Matteo Ricci

Matteo Ricci (latinsko Mattheus Riccius Maceratensis; kitajščina: Li Ma Tou, tudi Li Ma Dou, tradicionalna kitajščina: 利瑪竇), italijanski jezuit, duhovnik, misijonar, akademik in raziskovalec * 6. oktober 1552, Macerata (Papeška država, danes: Italija), † 11. maj 1610, Peking, Kitajska.

Matteo Ricci
Macau - panoramio (81).jpg
Riccijev kip v Spodnjem mestu Macao, odkrit 7. avgusta 2010, ob 400-letnici njegovega prihoda na otok
Tradicionalno kitajsko
poenostavljeno kitajsko
Courtesy name: Xitai
Kitajsko 西
Častitljivi Božji služabnik

Matteo Ricci
Ricci1.jpg  *
Matteo Ricci (levo) z Xu Guangqijem
duhovnik, redovnik, misijonar, učenjak
Rojstvo6. oktober 1552[1][2][3]
Macerata, Papeška država  *
Smrt11. maj 1610({{padleft:1610|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})[1][2][…] (57 let)
Beijing
Mingova vladarska hiša  *
ČaščenjeKatoliška Cerkev
Atributiv kitajski obleki držeč razpelo in bukve

PredstavitevUredi

 
Ricci se je rodil v univerzitetnem mestu Macerata v Markah ob Jadranskem morju

Ricci je bil eden od glavnih utemeljitev jezuitskih kitajskih misijonov. 1602 je sestavil Kunyu Wanguo Quantu, svetovni zemljevid s kitajskimi črkami na zahtevo cesarja Wanlija kot prvi znani kitajski zemljevid sveta v slogu evropskih zemljevidov.[4]

V Katoliški Cerkvi uživa naslov Častitljivi Božji služabnik

Ricci je prispel v portugalsko naselbino Macao leta 1582, kjer je začel misijonariti na Kitajskem. Postal je prvi Evropejec, ki je vstopil v Prepovedano mesto Peking leta 1601, na povabilo cesar ja Wanlija, da bi dal svoj prispevek k zvezdoznanstvu in ureditvi kitajskega koledarja ter cesarskega rodovnika. Pokristjanil je veliko odličnih kitajskih veljakov. S kitajskimi vedeži je sodeloval z Xu Guangqijem pri prevajanju Evklidovih prvin v kitajščino, kot tudi pri prevajanju Konfucijevih spisov v latinščino – prvič v zgodovini.

ŽivljenjepisUredi

Mladost in cerkvena karieraUredi

Ricci se je rodil 6. oktobra 1552 v Macerati v Papeški državi; danes to mestece spada v italijansko deželo Marke. Klasične predmete je študiral v jezuitskem zavodu v svojem rojstnem kraju. Na očetovo povabilo je študije nadaljeval v Rimu, kjer je doktorilal iz obojnega prava. Aprila 1571 je vstopil v jezuitski rimski zavod Collegio Romano.

Bil je silno vedoželjen in je poleg modroslovja ter bogoslovja študiral še matematiko, kozmologijo in zvezdoznanstvo pod vodstvom znamenitega zvezdoslovca Claviusa.

1577 se je pridružil misijonski odpravi na Daljni vzhod; odpluvši iz portugalske Lizbone marca 1578, je prispel v portugalsko kolonijo Goo naslednjega septembra. Tam je učil in opravljal druge službe do posta 1582, ko so ga poslali v Macao kot pripravo za vstop na Kitajsko. V Macao je prispel v začetku avgusta.[5]

Ricci na KitajskemUredi

 
Ricci je narisal Kitajcem sodobne zemljevide Kitajske in celega sveta
Naslikal neznani slikar v 17. st.

V začetku avgusta 1582 je Ricci prispel v Macau, portugalsko trgovsko postajo na Južnokitajskem morju. Takrat je bila krščanska misijonarska dejavnost na Kitajskem skoraj popolnoma omejena na Macau, kjer so nekateri domači Kitajci prešli v krščanstvo. Noben krščanski misijonar se ni poskušal resno učiti kitajskega jezika do leta 1579 (tri leta pred Riccijevim prihodom), ko je izrecno povabil Valignano, ustanovitelj St. Paul Jesuit College (Macau) iz Portugalske Indije Ruggierija na študij kitajščine kot pripravo na odpravo jezuitov na celinsko celinsko Kitajsko. [6]

Tukaj se je dal Matej na študij kitajščine in običajev. To je bil začetek dolgoročnega načrta, ki je iz njega napravil enega od prvih zahodnih vedežev za strokovnjaka kitajske pisave in književnosti. Z Ruggierijem je potoval do knežjega mesta Guangdonga, do Kantona (Guangzhou) in do Zhaoqing, kjer je tedaj stoloval podkralj, ki jima je dovolil ustanovitev prve stalne jezuitske postojanke zunaj Makava.[5]

1583 sta se naselila v Zhaoqingu na povabilo upravnika Wang Pana, ki je slišal za Riccijevo izvedenost v matematiki in zemljepisju in je tam bival do 1589, ko ga je izgnal novi podkralj. 1584 je Ricci tukaj sestavil prvi kitajski zemljevid v evropskem slogu, imenovan "Da Ying Quan Tu" (tj. "Celoten zemljevid velikega sveta"; kitajščina: 大瀛全圖; pomen ""Complete Map of the Great World"").[7] Ta zemljevid se ni ohranil; je pa bolj znan in razširjen popolnejši svetovni zemljevid Kunyu Wanguo Quantu iz 1602,[4] v šestih pretiskih na rižovem papirju.[8]

Prvi kitajsko-evropski besednjakUredi

 
Muzej Mateja Riccija v Zhaoqingu (肇庆, 崇禧塔), kjer je pomagal najti kraj za starodavno katoliško cerkev s kitajskim imenom 仙花寺.

Zdaj je v Zhaoqingu spominska plošča glede na Riccijevo šestletno tamkajšnje bivanje, kakor tudi "Riccijevo spominsko središče" v stavbi iz šestdesetih let 19. stoletja. [9]

Menijo, da sta Ricci in Ruggieri v času, ko sta bila v Zhaoqingu, sestavila portugalsko-kitajski slovar, prvi v katerem koli evropskem jeziku, za katerega sta razvila sistem za prepis kitajskih besed v latinico. Rokopis je bil založen v arhivu Družbe Jezusove v Rimu, ponovno odkrit 1934 in objavljen šele leta 2001. [10][11]

Izgnan iz Zhaoqinga leta 1588, je Ricci dobil dovoljenje, da se preseli v Shaoguan na severu dežele in tam ponovno vzpostavi svojo postojanko. [12]

Ricci je 1595 dosegel Nanjing (Mingovo južno prestolnico) in Nanchang. Avgusta 1597 ga je njegov predstojnik Valignano (1539–1606) imenoval za vrhovnega predstojnika jezuitskih misijonov na Kitajskem s nazivom in pooblastili provinciala, kar je opravljal vse do svoje smrti. [13] Do glavnega mesta Pekinga je prispel 7. septembra 1598. Pozimi 1598 je Ricci s pomočjo svojega jezuitskega tovariša Cattanea sestavil še en kitajsko-portugalski slovar, ki je izgubljen; v njem so bili v latinici označene toni v kitajskih zlogih. [10]

Vseved na cesarskem dvoruUredi

 
Potovanje Mateja Riccija od Makava do Pekinga

Leta 1601 je cesar Wanli povabil Riccija za svetovalca cesarskega dvora kot prvega Zahodnjaka, ki je bil povabljen v Prepovedano mesto. Ta čast je bila v priznanje Riccijevim znanstvenim sposobnostim, predvsem njegovim napovedim o sončnih mrkih, ki so bili pomembni dogodki v tedanjem kitajskem svetu. Postavil je Stolnico Brezmadežnega spočetja v Pekingu kot najstarejšo katoliško cerkev na Kitajskem. Kmalu se je navadil na tamkajšnje življenje in prevzel njihove običaje. Učil jih je znanja, ki ga je prenesel z Zahoda. Tako so kitajski učenjaki na podlagi njegovih informacij ocenili svoje dosežke. Iz Pekinga je vodil štiri misijonske postojanke. Prevajal je krščanska besedila v kitajščino. Svoje znanje o vzhodnem svetu je posredoval v Evropo.

Kako si je Ricci pridobil zaupanje Kitajcev?Uredi

Leve tri plošče 1-3
Desne tri plošče 4-6
Kunyu Wanguo Quantu (坤輿萬國全圖), natisnil Matteo Ricci na zahtevo cesarja Wanlija v Beijingu, 1602

Največja ovira za sprejem krščanstva je bil pri Kitajcih ponos na njihovo lastno znanje. Poznali so svojo starodavno in slavno zgodovino, pa tudi nekatere dosežke, ki jih je Zahod dobil od njih, kot je smodnik, svila... Da bi to večvrednostno samozavest odpravili, so jezuiti dali Kitajcem čutiti, da so v znanosti daleč pred njimi. Med duhovniki še posebej izstopa med prvimi kot matematik Matteo Ricci.

  1. Popolnoma si je prisvojil jezik, vedenje in običaje Kitajcev, oblečen kot učenjak. Zaradi Kitajcev je nosil kapo s cofom, jedel namesto z žlico s palčkami in se oblačil v svilene halje.
  2. S svojim znanjem in sposobnostmi je naredil velik vtis. Izdeloval je ure, narisal zemljevid sveta, napisal kitajski katekizem; vstop v cesarsko palačo je znal doseči z umetniškimi darili, njegov zemljevid je bil postavljen na steno cesarske palače, čeprav so nanjo pritrjeni krščanski izreki in simboli. Knjige o matematiki je tudi opremil s krščanskimi mislimi. Poznal je tudi Konfucijev nauk. Cesarju je podaril stolpno uro z osupljivim mehanizmom, astronomske instrumente, bogate in razkošne obleke ter čudovite slike.
  3. Posledica tega je bila, da so ga na splošno ljubili in spoštovali, zlasti na dvoru. Mandarini so prešli v krščanstvo, cesarski knezi in princese pa so se odkrito in trdno postavili na stran krščanstva. Najvišje državni veljaki so se dajali krstiti in ko je oče Ricci umrl (1610), je dobil častni grob v nekem templju. [14]

Smrt in spominUredi

Smrt in pogrebUredi

Ricci je umrl 11. maja 1610 v Beijingu od izčrpanosti, sorazmerno mlad, star 57 let.[5] Po zakonu dinastije Ming so morali tujce, ki so umrli na Kitajskem, pokopavati v portugalski koloniji Macau. Španski jezuit Diego de Pantoja je vložil na cesarski dvor posebno prošnjo, da bi ga glede na zasluge, ki jih je Ricci vsestransko prispeval k napredku in razvoju Kitajske, pokopali v Beijingu. Cesar Wanli je ugodil zahtevi in v ta namen določil budističen hram. Oktobra 1610 so Riccijeve ostanke prenesli tja.[15]

Tam so še danes pokopani Ferdinand Verbiest, Adam Schall in drugi misijonarji. Žalansko pokopališče se danes nahaja na upravnem območju Beijinga v okrožju Xicheng.[16]

Priznanje krščanstvaUredi

Do konca sedemnajstega stoletja so jezuitje spreobrnili veliko domačinov. Po drugi strani pa so bili navdušeni nad znanjem in bistroumnostjo konfucijanske učenjaške elite večinskih Kitajcev in so se prilagodili njihovemu starodavnemu miselnemu in življenjskemu slogu.[17][18]

V znamenje priznanja za Riccijevo prilagajanja kitajski omiki in njegove, kakor tudi zaskuge njegovih redovnih sobratov, je leta 1692 cesar Kangxi izdal tolerančni edikt glede svobodnega izpovedovanja krščanstva (tradicionalna kitajščina: 容敎令 ali tradicionalna kitajščina: 正敎奉傳).[19][20][21]

Evropejci so zelo miroljubni; v deželah ne vznemirjajo in ne motijo, nikomur ne škodijo, ne delajo nobenih hudodelstev in njihovo učenje nima nič skupnega z lažnimi ločinami v cesarstvu, niti se ne nagibajo k spodbujanju upora... Odločili smo torej, da je treba ohraniti vse cerkve, posvečene nebeškemu Gospodarju, ne glede na to, kje se nahajajo, in omogočiti vsem, ki želijo častiti tega Boga, vstop v te cerkve, darovanje kadila in opravljanje obredov, ki jih po starodavnih navadah izvajajo kristjani. Zato naj jim odslej nihče več ne nasprotuje.[22]

Ta odlok je povzdignil krščanstvo na Kitajskem na isto raven z budizmom in daoizmom. [23]

OpombeUredi

Izvirni navedkiUredi

  1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. 2,0 2,1 MacTutor History of Mathematics archive
  3. 3,0 3,1 Hsia R. Dizionario Biografico degli Italiani — 1960.
  4. 4,0 4,1 Baran, Madeleine (December 16, 2009). "Historic map coming to Minnesota". St. Paul, Minn.: Minnesota Public Radio. Pridobljeno dne 12 January 2010. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Baran so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  5. 5,0 5,1 5,2 Brucker, Joseph (1912). "Matteo Ricci". The Catholic Encyclopedia. 13: Revelation-Simon Stock. New York: Robert Appleton Company. OCLC 174525342. Pridobljeno dne 17 August 2017.
  6. Gallagher (trans) (1953), pp. 131-132, 137
  7. TANG Kaijian and ZHOU Xiaolei, "Four Issues in the Dissemination of Matteo Ricci's World Map during the Ming Dynasty", in STUDIES IN THE HISTORY OF NATURAL SCIENCES, Vol. 34, No. 3 (2015), pp. 294-315. 汤开建 周孝雷 《明代利玛窦世界地图传播史四题》,《自然科学史研究》第34卷,第3期(2015年):294-315
  8. "Ancient map with China at centre goes on show in US". BBC News. 12 January 2010.
  9. "Ricci Memorial Centre". Oneminuteenglish.com. Pridobljeno dne 14 May 2014.
  10. 10,0 10,1 Yves Camus, "Jesuits' Journeys in Chinese Studies" Arhivirano 24 September 2015 na Wayback Machine.
  11. "Dicionário Português-Chinês: 葡汉辞典 (Pu-Han cidian): Portuguese-Chinese dictionary" by Michele Ruggieri, Matteo Ricci; edited by John W. Witek. Published 2001, Biblioteca Nacional. ISBN 972-565-298-3. Partial preview available on Google Books
  12. Gallagher (253), pp. 205-227.
  13. Dehergne, 219.
  14. A. Ender. Die Geschichte der Katholischen Kirche. str. 789.
  15. "The Tomb of Matteo Ricci". China.org.cn. Pridobljeno dne 14 May 2014.
  16. Qin, Danfeng (March 29, 2010). "At last, they rest in peace". Global Times. Pridobljeno dne October 10, 2010.
  17. Udias, Agustin (1994). "Jesuit Astronomers in Beijing 1601–1805". Quarterly Journal of the Royal Astronomical Society. 35: 463. Bibcode:1994QJRAS..35..463U.
  18. Needham, Joseph (1958). Chinese astronomy and the Jesuit mission: an encounter of cultures. China Society occasional papers ; no. 10. China Society. OCLC 652232428.
  19. Jocelyn M. N. Marinescu (2008). Defending Christianity in China: The Jesuit Defense of Christianity in the "Lettres Edifiantes Et Curieuses" & "Ruijianlu" in Relation to the Yongzheng Proscription of 1724. str. 29, 33, 136, 240, 265. ISBN 978-0-549-59712-4. Pridobljeno dne 20 February 2013.
  20. George Minamiki (1985). The Chinese rites controversy: from its beginning to modern times. Loyola University Press. ISBN 978-0-8294-0457-9. Pridobljeno dne 20 February 2013.
  21. Stephen Neill (1964). History of Christian Missions. Penguin Books. Pridobljeno dne 20 February 2013.
  22. Don Alvin Pittman (2001). Toward a Modern Chinese Buddhism: Taixu's Reforms. University of Hawaii Press. str. 35–36. ISBN 978-0-8248-2231-6. Pridobljeno dne 4 March 2013.
  23. Jesus in history, thought, and culture. 2. K - Z. ABC-CLIO. 2003. str. 170. ISBN 978-1-57607-856-3. Pridobljeno dne 4 March 2013. ... an Edict of Toleration, elevating Christiainity to the same status as Buddhism and Daoism.

SkliciUredi

Glej tudiUredi

ViriUredi

  • Dehergne, Joseph, S.J. (1973). Répertoire des Jésuites de Chine de 1552 à 1800. Rome: Institutum Historicum S.I. OCLC 462805295
  • Hsia, R. Po-chia. (2007). "The Catholic Mission and translations in China, 1583–1700" in Cultural Translation in Early Modern Europe (Peter Burke and R. Po-chia Hsia, eds.). Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 9780521862080 ISBN 0521862086; OCLC 76935903
  • Spence, Jonathan D.. (1984). The Memory Palace of Matteo Ricci. New York: Viking. ISBN 9780670468300; OCLC 230623792
  • Vito Avarello, L'oeuvre italienne de Matteo Ricci: anatomie d'une rencontre chinoise, Paris, Classiques Garnier, 2014, 738 pages. (ISBN 978-2-8124-3107-4)

Nadaljnje branjeUredi

(nemško)

Zunanje povezaveUredi

(angleško)
(italijansko)
(francosko)
(nemško)