Wikipedija

Sirij

najsvetlejša zvezda nočnega neba

Sirij (α CMa / α Canis Majoris / Alpha Canis Majoris) je najsvetlejša zvezda na nočnem nebu. Njegovo ime je izpeljano iz grške besede Σείριος (v latinici: Seirios), kar pomeni sijoč ali žgoč. Zvezda ima oznako α Canis Majoris, kar je latinizirano v Alpha Canis Majoris in okrajšano v α CMa ali Alpha CMa. Z navideznim sijem -1,46 je Sirij skoraj dvakrat toliko svetel kot Kanop, naslednja najsvetlejša zvezda. Sirij je binarna zvezda, ki jo sestavlja zvezda glavnega niza spektralnega tipa A0 ali A1, imenovana Sirij A in spremljevalka, medla bela pritlikavka spektralnega tipa DA2, imenovana Sirij B. Razdalja med obema variira med 8,2 in 31,5 astronomskih enot medtem ko orbitirata vsakih 50 let.[24]

Sirij
Sirij se nahaja v 100x100
Sirij
Lega Sirija (obkroženo).
Opazovalni podatki
Epoha J2000.0      Enakonočje ICRS
Ozvezdje Veliki pes
Sirius
Rektascenzija 06h 45m 08,91728s[1]
Deklinacija −16° 42′ 58,0171″[1]
Navidezni sij (V) −1,46[2]
A
Rektascenzija 06h 45m 08,917s[3]
Deklinacija −16° 42′ 58,02″[3]
Navidezni sij (V) −1,47[4]
B
Rektascenzija 06h 45m 09,0s[5]
Deklinacija −16° 43′ 06″[5]
Navidezni sij (V) 8,44[4]
Značilnosti
Sirius A
Evolucijska stopnja Glavni niz
Spektralni razred A0mA1 Va[6]
U−B Barvni indeks −0,05[2]
B−V Barvni indeks +0,00[2]
Sirius B
Evolucijska stopnja Bela pritlikavka
Spektralni razred DA2[4]
U−B Barvni indeks −1,04[7]
B−V Barvni indeks −0,03[7]
Astrometrija
Radialna hitrost (Rv)−5,50[8] km/s
Lastno gibanje (μ)RA: −546,01[1] mas/l
Dec.: −1223,07[1] mas/l
Paralaksa (π)379,21 ± 1,58[1][9] mas
Oddaljenost8.6 ± 0.04 sv. l.
(2.64 ± 0.01 pc)
Sirius A
Absolutni izsev (MV)+1,42[10]
Sirius B
Absolutni izsev (MV)+11,18[7]
Orbita[11]
Primarnaα Canis Majoris A
Spremljevalkaα Canis Majoris B
Perioda (P)50,1284 ± 0,0043 l
Glavna polos (a)7,4957 ± 0,0025″
Izsrednost tira (e)0,59142 ± 0,00037
Naklon tira (i)136,336 ± 0,040°
Dolžina vozla (Ω)45,400 ± 0,071°
Epoha periastrona (T)1994,5715 ± 0,0058
Argument periastrona (ω)
(sekundarni)		149,161 ± 0,075°
Podrobnosti
Sirius A
Masa2,063 ± 0,023[11] M☉
Polmer1,711[12] R☉
Izsev25,4[12] L☉
Površinska težnost (log g)4,33[13] cgs
Temperatura9.940[13] K
Kovinskost [Fe/H]0,50[14] dex
Vrtenje16 km/s[15]
Starost237–247[11] Ma
Sirius B
Masa1,018 ± 0,011[11] M☉
Polmer0,0084 ± 3%[16] R☉
Izsev0,056[17] L☉
Površinska težnost (log g)8,57[16] cgs
Temperatura25.000 ± 200[12] K
Starost228+10
−8[11] Ma
Druge oznake
Dog Star, Aschere, Canicula, Al Shira, Sothis,[18] Alhabor,[19] Mrgavyadha, Lubdhaka,[20] Tenrōsei,[21] α Canis Majoris (α CMa), 9 Canis Majoris (9 CMa), HD 48915, HR 2491, BD−16°1591, GJ 244, LHS 219, ADS 5423, LTT 2638, HIP 32349[22]
Sirius B: EGGR 49, WD 0642-166, GCTP 1577.00[23]
Sklici na podatkovne baze
SIMBADThe system
[1]
[2]
Slika Sirija A in Sirija B, posneta s HST A – večja, B – manjši bela pritlikavka (Slika: NASA)

Sirij izgleda svetlo zaradi svojega neločljivega izseva in bližine Osončju. Na razdalji 2,64 parska (8,6 svetlobnih let) je sistem Sirija eden od Zemlji najbližjih sosedov. Sirij se postopoma približuje Osončju in pričakuje se, da se bo rahlo povečal v svetlosti v naslednjih 60.0000 letih ter dosegel magnitudo -1,68. Po naključju bo Sirij približno v istem času, okrog leta 66.270, zavil kot južna polarna zvezda. Tega leta bo Sirij prišel v okvir 1,6 stopinje od južnega nebesnega pola. To je zaradi precesije enakonočij in pravilnega gibanja Sirija, ki se giba počasi v smeri jug-jugozahod in bo viden samo z južne poloble.[25] Po tem času se bo njegova razdalja začela povečevati in postal bo bolj medel, toda še vedno bo za približno 210.000 let najsvetlejša zvezda na Zemljine nočnem nebu, po tem pa bo postala najsvetlejša zvezda Vega, še ena zvezda tipa A, ki je neločljivo bolj žareča od Sirija.[26]

Sirij A je približno dvakrat toliko masiven kot Sonce (Sončeva masa) in ima absolutni izsev +1,43. Je okrog 25-krat bolj žareč od Sonca,[12] vendar ima bistveno nižji sijaj od drugih svetlih zvezd kot so Kanop, Betelgeza ali Rigel. Sistem je star med 200 in 300 mio. let.[12] Prvotno sta ga sestavljali dve svetli modrikasti zvezdi. Prvotno masivnejša izmed njiju, Sirij B, je porabil svoje vodikovo gorivo in je postal rdeča orjakinja, nato pa je izgubil svoje zunanje plasti in se je pred okrog 120 mio. leti sesul v svoje trenutno stanje kot bela pritlikavka.[12]

Sirij je pogovorno znan kot "Pasja zvezda", kar odraža njegovo pomembnost v svojem ozvezdju, Canis Major (Veliki pes).[18] Sončevo vzpenjanje Sirija je v Starem Egiptu označevalo poplavljanje Nila, za Stare Grke "pasje dneve" poletja, za Polinezijce, večinoma v južni polobli, pa je zvezda označevala zimo in je bila pomembna referenca za navigacijo po Tihem oceanu.

Zgodovina opazovanj

uredi
X1
N14		 M44
Sirius
Spdt
Egipčanski hieroglifi

Sirij se kot najsvetlejša zvezda na nočnem nebu pojavlja v nekaterih najzgodnejših astronomskih zapisih. Izpodriv od ekliptike povzroča, da je zvezdno dvigovanje izjemno pravilno glede na druge zvezde s periodo skoraj natančno 365,25 dneva in je tako konstantno relativno na Sončevo leto. To dvigovanje se pojavi pri Kairu 19. julija (julijanski koledar), s čimer se zgodi tik pred pojavom letnih poplav Nila v antiki.[27] Zaradi nepravilnosti poplav je izjemna natančnost zvezdinega povratka povzročila, da je bila pomembna za stare Egipčane,[27] ki so ga častili kot boginjo Sopdet (starodavnoegipčansko Spdt, "Trikotnik";[a] starogrško Σῶθις}, Sō̂this), garant rodnosti njihove zemlje.[b]

Stari Grki so opazili, da se pojavitev Sirija kot jutranje zvezde napoveduje vroče in suho poletje in bali so se, da bo zvezda povzročila, da se bodo planeti utrudili, ljudje ošibili in ženske postale vzburjene.[29] Zaradi svoje svetlosti se je zdelo, da Sirij miglja bolj v nestabilnih vremenskih razmerah zgodnjega poletja. Za grške opazovalce je to pomenilo, da izžarevanje povzroča škodljiv vpliv. Vsak, ki je trpel zaradi njegovih učinkov naj bi bil "zvezdno-napaden" (ἀστροβόλητος, astrobólētos). V literaturi je bil opisan kot "goreč" ali "žareč".[30] Obdobje po ponovni pojavitvi zvezde je bilo znano kot "pasji dnevi".[31] Prebivalci otoka Kea v Egejskem morju so Siriju in Zevsu ponudili daritve, da bi jim prinesla hladne vetrove in so čakali na ponovno pojavitev zvezde poleti. Če je vzšla čista, naj bi napovedala srečo; če je bila meglena ali medla naj bi napovedala kužne bolezni. Kovanci, pridobljeni z otoka s 3. stoletja pred našim štetjem, upodabljajo pse ali zvezde z izžarevajočimi žarki, kar poudarja pomen Sirija.[30]

Rimljani so praznovali zvezdno lego Sirija okrog 25. aprila tako, da so boginji Robigo žrtvovali psa skupaj s kadilom, vinom in ovco, tako da zvezdino izžarevanje to leto ne bi povzročilo pšenične rje na pšenici.[32]

Svetle zvezde so bile pomembne za antične Polinezijce za navigacijo na Tihem oceanu. Služili so tudi kot znaki zemljepisne širine; deklinacija Sirija se ujema z zemljepisno dolžino arhipelaga Fidži na 17°J in tako prečka neposredno nad otoki vsak siderski dan.[33] Sirij tudi služi kot telo ozvezdja "Velike ptice", imenovanega Manu, s Kanopom na južni konici kril in Prokijonom na severni konici kril, kar razdeljuje polinezijsko nočno nebo na dve polobli.[34] Tako kot je pojavitev Sirija na jutranjem nebu v Grčiji označevala poletje, je za Maore označevala začetek zime in njihovo ime Takurua je opisovalo tako zvezdo kot letni čas. Kulminacijo zimskega solsticija so na Havajih označevali s praznovanjem, znanim kot Ka'ulua, "Kraljica nebes". Zabeleženih je veliko drugih polinezijskih imen, vključno s Tau-ua v Markesaških otokih, Rehua na Novi Zelandiji in Ta'urua-fau-papa "Praznovanjem prvotnega visokega poglavarja" ter Ta'urua-e-hiti-i-te-tara-te-feiai "Praznovanjem tistega, ki se dvigne z molitvami in verskimi obredim v Tahitiju.[35]

Kinematika

uredi

Leta 1717 je Edmond Halley odkril lastno gibanje do takrat predpostavljenih fiksnih zvezd[36] po primerjavi sodobnih astrometričnih meritev s tistimi iz 2. stoletja našega štetja iz Ptolemajevega Almagesta. Opaženo je bilo, da so se svetle zvezde Aldebaran, Arktur in Sirij močno premaknile; Sirij je napredoval za okrog 30 kotnih minut (približno premer Lune) proti jugozahodu.[37]

Leta 1868 je Sirij postal prva zvezda, katere hitrost je bila izmerjena, kar je pomenilo začetek raziskovanja nebesne radialne hitrosti. Sir William Huggins je raziskoval zvezdni spekter zvezde in je opazoval rdeči premik. Sklenil je, da se Sirij oddaljuje od Sončnega sistema približno 40 km/s.[38][39] V primerjavi s sodobno vrednostjo −5,5 km/s je to precenjena vrednost in ima napačni predznak: znak minus pomeni, da se Soncu približuje.[40]

Razdalja

uredi

Christiaan Huygens v svoji knjigi iz leta 1698, Cosmotheoros, ocenjuje razdaljo do Sirija na 27.664-krat razdalja med Zemljo in Soncem (okrog 0,437 svetlobnega leta ali paralaksa okrog 7,5 kotnih sekund).[41] Bilo je več neuspešnih poskusov izmeriti paralakso Sirija: Jacques Cassini (6 sekund); nekateri astronomi (med drugim Nevil Maskelyne)[42] z uporabo Lacaillovih opazovanj pri Rtu dobrega upanja (4 sekunde); Piazzi (ista vrednost); z uporabo Lacaillovih opazovanj, narejenih v Parizu, bolj številčni in gotovi kot tisti narejeni na Rtu (nobene razumne paralakse); Bessel (nobene razumne parlakse).[43]

Škotski astronom Thomas Henderson je uporabil svoja opazovanja, narejena v 1832–1833, in opazovanja južnoafriškega astronoma Thomasa Macleara iz 1836–1837, da je opredelil vrednost paralakse na 0,23 kotne sekunde, napako paralakse pa je ocenil na največ četrtino sekunde, ali kot je pisal Henderson leta 1839, "Na koncu koncev lahko zaključimo, da paralaksa Sirija vesolju ni večja od pol sekunde in je verjetno veliko manj."[44] Astronomi so sprejeli vrednost 0,25 kotne sekunde v večini 19. stoletja.[45] Zdaj je znano, da ima paralakso skoraj 0,4 kotne sekunde.

Hipparcosoav paralaksa za Sirij je natančna na približno 0,04 svetlobnega leta, kar pomeni razdaljo okrog 8,6 svetlobnega leta.[1] Predpostavlja se, da je Sirij na enaki razdalji. Sirij ima paralakso Gaia Data Release 3 z veliko manjšim odstopanjem, kar pomeni razdaljo 8,709±0,005 svetlobnega leta, vendar je označena kot da ima zelo veliko vrednost za astrometrični presežni šum, kar nakazuje, da bi bila vrednost paralakse lahko nezanesljiva.[9]

Odkritje Sirija B

uredi

V pismu z 10. avgusta 1844 je nemški astronom Friedrich Wilhelm Bessel na podlagi sprememb v lastnem gibanju Sirija sklepal, da ima nevidenega spremljevalca.[46] 31. januarja 1862 je ameriški proizvajalec teleskopov in astronom Alvan Graham Clark prvič opazoval medlega spremljevalca, ki je sedaj znan kot Sirij B.[47] To se je zgodilo med preizkušanjem teleskopa z 18,5-palično (470 mm) zaslonko za Dearborn observatorij, ki je bil takrat eden od največjih lomljivih lečastih teleskopov na svetu in največji teleskop v ZDA.[48] Opažanje Sirija B je bilo potrjeno 8. marca z manjšimi teleskopi.[49]

Vidna zvezda je zdaj včasih znana kot Sirij A. Od leta 1894 so bile opazovane nekatere očitne orbitalne nepravilnosti v Sirijevem sistemu, kar nakazuje na tretjo zelo majhno spremljevalno zvezdo, toda to ni bilo nikoli potrjeno. Najboljše ujemanje s podatki nakazuje šestletno orbito okoli Sirija A in maso 0,06 Sončeve mase. Ta zvezda bi bila pet do deset magnitud bolj medla kot bela pritlikavka Sirij B, zaradi česar bi jo bilo težko opazovati.[50] Opazovanja, objavljena leta 2008 niso uspela zaznati bodisi tretjo zvezdo, bodisi planet. Očitna tretja zvezda je bila opazovana v 20. letih 20. stoletja in naj bi bila po trenutnih prepričanjih objekt v ozadju.[51]

Leta 1915 je Walter Sydney Adams s 60-paličnim (1,5 m) reflektorjem na Mount Wilson observatoriju opazoval spekter Sirija B in je določil, da gre za medlo belkasto zvezdo.[52] Na tej podlagi so astronomi zaključili, da gre za belo pritlikavko, ki je bila odkrita druga po vrsti.[53] Premer Sirija A sta prvič izmerila Robert Hanbury Brown in Richard Q. Twiss leta 1959 pri Jodrell Banku z uporabo zvezdnega intenzivnega interferometra.[54] Leta 2005 so astronomi z uporabo vesoljskega teleskopa Hubble določili, da ima Sirij B približno tolikšen premer kot Zemlja, 12.000 km, maso pa 102 % Sončeve.[55]

Kontroverza barve

uredi
Scintilacija Sirija (navidezni sij = −1,5) zvečer tik pred gornjo kulminacijo na južnem nebesnem poldnevniku na višini 20 stopinj nad obzorjem. V 29 sekundah se Sirij premakne na kotu 7,5 minut z leve na desno.

Okrog leta 150 je Klavdij Ptolemaj[56] iz Aleksandrije, etnični grški egipčanski astronom iz rimskega obdobja, narisal zvezde v knjigah VII in VIII v svojem Almagestu v katerem je uporabil Sirij kot lokacijo za globusov centralni poldnevnik.[57] Sirij je opisal kot rdečkast, skušaj s šetimi drugimi zvezdami, Betelgezo, Antaresom, Aldebaranom, Arkturjem in Poluksom, ki so vse trenutno po opazovanjih rdeče ali oranžne barve.[56] Diskrepanco je prvi opazil amaterski astronom Thomas Barker, zemljiški posestnik v Lyndonu v Rutlandu, ki je pripravil članek in govoril na sestanku Kraljeve družbe v Londonu leta 1760.[58] Obstoj drugih zvezd, ki se spreminjajo po svetlosti je dal kredibilnost zamisli, da se lahko spreminjajo tudi v barvi; sir John Herschel je to opazil leta 1839, pri čemer je bil mogoče pod vplivom tega, da je dve leti pred tem opazil Eto Gredlja.[59] Thomas J.J. See je z izdajo več člankov leta 1892 in s končnim povzetkom leta 1926 ponovno oživil diskusijo o rdečem Siriju.[60] Ni navajal samo Ptolemaja, temveč tudi pesnika Arata, govorca Cicerona in generala Germanika, ki so vsi imenovali zvezdo za rdečo, čeprav priznava, da ni nobeden od slednjih treh avtorjev astronom in sta zadnja dva samo prevajala Aratovo pesem Phaenomena.[61] Lucij Anej Seneka je Sirij opisal kot globlje rdeči od Marsa.[62] Tako je mogoče, da je opis kot rdeče barve je pesniška metafora za nesrečo. Nemška astronoma Wolfhard Schlosser in Werner Bergmann sta leta 1985 objavila pripoved lombardskega rokopisa iz 8. stoletja, ki vsebuje De cursu stellarum ratio od sv. Gregorja iz Toursa. Latinski tekst je učil bralce kako določati čase nočnih molitev na podlagi zvezd in svetla zvezda, opisana kot rubeola ("rdečkasta") naj bi bila Sirij. Avtorji predlagajo, da je to dokaz za to, da je bil Sirij B rdeča orjakinja v času opazovanja.[63] Drugi učenjaki so odgovorili, da je sv. Gregor verjetno mislil na Arkturja.[64][65]

Pomembno je, da niso vsi antični opazovalci videli Sirij kot rdeč. Pesnik Marcus Manilius iz 1. stoletja ga je opisal kot "morsko modrega", enako kot Avienius iz 4. stoletja.[66] Poleg tega so Sirij v antični Kitajski konsistentno poročali kot belo zvezdo: podrobno ponovno branje kitajskih besedil iz 2. stoletja pred našim štetjem je zaključilo, da so vsi zanesljivi viri konsistentni s Sirijem kot belo zvezdo.[67][68]

Ne glede na to pa so zgodovinski viri, ki omenjajo Sirij kot rdečo zvezdo dovolj obširni, da so vodili raziskovalce v iskanje mogočih fizičnih razlag. Mogoče teorije spadajo v dve kategoriji: intrinzične in ekstrinzične. Intrinzične teorije predpostavljajo realno spremembo v Sirijevem sistemu v zadnjih dveh tisočletjih, od katerih je najbolj diskutiran predlog, da je bila bela pritlikavka Sirij B 2000 let nazaj rdeča orjakinja. Ekstrinzične teorije se ukvarjajo z možnostjo prehodnega rdečenja v vmesnem mediju, skozi katerega je zvezda opazovana, npr. takšen, ki ga je povzročil prah v medzvezdni snovi ali delci v ozraćju.

Možnost, da bi zvezdni razvoj bodisi Sirija A, bodisi Sirija B, lahko povzročil diskrepanco je bila zavrnjena zaradi tega, ker je časovnica nekaj tisoč let veliko prekratka in da ni znakov megličasti v sistemu, ki bi bila prisotna v primeru, da bi se zgodila takšna sprememba.[62] Prisotnost tretje zvezde z zadostno svetlostjo, da bi vplivala na vidno barvo sistema je podobno nekonsistentna z opazovalnimi dokazi.[69] Intrinzične teorije lahko tako odpravimo. Ekstrinzične teorije na osnovi rdečenja s strani medzvezdnega prahu so podobno malo verjetne. Prehodni oblak prahu, ki bi potoval med Sirijevim sistemom in opazovalcem na Zemlji, bi sicer do določene mere res pordečil pojav zvezde, vendar bi rdečitev, zadostna, da bi se pojavila podobno barvi kot intrinzično rdeče svetle zvezde, kot sta Betelgeza ali Arktur, tudi bistveno zameglila zvezdo, kar ni konsistentno z zgodovinskimi podatki: zameglitev bi bila zadostna, da bi spremenila barvo zvezde nezaznavno za človeško oko brez pomoči teleskopa.[62]

Ekstrinzične teorije na podlagi optičnih učinkov v Zemljini atmosferi so bolj podprte z razpoložljivimi dokazi. Scintilacije, ki jih povzročajo atmosferske turbulence, vodijo v hitre, prehodne spremembe v navidezni barvi zvezde, zlasti ko opazujemo blizu horizonta, čeprav za rdečo barvo ni posebne preference.[70] Vendar sistematično rdečenje zvezdine svetlobe povzroča absorpcija in sipanje delcev v atmosferi, popolnoma analogno rdečenju Sonca pri Sončnem vzhodu in zahodu. Ker so delci, ki povzročajo rdečenje v Zemljini atmosferi različni (tipično veliko manjši) od tistih, ki povzročajo rdečenje v medzvezdni snovi, je veliko manj bledenja v zvezdni svetlobi in v primeru Sirija je lahko sprememba barve vidna brez pomoči teleskopa.[62] Mogoče obstajajo kulturni razlogi, ki pojasnjujejo zakaj bi nekateri antični opazovalci lahko raje poročali barvo Sirija v času, ko je bil nizko na nebu (in je tako izgledal rdeče). V več sredozemskih kulturah je za lokalno vidnost Sirija pri zvezdnem dvigovanju in nameščanju (ko je izgledala bodisi svetlo in jasno, bodisi medlo) veljalo, da ima astrološki pomen in je bila tako predmet sistematičnega opazovanja in intenzivnega zanimanja. Sirij je bil tako, bolj kot katerakoli druga zvezda, opazovan in beležen takrat, ko je bil blizu horizontu. Druge sodobne kulture, kot je Kitajska, nimajo te tradicije in beležijo Sirij samo kot belega.[62]

Opazovanje

uredi
 
Sirij (na dnu) in ozvezdje Orion (desno). Tri najsvetlejše zvezde na tej sliki—Sirij, Betelgeza (zgoraj desno) in Prokijon (zgoraj levo)—tvorijo Zimski trikotnik. Svetla zvezda na sredini zgoraj je Alhena, ki z Zimskim trikotnikom tvori asterizem v obliki križa.

Z navideznim sijem -1,46 je Sirij najsvetlejša zvezda na nočnem nebu, skoraj dvakrat tako svetla kot druga najsvetlejša zvezda, Kanop.[71] Z Zemlje Sirij vedno izgleda bolj medel od Jupitra in Venere, včasih pa je tudi bolj medel od Merkurja in Marsa.[72] Sirij je viden od skoraj povsod na Zemlji, razen zemljepisnih širni severno od 73° N in se ne dvigne zelo visoko, gledano z nekaterih severnih mest (dosega samo 13° nad horizontom iz Sankt Peterburga).[73] Zaradi svoje deklinacije okrog 17° je Sirij cirkumpolarno nebesno telo s širin južno od 73° južno. Z južne poloble je v začetku julija Sirij viden tako zvečer, ko se dvigne za Soncem, kot tudi zjutraj, ko se dvigne pred Soncem.[74] Skupaj s Prokijonom in Betelgezo Sirij tvori enega od treh presečišč Zimskega trikotnika za opazovalce na Severni polobli.[75]

Sirij lahko pod pravilnimi pogoji opazujemo pri dnevni svetlobi s prostim očesom.[76] Idealno mora biti nebo zelo jasno, opazovalec pa na visoki višini, pri čemer gre zvezda nad glavo, Sonce pa je nizko na obzorju. Te pogoje je najlažje izpolniti v času sončnega zahoda marca in aprila ter v času sončnega vzhoda septembra in oktobra.[77] Opazovalni pogoji so zaradi južne deklinacije Sirija bolj ugodni na južni polobli.[77]

Orbitalno gibanje Sirijevega binarnega sistema pripelje dve zvezdi na minimalno kotno ločitev 3 kotne sekunde in maksimum 11 kotnih sekund. najbližjem položaju je ločiti belo pritlikavko od njenega svetlejšega spremljevalca opazovalni izziv, ki zahteva teleskop z vsaj 300 mm zaslonko in odlične vidne pogoje. Po periapsidi iz leta 1994[c] se je par ločil, zaradi česar ju je bilo s teleskopom lažje ločiti.[78] Apoapsida se je zgodila leta 2019,[d] toda z Zemljinega vidika se je največja opazovalna ločitev zgodila leta 2023 s kotno ločitvijo 11,333″.[79]

Na razdalji 2,6 parseka (8,6 svetlobnega leta) vsebuje Sirijev sistem dve od osmih najbližjih zvezd Soncu in je peti najbližji zvezdni sistem Soncu.[80] Ta bližina je glavni razlog za njegovo svetlost, kot za druge bližje zvezde, kot so Alfa Kentavra, Prokijon in Vega, za razliko od oddaljenih zelo svetlih nadorjakinj, kot so Kanop, Rigel ali Betelgeza (čeprav bi bil Kanop lahko svetla orjakinja).[81] Še vedno je okrog 25-krat svetlejši od Sonca.[12] Najbližja velika zvezda v soseščini Sirija je Prokijon, 1,61 parseka (5,24 svetlobnega leta) stran.[82] Vesoljska sonda Voyager 2, izstreljena leta 1977, da bi preučevala štiri planete orjake Sončnega sistema, naj bi se približala Siriju čez približno 296.000 let na razdalji 4,3 svetlobnega leta.[83]

Zvezdni sistem

uredi
 
Orbita Sirija B okrog A, gledano z Zemlje (nagnjena elipsa). Široka vodoravna elipsa kaže pravo obliko orbite (s poljubno orientacijo) kot bi izgledala gledana naravnost naprej.
 
Slika observatorija Chandra X-ray Sirijevega zvezdnega sistema, kjer se koničasti vzorec pojavlja zaradi podporne strukture za prenašalne rešetke. Svetel vir je Sirij B. Pravice: NASA/SAO/CXC

Sirij je binarni zvezdni sistem, ki ga sestavljata dve beli zvezdi, ki sta v orbiti druga druge in sta ločeni 20 astronmskih enot[e] (približno razdalja med Soncem in Uranom) ter s periodo 50,1 leta. Svetlejši sestavni del, imenovan Sirij A je zvezda glavnega niza spektralnega tipa zgodnjega A z ocenjeno površinsko temperaturo 9940 K.[13] Njegov spremljevalec, Sirij B je zvezda, ki se je že razvila stran od glavnega niza in je postala bela pritlikavka. Sirij B je trenutno 10.000-krat manj svetel v vidnem spektru, vendar je bil nekoč bolj masiven od njiju.[84] Starost sistema se ocenjuje na 230 mio. let. Domneva se, da sta zgodaj v njunem življenju bili dve modrobeli zvezdi v eliptični orbiti druga druge vsakih 9,1 leta.[84] Sistem po meritvah vesoljskega observatorija IRAS oddaja več infrardečega sevanja, kot je pričakovano. To bi bil lahko znak praha v sistemu, kar velja za nekoliko neobičajno za binarno zvezdo.[82][85] Slike observatorija Chandra X-ray so pokazale, da je Sirij B svetlejši od svojega spremljevalca kot vir rentgenskih žarkov.[86]

Leta 2015 so Vigan in kolegi uporabili VLT Survey Teleskop za iskanje dokazov o podzvezdnih spremljevalcih in jim je uspelo ovreči prisotnost planetov orjakov 11-krat večjih od Jupitra na razdalji 0,5 astronomske enote od Sirija A, 6–7-krat mase Jupitra na razdalji 1–2 astronomskih enot in do 4-kratne velikosti Jupitra na razdalji 10 astronomskih enot.[87] Podobno niso odkrili nobenih spremljevalcev okrog Sirija B tudi Lucas in kolegi.[88]

Sirij A

uredi
 
Primerjava Sirija A in Sonca, za razmerje in relativno svetlost površine

Sirij A, znan tudi kot Pasja zvezda, ima maso 2,063 Sončeve mase.[11][12][89] Polmer zvezde je izmeril astronomski interferometer, ki je podal oceno oglatega polmera 5,936±0,016 milli kotnih sekund. Projicirana rotacijska hitrost je s 16 km/s razmeroma nizka,[15] kar ne proizvaja značilne sploščitve njegovega diska.[90] To označuje pri varianci z zvezdo podobne velikosti, Vega, ki rotira veliko hitreje, z 274 km/s in močno raste okrog svojega ekvatorja.[91] Na površini Sirija A je bilo zaznano šibko magnetno polje.[92]

Zvezdni modeli kažejo na to, da je bil zvezda oblikovana v času sesedanja molekularnega oblaka in da je, po 10 mio. letih, njeno notranje generiranje energije potekalo v celoti iz jedrskih reakcij. Jedro je postalo konvektivno in je za ustvarjanje energije uporabljalo CNO cikel.[90] Izračunano je, da bo Sirij A v celoti izčrpal zalogo vodika v svojem jedru milijardo let po svojem nastanku in se bo nato razvil stran od glavnega niza.[93] Prešel bo stopnjo rdeče orjakinje in na koncu postal bela pritlikavka.[94]

Sirij A je opredeljen kot zvezda tipa Am, saj spekter kaže globoke kovinske absorpcijske linije,[95] kar kaže na okrepitev njegovih površinskih plasti v elementih, ki so težji od helija, kot je železo.[82][90] Spektralni tip naj bi bil A0mA1 Va, kar indicira, da bi bil klasificiran kot A1 iz vodikovih in helijevih linij, vendar A0 iz kovinskih linij povzroča, da je v isti skupini z zvezdami tipa Am.[6] V primerjavi s Soncem je razmerje železa v atmosferi Sirija A glede na vodik podano z  [14] kar pomeni, da je železo 316 % bolj v izobilju kot v Sončevi atmosferi. Visoka površinska vsebnost kovinskih elementov je v celotni zvezdi malo verjetna; namesto tega so radioaktivno dvigovani proti površju železo in težke kovine.[90]

Sirij B

uredi
 
Primerjava velikosti Sirija B in Zemlje

Sirij B (včasih imenovan "Psiček"[96]) je ena najmasivnejših znanih belih pritlikavk. Z maso 1,02 Sončeve je skoraj dvakrat večja od povprečja 0,5–0,6. Ta masa je stisnjena na prostornino približno enako veliko Zemlji.[55] Trenutna površinska temperatura je 25.200 K.[12] Sirij se bo postopoma ohlajal, saj nima notranjega vira toplote, preostala toplota pa bo približno v naslednjih dveh milijardah let sevana v vesolje.[97]

Bela pritlikavka nastane, ko se zvezda razvije z glavnega niza in nato prečka stopnjo rdeče orjakinje. To se je zgodilo, ko je bil Sirij B star manj kot polovico svoje trenutne starosti, okrog 120 mio. let nazaj. Prvotna zvezda je imela po ocenah maso petih Sonc[12] in je bila zvezda tipa B (najverjetneje B5V za pet Sončevih mas),[98][99] ko je bila še vedno na glavnem nizu, potencialno goreča okrog 600–1200-krat bolj svetlo od Sonca. Ko je prečkal stopnjo rdeče orjakinje, je Sirij B mogoče obogatil kovinskost svojega spremljevalca, kar bi lahko pojasnilo zelo veliko kovinskost Sirija A.

Ta zvezda je sestavljena predvsem iz mešanice ogljika in kisika, ki je bila ustvarjena s helijevo fuzijo v zvezdi prednici.[12] To je prekrito z ovojnico lažjih elementov, z materiali, ločenimi z maso zaradi visoke površinske gravitacije.[100] Zunanja atmosfera Sirija B je skoraj čisti vodik — element z najnižjo maso — in v njegovem spektru ni vidnih nobenih drugih elementov.[101]

Čeprav Sirij A in B sestavljata binarni sistem, ki spominja na tiste, ki lahko prestanejo supernovo tipa Ia, velja za ti dve zvezdi, da sta predaleč narazen, da bi se to zgodilo, tudi če se Sirij A poveča v rdečo orjakinjo. Nove bi bile po drugi strani lahko možne.[102]

Očitna tretja zvezda

uredi

Od leta 1894 so začasno opazovali nepravilnosti v orbiti Sirija A in B z očitno periodičnostjo 6–6,4 let. Študija iz leta 1995 je zaključila, da takšen spremlejvalec verjetno obstaja in ima maso približno 0,05 Sončeve mase – majhna rdeča pritlikavka ali velika rjava pritlikavka z navideznim sijem več kot 15 in manj kot 3 kotne sekunde od Sirija A.[50]

Leta 2017 so bolj natančna astrometrična opazovanja Hubblovega vesoljskega teleskopa izključila obstoj Sirija C z zvezdno maso, vendar še vedno dovolila kandidata s podzvezdno maso, kot je rjava pritlikavka z manjšo maso. Študija iz leta 1995 je napovedala astrometrično gibanje okrog 90 mili kotnih sekund (0,09 kotnih sekund), vendar ni Hubble uspel odkriti nobenih anomalij lokacije do natančnosti 4 mili kotnih sekund (0,005 kotnih sekund). To je izključilo možnost objekta v orbiti Sirija A z maso večjo od 0,033 Sončeve mase (35 Jupitrovih mas) v 0,5 leta in 0,014 (15 Jupitrovih mas) v 2 letih. Ta študija je tudi uspela izključiti možnost obstoja kakšnih spremljevalcev Sirija B z maso večjo od 0,024 Sončeve mase (25 Jupitrovih mas) v orbiti 0,5 leta in 0,0095 (10 Jupitrovih mas) v orbiti 1,8 leta. Tako v bistvu skoraj gotovo ni dodatnih teles v Sirijevem sistemu, večjih od majhne rjave pritlikavke ali velikega eksoplaneta.[103][11]

Članstvo v zvezdni kopici

uredi

Ejnar Hertzsprung je leta 1909 na podlagi njegovih opazovanj gibanj sistema čez nebo prvi predlagal, da je Sirij član premične skupine Ursa Major. Skupina Ursa Major je zbirka 220 zvezd, ki si delijo skupno gibanje v vesolju. Nekoč je bila članica odprte zvezdne kopice, vendar je od takrat postala gravitacijsko neomejena od kopice.[104] Analize v letih 2003 in 2005 so pokazale, da je Sirijevo članstvo v kopici vprašljivo: skupina Ursa Major ima ocenjeno starost 500 ± 100 mio. let, Sirij pa, s kovinskostjo podobno Soncu, ima starost komaj polovico tega in je tako premlad, da bi spadal v to skupino.[12][105][106] Namesto tega bi bil Sirij lahko član predlagane Sirijeve superkopice, skupaj z drugimi raztresenimi zvezdami, kot so Beta Aurigae, Alpha Coronae Borealis, Beta Crateris, Beta Eridani in Beta Serpentis.[107] To bi bila ena od treh velikih kopic na razdalji 500 svetlobnih let od Sonca. Drugi dve sta Hijade in Plejade in vsaka od teh kopic vsebuje na stotine zvezd.[108]

Oddaljena zvezdna kopica

uredi

Leta 2017 je bila odkrita masivna zvezdna kopica vsega 10 kotnih minut od Sirija, s čimer sta se dve pojavili vizualno blizu ena drugi, gledano s točke zrenja na Zemlji. To je bilo odkrito med statistično analizo podatkov vesoljske sonde Gaia. Kopica je več kot tisočkrat dlje od nas kot zvezdni sistem, toda zaradi svoje velikosti še vedno izgleda z magnitudo 8,3.[109]

Etimologija

uredi
 
Neteru slika egipčanske boginje Sirija in rodnosti Nila Sopdet, prikazana z zvezdo nad svojo glavo

Lastno ime "Sirij" izhaja iz latinske besede Sīrius, iz stare grščine Σείριος (Seirios, "bleščeč" ali "žgoč").[110] Grška beseda bi bila lahko uvožena od drugje pred arhaičnim obdobjem,[111] en strokovnjak predlaga povezavo z egipčanskim bogom Ozirisom.[112] Najzgodnejša zabeležena uporaba imena sega v 7. stoletje pred našim štetjem v Heziodovem poetičnem delu Dela in dnevi.[111] Leta 2016 je Mednarodna astronomska zveza organizirala Delovno skupino za zvezdna imena (WGSN)[113] za katalogiziranje in standardiziranje pravih imen za zvezde. Prvi zbornik WGSN iz julija 2016[114] vključuje tabelo prvih dveh skupin imen, ki jih je potrdila WGSN, ki vključuje Sirij za zvezdo α Canis Majoris A. Zdaj je vnesena v IAU Katalog zvezdnih imen.[115]

Sirij nosi več kot 50 oznak in imen.[71] V eseju Geoffreyja Chaucerja Razprava o astrolabu nosi ime Alhabor in je označen z glavo lovskega psa. To ime široko uporabljajo srednjeveški astrolabi iz Zahodne Evrope.[19] V sanskrtu je znan kot Mrgavyadha "lovec na jelene", ali Lubdhaka "lovec". Kot Mrgavyadha zvezda predstavlja Rudro (Šivo).[116][117] V malajalamščini je zvezda znana kot Makarajyoti in ima verski pomen za romarsko središče Sabarimala.[118] V Skandinaviji je zvezda znana kot Lokabrenna ("gorenje Lokija", ali "Lokijeva bakla").[119] V srednjeveški astrologiji je bil Sirij Behenska fiksna zvezda,[120] povezana z berilom in brinom. Njegov astrološki simbol   je navedel Heinrich Cornelius Agrippa.[121]

Kulturni pomen

uredi

Veliko kultur je zgodovinsko Siriju pripisovalo poseben pomen, zlasti njegov odnos do psa. Pogovorno je pogosto znan kot "Pasja zvezda" kot najsvetlejša zvezda ozvezdja "Veliki pes". To je bilo klasično prikazano kot Orionov pes. Stari Grki so verjeli, da Sirijevo izžarevanje negativno vpliva na pse, zaradi česar naj bi se med "pasjimi dnevi", najbolj vročimi dnevi poletja, vedli nenormalno. Rimljani so te dneve poznalo kot dies caniculares. zvezda Sirij pa je bila znana kot Canicula, "mali pes". Prekomerno sopenje psov v vročem vremenu naj bi jih ogrožalo zaradi izsušitve in bolezni. V skrajnem primeru bi imel lahko penast pes steklino, kar bi lahko okužilo in ubilo ljudi, ki so jih ugriznili.[30] Homer opisuje v Iliadi pristop Ahila proti Troji s temi besedami:[122]

Sirij se dvigne pozno na nočnem, tekočem nebu
v poletnih nočeh, zvezda zvezd,
imenujejo ga Orionov pes, najsvetlejši
od vseh, vendar hudoben znak, nesoč vročino
in vročice trpečemu človeštvu.

V malo omenjanem grškem mitu se zvezdni bog, ki ga pooseblja Sirij, zaljubi v boginjo rodnosti Oporo, vendar je ne more imeti. Tako začne vroče goreti tako, da ljudje, ki molijo k bogovom, trpijo. Bog severnega vetra Borej je rešil težavo tako, da je ukazal svojim sinovom naj Oporo privedejo k Siriju, medtem ko je sam hladil zemljo s svojim mrzlim vetrom.[123][124]

V iranski mitologiji, zlasti v perzijski mitologiji in zaratustrstvu, starodavni veri Perzije, se Sirij pojavlja kot Tištrija in je spoštovan kot božanstvo ustvarjanja dežja (Tištar v novoperzijski poeziji). Poleg odlomkov v svetih besedilih Avesta, izraz Tištrija v avestanskem jeziku sledi različici Tir v srednji in novi perzijščini in je tudi prikazan v perzijskem epu Šahname Firduzija. Zaradi koncepta jazatas, moči, ki so "vredne čaščenja", je Tištrija božanstvo dežja in rodnosti in je antagonist apaoša, demona suše. V tem boju se Tištrija prikazuje kot beli konj.[125][126][127][128]

V kitajski astronomiji je Sirij znan kot zvezda "nebesnega volka" (Predloga:CJKV kitajska romanizacija: Tiānláng; japonska romanizacija: Tenrō;[129] korejsko in romanizacija: 천랑 /Cheonrang) v Mansion Jǐng (井宿). Veliko narodov med domorodnimi ljudstvi Severne Amerike prav tako povezuje Sirij s psi; ljudstvi Seri in Tohono Oʼodham z jugozahoda opažata zvezdo kot psa, ki sledi gorskemu pastirju, medtem kot ga ljudstvo Blackfoot imenuje "Pasji obraz". Čerokezi so Sirij povezovali z Antaresom kot pes-zvezdni skrbnik kateregakoli konca "Poti duš". Ljudstvo Pawnee iz Nebraske ima več združb; Volčje (Skidi) pleme ga je poznalo kot "Volčja zvezda", medtem ko so ga druge veje poznale kot "Kojotovo zvezdo". Bolj severno so ga Inuiti iz aljaškega Beringovega preliva imenovali "Lunin pes".[130]

Opombe

uredi
  1. ↑ Primerjaj pomen Egipčanskega imena s Sirijevo dopolnitvijo asterizma Zimski trikotnik, ki dopolnjuje drugi dve najsvetlejši zvezdi na severnem zimskem nebu, Betelgezo in Prokijon.
  2. ↑ Ker je Sirij viden skupaj z ozvezdjem Orion, so Egipčani častili Orion kot boga Saha, moža Sopdet, s katerim je imela sina, bog neba Sopduja. Boginja Sopdet je bila pozneje sinkretizirana z boginjo Izido, Sah je bil povezan z Ozirisom, Sopdu pa je bila povezana s Horom. Združitev Sopdet z Izido je omogočila Plutarhu, da je izjavil, da "Dušo Izido Grki imenujejo Pes", kar pomeni, da Sirij Egipčani častijo kot Izido-Sopdet, Grki in Rimljani pa ga imenujejo Pes. 70-dnevno obdobje 'odsotnosti Sirija z neba so razumeli kot prehod Sopdet-Izide in Sah-Ozirisa skozi egipčansko podzemlje.[28]
  3. ↑ Dve polni 50,09-letni orbiti sledeči obdobju periapside 1894,13 data datum 1994,31.
  4. ↑ Dve in ena in pol 50,09-letni orbiti sledeče obdobju periapside 1894,13 dajo datum 2019,34.
  5. ↑ Velika polos v astronomski enoti = ⁠velika polos sekund/ paralaksa⁠ = ⁠7,56″/0,37921⁠ = 19,8 astronomske enote; ekscentričnost je 0,6, razdalja pa fluktuira med 40 % in 160 % tega, približno med 8 in 32 astronomskimi enotami.

Sklici

uredi
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 van Leeuwen, F. (november 2007), »Validation of the new Hipparcos reduction«, Astronomy and Astrophysics, 474 (2): 653–664, arXiv:0708.1752, Bibcode:2007A&A...474..653V, doi:10.1051/0004-6361:20078357{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Hoffleit, D.; Warren, W. H. Jr. (1991). »Entry for HR 2491«. Bright Star Catalogue (5th Revised Ed. (Preliminary Version) izd.). CDS. Bibcode:1991bsc..book.....H.
  3. ↑ 3,0 3,1 Fabricius, C.; Høg, E.; Makarov, V. V.; Mason, B. D.; Wycoff, G. L.; Urban, S. E. (2002). »The Tycho double star catalogue«. Astronomy and Astrophysics. 384: 180. Bibcode:2002A&A...384..180F. doi:10.1051/0004-6361:20011822.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 Holberg, J. B.; Oswalt, T. D.; Sion, E. M.; Barstow, M. A.; Burleigh, M. R. (2013). »Where are all the Sirius-like binary systems?«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 435 (3): 2077. arXiv:1307.8047. Bibcode:2013MNRAS.435.2077H. doi:10.1093/mnras/stt1433.
  5. ↑ 5,0 5,1 Gianninas, A.; Bergeron, P.; Ruiz, M. T. (2011). »A Spectroscopic Survey and Analysis of Bright, Hydrogen-rich White Dwarfs«. The Astrophysical Journal. 743 (2): 138. arXiv:1109.3171. Bibcode:2011ApJ...743..138G. doi:10.1088/0004-637X/743/2/138.
  6. ↑ 6,0 6,1 Gray, R. O.; Corbally, C. J.; Garrison, R. F.; McFadden, M T.; Robinson, P. E. (2003). »Contributions to the Nearby Stars (NStars) Project: Spectroscopy of Stars Earlier than M0 within 40 Parsecs: The Northern Sample. I.«. Astronomical Journal. 126 (4): 2048–2059. arXiv:astro-ph/0308182. Bibcode:2003AJ....126.2048G. doi:10.1086/378365. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. avgusta 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2019.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 McCook, G. P.; Sion, E. M. (2014). »Entry for WD 0642-166«. VizieR Online Data Catalog. CDS. Bibcode:2016yCat....102035M.
  8. ↑ Gontcharov, G. A. (2006). »Pulkovo Compilation of Radial Velocities for 35 495 Hipparcos stars in a common system«. Astronomy Letters. 32 (11): 759–771. arXiv:1606.08053. Bibcode:2006AstL...32..759G. doi:10.1134/S1063773706110065. ISSN 1063-7737.
  9. ↑ 9,0 9,1 Predloga:Cite Gaia DR3
  10. ↑ Brosch, Noah (2008). »Modern optical measurements«. Astrophysics and Space Science Library. Astrophysics and Space Science Library. 354: 89–117. doi:10.1007/978-1-4020-8319-8_5. ISBN 978-1-4020-8318-1. ISSN 0067-0057.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 11,5 11,6 Bond, Howard E.; Schaefer, Gail H.; Gilliland, Ronald L.; Holberg, Jay B.; Mason, Brian D.; Lindenblad, Irving W.; Seitz-Mcleese, Miranda; Arnett, W. David; Demarque, Pierre; Spada, Federico; Young, Patrick A.; Barstow, Martin A.; Burleigh, Matthew R.; Gudehus, Donald (2017). »The Sirius System and Its Astrophysical Puzzles: Hubble Space Telescope and Ground-based Astrometry«. The Astrophysical Journal. 840 (2): 70. arXiv:1703.10625. Bibcode:2017ApJ...840...70B. doi:10.3847/1538-4357/aa6af8.
  12. ↑ 12,00 12,01 12,02 12,03 12,04 12,05 12,06 12,07 12,08 12,09 12,10 12,11 Liebert, James; Young, P. A.; Arnett, David; Holberg, J. B.; Williams, Kurtis A. (2005). »The Age and Progenitor Mass of Sirius B«. The Astrophysical Journal. 630 (1): L69–L72. arXiv:astro-ph/0507523. Bibcode:2005ApJ...630L..69L. doi:10.1086/462419. S2CID 8792889.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 Adelman, Saul J. (8.–13. julij 2004). »The Physical Properties of normal A stars«. Proceedings of the International Astronomical Union. Zv. 2004. Poprad, Slovakia: Cambridge University Press. str. 1–11. Bibcode:2004IAUS..224....1A. doi:10.1017/S1743921304004314.
  14. ↑ 14,0 14,1 Qiu, H. M.; Zhao, G.; Chen, Y. Q.; Li, Z. W. (2001). »The Abundance Patterns of Sirius and Vega«. The Astrophysical Journal. 548 (2): 953–965. Bibcode:2001ApJ...548..953Q. doi:10.1086/319000. S2CID 122558713.
  15. ↑ 15,0 15,1 Royer, F.; Gerbaldi, M.; Faraggiana, R.; Gómez, A. E. (2002). »Rotational velocities of A-type stars. I. Measurement of v sin i in the southern hemisphere«. Astronomy and Astrophysics. 381 (1): 105–121. arXiv:astro-ph/0110490. Bibcode:2002A&A...381..105R. doi:10.1051/0004-6361:20011422. S2CID 13133418.
  16. ↑ 16,0 16,1 Holberg, J. B.; Barstow, M. A.; Bruhweiler, F. C.; Cruise, A. M.; Penny, A. J. (1998). »Sirius B: A New, More Accurate View«. The Astrophysical Journal. 497 (2): 935–942. Bibcode:1998ApJ...497..935H. doi:10.1086/305489.
  17. ↑ Sweeney, M. A. (1976). »Cooling times, luminosity functions and progenitor masses of degenerate dwarfs«. Astronomy and Astrophysics. 49: 375. Bibcode:1976A&A....49..375S.
  18. ↑ 18,0 18,1 Hinckley, Richard Allen (1899). Star-names and Their Meanings. New York: G. E. Stechert. str. 117–129.
  19. ↑ 19,0 19,1 Gingerich, O. (1987). »Zoomorphic astrolabes and the introduction of Arabic star names into Europe«. Annals of the New York Academy of Sciences. 500 (1): 89–104. Bibcode:1987NYASA.500...89G. doi:10.1111/j.1749-6632.1987.tb37197.x. S2CID 84102853.
  20. ↑ Singh, Nagendra Kumar (2002). Encyclopaedia of Hinduism, A Continuing Series. Anmol Publications PVT. LTD. str. 794. ISBN 81-7488-168-9.
  21. ↑ Spahn, Mark; Hadamitzky, Wolfgang; Fujie-Winter, Kimiko (1996). The Kanji dictionary. Tuttle language library. Tuttle Publishing. str. 724. ISBN 0-8048-2058-9.
  22. ↑ »Sirius A«. SIMBAD Astronomical Database. Centre de Données astronomiques de Strasbourg. Pridobljeno 20. oktobra 2007.
  23. ↑ »Sirius B«. SIMBAD Astronomical Database. Centre de Données astronomiques de Strasbourg. Pridobljeno 23. oktobra 2007.
  24. ↑ Schaaf, Fred (2008). The Brightest Stars. Hoboken, New Jersey: John Wiley & Sons. str. 94. ISBN 978-0-471-70410-2.
  25. ↑ Sirius is a future southern Pole Star. 11. februar 2023.
  26. ↑ Tomkin, Jocelyn (april 1998). »Once and future celestial kings«. Sky and Telescope. 95 (4): 59–63. Bibcode:1998S&T....95d..59T.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  27. ↑ 27,0 27,1 Wendorf, Fred; Schild, Romuald (2001). Holocene Settlement of the Egyptian Sahara: Volume 1, The Archaeology of Nabta Plain (Google Book Search preview). Springer. str. 500. ISBN 0-306-46612-0.
  28. ↑ Holberg 2007, str. ;4–5
  29. ↑ Holberg 2007, str. 19
  30. ↑ 30,0 30,1 30,2 Holberg 2007, str. 20
  31. ↑ Holberg 2007, str. ;16–17
  32. ↑ Ovid. Fasti IV, lines 901–942.
  33. ↑ Holberg 2007, str. 25
  34. ↑ Holberg 2007, str. ;25–26
  35. ↑ Henry, Teuira (1907). »Tahitian Astronomy: Birth of Heavenly Bodies«. The Journal of the Polynesian Society. 16 (2): 101–04. JSTOR 20700813.
  36. ↑ Aitken, R. G. (1942). »Edmund Halley and Stellar Proper Motions«. Astronomical Society of the Pacific Leaflets. 4 (164): 103–112. Bibcode:1942ASPL....4..103A.
  37. ↑ Holberg 2007, str. ;41–42
  38. ↑ Daintith, John; Mitchell, Sarah; Tootill, Elizabeth; Gjertsen, D. (1994). Biographical Encyclopedia of Scientists. CRC Press. str. 442. ISBN 0-7503-0287-9.
  39. ↑ Huggins, W. (1868). »Further observations on the spectra of some of the stars and nebulae, with an attempt to determine therefrom whether these bodies are moving towards or from the Earth, also observations on the spectra of the Sun and of Comet II«. Philosophical Transactions of the Royal Society of London. 158: 529–564. Bibcode:1868RSPT..158..529H. doi:10.1098/rstl.1868.0022.
  40. ↑ Hearnshaw, John B. (2014). The analysis of starlight: two centuries of astronomical spectroscopy (2nd izd.). New York, NY: Cambridge Univ. Pr. str. 88. ISBN 978-1-107-03174-6.
  41. ↑ Huygens, C. (1698). ΚΟΣΜΟΘΕΩΡΟΣ, sive De terris cœlestibus earumque ornatu conjecturae (v latinščini). The Hague: Apud A. Moetjens, bibliopolam. str. 137.
  42. ↑ Maskelyne, N. (1759). »LXXVIII. A proposal for discovering the annual parallax of Sirius«. Philosophical Transactions of the Royal Society. 51: 889–895. Bibcode:1759RSPT...51..889M. doi:10.1098/rstl.1759.0080.
  43. ↑ Henderson, T. (1840). »On the parallax of Sirius«. Memoirs of the Royal Astronomical Society. 11: 239–248. Bibcode:1840MmRAS..11..239H.
  44. ↑ Henderson, T. (1839). »On the parallax of Sirius«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 5 (2): 5–7. Bibcode:1839MNRAS...5....5H. doi:10.1093/mnras/5.2.5.
  45. ↑ Holberg 2007, str. 45
  46. ↑ Bessel, F. W. (december 1844). »On the Variations of the Proper Motions of Procyon and Sirius«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 6 (11): 136–141. Bibcode:1844MNRAS...6R.136B. doi:10.1093/mnras/6.11.136a.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  47. ↑ Flammarion, Camille (Avgust 1877). »The Companion of Sirius«. The Astronomical Register. 15 (176): 186–189. Bibcode:1877AReg...15..186F.
  48. ↑ Craig, John; Gravatt, William; Slater, Thomas; Rennie, George. »The Craig Telescope«. craig-telescope.co.uk. Pridobljeno 3. januarja 2011.
  49. ↑ Appletons' annual cyclopaedia and register of important events of the year: 1862. New York: D. Appleton & Company. 1863. str. 176.
  50. ↑ 50,0 50,1 Benest, D.; Duvent, J. L. (Julij 1995). »Is Sirius a triple star?«. Astronomy and Astrophysics. 299: 621–628. Bibcode:1995A&A...299..621B. – For the instability of an orbit around Sirius B, see § 3.2.
  51. ↑ Bonnet-Bidaud, J. M.; Pantin, E. (Oktober 2008). »ADONIS high contrast infrared imaging of Sirius-B«. Astronomy and Astrophysics. 489 (2): 651–655. arXiv:0809.4871. Bibcode:2008A&A...489..651B. doi:10.1051/0004-6361:20078937. S2CID 14743554.
  52. ↑ Adams, W. S. (december 1915). »The Spectrum of the Companion of Sirius«. Publications of the Astronomical Society of the Pacific. 27 (161): 236–237. Bibcode:1915PASP...27..236A. doi:10.1086/122440. S2CID 122478459.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  53. ↑ Holberg, J. B. (2005). »How Degenerate Stars Came to be Known as White Dwarfs«. Bulletin of the American Astronomical Society. 37 (2): 1503. Bibcode:2005AAS...20720501H.
  54. ↑ Hanbury Brown, R.; Twiss, R. Q. (1958). »Interferometry of the Intensity Fluctuations in Light. IV. A Test of an Intensity Interferometer on Sirius A«. Proceedings of the Royal Society of London. 248 (1253): 222–237. Bibcode:1958RSPSA.248..222B. doi:10.1098/rspa.1958.0240. S2CID 124546373.
  55. ↑ 55,0 55,1 Barstow, M. A.; Bond, Howard E.; Holberg, J. B.; Burleigh, M. R.; Hubeny, I.; Koester, D. (2005). »Hubble Space Telescope spectroscopy of the Balmer lines in Sirius B«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 362 (4): 1134–1142. arXiv:astro-ph/0506600. Bibcode:2005MNRAS.362.1134B. doi:10.1111/j.1365-2966.2005.09359.x. S2CID 4607496.
  56. ↑ 56,0 56,1 Holberg 2007, str. 157
  57. ↑ Holberg 2007, str. 32
  58. ↑ Ceragioli, R. C. (1995). »The Debate Concerning 'Red' Sirius«. Journal for the History of Astronomy. 26 (3): 187–226. Bibcode:1995JHA....26..187C. doi:10.1177/002182869502600301. S2CID 117111146.
  59. ↑ Holberg 2007, str. 158
  60. ↑ Holberg 2007, str. 161
  61. ↑ Holberg 2007, str. 162
  62. ↑ 62,0 62,1 62,2 62,3 62,4 Whittet, D. C. B. (1999). »A physical interpretation of the 'red Sirius' anomaly«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 310 (2): 355–359. Bibcode:1999MNRAS.310..355W. doi:10.1046/j.1365-8711.1999.02975.x.
  63. ↑ Schlosser, W.; Bergmann, W. (november 1985). »An early-medieval account on the red colour of Sirius and its astrophysical implications«. Nature. 318 (6041): 45–46. Bibcode:1985Natur.318...45S. doi:10.1038/318045a0. S2CID 4323130.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  64. ↑ McCluskey, Stephen C. (Januar 1987). »The colour of Sirius in the sixth century«. Nature (v angleščini). 325 (6099): 87. Bibcode:1987Natur.325...87M. doi:10.1038/325087a0. ISSN 0028-0836. S2CID 5297220.
  65. ↑ van Gent, R. H. (Januar 1987). »The colour of Sirius in the sixth century«. Nature. 318 (325): 87–89. Bibcode:1987Natur.325...87V. doi:10.1038/325087b0. S2CID 186243165.
  66. ↑ Holberg 2007, str. 163
  67. ↑ 江晓原 (1992). 中国古籍中天狼星颜色之记载. 天文学报 (v kitajščini). 33 (4).
  68. ↑ Xiao-yuan, Jiang (april 1993). »The colour of Sirius as recorded in ancient Chinese texts«. Chinese Astronomy and Astrophysics (v angleščini). 17 (2): 223–228. Bibcode:1993ChA&A..17..223J. doi:10.1016/0275-1062(93)90073-X.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  69. ↑ Kuchner, Marc J.; Brown, Michael E. (2000). »A Search for Exozodiacal Dust and Faint Companions Near Sirius, Procyon, and Altair with the NICMOS Coronagraph«. Publications of the Astronomical Society of the Pacific. 112 (772): 827–832. arXiv:astro-ph/0002043. Bibcode:2000PASP..112..827K. doi:10.1086/316581. S2CID 18971656.
  70. ↑ King, Bob (22. december 2014). »Have A Sirius-ly Scintillating Holiday!«. Sky & Telescope. AAS Sky Publishing LLC.
  71. ↑ 71,0 71,1 Holberg 2007, str. xi
  72. ↑ Espenak, Fred. »Mars Ephemeris«. Twelve Year Planetary Ephemeris: 1995–2006, NASA Reference Publication 1349. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. februarja 2013.
  73. ↑ Holberg 2007, str. 82
  74. ↑ »Stories from the Stars«. Stargazers Astronomy Shop. 2000. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. marca 2020. Pridobljeno 17. decembra 2008.
  75. ↑ Darling, David. »Winter Triangle«. The Internet Encyclopedia of Science. Pridobljeno 20. oktobra 2007.
  76. ↑ Können, Gunther P.; Tinbergen, Jaap; Stammes, Piet (1. februar 2015). »Naked eye visibility of Sirius in broad daylight«. Applied Optics (v angleščini). 54 (4): B1–B7. doi:10.1364/AO.54.0000B1. ISSN 2155-3165.
  77. ↑ 77,0 77,1 Henshaw, C. (1984). »On the Visibility of Sirius in Daylight«. Journal of the British Astronomical Association. 94 (5): 221–222. Bibcode:1984JBAA...94..221H.
  78. ↑ Mullaney, James (Marec 2008). »Orion's Splendid Double Stars: Pretty Doubles in Orion's Vicinity«. Sky and Telescope. Sky & Telescope. Pridobljeno 1. februarja 2008.
  79. ↑ Sordiglioni, Gianluca (2016). »06451-1643 AGC 1AB (Sirio)«. Double Star Database. Pridobljeno 17. aprila 2020.
  80. ↑ Henry, Todd J. (1. julij 2006). »The One Hundred Nearest Star Systems«. RECONS. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. maja 2012. Pridobljeno 4. avgusta 2006.
  81. ↑ »The Brightest Stars«. Royal Astronomical Society of New Zealand. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. februarja 2013. Pridobljeno 14. decembra 2007.
  82. ↑ 82,0 82,1 82,2 »Sirius 2«. SolStation. Pridobljeno 4. avgusta 2006.
  83. ↑ Angrum, Andrea (25. avgust 2005). »Interstellar Mission«. NASA/JPL. Pridobljeno 7. maja 2007.
  84. ↑ 84,0 84,1 Holberg 2007, str. 214
  85. ↑ Backman, D. E. (30. junij – 11. julij 1986). »IRAS observations of nearby main sequence stars and modeling of excess infrared emission«. V Gillett, F. C.; Low, F. J. (ur.). Proceedings, 6th Topical Meetings and Workshop on Cosmic Dust and Space Debris. Zv. 6. Toulouse, France: COSPAR and IAF. str. 43–46. Bibcode:1986AdSpR...6...43B. doi:10.1016/0273-1177(86)90209-7. ISSN 0273-1177.
  86. ↑ Brosch 2008, str. 126
  87. ↑ Vigan, A.; Gry, C.; Salter, G.; Mesa, D.; Homeier, D.; Moutou, C.; Allard, F. (2015). »High-contrast imaging of Sirius A with VLT/SPHERE: looking for giant planets down to one astronomical unit«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 454 (1): 129–143. arXiv:1509.00015. Bibcode:2015MNRAS.454..129V. doi:10.1093/mnras/stv1928. S2CID 119260068.
  88. ↑ Lucas, Miles; Bottom, Michael; Ruane, Garreth; Ragland, Sam (2022). »An imaging search for post-main-sequence planets of Sirius B«. The Astronomical Journal. 163 (2): 81. arXiv:2112.05234. Bibcode:2022AJ....163...81L. doi:10.3847/1538-3881/ac4032. S2CID 245117921.
  89. ↑ Bragança, Pedro (15. julij 2003). »The 10 Brightest Stars«. SPACE.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. junija 2009. Pridobljeno 4. avgusta 2006.
  90. ↑ 90,0 90,1 90,2 90,3 Kervella, P.; Thevenin, F.; Morel, P.; Borde, P.; Di Folco, E. (2003). »The interferometric diameter and internal structure of Sirius A«. Astronomy and Astrophysics. 407 (2): 681–688. arXiv:astro-ph/0306604. Bibcode:2003A&A...408..681K. doi:10.1051/0004-6361:20030994. S2CID 16678626.
  91. ↑ Aufdenberg, J.P.; Ridgway, S.T.; in sod. (2006). »First results from the CHARA Array: VII. Long-Baseline Interferometric Measurements of Vega Consistent with a Pole-On, Rapidly Rotating Star?« (PDF). Astrophysical Journal. 645 (1): 664–675. arXiv:astro-ph/0603327. Bibcode:2006ApJ...645..664A. doi:10.1086/504149. S2CID 13501650. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 15. julija 2007. Pridobljeno 9. novembra 2007.
  92. ↑ Petit, P.; Lignières, F.; Aurière, M.; in sod. (Avgust 2011). »Detection of a weak surface magnetic field on Sirius A: are all tepid stars magnetic?«. Astronomy & Astrophysics. 532: L13. arXiv:1106.5363. Bibcode:2011A&A...532L..13P. doi:10.1051/0004-6361/201117573. ISSN 0004-6361. S2CID 119106028.
  93. ↑ Stellar mass and lifetime on the main sequence. NASA's cosmos (diagram). Pridobljeno 8. februarja 2021.
  94. ↑ Brosch 2008, str. 198.
  95. ↑ Aurière, M.; in sod. (november 2010). »No detection of large-scale magnetic fields at the surfaces of Am and HgMn stars«. Astronomy and Astrophysics. 523: A40. arXiv:1008.3086. Bibcode:2010A&A...523A..40A. doi:10.1051/0004-6361/201014848. S2CID 118643022.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  96. ↑ Berke, Daniel (2. oktober 2018). »Gravitational Redshift and the Pup: Measuring the Mass of Sirius B«. astrobites.org.
  97. ↑ Imamura, James N. (2. oktober 1995). »Cooling of White Dwarfs«. University of Oregon. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. decembra 2006. Pridobljeno 3. januarja 2007.
  98. ↑ Siess, Lionel (2000). »Computation of Isochrones«. Institut d'Astronomie et d'Astrophysique, Université libre de Bruxelles. Pridobljeno 24. marca 2007.
  99. ↑ Palla, Francesco (16.–20. maj 2005). »Stellar evolution before the ZAMS«. Proceedings of the international Astronomical Union 227. Italy: Cambridge University Press. str. 196–205. Bibcode:1976IAUS...73...75P.
  100. ↑ Koester, D.; Chanmugam, G. (1990). »Physics of white dwarf stars«. Reports on Progress in Physics. 53 (7): 837–915. Bibcode:1990RPPh...53..837K. doi:10.1088/0034-4885/53/7/001. S2CID 250915046.
  101. ↑ Holberg, J. B.; Barstow, M. A.; Burleigh, M. R.; Kruk, J. W.; Hubeny, I.; Koester, D. (2004). »FUSE observations of Sirius B«. Bulletin of the American Astronomical Society. 36: 1514. Bibcode:2004AAS...20510303H.
  102. ↑ Ahmad, Pervaiz; Weis, Kerstin (Januar 2021). »Could the star Sirius B undergo a nova?«. ResearchGate. Pridobljeno 23. julija 2024.
  103. ↑ Andrew, le Page (6. april 2017). »New Hubble observations of the Sirius system«. drewexmachina.com. Pridobljeno 21. marca 2018.
  104. ↑ Frommert, Hartmut; Kronberg, Christine (26. april 2003). »The Ursa Major Moving Cluster, Collinder 285«. SEDS. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. decembra 2007. Pridobljeno 22. novembra 2007.
  105. ↑ King, Jeremy R.; Villarreal, Adam R.; Soderblom, David R.; Gulliver, Austin F.; Adelman, Saul J. (2003). »Stellar Kinematic Groups. II. A Reexamination of the Membership, Activity, and Age of the Ursa Major Group«. Astronomical Journal. 125 (4): 1980–2017. Bibcode:2003AJ....125.1980K. doi:10.1086/368241.
  106. ↑ Croswell, Ken (27. julij 2005). »The life and times of Sirius B«. astronomy.com. Pridobljeno 19. oktobra 2007.
  107. ↑ Eggen, Olin J. (1992). »The Sirius supercluster in the FK5«. Astronomical Journal. 104 (4): 1493–1504. Bibcode:1992AJ....104.1493E. doi:10.1086/116334.
  108. ↑ Olano, C. A. (2001). »The Origin of the Local System of Gas and Stars«. The Astronomical Journal. 121 (1): 295–308. Bibcode:2001AJ....121..295O. doi:10.1086/318011. S2CID 120137433.
  109. ↑ Koposov, Sergey E.; Belokurov, V.; Torrealba, G. (2017). »Gaia 1 and 2. A pair of new galactic star clusters«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 470 (3): 2702–2709. arXiv:1702.01122. Bibcode:2017MNRAS.470.2702K. doi:10.1093/mnras/stx1182. S2CID 119095351.
  110. ↑ Liddell, Henry G.; Scott, Robert (1980). Greek-English Lexicon (Abridged izd.). Oxford: Oxford University Press. ISBN 0-19-910207-4.
  111. ↑ 111,0 111,1 Holberg 2007, str. ;15–16
  112. ↑ Brosch 2008, str. 21
  113. ↑ »IAU Working Group on Star Names (WGSN)«. Pridobljeno 22. maja 2016.
  114. ↑ »Bulletin of the IAU Working Group on Star Names« (PDF). No. 1. Pridobljeno 28. julija 2016.
  115. ↑ »IAU Catalog of Star Names« (plain text). Pridobljeno 28. julija 2016.
  116. ↑ Kak, Subhash. »Indic ideas in the Greco-Roman world«. IndiaStar Review of Books. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. julija 2010. Pridobljeno 23. julija 2010.
  117. ↑ »Shri Shri Shiva Mahadeva«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. julija 2013.
  118. ↑ »Makarajyothi is a star: senior Thantri«. The Hindu. 24. januar 2011. Pridobljeno 9. januarja 2014.
  119. ↑ Rydberg, Viktor (1889). Rasmus Björn Anderson (ur.). Teutonic mythology. Zv. 1. S. Sonnenschein & co.
  120. ↑ Tyson, Donald; Freake, James (1993). Three Books of Occult Philosophy. Llewellyn Worldwide. ISBN 0-87542-832-0.
  121. ↑ Agrippa, Heinrich Cornelius (1533). De Occulta Philosophia. BRILL. ISBN 90-04-09421-0.
  122. ↑ Homer (1997). Iliad. Trans. Stanley Lombardo. Indianapolis: Hackett. ISBN 978-0-87220-352-5. 22.33–37.
  123. ↑ Käppel, Lutz (2006). »Opora«. V Cancik, Hubert; Schneider, Helmuth (ur.). Brill's New Pauly. Prevod: Christine F. Salazar. Kiel: Brill Reference Online. doi:10.1163/1574-9347_bnp_e832290. Pridobljeno 20. junija 2023.
  124. ↑ Arnott, William Geoffrey (1955). »A Note on Alexis' Opora«. Rheinisches Museum für Philologie. 98 (4): 312–15. JSTOR 41243800. Pridobljeno 20. junija 2023.
  125. ↑ Doostkhah, Jalil (1996). Avesta. Kohantarin Sorōdhāye Irāniān. Tehran: Morvarid Publications. ISBN 964-6026-17-6.
  126. ↑ West, E. W. (1895–1910). Pahlavi Texts. Routledge Curzon, 2004. ISBN 0-7007-1544-4.
  127. ↑ Razi, Hashem (2002). Encyclopaedia of Ancient Iran. Tehran: Sokhan Publications. ISBN 964-372-027-6.
  128. ↑ Ferdowsi, A. (2003). Shahnameh e Ferdowsi. Bank Melli Iran Publications. ISBN 964-93135-3-2.
  129. ↑ Holberg 2007, str. 22
  130. ↑ Holberg 2007, str. 23

Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "JDavis2010" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "Araujo2009" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "Baker1977" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "Brosch2008-33" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "Dictionary.com" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "Guardian2005" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "Holberg2007-24" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "Holberg2007-184–189" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "McEnery2001" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "Quran" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "Staff2007" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).

Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "tom1977" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).

Koordinati:   06h 45m 08.9173s, −16° 42′ 58.017″

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sirij&oldid=6404613«