Panamski prekop

Panamski prekop (špansko Canal de Panamá) je prekop, ki seka Panamsko ožino in s tem povezuje Atlantski in Tihi ocean. Odprt je bil 15. avgusta 1914 in je dolg 82 km. Z njegovo izgradnjo je bila pomorska pot med vzhodno in južno obalo Amerike korenito skrajšana in olajšana, saj ladjam ni bilo več potrebno pluti okrog viharnega rta Horn. Pot med New Yorkom in San Franciscom se je skrajšala za skoraj 29.000 kilometrov. Kanal danes uporablja več kot 80 držav, na njem pa se stika 144 mednarodnih pomorskih poti.

Panamski prekop Canal de Panamá
Shema Panamskega prekopa, ki prikazuje zaporedje zapornic in prehodov
Koordinati	9°05′N 79°41′W
Specifikacije
Dolžina	82 km
Maks. dolžina plovila	366 m
Maks. širina plovila	49 m (originalno 28,5 m)
Maks. ugrez plovila	15,2 m
Zapornice	3 navzgor, 3 navzdol (3 pasovi zapornic)
Status	odprt, razširitev odprta 26. junija, 2016
Uprava plovbe	Panama Canal Authority
Zgodovina
Prvotni lastnik	Société internationale du Canal
Glavni inženir	John Findlay Wallace (1904–1905), John Frank Stevens (1905–1907), George Washington Goethals (1907–1914)

Zemljevid Paname s prekopom

Promet skozi kanal je trenutno bistveno večji od prometa, ki so ga načrtovali graditelji. Leta 1934 so maksimalno kapaciteto ocenili na 80 milijonov ton letno, do 2007 pa je skupna letna tonaža ladij, ki so plule skozenj, dosegla že več kot 312 milijonov ton. Skoraj polovica ladij dosega maksimalno širino, pri kateri še lahko plujejo skozi zapornice, 10 % pa maksimalno dolžino. Trenutno tako poteka projekt izgradnje tretjega sklopa zapornic, ki je bil končan leta 2016 in je načrtih podvojil kapaciteto prekopa.

Zgradba

Na atlantski strani je vhod v zaliv Limón (Bahía Limón) med prelomoma Colón in Fort Sherman (Fuerte Sherman) pa je začetek kanala. Limonski zaliv služi kot pot za čakajoče ladje. Njen južni konec, 8,7 kilometra od vhoda, je tudi začetek 3,1 kilometra dolgega dostopnega kanala do Gatunskih zapornic. V Gatunskih zapornicah se ladje dvignejo do umetnega jezera Gatun, ki je v povprečju 26 metrov nad morjem.

Pred Gatúnskimi zapornicami je na jugozahodu jezera viden 2300 metrov dolg zemeljski jez, sredi katerega obokan betonski zid s 14 velikimi jeklenimi vrati nadzoruje odtok iz jezera. Za jezom je hidroelektrarna, ki napaja delovanje zapornic in nadzor jezu z električno energijo. Z jezom je bil Río Chagres dotlej obsojen, da so lahko ladje potvalev jezeru Gatún. V kanal Gatúnskega jezera sledi nekdanjemu dnu reke Río Chagres v izkopanem in dobro betoniranem, 18 kilometrov dolgem plovnem toku. Pot obide različne otoke, vključno z največjim in najbolj znanim otokom, otokom Barro Colorado z istoimensko raziskovalno postajo Smithsonian Institution. Zaradi intenzivnega opazovanja, ki so ga mednarodni raziskovalci izvajali od leta 1946, tropski deževni gozd na Barro Colorado velja za najbolje raziskanega na zemlji. Manjši čolni, kot so službeni čolni uprave Panamskega kanala in zasebne jadrnice, se lahko v jezeru, imenovanem Banana Cut, odpravijo skozi ozek prehod med dvema manjšima otokoma.

Gatúnsko jezero se združi v še vedno dotrajani del Río Chagres, ki ga ladje spremljajo več kot 8 kilometrov do kraja Gamboa. Tu se začne približno 13 km dolg usek Culebra ali preboj Gaillarda skozi gore celinskega razvodja. Prekop je bil prvotno širok le 152 metrov na tej poti, tako da se velike ladje niso mogle srečati. Leta 2002 so odsek razširili na 192 metrov v ravni črti in na 222 metrov v ovinku. Od takrat je bilo mogoče stalno voziti v obe smeri, kar je privedlo do prihranka časa več kot 16 %.

Malo pred koncem preboja Gaillard prečka prekop na višini 80 m most s poševnimi zategami Puente Centenario (Stoletni most), most s šestimi voznimi pasovi.

Preboj Gaillarda se konča pri zapornici Pedro Miguel, ki sproži spust v Tihi ocean in vodi v, tudi umetno zajezeno, le približno dva kilometra dolgo jezero Miraflores.

Na drugi strani jezera 16,5 metra nad srednjo gladino Tihega oceana je vhod v zapornice Miraflores. Takoj ob vhodu je jez Miraflores, 133 metrov dolg betonski jez z osmimi jeklenimi vrati, ki ga je mogoče dvigniti za nadzor izliva iz zapornici Pedro Miguel in Río Cocoli, ki se izliva v jezero.

Po zapornicah Miraflores je naravni dostopni kanal mimo pristaniških zmogljivosti Balboa in pod Puente de las Américas (most Amerike) v Panamski zaliv. Puente de las Américas ima glavno višino 61,3 m nad srednjo višino visoke vode, zato je višina ladij omejena na 57,91 m nad nivojem vode. Začetek in konec prekopa na pacifiški strani je na koncu dolgega jezu označen z gorovjem pri Isli Perico. Pot od zapornic do boje je dolga dobrih 12 kilometrov. Jez služi manj kot zaščita pred prihajajočimi valovi. Namesto tega naj bi preprečil vstop blata s tokom, ki teče vzdolž obale.

Da bi se izognili kakršnim koli nesporazumom s številnimi krivuljami in spremembami smeri, se vse ladje, ki plujejo iz Atlantika v Tihi ocean, označujejo kot južne, tiste v nasprotni smeri proti Atlantiku pa kot severne.

Zapornice

Panamski prekop
km mi Atlantski ocean (Karibsko morje) 0 Atlantski vhod, Vhod Manzanillo Bay Breakwater 8,7 5,4 Pristanišče Colón (Cristóbal) 8,7 5,4 Pristanišče Colón (Cristóbal) Colón, cruise terminal, MIT, Free Trade Zone, letališče pristanišče Cristóbal, Atlantska potniška postaja Tretji most ali Atlantski most 1,9 1,2 Gatunske zapornice 3 komore, +26 m nove Zapornice Agua Clara (3 komore; each with 3 water saving basins) Gatunski jez, Reka Chagres hydroelectricity (22,5 MW), spillway 24,2 15,0 Gatunsko jezero Reka Gatún, causeway, Monte Lirio bridge 8,5 5,3 Gamboa Reka Chagres, Jez Madden, Jezero Alajuela with hydroelectricity (36 MW) 12,6 7,8 Culebra Cut (Gaillard Cut) Continental watershed, summit Stoletni most (Pan-American Highway, via mesto Panama) 1,4 0,9 Zapornice Pedro Miguel 1 komora, +9,5 m nove Zapornice Cocoli (3 komore; each with 3 water saving basins) 1,7 1,1 Jezero Miraflores 1,7 1,1 Zapornice Miraflores 2 komori, +16,5m; spillway 13,2 8,2 Pristanišče Balboa 13,2 8,2 Pristanišče Balboa Diablo, Corozal potniška postaja, Letališče, Železniški terminal Balboa   skupaj Most Amerik (Arraiján–mesto Panama) 77,1 47,9 Tihooceanski vhod Tihi ocean (Panamski zaliv)
Legenda
Plovni kanal (maximum draft: 12 m) Neplovne vode Pristanišče, industrijska ali logistična površina Smer toka vode Železnica Panamski prekop (potniška postaja, tovorna postaja) Mesto ali vas

Zapornice Pedro-Miguel, zadaj zapornice Miraflores

Gatúnske zapornice

Panamski prekop ima tri sisteme zapornic, ki so zasnovane v paru za nastop v prometu in kot previdnost pri prekinitvah vzdrževanja:

• Gatúnske zapornice so nameščene na atlantski strani takoj za dostopnim kanalom, ki dvigajo ladje s tremi zaporednimi zapornimi komorami do jezera Gatun, 25,9 metra nadmorske višine. Ladje gredo iz ene zaporne komore neposredno v naslednjo, zgornja vrata ene komore so tudi spodnja vrata naslednje komore. Razpon plimovanja v dostopnem kanalu je le 0,6 metra in zato praktično ne vpliva na delovanje zapornice. Raven Gatunskega jezera se prav tako dvigne na največ 26,5 metra nadmorske višine, tako da lahko to razliko zlahka obdela zgornja komora. Tri komore imajo zato hod ali višina padca skoraj devet metrov.
• Zapornice Pedro Miguel so nameščene na izhodu preboja Gaillard na pacifiški strani s samo eno zaporno komoro s hodom 9,5 metra.
• Zapornice Miraflores so na pacifiški strani na tamkajšnjem dostopnem kanalu z dvema neposredno zaporednima zaklepnima prekatoma in s hodom ali višino padca skupaj 16,5 metra. Vendar je vodostaj Tihega oceana v povprečju za 20 centimetrov višji od nivoja Atlantika pred Gatunskimi zapornicami, območje plimovanja pa do 6,55 metra. Zapornice Miraflores morajo zato premagati višinsko razliko vsaj 13 metrov in največ skoraj 20 metrov.

Gatúnske zapornice

Zgodovina

Prve ideje o skrajšanju poti med zahodnimi obalami Amerik na poti v Evropo so se porodile že Špancem v 16. stoletju. Prvi "projekt" je naročil izdelati Karel V. leta 1529.

Dolgoletne sanje o prekopu prek ene od ožin Srednje Amerike so pričele dobivati resnejšo obliko v 20. letih 19. stoletja. Razpravljalo se je o treh poteh: prek Tehuantepeške ožine v Mehiki, prek Nikaragve in prek Paname.

Francozi so se po uspešni izgradnji Sueškega prekopa počutili sposobne zgraditi tudi povezavo med Atlantskim in Tihim oceanu. Na mednarodnem kongresu, ki se je maja 1879 odvijal v Parizu, so delegati iz 22 držav premlevali vse tri možnosti in se odločili za Panamo. Za graditelja so izbrali Ferdinanda de Lessepsa, ki je vodil že izgradnjo Sueškega prekopa. Dela so se začela 1. januarja 1880.

Že pred tem je bila med letoma 1850 in 1885 zgrajena Panamska železnica, ki je bila pomemben razlog za odločitev, da se bo prekop gradil ravno v Panami. Na njej so delali številni delavci zelo različnih narodnosti, od katerih jih je nemalo umrlo, brez da bi kdorkoli vedel, kdo sploh so. Njihova trupla je železniška družba prodajala univerzam in bolnišnicam, da so se lahko na njih učili bodoči zdravniki.

Ko se je začela gradnja, so Francozi spoznali, da se delo v suhi peščeni puščavi močno razlikuje od tukajšnjega v džungli. Delo je zastajalo zaradi poplav in zdrsov blata. Malarija, rumena mrzlica in druge tropske bolezni ter delovne nesreče so neusmiljeno kosile med delavci (22.000 umrlih). Francozi so gradnjo zaradi zelo zahtevnih geoloških razmer in velikih človeških žrtev po desetih letih opustili.

Ameriški predsednik Theodore Roosevelt je bil prepričan, da so ZDA sposobne delo dokončati in da je nadzor nad prehodom iz Atlantika v Pacifik zanje vojaško in trgovsko pomemben. Tedaj je bila Panama še del Kolumbije, zato je potem, ko je kolumbijski senat zavrnil pogodbo, Roosevelt panamskim upornikom obljubil pomoč ameriške mornarice pri osamosvajanju v zameno za nadzor nad prekopom.

Panama je neodvisnost razglasila 3. novembra 1903. Roosevelt je poslal proti panamski obali ameriške bojne ladje, zato Kolumbija nastanku nove države ni upala nasprotovati. 23. februarja 1904 je Panama za 10 milijonov dolarjev podelila ZDA nadzor nad Kanalsko cono, 8,1 kilometrskim pasom ozemlja na vsaki strani prekopa. Najprej so Američani zatrli komarje, povzročitelje rumene mrzlice. Dela so se nadaljevala pod vodstvom Johna Findleya Wallacea. Ta si je zamislil sistem zapornic z umetnim jezerom Gatun in 13 km dolgim usekom za kanal Gaillard. Prvo leto po odprtju prekopa, ki je bil 15. avgusta 1914, je skozi Panamski prekop plulo 1000 ladij, v letu 2011 pa že 14.684 plovil. Dnevno odpremijo med 35 in 40 ladij.

Območje Panamskega prekopa je leta 1999 prevzela panamska vlada.

Projekt posodobitve

Muli v zapornici Miraflores

Prve ideje o širitvi prekopa so se pojavile v tridesetih letih prejšnjega stoletja zaradi potreb ameriške mornarice, saj so bile nekatere ladje prevelike za plovbo skozi obstoječi kanal. Prva dela so se začela leta 1939, a so jih zaradi izbruha druge svetovne vojne ustavili.

Avgusta 2014 je minilo že 100 let od odprtja Panamskega prekopa. Takrat naj bi Uprava Panamskega prekopa (Autoridad del Canal de Panamá - ACP) odprla razširjen in posodobljen prekop. Dela se intenzivno izvajajo že od septembra 2007, ko je Panamski predsednik Martin Torrijos z razstrelitvijo zemljine svečano otvoril pričetek gradnje. 23. oktobra 2006 so volivci na referendumu podprli širitev prekopa, ki naj bi omogočil promet tudi večjim (širšim) ladjam, s tem povečal promet in še dodatno spodbudil trgovino . Razširitev bo omogočila, da bo lahko prekop preplulo bistveno več ladij, tudi velike tovorne ladje, tankerji in križarke, ki so za sedanji prekop preširoke oziroma prevelike.

Sistem zapornic bo tokrat drugačen, drsni, in bo omogočal pretakanje vode v posebej zgrajene komore (vodohrane). Na ta način bo 60 % sladke vode iz jezera Gatun ponovno uporabljene, s tem pa bo rešen tudi živelj v jezeru, ki je v sušnih obdobjih zelo ogrožen. Iz jezera danes namreč v morje izteče ob vsakem ciklu 101.000 m³ vode. Nove zapornice bodo omogočale prehod ladjam, ki so 366 m dolge ter 48 m široke in lahko prevažajo 12.000 zabojnikov, kar je 2,5-krat več od trenutne zmogljivosti.

Posodobljen prekop je odprt

26. junija 2016 je bil odprt prenovljen Panamski prekop, ki so ga gradili devet let. V sklopu prenove so na obeh straneh prekopa skopali nova kanala, ki sta sedaj globlja in povečali zapornice tako, da bodo po njem lahko plule tudi ladje razreda neopanamax, ki lahko tovorijo kar trikrat več tovora kot ladje razreda panamax - največje, ki so še lahko plule skozi stari prekop. Manjše ladje bodo še vedno plule po stari poti, večje ladje pa bodo vstopale skozi nove zapornice.

V sklopu prenove so spremenili sistem porabe vode na zapornicah tako, da bodo uporabili devet na novo narejenih bazenov, od katerih vsak drži za 18 olimpijskih bazenov vode. Na ta način bodo lahko 60 odstotkov vode ponovno uporabili in ne bo več odtekala v morje kot pri starih zapornicah.

Novemu prekopu so se že prilagodila tudi nekatera sosednja pristanišča kolumbijska Cartagena, Callao v Peruju in San Antoniu v Čilu.

Viri

• revija Gea Arhivirano 2013-07-31 na Wayback Machine.
• Pričetek del na rekonstrukciji
• Panama Canal Third Locks 1939-1942

Zunanje povezave

• Prenosi iz kanala v živo
• Panamski prekop prešel pod Panamo
• National Geographic Channel Megagradnje
• Prenova se je začela
• Transportni sektor najpomembnejša gospodarska dejavnost v Panami
• Stoletje pozneje
• Prekop je prenovljen