Wikipedija

Nicolás Maduro

Nicolás Maduro Moros, venezuelski politik, * 23. november 1962, Caracas, Venezuela.

Nicolás Maduro
Maduro leta 2016.
Maduro leta 2016.
46. predsednik Venezuele
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
19. april 2013
PredhodnikHugo Chávez
Generalni sekretar gibanja neuvrščenih
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
17. september 2016
PredhodnikHassan Rouhani
Začasni predsednik Zveze južnoameriških držav
Na položaju
23. april 2016 – 21. april 2017
PredhodnikTabaré Vázquez
NaslednikMauricio Macri
Osebni podatki
Rojstvo23. november 1962({{padleft:1962|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[1][2] (61 let)
Caracas, Fourth republic of Venezuela[d]
Politična strankaZdružena socialistična stranka Venezuele (2007–danes)
Gibanje za peto republiko (pred 2007)
ZakonciAdriana Guerra Angulo (ločena)
​
(por. 2013)​
OtrociNicolás Maduro Guerra
BivališčePalača Miraflores
Poklicdiplomat, politik, sindikalist, voznik avtobusa
Podpis
nicolasmaduro.org.ve

Od leta 2013 je 46. predsednik Venezuele, pred tem, med leti 2006 in 2013 je bil zunanji minister ter od 2012 do 2013 podpredsednik v vladi Huga Cháveza.

Politična kariera uredi

Maduro je začel delati kot voznik avtobusa, kasneje je postal sindikalni vodja, leta 2000 je bil izvoljen v državni zbor. Imenovan je bil na številne položaje v venezuelski vladi pod Chavezom, kjer je bil leta 2006 zunanji minister. V tem času je bil opisan kot »najbolj sposoben administrator in politik v Chavezovem notranjem krogu«.[3] Po Chávezovi smrti 5. marca 2013 je Maduro prevzel pristojnosti in odgovornosti predsednika. Na posebnih predsedniških volitvah 14. aprila 2013 je Maduro dobil 50,62 % glasov kot kandidat Združene socialistične stranke Venezuele. 19. aprila je tudi uradno postal predsednik. [4][5][6][7][8] Njegovo predsedovanje je sovpadalo s padcem družbenogospodarskega statusa Venezuele, kjer so se povečali kriminal, inflacija, revščina in lakota; analitiki so pripisali nazadovanje Venezuele tako gospodarski politiki Cháveza kot Madura,[9][10][11][12] medtem ko je Maduro krivil špekulacije in gospodarsko vojno, ki so jo vodili njegovi politični nasprotniki.[13][14][15][16][17][18] Zaradi pomanjkanja v Venezueli in znižanja življenjskega standarda so se v letu 2014 začeli protesti, ki so prerasli v dnevne pohode po vsej državi, na katerih je umrlo 43 ljudi. Vse to je vodilo v padec Madurove priljubljenosti [19][20][21][22] Zaradi izgube priljubljenosti je na volitvah v državni zbor 2016 zmagala opozicija.

Po vstopu v ustavno krizo, ko je vrhovno sodišče, zvesto Maduru, odvzelo mnoge pristojnosti Državnemu zboru, so leta 2017 izbruhnili večmesečni protesti, zaradi česar je Maduro pozval k spremembi ustave in povzročil najmanj 153 smrtnih žrtev. Na mednarodno kritiziranih volitvah 30. julija 2017, ki jih je Venezuelska opozicija bojkotirala, je bila izvoljena Ustavodajna skupščina Venezuele, večina njenih izvoljenih članov je podpirala Madura.[23][24] Ustanovna skupščina je nato zelo omejila moč državnega zbora in sama postala glavno politično telo v državi.[25] 20. maja 2018 je bil Maduro ponovno izvoljen kot predsednik na volitvah, ki jih veliko držav ni priznalo kot legitimne. Atlantski svet in Financial Times sta te volitve označila za farso.[26][27] Udeležba je bila najnižja v sodobni Venezueli, nekateri opozicijski voditelji pa niso smeli sodelovati.[28][29][30] Tako kot Chávez, je bil Maduro obtožen avtoritarnega vodstva,[31] pri čemer so ga osrednji mediji opisali kot diktatorja, zlasti po prekinitvi gibanja za odpoklic predsednika, ki je bilo usmerjeno proti njemu. [32][33][34] Po volitvah leta 2017 so ZDA sankcionirale Madura, tako da so zamrznili njegovo ameriško premoženje in mu prepovedali vstop v državo, z razlago, da je »diktator«.[35] Večina narodov v Ameriki in zahodnem svetu je prav tako zavrnila priznanje ustavodajne skupščine in veljavnost njegove ponovne izvolitve leta 2018, nekatere države pa so uvedle lastne sankcije proti njemu in njegovi upravi. [36][37][38] Zavezniki, kot so Kitajska, Kuba, Iran, Rusija in Turčija, so ponudili podporo in obsodili vmešavanje v notranje zadeve Venezuele.[39][40][41][42][43][44]

Kljub pobudam za odstop s položaja predsednika, ko je njegov prvi mandat potekel 10. januarja 2019, je predsednika Madura ustoličil predsednik Vrhovnega sodišča Venezuele Maikel Moreno. To je povzročilo splošno obsojanje; nekaj minut po zaprisegi je Organizacija ameriških držav na posebni seji Stalnega sveta odobrila resolucijo, v kateri je bil Maduro razglašen za nelegitimnega predsednika Venezuele, in pozvala k izvedbi novih volitev.[45] Državni zbor je razglasil izredno stanje in nekateri narodi so umaknili svoja veleposlaništva iz Venezuele. Po njihovem prepričanju je njegova izvolitev nezakonita, zato naj bi Maduro s ponovnim prevzemom položaja spreminjal Venezuelo v nelegitimno de facto diktaturo.[46][47][48][49]

Sklici uredi

  1. ↑ Brockhaus Enzyklopädie
  2. ↑ Munzinger Personen
  3. ↑ de Córdoba, José; Vyas, Kejal (9. december 2012). »Venezuela's Future in Balance«. The Wall Street Journal. Pridobljeno 10. decembra 2012.
  4. ↑ "Nicolas Maduro prisegel kot novi venezuelski predsednik" . BBC News. 19. april 2013. Pridobljeno 19. aprila 2013.
  5. ↑ Diaz-Struck, Emilia; Forero, Juan (19. november 2013). »Venezuelan president Maduro given power to rule by decree«. The Washington Post. Pridobljeno 27. aprila 2015. Venezuela's legislature on Tuesday gave President Nicolás Maduro decree powers that he says are necessary for an "economic offensive" against the spiraling inflation and food shortages buffeting the country's economy ahead of important municipal elections.
  6. ↑ »Venezuela: President Maduro granted power to govern by decree«. BBC News. 16. marec 2015. Pridobljeno 27. aprila 2015.
  7. ↑ Brodzinsky, Sibylla (15. januar 2016). »Venezuela president declares economic emergency as inflation hits 141%«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 24. februarja 2016.
  8. ↑ Worely, Will (18. marec 2016). »Venezuela is going to shut down for a whole week because of an energy crisis«. The Independent. Pridobljeno 12. maja 2016.
  9. ↑ Osmary Hernandez, Mariano Castillo and Deborah Bloom (21. februar 2017). »Venezuelan food crisis reflected in skipped meals and weight loss«. CNN. Pridobljeno 28. maja 2017.
  10. ↑ Aslund, Anders (2. maj 2017). »Venezuela Is Heading for a Soviet-Style Collapse«. Pridobljeno 28. maja 2017.
  11. ↑ Zanatta, Loris (30. maj 2017). »Cuando el barco se hunde« [When the ship sinks]. La Nación (v španščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. maja 2017. Pridobljeno 28. maja 2017.
  12. ↑ Scharfenberg, Ewald (1. februar 2015). »Volver a ser pobre en Venezuela«. El Pais. Pridobljeno 3. februarja 2015.
  13. ↑ »Mr. Maduro in His Labyrinth«. The New York Times. 26. januar 2015. Pridobljeno 26. januarja 2015.
  14. ↑ »Venezuela's government seizes electronic goods shops«. 9. november 2013. Pridobljeno 19. februarja 2014.
  15. ↑ »Maduro anuncia que el martes arranca nueva "ofensiva económica"«. La Patilla. 22. april 2014. Pridobljeno 23. aprila 2014.
  16. ↑ »Maduro insiste con una nueva "ofensiva económica"«. La Nacion. 23. april 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. maja 2014. Pridobljeno 1. maja 2014.
  17. ↑ »Decree powers widen Venezuelan president's economic war«. CNN. 20. november 2013. Pridobljeno 21. februarja 2014.
  18. ↑ Yapur, Nicolle (24. april 2014). »Primera ofensiva económica trajo más inflación y escasez«. El Nacional. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. aprila 2014. Pridobljeno 25. aprila 2014.
  19. ↑ Washington, Richard (22. junij 2016). »'The Maduro approach' to Venezuelan crisis deemed unsustainable by analysts«. CNBC. Pridobljeno 23. junija 2016.
  20. ↑ Lopez, Linette. »Why Venezuela is a nightmare right now«. Business Insider. Pridobljeno 23. junija 2016.
  21. ↑ Faria, Javier (25. februar 2015). »Venezuelan teen dies after being shot at anti-Maduro protest«. Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2015. Pridobljeno 26. februarja 2015.
  22. ↑ Usborne, David. »Dissent in Venezuela: Maduro regime looks on borrowed time as rising public anger meets political repression«. Pridobljeno 26. februarja 2015.
  23. ↑ »What are Venezuelans voting for and why is it so divisive?«. BBC News. 30. julij 2017. Pridobljeno 30. julija 2017.
  24. ↑ Bronstein, Hugh (29. julij 2017). »Venezuelan opposition promises new tactics after Sunday's vote«. Reuters India (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. aprila 2019. Pridobljeno 30. julija 2017.
  25. ↑ »Venezuelska ustavodajna skupščina si je podelila neomejena pooblastila«. RTVSLO.si. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  26. ↑ Sen, Ashish Kumar (18. maj 2018). »Venezuela's Sham Election«. Atlantic Council (v britanski angleščini). Pridobljeno 20. maja 2018. Nicolás Maduro is expected to be re-elected president of Venezuela on May 20 in an election that most experts agree is a sham
  27. ↑ »Venezuela's sham presidential election«. Financial Times (v britanski angleščini). 16. maj 2018. Pridobljeno 20. maja 2018. The vote, of course, is a sham. Support is bought via ration cards issued to state workers with the implicit threat that both job and card are at risk if they vote against the government. Meanwhile, the country's highest profile opposition leaders are barred from running, in exile, or under arrest.
  28. ↑ »The Latest: Venezuela Opposition Calls Election a 'Farce'«. Associated Press. 21. maj 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. maja 2018. Pridobljeno 21. maja 2018.
  29. ↑ »V Venezueli opozicija ne bo smela kandidirati na volitvah naslednje leto«. RTVSLO.si. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  30. ↑ »Maduro razglasil zmago, opozicija in ZDA izidov ne priznavajo«. RTVSLO.si. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  31. ↑ Corrales, Javier; Penfold, Michael (2014). Dragon in the tropics : Hugo Chavez and the political economy of revolution in Venezuela (2 izd.). [S.l.]: Brookings Institution Press. str. xii. ISBN 978-0815725930.
  32. ↑ Corrales, Javier. »Venezuela's Odd Transition to Dictatorship«. Americas Quarterly. Pridobljeno 10. decembra 2016.
  33. ↑ Brodzinsky, Sibylla (21. oktober 2016). »Venezuelans warn of 'dictatorship' after officials block bid to recall Maduro«. The Guardian. Pridobljeno 10. decembra 2016.
  34. ↑ »Almagro: Maduro se transforma en dictador por negarles a venezolanos derecho a decidir su futuro«. CNN en Español. 24. avgust 2016. Pridobljeno 10. decembra 2016.
  35. ↑ »Treasury Sanctions the President of Venezuela«. United States Department of the Treasury. 31. julij 2017. Pridobljeno 1. avgusta 2017.
  36. ↑ »La lista de los 40 países democráticos que hasta el momento desconocieron la Asamblea Constituyente de Venezuela«. Infobae (v španščini). 31. julij 2017. Pridobljeno 1. avgusta 2017.
  37. ↑ »Almagro, 13 OAS Nations Demand Maduro Suspend Constitutional Assembly«. Latin American Herald Tribune. 26. julij 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. julija 2017. Pridobljeno 29. julija 2017.
  38. ↑ »Grupo de Lima rechaza elecciones presidenciales de Venezuela«. teleSUR. 13. februar 2018. Pridobljeno 14. februarja 2018.
  39. ↑ »Latin American Herald Tribune - China Calls on Venezuela to Respect Maduro's Re-election«. www.laht.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. maja 2018. Pridobljeno 15. januarja 2019.
  40. ↑ Sputnik. »Maduro Thanks Putin for Recognizing Outcome of Venezuelan Presidential Election«. sputniknews.com (v angleščini). Pridobljeno 15. januarja 2019.
  41. ↑ »Latin America Rejects OAS Call to Cancel Venezuela Elections«. www.telesurenglish.net. Pridobljeno 15. januarja 2019. A formal statement issued earlier on Friday and presented by Nicaragua's First Lady and Vice-President Rosario Murillo said: "The government of Nicaragua ratifies its invariable, principled position on respect for the sovereignty and independence of States and peoples." The statement went on to reiterate the Daniel Ortega administration's 'support for Venezuela, President Nicolas Maduro and the Bolivarian people in the defense of its institutions, its legislation and its own, sovereign and independent decisions.'
  42. ↑ Robinson, Circles. »Cuba Denounces US Campaign against Venezuela«. Havana Times (v ameriški angleščini). Pridobljeno 15. januarja 2019.
  43. ↑ »Iran supports Venezuelan government amid US meddling: Qassemi«. PressTV. 19. januar 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. februarja 2019.
  44. ↑ »Maduro brother, stand tall, Erdoğan tells Venezuelan president after US move«. Anadolu Agency. 24. januar 2019.
  45. ↑ »La OEA aprobó la resolución que declara ilegítimo al nuevo gobierno de Nicolás Maduro«. Infobae. 10. januar 2019.
  46. ↑ »Venezuela's Maduro starts new term, as US describes him as "usurper"«. Reuters. 10. januar 2019. Pridobljeno 10. januarja 2019.
  47. ↑ »Alemania apoya para que asuma poder« [Germany supports Assembly taking power off Maduro]. El Nacional. 9. januar 2019. Pridobljeno 10. januarja 2019.
  48. ↑ »Peru, Paraguay, etc. recall diplomats after Maduro inauguration«. Al Jazeera. Pridobljeno 10. januarja 2019.
  49. ↑ »National Assembly declares State of Emergency with the usurpation of Maduro as President«. Asamblea Nacional. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. januarja 2019. Pridobljeno 10. januarja 2019.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Nicolás_Maduro&oldid=6137668«