Drugi papeži z imenom Leon
Catholic-hierarchy.org

Papež in vladar Papeške države je bil med letoma 1823 in 1829.

ŽivljenjepisUredi

DružinaUredi

Melhior se je rodil 1760 na gradu Castello della Genga na področju Fabriana[7] v starodavni plemiški družini Genga. Kraj se sedaj imenuje preprosto Genga. Mestece se nahaja v pokrajini Anconi, ki je takrat spadala k Papeški državi. Grof Ilario della Genga in Maria Luisa Periberti di Fabriano sta imela deset otrok, od katerih je bil Hanibal šesti; med sedmimi sinovi je bil peti; hčerke pa so bile tri.

Njegov stric je bil Gabrijel della Genga, ki je bil v 19. stoletju edini kardinal-nečak, ki ga je kak papež povišal v škrlatništvo. [8]

Šolanje in duhovništvoUredi

Melhior je kot trinajstletnik začel bogoslovje na Collegio Campana v Osimu, a 1778 nadaljeval na Collegio Piceno v Rimu, od koder je kmalu presedlal na Accademia dei Nobili Ecclesiastici (Akademijo cerkvenih plemičev).

Leta 1782 je prejel subdiakonat, naslednje leto pa diakonat; 14. junija 1783 je prejel duhovniško posvečenje, za katero je moral dobiti spregled, saj je bil star šele 23 let; [9] ta zadnja dva cerkvena reda mu je podelil kardinal Marcantonio Colonna. Za njegovo nadarjenost in pridnost je zvedel tudi papež, ki ga je imenoval za tajnega komornika.

Cerkveno napredovanjeUredi

  1. 4. junija 1783 je prejel duhovniško posvečenje.
  2. 21. februarja 1794 je bil imenovan za naslovnega nadškofa Tira in 24. februarja istega leta je prejel škofovsko posvečenje.
  3. 14. marca 1784 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Nemčiji. S tega položaja je odstopil leta 1804.
  4. 8. marca 1816 je bil imenovan za nadškofa (osebni naziv) škofije Senigallia, povzdignjen v kardinala in imenovan za kardinala-duhovnika v baziliki svete Marije v Trasteveru. S škofovskega položaja je odstopil 18. septembra istega leta.
  5. 9. maja 1820 je postal prefekt znotraj Rimske kurije.
  6. 28. septembra 1823 je bil izvoljen za papeža in 5. oktobra istega leta je bil ustoličen.

Nuncij in škofUredi

Služil je kot nuncij v Švici in Nemčiji.

Leta 1790 je bil Hanibal izbran, da ima v Sikstinski kapeli žalni govor. Njegova privlačen nastop in bistra osebnost sta žela priznanje vseh poslušalcev ter pritegnila pozornost in naklonjenost papeža Pija VI. Z izbranimi besedami in premišljeno razlago v spomin na pokojnega svetorimskega cesarja Jožefa II. je svojo nehvaležno nalogo je opravil na občudovanje vseh poslušalcev, ne da bi pri tem užalil občutljivost Avstrije ali ogrozil ugled Svetega sedeža. [10] [11]

1794 ga je papež Pij VI. imenoval za kanonika pri Baziliki svetega Petra, [7] in ga leta 1793 imenoval za naslovnega nadškofa Tira. Po imenovanju je prejel 1794 škofovsko posvečenje v Rimu in poslan v Luzern kot apostolski nuncij. 1794 je bil premeščen na apostolsko nunciaturo v Kölnu, vendar se je zaradi Napoleonovih vojn, ki so sprožile kot odgovor vojno prve koalicije, moral nastaniti v Augsburg.[10]

Za časa delovanja v Nemčiji mu je papež Pij VI. zaupal več častnih in težkih zadev, ki so ga povezale s kraljevskimi dvori v Dresdenu, na Dunaju, Münchnu in v Württembergu, kot tudi z Napoleonom. Njegovo zasebno življenje je bilo ves čas neoporečno, glede denarnih zadev pa mu je bolj trda predla.[10]

Grob si je pripravil že za življenjaUredi

Po Napoleonovem zatrtju Cerkvene države (1798) se je vrnil v Rim, kjer je bil priča sramotitvam, ki so jih Francozi zganjali s Pijem VII. Pretresen se je vrnil v opatijo Santa Maria in Monticelli, ki mu jo je dosmrtno podelil papež Pij VI. Tu je preživljal svoj čas ob glasbi, ko je svoj kmečki zbor učil igranja orgel in petja.[12]

V prepričanju, da bo to njegovo zadnje službeno mesto in da bo tukaj končal svoje zemeljsko življenje, je v opatijski cerkvi dal zgraditi grobnici za svojo mater in zase.[10] [13]

KardinalUredi

 
»Grand Gala Berlin«
Ta razkošna kočija je bila izdelana v Rimu (prva polovica 19. st.); služila je od 1824 papežema Leonu XII. ter Gregorju XVI. za slovesne praznike.

Leta 1814 je bil Hanibal della Genga izbran, da prenese čestitke papeža Pija VII. francoskemu kralju Ludviku XVIII. ob obnovitvi Francoskega kraljestva.

8. marca 1816 ga je papež Pij VII. imenoval za kardinala duhovnika pri Sveti Mariji v Trasteveru; škrlatni kardinalski klobuk je prejel 11. marca, svojo naslovno cerkev pa 29. aprila 1816. Kasneje je bil imenovan za nadduhovnika pri Marii Snežni ter za škofa v Sinigaliji, čemur pa se je 1818 odpovedal iz zdravstvenih razlogov,[10], a da sploh ni vstopil v svojo škofijo.[7]

9. maja 1820 mu je papež Pij VII. podelil ugledno mesto kardinala namestnika za rimsko škofijo.[14]

PapežUredi

IzvolitevUredi

Papež Pij VII. je umrl 20. avgusta 1823 po dolgem papeževanju, ki je trajalo več kot dve desetletji. Na konklavu 1823 je bil della Genga kandidat stranke zelantov in kljub aktivnemu nasprotovanju Francije so ga kardinali 28. septembra 1823 izvolili za papeža, ki si je privzel ime Leon XII.[10]

Izvolili so ga toliko rajši, ker so mislili, da bo kmalu umrl; vendar se mu je stanje nepričakovano popravilo.[10] Kardinale je celo sam opozoril na svoje krhko zdravje in rekel, da bodo izvolili "mrtvaka - okostnjaka". [15] Pripovedovali so, da je na konklavu dvignil svoja oblačila, da bi kardinalom pokazal svoje otekle in razjedene noge, da bi jih odvrnil; toda zaradi tega so se za njegovo izvolitev še bolj vneli. [12] Pred začetkom konklava je Neapelj nakazal, da nasprotuje petim kandidatom na volitvah, med katerimi je bil tudi Hanibal. Medtem ko della Genga na prvem in drugem glasovanju ni prejel niti enega glasu, jih je na tretjem dobil sedem, na petem pa štiri. Že se je zdelo, da bo kardinal Severoli 21. septembra zmagal, saj je imel tik pod potrebnim zneskom; vendar je prav takrat kardinal Albani vložil v imenu Avstrije proti Severoliju veto. Pozneje je sicer kazalo, da Francija ne bo dovolil izvolitve della Geng, vendar se je Severolijeva volilna skupina odločila, da bo oddala svoj glas Hanibalu, ki je tako prejel 34 glasov ter je bil izvoljen za papeža. [16]

Severoli se je sicer odpovedal svoji kandidaturi, vendar je pregovoril zaradi vloženega veta besne zelante, naj takoj dajo svoj glas za Hanibala, ki bi ga mogel ogroziti francoski veto. Preden so oblasti ugotovile, kaj se dogaja, so ga 28. septembra zjutraj sporazumno in zmagoslavno izvolili. Sprva papež- izbranec ni hotel sprejeti službe in jih je s solznimi očmi rotil, naj ne volijo mrliča. Pregovarjali so ga češ da je njegova dolžnost funkcije. S solzami je kardinale spomnil na svoje slabo zdravje. »Izvolite mrliča,« je rekel, toda ko so vztrajali, da je njegova dolžnost sprejeti papeško breme v teh težkih časih. Končno je popustil in oznanil svojo namero, da se bo imenoval Leon XII. [17]

Leon XII. je bil ob izvolitvi star 63 let in je bil pogosto hudo bolan. Bil je visok in suh, asketskega videza in melanholičnega obraza. V tem času je pasijonist Vincencij Strambi [18] bil škof za časa papeževanja Pija VII.. Njegov naslednik Leon XII. je sprejel njegov odstop in ga povabil v Rim za svojega svetovalca. Papež pa je po izvolitvi nenadoma hudo zbolel - po mnenju zdravnikov na smrt; tedaj je Strambi prosil Boga, naj vzame njegovo življenje namesto komaj izvoljenega papeža. Leon je na splošno presenečenje res ozdravel - Strambi pa je za kapjo v teku enega tedna umrl.[19] [7]

Kardinal protodiakon Fabrizio Ruffo ga je 5. oktobra 1823 okronal za papeža. Sicer je Leon XII. že takrat bolehal, vendar se mu je bolezen takoj po kronanju hudo poslabšala in so se bali najhujšega; po nenadni ozdravitvi pa je pokazal presenetljivo marljivost in vzdržljivost pri opravljanju svojega zahtevnega dela; v svojem načinu življenja pa je bil izredno preprost. [12]

DelaUredi

  • "Documenta Catholica Omnia" (latinsko). Cooperatorum Veritatis Societas. Pridobljeno dne 6. december 2011.CS1 vzdrževanje: Neprepoznan jezik (link)

Smrt in spominUredi

Bolezen in smrtUredi

Leon XII. je bil krhkega zdravja že od časa papeške izvolitve]]; to je bil tudi glavni vzrok, zakaj se je tako branil sprejeti breme, ki ga nosi papeška služba s seboj. Živel pa je vendarle še 6 let po izvolitvi; znano je bili, da je dobro prenašal bolečine.

Čeprav se praksa obdukcije na papeževem truplu izvaja že od 16. stoletja, se poročila o obdukciji le redko analizirajo in nikoli z namenom, da bi raziskali resnične vzroke smrti s sočasnega medicinskega in zgodovinskega vidika. Tu prvič poročamo o odkritju novih neobjavljenih dokumentov iz Vatikanskih tajnih arhivov in njihovem raziskovanju z znanstvenim in interdisciplinarnim pristopom. Ta analiza nam omogoča nove sklepe o pravem vzroku skrivnostne smrti Leona XII. V javnosti je še posebej odmevala njegova nenadna smrt, ki je nastopila 10. februarja 1829 po kratki bolezni.

Sumi o zastrupitvi ali neizkušenosti kirurga in celo senca spolne bolezni so prispevali k ustvarjanju »črne legende« o njegovem pontifikatu in smrti. Nasprotno, pričujoča paleopatografska analiza kaže na nov zaključek: Redna uporaba kateterizacije s srebrno brizgo je omogočila enostaven dostop do bakterijske superinfekcije, kar potrjuje opažena zgodnja emfizematozna faza trupla. Torej, najbolj utemeljena hipoteza o vzroku smrti Leona XII kaže na hudo obliko sepse, ki jo je še poslabšalo oslabljeno stanje zaradi kroničnih hemoroidov. [20]

OcenaUredi

Nedovoljena zveza?

Šušljalo se je, da je med služenjem v Nemčiji iz razmerja z neko žensko dobil tri nezakonske otroke.[21]

Govorilo se je tudi, da je v Rimu imel zvezo z ženo švicarskega gardista Pfifferja. Šušljanje je prišlo na uho tudi papežu Piju VI., ki se je srečal s prelatom, da bi ugotovil, kaj je na stvari. Hanibal je zavrnil vse govorice o resni zvezi s kako žensko in o otrocih; Della Genga pa je potrdil, da sta se on – ki je veljal za pravega lepotca - in tista žena rada videvala. [22]

Lovska strast

Za časa "izgnanstva" v Rimu, ko je njegovo poslansko delo prenehalo zaradi Napoleonovih vojn, se je vrnil v Rim, v opatijo Santa Maria in Monticelli. Dolgčas je preganjal tudi z lovom na ptice, kar je nadaljeval tudi po izvolitvi za papeža. Ta lovska strast do streljanja na ptice ga je tako zasvojila, da se je celo govorilo, da je ubil kmeta, s katerim se je prepiral o lovskih pravicah.[12]

SkliciUredi

  1. "Pope Leo XII". Catholicity. Pridobljeno dne 20. november 2022.
  2. 2,0 2,1 Record #119180413 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  3. 3,0 3,1 Encyclopedia of Popes — 2000.
  4. 4,0 4,1 SNAC — 2010.
  5. BeWeB
  6. Union List of Artist Names — 2015.
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 Toke, Leslie. "Pope Leo XII." The Catholic Encyclopedia. Vol. 9. New York: Robert Appleton Company, 1910. 28 Aug. 2014
  8. "Pope Leo XII". Catholic Answers. Pridobljeno dne 20. november 2022.
  9. Yvon Beaudoin, o.m.i., Yvon. "Leo XII, Pope from 1823 to 1829", OMI World
  10. 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 10,5 10,6   Eden ali več predhodnjih stavkov vključuje besedilo iz publikacije, ki je sedaj v javni lastiChisholm, Hugh, ur. (1911). "Leo (popes)/Leo XII" . Encyclopædia Britannica. 16 (11 izd.). Cambridge University Press.
  11. "Pope Leo XII". Catholic Answers. Pridobljeno dne 20. november 2022.
  12. 12,0 12,1 12,2 12,3 "Pope Leo XII: Proceedings of the Conclave that led to his election". Pickle Publishing. Pridobljeno dne 9. februar 2015.
  13. "Pope Leo XII". Catholic Answers. Pridobljeno dne 20. november 2022.
  14. David M. Cheney (23. oktober 2022). "Diocese of Senigallia- Dioecesis Senogalliensis". Catholic Hierarchy. Pridobljeno dne 2. december 2022. line feed znak v |title= na poziciji 23 (pomoč)
  15. Salvador Miranda. "Leo XII (1823-1829)". The Cardinals of the Holy Roman Church. Pridobljeno dne 20. februar 2022.
  16. John Paul Adams (5. september 2015). "SEDE VACANTE 1823". Pridobljeno dne 20. februar 2022.
  17. Leslie A. St. L. Toke. "Pope Leo XII". Catholic Answers. Pridobljeno dne 20. november 2022.
  18. "Saint Vincent Strambi". Sanctoral. Pridobljeno dne 31. avgust 2017.
  19. "Saint Vincenzo Strambi". Santi e Beati. Pridobljeno dne 31. avgust 2017.
  20. "Pope Leo XII's death: the twist to a longstanding dispute by novel historical documents and paleopathographic analysis". Pubmed. Pridobljeno dne 20. november 2022.
  21. Letters from Rome in: The New Monthly Magazine and Literary Journal, Tom 11, pp. 468–471.
  22. "Papst Leo XII Tod und Vermächtnis". Famous people. Pridobljeno dne 19. november 2022.

Nadaljnje branjeUredi

(slovensko)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989, 0013798400, CIP 262.13(091); 929:262.13; Opremil Julijan Miklavčič, ilustracije iz različnih virov, 318 strani.
  • Adalbert Rebić, Adalbert, Drago Bajt: Splošni religijski leksikon: A-Ž. Modrijan, Ljubljana 2007 (COBISS)
  • Eva Demmerle: Habsburžani. Cankarjeva založba, Ljubljana 2013 (COBISS) ISBN 978 961 231 922 9
  • Leto svetnikov I-IV (Maks Miklavčič in Jože Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
(angleško)
  • Wendy J. Reardon: The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs. McFarland 2004.
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(nemško)
  • Schmidlin I, pp. 367–474
  • EC VII, 1156–1158
  • LThK2. Vol. VI, Sp. 952–953
  • Georg Schwaiger: Leo XII. In: LThK3 6 (1997), 827–828.
  • Kelly: Reclams Lexikon der Päpste. 1988, pp. 322f.
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
  • Ender, Anton (1900). "379 §, 1066 str.". V Denzinger & Co Einsiedeln-Waldshut-Köln, Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago (ur.). Die Geschichte der Katholischen Kirche: in ausgearbeiteten Dispositionen zu Vorträgen für Vereine, Schulen und Kirche, zugleich ein kirchengeschichtliches Nachschlage- und Erbauungsbuch für die katholische Familie. Typographen des hl. Apostol. Stuhles.
  • August Franzen: Pregled povijesti Crkve, Prevedel Josip Ritig, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (Izvirnik v nemščini: A. Franzen: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, Druga pregledana in dopolnjena izdaja).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
(italijansko)
  • Gaetano, Moroni (1811). "volume 2". Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro sino ai nostri giorni. Tipografia Emiliana Venezia.
  • Rendina, Claudio (1993). I papi. Storia e segreti (italijanščina). Rome: Newton Compton. ISBN 9788854132603.
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Biagia Catanzaro, Francesco Gligora: Breve Storia dei papi, da San Pietro a Paolo VI. Istituto enciclopedico universale, Padova 1975.
  • Piero Bargellini: L'anno santo nella Storia, nella Letteratura e nell'Arte, Vallecchi Firenze 1974.
  • Piero Bargellini: Mille Santi del giorno. Vallecchi, Firenze 10.izd. 2000, ponatis 2007.
  • John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, Casale Monferrato (AL), Edizioni Piemme S.p.A., 1989, ISBN 88-384-1326-6
  • M. Rossi: Il conclave di Leone XII. Lo Stato Pontificio e l’Italia all'indomani del Congresso di Vienna. 1935
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. str. 456. ISBN 963 09 1863 3.
  • Gergely Jenő: A pápaság története. Kossuth Könyvkiadó, 1982. ISBN 963-09-1863-3
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
(francosko)

Zunanje povezaveUredi

(angleško)
(francosko)
(italijansko)

Glej tudiUredi

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Neznano
Zadnji znani nosilec naziva
Vincenzo Ranuzzi
naslovni nadškof Tira
21. februar 1794 – 8. marec 1816
Naslednik: 
Giacomo Giustiniani
Predhodnik: 
Bartolomeo Pacca
apostolski nuncij v Kölnu
14. marec 1794 – 25. februar 1803
Naslednik: 
-
Predhodnik: 
Giulio Cesare Zoglio
apostolski nuncij na Bavarskem
13. april 1795 – 9. september 1796
Naslednik: 
Emidio Ziucci
Predhodnik: 
Giulio Gabrielli Mlajši
nadškof Senigallije
8. marec 1816 – 10. september 1816
Naslednik: 
Fabrizio Sceberras Testaferrata
Predhodnik: 
Francesco Maria Pignatelli
kardinal duhovnik pri Santa Maria in Trastevere
29. april 1816 – 28. september 1823
Naslednik: 
Giovanni Francesco Falzacappa
Predhodnik: 
Emmanuele De Gregorio
predsednik kongregacije za cerkveno nedotakljivost
9. maj 1820 – 28. september 1823
Naslednik: 
Carlo Maria Pedicini
Predhodnik: 
Lorenzo Litta
splošni papeški namestnik za rimsko škofijo
12. maj 1820 – 28. september 1823
Naslednik: 
Giacinto Zurla OSBCam
Predhodnik: 
Antonio Maria Doria Pamphilj
nadduhovnik pri Baziliki Marije Snežne
10. februar 1821 – 28. september 1823
Naslednik: 
Benedetto Naro
Predhodnik: 
Pij VII.
Papež
28. september 1823 – 10. februar 1829
Naslednik: 
Pij VIII.
  1. Tylenda, Joseph N. (2003). Saints and Feasts of the Liturgical Year (angleščina). Georgetown University Press. str. 39. ISBN 978-0-87840-399-8.
  2. Johnston, William M. (2013). Encyclopedia of Monasticism (angleščina). Routledge. str. 1153. ISBN 978-1-136-78716-4.