Wikipedija

Aldebaran

zvezda v ozvezdju Bika

Aldebaran (arabsko الدَّبَران, dob. 'Sledilec') je zvezda v zodiak ozvezdju Bika. Ima Bayerjevo oznako α Tauri, kar je latinizirano v Alfa Tauri in skrajšano v Alfa Tau ali α Tau. Aldebaran variira v svetlosti od navideznega sija 0,75 do 0,95 in je tako najsvetlejša zvezda v ozvezdju ter (ponavadi) štirinajsta najsvetlejša zvezda na nočnem nebu. Leži na razdalji približno 65 svetlobnih let od Sonca. Zvezda leži vzdolž linije pogleda na bližnjih Hijadah.

Aldebaran
Lega Aldebarana (obkroženo)
Opazovalni podatki
Epoha J2000.0      Enakonočje J2000.0
Ozvezdje Bik
Rektascenzija 04h 35m 55.23907s[1]
Deklinacija +16° 30′ 33.4885″[1]
Navidezni sij (V) 0.86 (0.75–0.95[2])
Značilnosti
Evolucijska stopnja Rdeča orjakinja[3]
Spektralni razred K5+ III[4]
Navidezni sij (J) −2.095[5]
U−B Barvni indeks +1.92[6]
B−V Barvni indeks +1.44[6]
Tip spremenljivke LB[2]
Astrometrija
Radialna hitrost (Rv)+5426±003[7] km/s
Lastno gibanje (μ)RA: 6345±084[1] mas/l
Dec.: −18894±065[1] mas/l
Paralaksa (π)49.97 ± 0.75[8] mas
Oddaljenost0.653 ± 0.01 sv. l.
(0.2 ± 0.003 pc)
Absolutni izsev (MV)−0641±0034[8]
Podrobnosti
Masa116±007[9] M☉
Polmer451±01[10] R☉
Izsev439±17[11] L☉
Površinska težnost (log g)145±03[12] cgs
Temperatura3,900±50[12] K
Kovinskost [Fe/H]−033±01[12] dex
Vrtenje520 days[10]
Tirna hitrost(v sin i)35±15[12] km/s
Starost64+14
−11[9] Ga
Druge oznake
Alpha Tau, α Tau, 87 Tauri, BD+16°629, GJ 171.1, 9159, HD 29139, HIP 21421, HR 1457, SAO 94027
Sklici na podatkovne baze
SIMBADpodatki
ARICNSpodatki

Aldebaran je rdeča orjakinja, kar pomeni da je hladnejša od Sonca in ima površinsko temperaturo 3900 K, njen polmer pa je okrog 44-krat večji od Sonca, tako da je več kot 400-krat svetlejša od Sonca. Kot orjakinja se je, potem ko je izčrpala svojo zalogo vodika v jedru, umaknila z glavnega niza na Hertzsprung-Russllovem diagramu. Zvezda se vrti počasi in potrebuje 520 dni za dokončanje rotacije. Aldebaran naj bi gostil planet nekaj kratne velikosti Jupitra, poimenovan Aldebaran b. Sonda Pioneer 10 se premika v splošno smer zvezde in naj bi se ji najbolj približala čez okrog 2 mio let.

Poimenovanje uredi

 
Aldebaran je najsvetlejša zvezda v ozvezdju Bika (center).

Tradicionalno ime Aldebaran izhaja iz arabskega al Dabarān (الدبران), kar pomeni »sledilec«, ker se je zdelo, da sledi Plejadam.[13][14] Leta 2016 je delovna skupina za imena zvezd (WGSN) Mednarodne astronomske unije potrdila pravilno ime za to zvezdo Aldebaran.[15][16]

Aldebaran je najsvetlejša zvezda v ozvezdju Bika in ima Bayerjevo poimenovanje α Tauri, latinizirano Alfa Tauri. Ima Flamsteedovo poimenovanje 87 Tauri kot 87. zvezda v ozvezdju, ki ima približno 7. navidezni sij ali svetlejše, razvrščeno po rektascenziji. V Katalogu svetlih zvezd ima števeilko 1457, v Katalogu Henryja Draperja številko 29139 in v Hipparcosovem katalogu številko 21421, ki se najpogosteje uporablja v znanstvenih objavah.

Je variabilna zvezda in je uvrščena v Splošni katalog variabilnih zvezd, vendar je uvrščena s svojo Bayerjevim poimenovanjem in nima posebne številke variabilnih zvezd.[2]

Aldebaran in več bližnjih zvezd je vključenih v katalog dvojnih zvezd, kot je Washingtonski katalog dvojnih zvezd kot WDS 04359+1631 in Aitkenov katalog dvojnih zvezd kot ADS 3321. V Herschelov katalog dvojnih zvezd je vključena kot spremljevalec 11. navideznega sija kot H IV 66 in v Struvov katalog dvojnih zvezd kot Σ II 2 ter kot β 550 v Burnhamov katalog dvojnih zvezd skupaj z zvezdo 14. navideznega sija.[17][18]

Opazovanje uredi

 
Aldebaran v Hijadah

Aldebaran je ena od zvezd, ki jih je najlažje najti na nočnem nebu, delno zaradi njegove svetlosti in deloma zaradi tega, ker je v bližini drugega opaznega asterizma. Sledeč trem zvezdam Orionovega pasu v nasprotni smeri od Sirija je prva svetla zvezda Aldebaran.[19] Najlažje viden je ob polnoči med koncem novembra in začetkom decembra.

Zvezda je po naključju na liniji pogleda med Zemljo in Hijadami, tako da izgleda najsvetlejši član odprte zvezdne kopice, vendar je kopica, ki ga sestavlja asterizem v obliki bikove glave več kot dvakrat dlje, okrog 150 svetlobnih let.[20]

Aldebaran je 5.47 stopinj južno od ekliptike in ga lahko Luna okultira. Takšne okultacije se zgodijo, ko je Lunin vozel blizu jesenskega enakonočja.[21] 29. januarja 2015 se je začela serija 49 okultacij, ki je trajala do 3. septembra 2018.[22] Vsak dogodek je bil viden s točk v Severni polobli ali blizu ekvatorja; ljudje v npr. Avstraliji ali Južni Afriki ne morejo nikoli opazovati Aldebaranovih okultacij, ker so predaleč južno od eklptike. Dokaj natančna ocena premera Aldebarana je bila pridobljena ob okultaciji 22. septembra 1978.[23] V 20. letih 21. stoletja je Aldebaran v konjunkciji s Soncem okrog 30. maja vsako leto.[24]

Ima skoraj infrardečo magnitudo J pasa -2,1 in na tej valovni dolžini so svetlejše le zvezde Betelgeza (−2.9), R Doradus (−2.6) in Arktur (−2.2).[5]

Zgodovina opazovanj uredi

11. marca 509 so v Atenah v Grčiji opazovali lunarno okultacijo Aldebarana.[25] Angleški astronom Edmund Halley je preučeval čas tega dogodka in je leta 1718 zaključil, da je Aldebaran od takrat moral spremeniti pozicijo in se premaknil nekaj kotnih minut bolj proti severu. To, pa tudi opazovanja spreminjajočih se pozicij zvezd Sirij in Arktur, je vodilo v odkritje lastnega gibanja. Na podlagi sodobnih opazovanj se je pozicija Aldebarana v zadnjih 2000 letih spremenila za 7′ ali približno četrtino premera polne lune.[26][27] Zaradi precesije enakonočij je bilo spomladansko enakonočje 5000 let nazaj blizu Aldebarana.[28] Med 420.000 in 210.000 let nazaj je bil Aldebaran najsvetlejša zvezda na nočnem nebu,[29] najvišjo svetlost pa je dosegel pred 320.000 leti z navideznim sijem −154.[29]

Angleški astronom William Herschel je leta 1782 odkril bledega spremljevalca Aldebarana,[30] zvezdo z 11. magnitudo pri kotni ločitvi 117 kotnih sekund. S. W. Burnham je leta 1888 pokazal, da naj bi bila zvezda bližnja dvojna zvezda, odkril pa je tudi dodatnega spremljevalca 14. magnitude pri kotni ločitvi 31″. Poznejša merjenja lastnega gibanja so pokazala, da se je Herschelov spremljevalec ločil od Aldebarana in tako nista več fizično povezana. Spremljevalec, ki ga je odkril Burnham, pa je izkazoval skoraj točno enako lastno gibanje kot Aldebaran, kar vodi v domneve da obe zvezdi tvorita širok sistem binarnih zvezd.[31]

William Huggins je leta 1864 deloval v svojem zasebnem observatoriju v Tulse Hillu v Angliji in je izvedel prve študije Aldebaranovega spektra, v katerem je odkril linije devetih elementov, vključno z železom, natrijem, kalcijem in magnezijem. Leta 1886 je Edward C. Pickering v observatoriju Harvard College Observatory uporabil fotografsko ploščo, da je zajel petdeset absorpcijskih linij v spektru Aldebarana. To je postalo del Draperjevega kataloga, ki je bil objavljen leta 1890. Leta 1887 je fotografska tehnika napredovala do te mere, da je bilo mogoče meriti radialno hitrost zvezde na podlagi Dopplerjevega premika v spektru. Na ta način je bila recesijska hitrost Aledbarana ocenjena na 48 km/s, z uporabo meritev Hermanna Carla Vogla in njegovega asistenta Juliusa Scheinerja, izvedenih v Potsdamskem observatoriju.[32]

Aldebaran so leta 1921 opazovali z interferometrom, pritrjenim na Hookerjev teleskop v Mount Wilson observatoriju, da bi izmerili njegov kotni premer, vendar pri tem niso bili uspešni.[33]

Obsežna zgodovina opazovanj Aldebarana je vodila v to, da je bil vključen na seznam 33 zvezd, izbranih za izhodišče za Gaia odpravo za kalibracijo izpeljanih zvezdnih parametrov.[34] Predhodno je bil uporabljen za kalibracijo instumentov na krovu Hubblovega vesoljskega teleskopa.[11]

Fizične značilnosti uredi

 
Primerjava velikosti med Aldebaranom in Soncem

Aldebaran je označen kot spektralni standard za orjakinjo tipa K5+ III.[4] Njegov spekter kaže, da je orjakinja, ki se je razvila ločeno od glavnega niza Hertzsprung-Russllovega diagrama po tem, ko je izčrpala ves vodik iz svojega jedra. Zrušitev centra zvezde v degenerirano helijevo jedro je vžgala lupino vodika izven svojega jedra in Aldebaran je zdaj na veji rdečih orjakinj (RGB).[3]

Efektivna temperatura Aldebranove fotosfere je 3910 K. Ima površinsko gravitacijo 1,59 cgs, značilno za orjakinje, vendar okrog 25-krat manjšo od Zemlje in okrog 700-krat manjšo od Sonca. Njegova kovinskost je okrog 30 % manjša od Sončeve.

Meritve satelita Hipparcos in drugih virov umeščajo Aldebaran 65,3 svetlobnih let stran.[8] Astroseizmologija je določila, da je okrog 16 % masivnejši od Sonca,[9] vendar sije 518-krat svetlejše od Sonca zaradi razširjenega polmera. Kotni premer Aldebarana je bil izmerjen velikokrat. Vrednost, ki je bila uporabljena kot del Gaia kalibracija izhodišča je 20.580 ± 0,030 mas.[11] Ima 44-krat večji premer od Sonca, okrog 61 mio kilometrov.[35]

Aldebaran je rahlo spremenljiva zvezda, ki ima počasni nepravilni tip LB. Splošni katalog variabilnih zvezd navaja variacije v navideznem siju med 0,75 in 0,99 na podlagi zgodovinskih poročil.[2] Sodobne študije kažejo na manjši razpon s skoraj nič variacijami.[36] Hipparcosova fotometrija kaže razpon samo 0,02 magnitude in možno periodo okrog 18 dni.[37] Intenzivna kopenska fotometrija je pokazala variacije do 0,03 magnitude in možno periodo okrog 91 dni.[36] Tudi analiza opazovanj skozi veliko daljše časovno obdobje je ugotovila, da je celoten razpon manj kot 0,01 magnitude in da so variacije nepravilne.[38]

Fotosfera kaže na obilje ogljika, kisika in dušika, kar nakazuj, da je orjakinja šla skoti svojo prvo fazo čiščenja - normalen korak v razvoju zvezde v rdečo orjakinjo, v katerem je material iz globin zvezde s konvekcijo prinesen na površje.[39] Aldebaran zaradi svoje počasne rotacije nima dinama, ki je potreben za ustvaritev korone in tako ni vir rentgenskih emisij. Vendar bi bila lahko majhna velikost magnetnega polja še vedno prisotna v nižji atmosferi zaradi konvekcijskih turbulenc blizu površja. Merjena jakost magnetnega polja Aldebarana je 0,22 G.[40] Kakršnekoli rentgenske emisije s tega območja bi lahko zmanjšala kromosfera, čeprav so bile ultravijolične emisije odkrite v spektru.[41] Zvezda trenutno izgublja maso s hitrostjo (1–1.6)×10−11 M🜨/leto (okrog ena Zemljina masa v 300.000 letih) s svojo hitrostjo 30 km/s.[39] Ta zvezdni veter bi lahko ustvarila šibka magnetna polja v nižji atmosferi.[41]

Nad kromosfero Aldebarana je razširjena molekularna zunanja atmosfera (MOLsfera), kjer je temperatura dovolj hladna, da se oblikujejo molekule plina. To območje leži okrog 2,5-krat od polmera zvezde in ima temperaturo okrog 1500 K. Ta spekter razkriva linije ogljikovega monoksida, vode in titanovega oksida.[39] Izven MOLsfere se zvezdni veter še naprej razširja, dokler ne doseže meje terminalnega šoka z vročim, ioniziranim medzvezdno snovjo, ki dominira lokalni mehurček in oblikuje približno spektralno astrosfero s polmerom okrog 1000 astronomskih enot, osredotočeno na Aldebaran.[42]

Vizualni spremljevalci uredi

Na nebu izgleda blizu Aldebarana pet bledih zvezd. Te komponente dvojnih zvezd so dobile velike tiskane oznake večinoma po vrstnem redu njihovega odkritja, z oznako A za primarno zvezdo. Nekatere značilnosti teh komponent, vključno z njihovo pozicijo relativno na Aldebaran, so prikazane v tabeli.

WDS 04359+1631 vnos v katalog [18]
α Tau Navidezni
sij 		Kotna
ločitev (″) 		Pozicijski
kot (°) 		Leto Paralaksa (masa)
B 13,60 31,60 113 2007 473417±01055[43]
C 11,30 129,50 32 2011 191267±04274[44]
D 13,70 N/A N/A N/A N/A
E 12,00 36,10 323 2000
F 13,60 255,70 121 2000 01626±00369[45]

Nekatere raziskave, npr. Gaia Data Release 2,[43] so pokazale, da bi lahko Alfa Tauri B imela približno enako lastno gibanje in paralakso kot Aldebaran in bi tako lahko bil fizični binarni sistem. Te meritve so težke, saj dim B komponente delujejo blizu svetle primarne zvezde in je stopnja natančnosti premajhna, da bi ustvarilo (ali preprečilo) fizično razmerje med dvema. Zaenkrat niti B komponenta, niti karkoli drugega ni nedvoumno pokazalo, da bi bilo fizično povezano z Aldebaranom.[46] Spektralni tip M2,5 je bil objavljen za Alfa Tauri B.[47]

Alfa Tauri CD je binarni sistem s komponentama C in D, ki sta gravitacijsko povezana in orbitirata drug okrog drugega. Ti soorbitirajoči zvezdi sta dokazano locirani veliko dlje od Aldebarana in sta članici zvezdne kopice Hijade. Kakor ostale zvezde v kopici nista na noben način fizično povezani z Aldebaranom.[30]

Planetarni sistem uredi

Leta 1993 so meritve radialne hitrosti Aldebarana, Arkturja in Poluksa pokazale, da Aldebaran izkazuje oscilacijo radialne hitrosti dolge periode, kar bi lahko bilo interpretirano kot zvezdni spremljevalec. Meritve Aldebarana implicirajo spremljevalca z minimalno 11,4-krat večjo maso od Jupitra in 643 dni dolgo orbito pri separaciji 2,0 astronomskih enot (300 Gm) v rahlo ekscentrični orbiti. Toda vse tri preučevane zvezde so pokazale podobne oscilacije in tako podobne mase spremljevalcev in avtorji so zaključili, da je variacija verjetno neločljiva od zvezde in ni posledica gravitacijskega učinka spremljevalca.[48]

 
Pogled na Veliki voz z Aldebarana

Leta 2015 je raziskava pokazala stabilni dolgoročni dokaz za tako planetarnega spremljevalca, kot tudi zvezdno dejavnost.[10] Astroseizmična analiza rezidualov ustreznosti planeta je določila, da ima Aldebaran minimalno maso 5,8 ± 0,7 Jupitrove mase in da bi, takrat ko je bila zvezd na glavnem nizu, lahko dala temu planetu podobne ravni obsevanja in tako mogoče tudi temperature, kot jih ima Zemlja.[9] To bi lahko planet in katere od njegovih lun lahko umestilo v naselitveno območje. Nadaljnja raziskava iz leta 2019 je ugotovila, da so dokazi za obstoj planetov neodločilni.[49]

Etimologija uredi

Aldebaran je bil prvotno v arabščini نَيِّر اَلدَّبَرَان (Nayyir al-Dabarān), kar pomeni svetli sledilec, saj sledi Plejadam; Arabci so včasih uporabljali ime al-Dabarān za vse Hijade.[50] Uporablja se veliko različnih prevodov, trenutni Aldebaran je postal standardni razmeroma pred kratkim.[14]

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 Van Leeuwen, F. (2007). »Validation of the new Hipparcos reduction«. Astronomy and Astrophysics. 474 (2): 653–664. arXiv:0708.1752. Bibcode:2007A&A...474..653V. doi:10.1051/0004-6361:20078357. S2CID 18759600.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 »Query= alf Tau«. General Catalogue of Variable Stars. Centre de Données astronomiques de Strasbourg. Arhivirano iz spletišča dne 9. junija 2015. Pridobljeno 16. decembra 2009.
  3. ↑ 3,0 3,1 Stock, Stephan; Reffert, Sabine; Quirrenbach, Andreas; Hauschildt, P. (2018). »Precise radial velocities of giant stars. X. Bayesian stellar parameters and evolutionary stages for 372 giant stars from the Lick planet search«. Astronomy and Astrophysics. 616: A33. arXiv:1805.04094. Bibcode:2018A&A...616A..33S. doi:10.1051/0004-6361/201833111. S2CID 119361866.
  4. ↑ 4,0 4,1 Keenan, Philip C.; McNeil, Raymond C. (1989). »The Perkins Catalog of Revised MK Types for the Cooler Stars«. The Astrophysical Journal Supplement Series. 71: 245. Bibcode:1989ApJS...71..245K. doi:10.1086/191373. S2CID 123149047.
  5. ↑ 5,0 5,1 Cutri, Roc M.; Skrutskie, Michael F.; Van Dyk, Schuyler D.; Beichman, Charles A.; Carpenter, John M.; Chester, Thomas; Cambresy, Laurent; Evans, Tracey E.; Fowler, John W.; Gizis, John E.; Howard, Elizabeth V.; Huchra, John P.; Jarrett, Thomas H.; Kopan, Eugene L.; Kirkpatrick, J. Davy; Light, Robert M.; Marsh, Kenneth A.; McCallon, Howard L.; Schneider, Stephen E.; Stiening, Rae; Sykes, Matthew J.; Weinberg, Martin D.; Wheaton, William A.; Wheelock, Sherry L.; Zacarias, N. (2003). »VizieR Online Data Catalog: 2MASS All-Sky Catalog of Point Sources (Cutri+ 2003)«. CDS/ADC Collection of Electronic Catalogues. 2246: II/246. Bibcode:2003yCat.2246....0C. S2CID 115529446. Arhivirano iz spletišča dne 21. aprila 2021. Pridobljeno 16. novembra 2021.
  6. ↑ 6,0 6,1 Ducati, J. R. (2002). »VizieR Online Data Catalog: Catalogue of Stellar Photometry in Johnson's 11-color system«. CDS/ADC Collection of Electronic Catalogues. 2237: 0. Bibcode:2002yCat.2237....0D.
  7. ↑ Famaey, B.; Jorissen, A.; Luri, X.; Mayor, M.; Udry, S.; Dejonghe, H.; Turon, C. (2005). »Local kinematics of K and M giants from CORAVEL/Hipparcos/Tycho-2 data. Revisiting the concept of superclusters«. Astronomy and Astrophysics. 430: 165–186. arXiv:astro-ph/0409579. Bibcode:2005A&A...430..165F. doi:10.1051/0004-6361:20041272. S2CID 17804304.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Gatewood, George (Julij 2008). »Astrometric Studies of Aldebaran, Arcturus, Vega, the Hyades, and Other Regions«. The Astronomical Journal. 136 (1): 452–460. Bibcode:2008AJ....136..452G. doi:10.1088/0004-6256/136/1/452.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 Farr, Will M.; Pope, Benjamin J. S.; Davies, Guy R.; North, Thomas S. H.; White, Timothy R.; Barrett, Jim W.; Miglio, Andrea; Lund, Mikkel N.; Antoci, Victoria; Fredslund Andersen, Mads; Grundahl, Frank; Huber, Daniel (2018). »Aldebaran b's Temperate Past Uncovered in Planet Search Data«. The Astrophysical Journal. 865 (2): L20. arXiv:1802.09812. Bibcode:2018ApJ...865L..20F. doi:10.3847/2041-8213/aadfde. S2CID 56049041.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 Hatzes, A. P.; Cochran, W. D.; in sod. (2015). »Long-lived, long-period radial velocity variations in Aldebaran: A planetary companion and stellar activity«. Astronomy & Astrophysics. 580: A31. arXiv:1505.03454. Bibcode:2015A&A...580A..31H. doi:10.1051/0004-6361/201425519. S2CID 53324086.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 Heiter, U.; Jofré, P.; Gustafsson, B.; Korn, A. J.; Soubiran, C.; Thévenin, F. (2015). »GaiaFGK benchmark stars: Effective temperatures and surface gravities«. Astronomy & Astrophysics. 582: A49. arXiv:1506.06095. Bibcode:2015A&A...582A..49H. doi:10.1051/0004-6361/201526319. S2CID 53391939.
  12. ↑ 12,0 12,1 12,2 12,3 Strassmeier, K. G.; Ilyin, I.; Weber, M. (2018). »PEPSI deep spectra. II. Gaia benchmark stars and other M-K standards«. Astronomy and Astrophysics. 612: A45. arXiv:1712.06967. Bibcode:2018A&A...612A..45S. doi:10.1051/0004-6361/201731633. S2CID 119244142.
  13. ↑ Falkner, David E. (2011). »The Winter Constellations«. The Mythology of the Night Sky. Patrick Moore's Practical Astronomy Series. str. 19–56. doi:10.1007/978-1-4614-0137-7_3. ISBN 978-1-4614-0136-0. S2CID 115168457.
  14. ↑ 14,0 14,1 Richard H. Allen (28. februar 2013). Star Names: Their Lore and Meaning. Courier Corporation. str. 284. ISBN 978-0-486-13766-7. Arhivirano iz spletišča dne 4. februarja 2023. Pridobljeno 9. januarja 2019.
  15. ↑ »IAU Catalog of Star Names«. Arhivirano iz spletišča dne 7. julija 2018. Pridobljeno 28. julija 2016.
  16. ↑ »IAU Working Group on Star Names (WGSN)«. Arhivirano iz spletišča dne 30. marca 2019. Pridobljeno 22. maja 2016.
  17. ↑ Burnham, S.W. (1900). »A General Catalogue of the Double Stars discovered by S. W. Burnham from 1871 to 1899, arranged in order of Right Ascension«. Publications of the Yerkes Observatory. 1: 59–60. Bibcode:1900PYerO...1....1B.
  18. ↑ 18,0 18,1 Mason, B. D.; in sod. (2014). »The Washington Visual Double Star Catalog«. The Astronomical Journal. 122 (6): 3466–3471. Bibcode:2001AJ....122.3466M. doi:10.1086/323920.
  19. ↑ Terence Dickinson (1998). NightWatch: A Practical Guide to Viewing the Universe. Firefly Books. str. 56–. ISBN 978-1-55209-302-3. Arhivirano iz spletišča dne 15. januarja 2023. Pridobljeno 9. maja 2019.
  20. ↑ Ian Ridpath (28. maj 2003). The Monthly Sky Guide. Cambridge University Press. str. 55–. ISBN 978-1-139-43719-6. Arhivirano iz spletišča dne 15. januarja 2023. Pridobljeno 9. maja 2019.
  21. ↑ Joe Rao (4. september 2015). »The Moon Hits a Cosmic Bull's Eye Tonight: How to See It«. Space.com. Arhivirano iz spletišča dne 9. junija 2020. Pridobljeno 9. junija 2020.
  22. ↑ Können, G. P.; Meeus, J. (1972). »Occultation series of five stars«. Journal of the British Astronomical Association. 82: 431. Bibcode:1972JBAA...82..431K.
  23. ↑ White, N. M. (Junij 1979). »Lunar occultation of the Hyades and diameters of Alpha Tauri and Theta-1 Tauri«. The Astronomical Journal. 84: 872–876. Bibcode:1979AJ.....84..872W. doi:10.1086/112489.
  24. ↑ Star Maps created using XEphem (2008). »Star Maps«. Large Angle and Spectrometric Coronagraph Experiment (LASCO, part of SOHO, the Solar and Heliospheric Observatory). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. novembra 2016. Photo from 2011 Arhivirano 2014-08-31 na Wayback Machine. and from 2012 (with Venus and Mercury) Arhivirano 2014-05-28 na Wayback Machine.
  25. ↑ Lynn, W. T. (1885). »Occultation of Aldebaran in the sixth century. – Bliss, Astronomer Royal«. The Observatory. 8: 86. Bibcode:1885Obs.....8...86L.
  26. ↑ Halley, Edmund (1717). »Considerations on the Change of the Latitudes of Some of the Principal Fixt Stars. By Edmund Halley, R. S. Sec«. Philosophical Transactions. 30 (351–363): 736–738. Bibcode:1717RSPT...30..736H. doi:10.1098/rstl.1717.0025. S2CID 186208656.
  27. ↑ Burnham, Robert (1978). Burnham's Celestial Handbook: An Observer's Guide to the Universe Beyond the Solar System. Zv. 3. Courier Corporation. str. 1810. ISBN 978-0486236735. Arhivirano iz spletišča dne 22. julija 2023. Pridobljeno 20. julija 2015.
  28. ↑ Freedman, Immanuel (2015). »The Marduk Star Nēbiru«. Cuneiform Digital Library Bulletin: 3.
  29. ↑ 29,0 29,1 Tomkin, Jocelyn (april 1998). »Once and Future Celestial Kings«. Sky and Telescope. 95 (4): 59–63. Bibcode:1998S&T....95d..59T.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) – based on computations from HIPPARCOS data. (The calculations exclude stars whose distance or proper motion is uncertain.) PDF[mrtva povezava][mrtva povezava]
  30. ↑ 30,0 30,1 Griffin, R. F. (september 1985). »Alpha Tauri CD – A well-known Hyades binary«. Publications of the Astronomical Society of the Pacific. 97: 858–859. Bibcode:1985PASP...97..858G. doi:10.1086/131616. ISSN 0004-6280. S2CID 119497415.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  31. ↑ Gore, John Ellard (1904). »Stellar Satellites«. Studies in astronomy. Chatto & Windus. str. 107–109. Arhivirano iz spletišča dne 22. julija 2023. Pridobljeno 21. julija 2015.
  32. ↑ Clerke, Agnes Mary (1908). A Popular History of Astronomy During the Nineteenth Century (4th izd.). Adam and Charles Black. str. 381–382, 385, 406. Arhivirano iz spletišča dne 22. julija 2023. Pridobljeno 3. septembra 2020.
  33. ↑ Pease, F. G. (Junij 1921). »The Angular Diameter of a Bootis by the Interferometer«. Publications of the Astronomical Society of the Pacific. 33 (193): 171. Bibcode:1921PASP...33..171P. doi:10.1086/123068.
  34. ↑ Sahlholdt, Christian L.; Feltzing, Sofia; Lindegren, Lennart; Church, Ross P. (2019). »Benchmark ages for the Gaia benchmark stars«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 482 (1): 895. arXiv:1810.02829. Bibcode:2019MNRAS.482..895S. doi:10.1093/mnras/sty2732. S2CID 118930676.
  35. ↑ Piau, L; Kervella, P; Dib, S; Hauschildt, P (Februar 2011). »Surface convection and red-giant radius measurements«. Astronomy and Astrophysics. 526: A100. arXiv:1010.3649. Bibcode:2011A&A...526A.100P. doi:10.1051/0004-6361/201014442. S2CID 118533297.
  36. ↑ 36,0 36,1 Wasatonic, Rick; Guinan, Edward F. (1997). »Aldebaran: Discovery of Small Amplitude Light Variations«. Information Bulletin on Variable Stars. 4480: 1. Bibcode:1997IBVS.4480....1W.
  37. ↑ Koen, Chris; Eyer, Laurent (2002). »New periodic variables from the Hipparcos epoch photometry«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 331 (1): 45. arXiv:astro-ph/0112194. Bibcode:2002MNRAS.331...45K. doi:10.1046/j.1365-8711.2002.05150.x. S2CID 10505995.
  38. ↑ Percy, J. R.; Terziev, E. (2011). »Studies of "Irregularity" in Pulsating Red Giants. III. Many More Stars, an Overview, and Some Conclusions«. Journal of the American Association of Variable Star Observers (Jaavso). 39 (1): 1. Bibcode:2011JAVSO..39....1P.
  39. ↑ 39,0 39,1 39,2 Ohnaka, K. (Maj 2013). »Spatially resolved, high-spectral resolution observation of the K giant Aldebaran in the CO first overtone lines with VLTI/AMBER«. Astronomy & Astrophysics. 553: 8. arXiv:1303.4763. Bibcode:2013A&A...553A...3O. doi:10.1051/0004-6361/201321207. S2CID 118314347. A3.
  40. ↑ Aurière, M.; in sod. (Februar 2015). »The magnetic fields at the surface of active single G-K giants«. Astronomy & Astrophysics. 574: 30. arXiv:1411.6230. Bibcode:2015A&A...574A..90A. doi:10.1051/0004-6361/201424579. S2CID 118504829. A90.
  41. ↑ 41,0 41,1 Ayres, Thomas R.; Brown, Alexander; Harper, Graham M. (november 2003). »Buried Alive in the Coronal Graveyard«. The Astrophysical Journal. 598 (1): 610–625. Bibcode:2003ApJ...598..610A. doi:10.1086/378699.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  42. ↑ Wood, Brian E.; in sod. (Februar 2007). »The Wind-ISM Interaction of alpha Tauri«. The Astrophysical Journal. 655 (2): 946–957. Bibcode:2007ApJ...655..946W. doi:10.1086/510404. S2CID 120421147.
  43. ↑ 43,0 43,1 Brown, A. G. A.; in sod. (Gaia collaboration) (Avgust 2018). »Gaia Data Release 2: Summary of the contents and survey properties«. Astronomy & Astrophysics. Zv. 616. A1. arXiv:1804.09365. Bibcode:2018A&A...616A...1G. doi:10.1051/0004-6361/201833051. Zapis Gaia DR2 za ta vir na VizieR.
  44. ↑ Brown, A. G. A.; in sod. (Gaia collaboration) (Avgust 2018). »Gaia Data Release 2: Summary of the contents and survey properties«. Astronomy & Astrophysics. Zv. 616. A1. arXiv:1804.09365. Bibcode:2018A&A...616A...1G. doi:10.1051/0004-6361/201833051. Zapis Gaia DR2 za ta vir na VizieR.
  45. ↑ Brown, A. G. A.; in sod. (Gaia collaboration) (Avgust 2018). »Gaia Data Release 2: Summary of the contents and survey properties«. Astronomy & Astrophysics. Zv. 616. A1. arXiv:1804.09365. Bibcode:2018A&A...616A...1G. doi:10.1051/0004-6361/201833051. Zapis Gaia DR2 za ta vir na VizieR.
  46. ↑ Poveda, A.; in sod. (april 1994). »Statistical studies of visual double and multiple stars. II. A catalogue of nearby wide binary and multiple systems«. Revista Mexicana de Astronomía y Astrofísica. 28 (1): 43–89. Bibcode:1994RMxAA..28...43P.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  47. ↑ Bidelman, W. P. (1985). »G.P. Kuiper's spectral classifications of proper-motion stars«. The Astrophysical Journal Supplement Series. 59: 197. Bibcode:1985ApJS...59..197B. doi:10.1086/191069.
  48. ↑ Hatzes, A.; Cochran, W. (1993). »Long-period radial velocity variations in three K giants«. The Astrophysical Journal. 413 (1): 339–348. Bibcode:1993ApJ...413..339H. doi:10.1086/173002.
  49. ↑ Reichert, Katja (25. marec 2019). »Precise radial velocities of giant stars XII. Evidence against the proposed planet Aldebaran b«. Astronomy & Astrophysics. A22: 625. arXiv:1903.09157. Bibcode:2019A&A...625A..22R. doi:10.1051/0004-6361/201834028. S2CID 85459692.
  50. ↑ Ridpath, Ian. »Aldebaran, the eye of the bull«. Star Tales. Arhivirano iz spletišča dne 2. decembra 2022. Pridobljeno 2. decembra 2022.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Aldebaran&oldid=6204963«