Navídezni síj ali navídezna magnitúda (oznaka m) zvezde, planeta ali drugega nebesnega telesa je v astronomiji sij (izsev), kot se ga vidi z Zemlje. Navidezni sij torej označuje jakost svetlobe, ki se jo vidi s prostim očesom, oziroma svelobni tok na dani razdalji astronomske enote v fizikalnem merilu.

Začetki merjenja izseva zvezd uredi

Med prvimi opazovalci je bil Hiparh, ki je razdelil zvezde po siju v šest razredov. Šesti razred je najtežje viden, prvi pa najsvetlejši. Šele v 19. stoletju so točno določili magnitudo. Uporabili so detektor, ki je sprejemal enako količino izsevane svetlobe kot človeško oko ter izmerili, da je vsaka naslednja magnituda 2,5-krat težje zaznavna. S prostim očesom se lahko na jasnem in svetlobno neonesnaženem nebu vidi nekaj več kot 2500 svetlobnih virov, večinoma zvezd.

Navidezni siji nebesnih teles uredi

Najsvetlejše zvezde imajo navidezni sij približno −1, Sonce ima povprečni navidezni sij −26,8 in Luna −12,6. Najšibkejše zvezde, ki jih oko še zazna, imajo navidezni sij 6, a se ta spreminja glede na opazovalne pogoje. V zelo dobrih pogojih (temna noč, brez Lune na nebu, brez svetlobnega onesnaženja) lahko naraste tudi do magnitude 8. S povprečnimi binokularji se lahko doseže navidezni sij 10m, s srednje velikimi daljnogledi pa tudi 15m.

Enačba za izračun navideznega sija telesa uredi

Opazovanja z merilniki za svetlobo so pokazala, da je gostota svetlobnega toka zvezde z navideznim sijem 1m stokrat večja kot od zvezde s sijem 6m. Če se upošteva značilnost očesa, da je odziv sorazmeren z logaritmom dražljaja, se dobi enačbo, ki jo je leta 1858 kot fiziološki zakon zapisal angleški astronom Norman Robert Pogson:

 

kjer je:

  • j1 – gostota svetlobnega toka zvezde z navideznim sijem 0,
  • j2 – gostota svetlobnega toka zvezde

Njegov predlog so sprejeli. Z današnjimi točnimi postopki se lahko meri desetine ali stotine magnitud.

Navidezni siji nebesnih teles uredi

navidezni siji znanih nebesnih teles
navidezni sij
[m]
astronomsko telo
 
−26,73 (−26,91) Sonce
−12,6 polna Luna
−9,5 največji sij vzbuha satelita Iridium
−4,7 največji sij Venere
−3,9 največja razločitev sija telesa podnevi s prostim očesom
−2,9 največji sij Marsa
−2,8 največji sij Jupitra
−1,9 največji sij Merkurja
−1,58 najsvetlejša zvezda (razen Sonca) v vidnem: Sirij (α CMa)
−0,7 druga najsvetlejša zvezda: Kanop (α Car)
0,0 izhodišče po definiciji: Vega
0,7 (−0,192) največji sij Saturna
3,0 največja razločitev sija zvezde v urbanem okolju s prostim očesom
4,6 največji sij Ganimeda
5,5 največji sij Urana
6,0 največja razločitev sija zvezde s prostim očesom
6,7 največja sij Cerere
7,7 največji sij Neptuna
9,57 sij Barnardove zvezde
10,2 največji sij Japeta
12,6 najsvetlejši kvazar
13,0 največji sij Plutona
27,0 največji sij telesa v vidnem, razločljiv z zemeljskimi daljnogledi premera 8000 mm
30,0 največji sij telesa v vidnem, razločljiv z Hubblovim vesoljskim daljnogledom (HST)
38,0 največji sij telesa v vidnem, razločljiv z za leto 2020 načrtovanim Silno velikim daljnogledom (OWL)
(glej tudi seznam zvezd)

Glej tudi uredi