Kolumbija

(Preusmerjeno s strani Kolumbijci)
República de Colombia
Zastava Kolumbije Coat of arms of Colombia.svg
Nacionalno geslo: Libertad y Orden
(špansko: »Svoboda in red«)
LocationColombia.svg
Uradni jezik španščina
Glavno mesto Bogota
Predsednik Iván Duque Márquez
Površina
 - Skupno
 - % voda
25. na svetu
1.138.910 km²
8,8 %
Prebivalstvo
 - Skupno (2003)
 - Gostota
28. na svetu
44.531.434
36/km²
Neodvisnost
 - Razglašena
 - Priznana
od Španije
20. julij 1810
7. avgust 1819
Valuta kolumbijski peso
Časovni pas UTC-5
Državna himna Oh Gloria Inmarcesible!
Vrhnja internetna domena .CO
Nacionalna klicna koda 57

Republika Kolumbija je obmorska država v severozahodni Južni Ameriki. Na severu meji na Karibsko morje, na vzhodu na Venezuelo, na jugovzhodu na Brazilijo, na jugu na Peru in Ekvador ter na zahodu na Panamo in Tihi ocean. Ime je dobila po raziskovalcu Krištofu Kolumbu.

ZgodovinaUredi

Zgodovina neodvisne republike Kolumbije se začne po osamosvojitvi od Španije novembra leta 1811. Od leta 1499, ko so je bilo ozemlje današnje Kolumbije prvič raziskano, pa vse do leta 1810 so ta prostor upravljali Španci. 20. julija leta 1810 so meščani mesta Santa Fe De Bogota ustanovili svet za osamosvojitev od Španije. V tem svetu je bil prisoten tudi Simon Bolivar, eden velikih junakov boja za neodvisnost Južne Amerike od Španije. Sledilo je obdobje hude državne nestabilnosti. Na prelomu stoletja je Kolumbija poznala vojno 1000 dni (1899-1902), ki je privedla do ločitve Paname od Kolumbije in dala Kolumbiji približno današnjo podobo.

GeografijaUredi

Kolumbija je šestindvajseta največja država na svetu in četrta največja v Južni Ameriki, s površino 1.141.748 km ². Nahaja se na severozahodu območja Južne Amerike. Na vzhodu meji z Venezuelo in Brazilijo, na jugu z Ekvadorjem in Perujem, na severu s Karibskim morjem, na severozahodu s Panamo in zahodu s Tihim oceanom. Kolumbija je podvržena potresom, cunamijem in vulkanskim izbruhom.

Kolumbijsko ozemlje je gorato na zahodu, nižinsko pa na vzhodu. Prečkajo jo Andi, katere razdelimo na tri različne gorske verige, imenovane glede na njihov položaj: Cordillera Occidental, Cordillera Central in Cordillera Oriental. Na zahodu, od tiho oceanske obale, dobimo ravnine, ki jih prekinja le Serrania Baud, ki je ena izmed najnižjih in ozkih gorskih verig Kolumbije.

Kolumbija ima veliko rek, glavne so Caquetà, Magdalena, Cauca in Atrato. Zadnje tri reke tečejo od juga proti severu.

EkonomijaUredi

Ekonomija Kolumbije je v razvoju. Bdp Kolumbije znaša 400,3 milijarde dolarjev. Kolumbija ima 20,03 milijonov prebivalcev. Na podlagi podatkov iz lanskega leta je 12 % prebivalstva brezposelnih, 49,2 % pa revnih.

Kar se tiče gospodarstva ima Kolumbija najbolj razvit terciarni sektor, v katerem ima zaposlenih kar 58,8 % prebivalstva. Sledi mu primarni sektor (22,4 %) in nato se sekundarni sektor (18,8 %). V kmetijstvu proizvajajo: kavo, banane, riž, tobak, kokos, sladkorni trs, psenico in koruzo. V idustriji pa proizvajajo: tekstil, obutve, obleke, olje, pijace, kemikalije, cement, zlato in premog. Izvažajo predvsem nafto, kavo, premog, nikelj, oblacila, banane in cvetje. Uvažajo pa industrijske opreme, kemikalije, izdelke iz papirja in goriva.

InfrastrukturaUredi

Kolumbija ima 992 letališč in je sedma država na svetu glede na število letališč. 116 je malih letališč, večjih pa je 876. Država ima razvito infrastrukturo, ki omogoča prevažanje plina in nafte po ceveh. Imajo namreč 4.567 km plinovoda in 6.097 km oleodukta. Tudi železniške povezave so dobro razvite ( 3.802 km) in je po dolžini mreže 45. na svetu. Še najbolj pa je razvito cestno omrežje (164.257 km). Dobro so razvite tudi plovne poti (18.000 km), saj je glede tega 6. na svetu. Glavna pristanišča v Kolumbiji so: Barranquilla, Buenaventura, Cartagena, Santa Marta in Turbo.

DemografijaUredi

Kolumbija je imela leta 2020 približno 50 milijonov prebivalcev in je tretja država po številu prebivalcev v Latinski Ameriki, za Brazilijo in Mehiko. Na začetku 20. stoletja je bilo v Kolumbiji približno 4 milijone prebivalcev.[1] Od začetka 1970-ih je Kolumbija stalno upadala v svoji rodnosti, umrljivosti in stopnjah rasti prebivalstva. Stopnja rasti prebivalstva za leto 2016 naj bi bila 0,9 %.[2] Približno 26,8 % prebivalstva je bilo starih 15 let ali manj, 65,7 % je bilo starih med 15 in 64 let in 7,4 % starejših od 65 let. Delež starejših v celotni populaciji se je začel znatno povečevati.[3] Kolumbija naj bi do leta 2050 imela 55,3 milijona prebivalcev.[4]

Prebivalstvo je skoncentrirano v andskem visokogorju in vzdolž karibske obale, tudi gostota prebivalstva je na splošno večja v andski regiji. Devet vzhodnih nižinskih departmajev, ki obsegajo približno 54 % površine Kolumbije, ima manj kot 6 % prebivalstva. Tradicionalno podeželska družba se je sredi 20. stoletja premikala v urbana območja, tako da je Kolumbija zdaj ena najbolj urbaniziranih držav Latinske Amerike. Mestno prebivalstvo se je povečalo s 31 % celotnega števila leta 1938 na skoraj 60 % leta 1973, do leta 2014 pa je bilo 76 %.[5][6] Prebivalstvo samo v Bogoti se je povečalo s nekaj več kot 300.000 leta 1938 na približno 8 milijonov danes. Zdaj ima dvaindvajset mest 100.000 prebivalcev ali več (2015). Od leta 2012 ima Kolumbija največ prebivalcev notranje razseljenih oseb na svetu, ki naj bi znašala do 4,9 milijona ljudi.

Pričakovana življenjska doba je bila leta 2015 74,8 let, umrljivost dojenčkov pa 13,1 na tisoč v letu 2016. Leta 2015 je 94,58 % odraslih in 98,66 % mladih pismenih, vlada pa porabi približno 4,49 % svojega BDP za izobraževanje.

EtnografijaUredi

Kolumbija je etnično raznolika, njeni prebivalci izvirajo iz prvotnih domačih prebivalcev, španski kolonisti, Afričani, ki so bili prvotno pripeljani v državo kot sužnji, in priseljenci iz 20. stoletja iz Evrope in Bližnjega vzhoda, ki prispevajo k raznoliki kulturni dediščini. Belci živijo po vsej državi, večinoma v urbanih središčih in cvetočih visokogorskih in obalnih mestih. Prebivalstvo večjih mest vključuje tudi metice. Mestizo campesinos (ljudje, ki živijo na podeželju) živijo tudi v andskem visokogorju, kjer so se nekateri španski osvajalci pomešali z ženskami domorodnih poglavarjev. Popis leta 2018 je poročal, da neetnično prebivalstvo, sestavljeno iz belcev in meticev (tistih mešanih evropskih in ameriških prednikov), predstavlja 87,58 % nacionalnega prebivalstva. 6,68 % je afriškega porekla. Avtohtoni Američani predstavljajo 4,31 % prebivalstva. Neuradna ocena meni, da je 49 % kolumbijskega prebivalstva mesticev ali mešanega evropsko-ameriškega porekla ter da je približno 37 % belcev, večinoma španskega rodu, obstaja pa tudi veliko prebivalcev iz Bližnjega vzhoda; v nekaterih družbenih sektorjih veliko prispevajo nemški in italijanski predniki.[7]

JezikiUredi

Uradni jezik Kolumbije je španščina. Ohranjenih je še 75 jezikov domorodcev. V vseh šolah Kolumbije je vključena angleščina. Prisotnih je veliko vrst španskih dialektov, ki se razlikujejo po slovnici. V severnem delu Kolumbije govorijo narečje, ki je podobno narečju drugih karibskih narodov. Na jugu države pa uporabljajo narečja, ki so podobna tistim iz Ekvadorja in Peruja.

Politična ureditevUredi

Kolumbija je razdeljena na 32 okrajev. Oblast je razdeljena na: zakonodajno, sodno in izvršno. Zakonodajni sistem Kolumbije sloni na španskem zakonu. Predsednik je v istočasno bodisi predsednik države, bodisi vlade. Parlament je sestavljen iz senata in zbornice predstavnikov. V sodni sistem spada ustavno sodišče, vrhovno sodišče, državni svet in vrhovni sodni svet. V Kolumbiji je šestnajst političnih strank. Predsednik skrbi, ob drugih zadevah tudi za obrambo, za katero skrbijo oborožene vojaške kolumbijske sile in državna policija. Prisotna je tudi agencija za varnost (DAS). Predsednik države upravlja tudi zunanje zadeve. Kolumbija ohranja danes diplomatske odnose s celim svetom, največ pa z Ameriko.

KulturaUredi

Kultura v Kolumbiji se močno veže s kulturami drugih južnoameriških držav. Najbolj se pa s špansko, ki je v to državo prinesla katoliško vero. Toda s pomočjo globalizacije vplivajo na Kolumbijo še druge države iz celega sveta. Književnost je v Kolumbiji nastala že med špansko kolonizacijo. Leta 1871 je bila v Kolumbiji ustanovljena prva šola v Ameriki, v kateri so učili katalonščino.

Tejo, igra domorodcev, je državni šport, medtem ko je nogomet najbolj razširjen. Kolesarstvo, ki je bilo v letih 80' najbolj razširjeno, je danes na tretjem mestu. Na karibski obali pa sta pomembna: rokoborba in baseball.

K državni noši spada Sombrero Vueltiao. Ta klobuk je tudi eden izmed simbolov Kolumbije. Tradicionalni plesi so: bambuco, cueca in cumbia.

Svetovna dediščina v KolumbijiUredi

Kulturna dediščina
  • Kulturna krajina Zona Cafetera (Coffee Cultural Landscape of Colombia) (2011); na višini med 1000 in 2000 m, v Andih leži Zona Cafetera - odličen primer kulturne krajine s tradicionalnim trajnostnim razvojem. Svetovna dediščina obsega šest pridelovalnih območij kave. Področje se imenuje Kavni trikotnik (Triángulo del Café) in obsega Caldas, Quindio in Risaralda. Na rodovitnih vulkanskih tleh rastejo najboljše vrste kave arabike.
  • Staro mestno jedro Santa Cruz de Mompox (Historic Centre of Santa Cruz de Mompox) (1995); ob reki Rio Magdalena, okoli 250 km južno od Cartagene leži Santa Cruz de Mompox, eno najstarejših in najlepših kolonialnih mest v Kolumbiji. Dokler reka ni spremenila svojega toka, je bilo mesto pomembno pristanišče. Zgodovinsko mestno jedro z imenitnimi kolonialnimi stavbami je pravi muzej na prostem.
  • Arheološki park Tierradentro (National Archeological Park of Tierradentro) (1995); v Srednjih Kordiljerah na jugu Kolumbije so številna podzemna grobišča, ki so nekaj posebnega zaradi velikosti in dostopa. To so predkolumbovske grobnice iz 6. do 10. stoletja - Alto del Aquacate, Loma de San Andrés, Alto de Segovia in Alto del Duende - ter različne kamnite skulpture v Tablónu.
  • Cartagena (Port, Fortresses and Group of Monuments, Cartagena) (1984); območje svetovne dediščine zajema mogočne utrdbe, pristanišče in kolonialne stavbe v starem mestnem jedru.
  • Qhapaq Ñan, glavne inkovske poti v Andih (Qhapaq Ñan, Andean Road System) (2014); je bilo trgovsko in obrambno omrežje cest, ki je obsegalo 30.000 kilometrov. Inki so ga gradili več stoletij in deloma temelji na predinkovski infrastrukturi. To izredno omrežje poteka preko enega najbolj ekstremnih geografskih terenov na svetu in povezuje zasnežene vrhove Andov na nadmorski višini več kot 6000 m z obalo Tihega oceana, skozi vroč deževni gozd, rodovitne doline in absolutne puščave.
  • Arheološki park San Agustín (San Agustín Archaeological Park) (1995); je najpomembnejše arheološko najdišče v Kolumbiji z največ verskimi spomeniki in megalitskimi skulpturami v Južni Ameriki. Predel je bil naseljen že v 5. st. pr. n. št.. Dediščina zajema tri najdišča: San Avgustín, največje med tremi, Alto de los Idolos in Alto de las Piedras.
Naravna dediščina
  • Narodni park Los Katíos (1994); zajema nizek gričevnat svet, deževne gozdove in močvirnate predele. 720 km² se v vzhodnem predelu širi okoli reke Atrato, ki se izliva v Dariénski zaliv, na zahodi zajema gorsko verigo Serranía del Darién, ki je obronek andskih Kordiljer. Tu uspevajo mnoga drevesa z dragocenim lesom, kot sta balzovec in kavčukovec. Odročnost in nedostopnost pragozda je omogočilo obstanek endemični vrst rastlin in živali.
  • Naravni rezervat Malpelo (Malpelo Fauna and Flora Sanctuary) (2006); v tropskem delu Tihega oceana zajema otoček Majpelo in okoli 8500 km² veliko zavarovano območje morja. Otok Malpelo je del morskega koridorja s še več spomeniki svetovne dediščine od Galapaškega otočja (Ekvador), Coiba (Panama) in Kokosovi otoki (Kostarika). Vpliv različnih morskih tokov in globine do 3400 m je omogočil nastanek bogatega ekosistema.
Mešana dediščina
  • Chiribiquete National Park – “The Maloca of the Jaguar” (2018); je največje zavarovano območje v Kolumbiji, je stičišče štirih biogeografskih provinc: Orinoquia, Gvajana, Amazonija in Severni Andi. Narodni park zagotavlja povezanost in ohranjanje biotske raznovrstnosti teh provinc in se predstavlja kot scenarij medsebojnega sodelovanja, v katerem je zaživela raznolikost flore in favne ter endemizem. Ena od značilnosti je prisotnost tepuis (mizastih gora), strmih planot iz peščenjaka, ki izstopajo v gozdu kot dramatična kulisa, ki jo poudarjajo njegova oddaljenost, nedostopnost in izjemna ohranjenost. Domorodni prebivalci so na stenah 60 skalnih zaklonišč ustvarili več kot 75.000 slik iz leta 20.000 pred našim štetjem, še danes pa jih delajo neokrnjena ljudstva, zaščitena z narodnim parkom.[8]

Glej tudiUredi

SkliciUredi

  1. "Colombia – Population". Library of Congress Country Studies.
  2. "Population growth (annual %)". World Bank. Pridobljeno dne 15 January 2018.
  3. "Encuesta Nacional de Demografía y Salud (ENDS)" (PDF) (španščina). profamilia.org.co. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8 April 2017. Pridobljeno dne 5 May 2017.
  4. "Long term population estimates and projections 1950–2100". cepal.org. Pridobljeno dne 17 June 2016.
  5. "Colombia: A Country Study". Countrystudies.us. Pridobljeno dne 16 May 2010.
  6. "World Urbanization Prospects" (PDF). un.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2 November 2014. Pridobljeno dne 10 May 2015.
  7. Bushnell, David; Hudson, Rex A. (2010). The Society and Its Environment; Colombia: a country study (PDF). Federal Research Division, Library of Congress, Washington D.C. str. 87, 92.
  8. Unesco[1]

Zunanje povezaveUredi