Navidezni sij
Navídezni síj ali navídezna magnitúda (oznaka m) zvezde, planeta ali drugega nebesnega telesa je v astronomiji sij (izsev), kot se ga vidi z Zemlje. Navidezni sij torej označuje jakost svetlobe, ki se jo vidi s prostim očesom, oziroma svelobni tok na dani razdalji astronomske enote v fizikalnem merilu.
Začetki merjenja izseva zvezd
urediMed prvimi opazovalci je bil Hiparh, ki je razdelil zvezde po siju v šest razredov. Šesti razred je najtežje viden, prvi pa najsvetlejši. Šele v 19. stoletju so točno določili magnitudo. Uporabili so detektor, ki je sprejemal enako količino izsevane svetlobe kot človeško oko ter izmerili, da je vsaka naslednja magnituda 2,5-krat težje zaznavna. S prostim očesom se lahko na jasnem in svetlobno neonesnaženem nebu vidi nekaj več kot 2500 svetlobnih virov, večinoma zvezd.
Navidezni siji nebesnih teles
urediNajsvetlejše zvezde imajo navidezni sij približno −1, Sonce ima povprečni navidezni sij −26,8 in Luna −12,6. Najšibkejše zvezde, ki jih oko še zazna, imajo navidezni sij 6, a se ta spreminja glede na opazovalne pogoje. V zelo dobrih pogojih (temna noč, brez Lune na nebu, brez svetlobnega onesnaženja) lahko naraste tudi do magnitude 8. S povprečnimi binokularji se lahko doseže navidezni sij 10m, s srednje velikimi daljnogledi pa tudi 15m.
Enačba za izračun navideznega sija telesa
urediOpazovanja z merilniki za svetlobo so pokazala, da je gostota svetlobnega toka zvezde z navideznim sijem 1m stokrat večja kot od zvezde s sijem 6m. Če se upošteva značilnost očesa, da je odziv sorazmeren z logaritmom dražljaja, se dobi enačbo, ki jo je leta 1858 kot fiziološki zakon zapisal angleški astronom Norman Robert Pogson:
kjer je:
- j1 – gostota svetlobnega toka zvezde z navideznim sijem 0,
- j2 – gostota svetlobnega toka zvezde
Njegov predlog so sprejeli. Z današnjimi točnimi postopki se lahko meri desetine ali stotine magnitud.
Navidezni siji nebesnih teles
uredinavidezni sij [m] |
astronomsko telo |
---|---|
−26,73 (−26,91) | Sonce |
−12,6 | polna Luna |
−9,5 | največji sij vzbuha satelita Iridium |
−4,7 | največji sij Venere |
−3,9 | največja razločitev sija telesa podnevi s prostim očesom |
−2,9 | največji sij Marsa |
−2,8 | največji sij Jupitra |
−1,9 | največji sij Merkurja |
−1,58 | najsvetlejša zvezda (razen Sonca) v vidnem: Sirij (α CMa) |
−0,7 | druga najsvetlejša zvezda: Kanop (α Car) |
0,0 | izhodišče po definiciji: Vega |
0,7 (−0,192) | največji sij Saturna |
3,0 | največja razločitev sija zvezde v urbanem okolju s prostim očesom |
4,6 | največji sij Ganimeda |
5,5 | največji sij Urana |
6,0 | največja razločitev sija zvezde s prostim očesom |
6,7 | največja sij Cerere |
7,7 | največji sij Neptuna |
9,57 | sij Barnardove zvezde |
10,2 | največji sij Japeta |
12,6 | najsvetlejši kvazar |
13,0 | največji sij Plutona |
27,0 | največji sij telesa v vidnem, razločljiv z zemeljskimi daljnogledi premera 8000 mm |
30,0 | največji sij telesa v vidnem, razločljiv z Hubblovim vesoljskim daljnogledom (HST) |
38,0 | največji sij telesa v vidnem, razločljiv z za leto 2020 načrtovanim Silno velikim daljnogledom (OWL) |
(glej tudi seznam zvezd) |