Venezuela

Venezuela, uradno Bolivarska republika Venezuela, je država ob severni obali Južne Amerike, sestavljena iz celinskega dela ter številnih otokov in otočkov v Karibskem morju. Površina meri 916.445 km², prebivalstvo Venezuele pa je bilo leta 2019 ocenjeno na 28 milijonov. Glavno mesto in največja urbana aglomeracija je mesto Caracas.

Bolivarska republika Venezuela República Bolivariana de Venezuela (špansko)
Zastava Grb
Geslo: Dios y Federación »Bog in federacija«
Himna: Gloria al Bravo Pueblo »Slava hrabremu ljudstvu«
Lega Venezuele; svetlo zeleno ozemlja, ki si jih država lasti, a jih ne nadzoruje
Glavno mesto	Caracas 10°30′N 66°55′W
Uradni jeziki	španščina[b]
Etnične skupine (2011)	51,6 % mesticev 43,6 % belcev 3,6 % črncev 1,2 % domorodcev
Religija (2012)	91 % krščanstvo —71 % katolištvo —17 % protestantizem —3 % drugih denonimacij 8 % brezvernikov 1 % drugih
Demonim(i)	Venezuelec, Venezuelka
Vlada	federalna predsedniška republika
• Predsednik	Nicolás Maduro (sporno)
Zakonodajalec	Državni zbor
neodvisnost od Španije
• Razglašena	5. julij 1811
• od Gran Colombie	13. januar 1830
• Priznana	29. marec 1845
Površina
• skupaj	916445 km2 (32.)
• voda (%)	3,2 %
Prebivalstvo
• ocena 2021	28.199.867 (vlada) 28067000 (IMF) (45.)
• gostota	33,74/km2 (144.)
BDP (ocena 2022)
• skupaj (nominal.)	43,546 milijarde USD (94.)
• skupaj (PKM)	141,946 milijarde USD (81.)
• na preb. (nominal.)	1.617 USD (145.)
• na preb. (PKM)	5.273 USD (159.)
Gini (2013)	44,8 srednji
HDI (2019)	0,711 visok · 113.
Valuta	venezuelski bolívar (VED)
Časovni pas	UTC −4 (VET)
Klicna koda	+58
Internetna domena	.ve

Kontinentalno ozemlje meji na severu na Karibsko morje in Atlantski ocean, na zahodu na Kolumbijo, Brazilijo na jugu, Trinidad in Tobago na severovzhodu in na vzhodu na Gvajano. Venezuelska vlada vztraja pri zahtevku proti Gvajani do Gvajane Esequibe. Venezuela je zvezna predsedniška republika, sestavljena iz 23 držav, glavnega okrožja in zveznih odvisnosti, ki pokrivajo venezuelske otoke na morju. Venezuela je med najbolj urbaniziranimi državami v Latinski Ameriki; velika večina Venezuelcev živi v mestih na severu in v glavnem mestu.

Ozemlje Venezuele je kolonizirala Španija leta 1522 kljub odporu avtohtonih ljudstev. Leta 1811 je postalo eno prvih špansko-ameriških ozemelj, ki je razglasilo neodvisnost od Špancev in je kot departma postalo del prve zvezne republike Kolumbije (zgodovinopisno znane kot Gran Colombia). Kot polnopravna suverena država se je ločila leta 1830. V 19. stoletju je Venezuela utrpela politične pretrese in avtokracijo, do sredine 20. stoletja pa je ostala pod prevlado regionalnih vojaških diktatorjev. Od leta 1958 je imela država vrsto demokratičnih vlad, kot izjema, kjer so večini regije vladale vojaške diktature, obdobje pa je zaznamovala blaginja. Gospodarski šoki v 1980. in 1990. letih so privedli do velikih političnih kriz in obsežnih družbenih nemirov, vključno s smrtonosnimi nemiri v Caracazu leta 1989, dvema poskusoma državnega udara leta 1992 in obsodbo predsednika zaradi obtožb o poneverbi javnih sredstev leta 1993. Propad zaupanja v obstoječe stranke se je izrazil na predsedniških volitvah leta 1998, ki so sprožile bolivarsko revolucijo, ki se je začela z ustavodajno skupščino leta 1999, na kateri je bila vsiljena nova ustava Venezuele. Vladno populistično politiko socialnega varstva so okrepile visoke cene nafte, ki so omogočile začasno povečanje socialnih izdatkov ter zmanjšanje ekonomske neenakosti in revščine v prvih letih režima, v 2010ih letih pa se je revščina spet okrepila. Venezuelske predsedniške volitve leta 2013 so bile zelo sporne, kar je povzročilo obsežne proteste, ki so sprožili še eno krizo po vsej državi, ki traja še danes.

Venezuela je država v razvoju in se uvršča na 113. mesto po indeksu človekovega razvoja. Ima največje znane zaloge nafte na svetu in je eden vodilnih svetovnih izvoznikov nafte. Prej je bila država nerazvita izvoznica kmetijskih surovin, kot sta kava in kakav, vendar je nafta hitro prevladala v izvozu in državnih prihodkih. Ekscesi in slaba politika sedanje vlade so privedli do propada celotnega venezuelskega gospodarstva. Država se bori z rekordno hiperinflacijo, pomanjkanjem osnovnih dobrin, brezposelnostjo, revščino, boleznimi, visoko umrljivostjo otrok, podhranjenostjo, hudim kriminalom in korupcijo. Ti dejavniki so povzročili venezuelsko migrantsko krizo, ko je več kot tri milijone ljudi pobegnilo iz države. Do leta 2017 je bila Venezuela razglašena za zamudno pri plačilih dolgov s strani bonitetnih agencij. Kriza v Venezueli je prispevala k hitremu slabšanju položaja človekovih pravic, vključno s povečanimi zlorabami, kot so mučenje, samovoljni zapor, izvensodni poboji in napadi na zagovornike človekovih pravic. Venezuela je članica OZN, OAS, UNASUR, ALBA, Mercosur, LAIA in OEI.

Etimologija

Po najbolj priljubljeni in sprejeti različici je leta 1499 odprava pod vodstvom Alonsa de Ojede obiskala venezuelsko obalo. Hiše na kolih na območju jezera Maracaibo so italijanskega navigatorja Ameriga Vespuccija spominjale na mesto Benetke v Italiji, zato je regijo poimenoval Veneziola ali »Male Benetke«. Španska različica Veneziole je Venezuela.

Martín Fernández de Enciso, član posadke Vespucci in Ojeda, je povedal drugače. V svojem delu Summa de geografía navaja, da je posadka našla avtohtone ljudi, ki so se imenovali Veneciuela. Tako se je ime Venezuela morda razvilo iz domače besede.

Prej je bilo uradno ime Estado de Venezuela (1830–1856), República de Venezuela (1856–1864), Estados Unidos de Venezuela (1864–1953) in spet República de Venezuela (1953–1999).

Zgodovina

Predkolumbijska zgodovina

Obstajajo dokazi o človeškem bivanju na območju, ki je danes znano kot Venezuela, pred približno 15.000 leti. Orodja v obliki listov iz tega obdobja, skupaj z orodjem za sekanje in planokonveksno strganje, so bila najdena na visokih obrežnih terasah reke Rio Pedregal v zahodni Venezueli. Poznopleistocenske lovske artefakte, vključno s konicami sulic, so našli na podobnih mestih v severozahodni Venezueli, znanih kot "El Jobo"; po radiokarbonskem datiranju so ti od 13.000 do 7.000 pr.

Ni znano, koliko ljudi je živelo v Venezueli pred španskim osvajanjem; ocenjena je na okoli milijon. Poleg danes znanih avtohtonih ljudstev je prebivalstvo vključevalo zgodovinske skupine, kot so Kalina (Karibi), Auaké, Caquetio, Mariche in Timoto–Cuicas. Kultura Timoto–Cuica je bila najbolj zapletena družba v predkolumbijski Venezueli z vnaprej načrtovanimi stalnimi vasmi, obdanimi z namakanimi terasastimi polji. Vodo so hranili tudi v rezervoarjih. Njihove hiše so bile predvsem iz kamna in lesa s slamnato streho. Večinoma so bili mirni in odvisni od pridelave pridelkov. Regionalni pridelki so vključevali krompir in ullucos. Za seboj so pustili umetnine, predvsem antropomorfno keramiko, večjih spomenikov pa ni bilo. Predali so rastlinska vlakna za tkanje v tekstil in preproge za stanovanja. Pripisujejo jim, da so izumili arepo, osnovo v venezuelski kuhinji.

Po osvajanju se je število prebivalcev močno zmanjšalo, predvsem zaradi širjenja novih nalezljivih bolezni iz Evrope. Prisotni sta bili dve glavni osi sever–jug predkolumbijskega prebivalstva, ki je gojilo koruzo na zahodu in manioko na vzhodu. Veliki deli llanosov so bili pridelani s kombinacijo poševnega in žganega ter trajnega poselitvenega kmetijstva.

Kolonizacija

Leta 1498 je Krištof Kolumb med svojim tretjim potovanjem v Ameriko priplul blizu delte Orinoka in pristal v Parijskem zalivu. Kolumb je v pismu Izabeli in Ferdinandu, presenečen nad velikim obalnim tokom sladke vode, ki je odvrnil njegovo smer proti vzhodu, izrazil, da je moral doseči nebesa na zemlji (zemeljski raj):

To so velika znamenja zemeljskega raja, saj je mesto v skladu z mnenjem svetih in modrih teologov, ki sem jih omenil. In prav tako se [drugi] znaki zelo dobro ujemajo, saj še nikoli nisem bral ali slišal, da bi bila tako velika količina sladke vode notri in v tako neposredni bližini slane vode; to potrjuje tudi zelo blaga zmernost; in če voda, o kateri govorim, ne izvira iz raja, potem je to še večje čudo, ker ne verjamem, da je na tem svetu kdaj obstajala tako velika in globoka reka.

Španska kolonizacija celinske Venezuele se je začela leta 1522 in ustanovila prvo trajno južnoameriško naselje na kraju, kjer danes stoji mesto Cumaná. V 16. stoletju je Venezuelo kot koncesijo podelil španski kralj nemški bančni družini Welser (Klein-Venedig, 1528–1546). Domači caciques (vodje), kot sta Guaicaipuro (c. 1530–1568) in Tamanaco (umrl 1573), so se poskušali upreti španskim vdorom, vendar so jih prišleki na koncu podredili; Tamanaco je bil ubit po ukazu ustanovitelja Caracasa, Diega de Losada.

V 16. stoletju, med špansko kolonizacijo, so se domorodna ljudstva, kot so številni Mariči, sami potomci Kaline, spreobrnila v rimsko katolištvo. Nekatera plemena ali voditelji, ki se upirajo, so poimenovana v krajevnih imenih, vključno s Caracasom, Chacao in Los Teques. Zgodnje kolonialne naselbine so se osredotočale na severno obalo, toda sredi 18. stoletja so se Španci potisnili dlje v notranjost ob reki Orinoko. Tu so Ye'kuana (takrat znana kot Makiritare) organizirala resen odpor v letih 1775 in 1776.

Španska vzhodna venezuelska naselja so bila vključena v provinco Nova Andaluzija. Od začetka 16. stoletja, ki jo je od začetka 16. stoletja upravljala Royal Audiencia iz Santo Dominga, je večina Venezuele v začetku 18. stoletja postala del podkraljestva New Granada, nato pa je bila leta 1777 reorganizirana kot avtonomna generalna kapetanija. Mesto Caracas, ustanovljeno v osrednji obalni regiji leta 1567, je bil na dobrem mestu, da postane ključna lokacija, saj je bil blizu obalnega pristanišča La Guaira, medtem ko se nahaja v dolini v gorskem verigi, kar zagotavlja obrambno moč pred pirati ter bolj rodovitno in zdravo podnebje.

Osamosvojitev in 19. stoletje

Po vrsti neuspešnih vstaj je Venezuela pod vodstvom Francisca de Mirande, venezuelskega maršala, ki se je boril v ameriški revoluciji in francoski revoluciji, 5. julija 1811 razglasila neodvisnost kot Prva republika Venezuela. S tem se je začela venezuelska vojna. neodvisnosti. Uničujoč potres, ki je leta 1812 prizadel Caracas, je skupaj z uporom venezuelskih llanerosov pomagal zrušiti republiko.

Simón Bolívar, novi vodja neodvisnih sil, je začel svojo občudovanja vredno kampanjo leta 1813 iz Nove Granade, ponovno zavzel večino ozemlja in bil razglašen za El Libertador ("Osvoboditelj"). Druga venezuelska republika je bila razglašena 7. avgusta 1813, vendar je trajala le nekaj mesecev, preden so jo zatrle roke rojalističnega kavdilja Joséja Tomása Bovesa in njegove osebne vojske llaneros.

Konec francoske invazije na domovino Španijo leta 1814 je omogočil pripravo velike odpravne sile v ameriške province pod vodstvom generala Pabla Morilla z namenom, da si povrnejo izgubljeno ozemlje v Venezueli in Novi Granadi. Ko je vojna leta 1817 zastala, je Bolívar ponovno vzpostavil Tretjo republiko Venezuelo na ozemlju, ki so ga še vedno nadzorovali domoljubi, predvsem v regijah Guayana in Llanos. Ta republika je bila kratkotrajna, saj je bila le dve leti pozneje, med kongresom Angosture leta 1819, razglašena zveza Venezuele z Novo Granado, ki je tvorila Republiko Kolumbijo (zgodovinopisno Republika Velika Kolumbija). Vojna se je nadaljevala nekaj let, dokler ni bila dosežena popolna zmaga in suverenost, potem ko je Bolívar, ki sta mu pomagala José Antonio Páez in Antonio José de Sucre, zmagal v bitki pri Carabobu 24. junija 1821. 24. julija 1823 sta pomagala José Prudencio Padilla in Rafael Urdaneta s svojo zmago v bitki pri jezeru Maracaibo zapečatili neodvisnost Venezuele. Kongres Nove Granade je Bolívarju dal nadzor nad granadsko vojsko; vodil jo je osvobodil več držav in ustanovil Republiko Kolumbijo (Gran Colombia).

Revolucija 19. aprila 1810, začetek neodvisnosti Venezuele, avtor Martín Tovar y Tovar

Sucre, ki je zmagal v številnih bitkah za Bolivar, je osvobodil Ekvador in kasneje postal drugi predsednik Bolivije. Venezuela je ostala del Velike Kolumbije do leta 1830, ko je upor, ki ga je vodil Páez, 22. septembra omogočil razglasitev nove neodvisne Venezuele; Páez je postal prvi predsednik nove države Venezuela.[48] V teh dveh desetletjih vojskovanja je bilo izgubljenih od ene četrtine do ene tretjine venezuelskega prebivalstva (vključno z morda polovico bele populacije), ki je bilo do leta 1830 ocenjeno na 800.000.

Barve venezuelske zastave so rumena, modra in rdeča: rumena pomeni bogastvo na kopnem, modra za morje, ki ločuje Venezuelo od Španije, rdeča pa za kri, ki so jo prelili junaki neodvisnosti.

Suženjstvo v Venezueli je bilo odpravljeno leta 1854. Večino venezuelske zgodovine 19. stoletja so zaznamovali politični pretresi in diktatorska vladavina, vključno z voditeljem neodvisnosti Joséjem Antoniom Páezom, ki je trikrat postal predsednik in je med letoma 1830 in 1863 služil skupaj 11 let. To je doseglo vrhunec v zvezni vojni (1859–1863), državljanski vojni, v kateri je umrlo na stotine tisoč ljudi v državi z največ milijonom prebivalcev. V drugi polovici stoletja je Antonio Guzmán Blanco, še en caudillo, služil skupaj 13 let med letoma 1870 in 1887, med katerimi so bili trije drugi predsedniki.

Podpis neodvisnosti Venezuele, Martín Tovar y Tovar.

Leta 1895 je dolgoletni spor z Veliko Britanijo o ozemlju Guayana Esequiba, za katerega je Britanija trdila, da je del Britanske Gvajane, Venezuela pa je videla kot venezuelsko ozemlje, izbruhnil v venezuelsko krizo leta 1895. Spor je postal diplomatska kriza, ko je venezuelski lobist William L. Scruggs je skušal trditi, da je britansko vedenje glede tega vprašanja kršilo Monroejevo doktrino Združenih držav iz leta 1823, in je uporabil svoj vpliv v Washingtonu, DC, da bi nadaljeval zadevo. Nato je ameriški predsednik Grover Cleveland sprejel široko razlago doktrine, ki ni samo prepovedala novih evropskih kolonij, ampak je razglasila ameriški interes za katero koli zadevo na hemisferi. Britanija je na koncu sprejela arbitražo, vendar je v pogajanjih o njenih pogojih uspela prepričati ZDA o številnih podrobnostih. Leta 1898 se je v Parizu sestalo sodišče, da bi odločilo o tem vprašanju, in leta 1899 večino spornega ozemlja dodelilo Britanski Gvajani.

Leta 1899 je Cipriano Castro, ki mu je pomagal njegov prijatelj Juan Vicente Gómez, prevzel oblast v Caracasu in odpeljal vojsko iz svojega oporišča v andski državi Táchira. Castro je zamudil izplačilo znatnih zunanjih dolgov Venezuele in ni hotel plačati odškodnine tujcem, ki so bili vpleteni v venezuelske državljanske vojne. To je privedlo do venezuelske krize 1902–1903, v kateri so Velika Britanija, Nemčija in Italija uvedle večmesečno pomorsko blokado, preden je bila dogovorjena mednarodna arbitraža na novem Stalnem arbitražnem sodišču v Haagu. Leta 1908 je izbruhnil še en spor z Nizozemsko, ki je bil rešen, ko je Castro odšel na zdravljenje v Nemčijo in ga je Juan Vicente Gómez (1908–1935) takoj strmoglavil.

Sodobnost

Venezuela je federativna republika, razdeljena na 20 držav (estados), dve zvezni ozemlji in zvezno okrožje. Državni poglavar je predsednik, ki je hkrati vodja izvršilne oblasti. Zakonodajna skupščina (kongres) ima dva doma: senat (iz vsake države najmanj dva člana) in poslansko zbornico. Predsednika države, senatorje in poslance izvolijo za pet let na splošnih volitvah, volijo lahko vsi več kot 18 let stari državljani. Ustava iz leta 1961 jamči dvajsetim zveznim državam politično samostojnost. Vsaka zvezna država ima svoje zakonodajno telo, to pa vodi guverner. Državne guvernerje imenuje predsednik federacije, kar omogoča precejšen vpliv osrednjih oblasti. Zvezna vlada neposredno upravlja redko naseljena ozemlja v Amazoniji in v delti Amacuro (izliv Orinoka) ter 72 otokov v Karibskem morju, pa tudi zvezno okrožje Caracas.

Politična trdnost

Po koncu vojaške strahovlade Marcosa Péreza Jiméneza leta 1958 je Venezuela razvila precejšno mero demokracije in notranje trdnosti, zlasti v primerjavi z večino drugih južnoameriških držav, kjer se vrstijo državljanske vojne in vojaški udari, družbeni nemiri in neusmiljeno zatiranje. Venezuela sicer že dolgo brez uspeha zahteva večji del ozemlja sosedne Gvajane (Britanska Gvajana), vendar v zadnjih letih tega spora ne zaostruje; zmeraj celo poskuša posredovati za mirno razrešitev v drugih latinskoameriških sporih.

Po letu 1958 so predsedniki Venezuele prihajali iz dveh največjih političnih strank, iz zmerno socialističnih Demokratične akcije (AD) ali iz socialnokrščanske stranke COPEI. Njuna politična prizadevanja se v bistvenih in značilnih točkah le malo razlikujejo. Obe sta protikomunistični; dejavnost levičarske gverile, ki je vznemirjala Venezuelo v šestdesetih letih, pa se je močno zmanjšala po letu 1969, ko je bila uradno dovoljena tudi venezuelska komunistična stranka. V začetku leta 1989 so se znižale svetovne cene nafte, kar je v Venezueli sprožilo hude gospodarske težave in družbene nemire.

Od dvajsetih let je gospodarska blaginja v Venezueli odvisna skoraj izključno od pridobivanja nafte; ta dejavnost še zdaj daje kakih 80 odstotkov vseh venezuelskih izvoznih zaslužkov. Leta 1976 je bila pod vlado Carlosa Andrésa Péreza (vladal je v letih 1974-1979, ponovno izvoljen leta 1989) iz Demokratične akcije (AD) podržavljena vsa naftna industrija. Po nihanju cen nafte v osemdesetih letih si je vlada prizadevala razširiti temelje venezuelskega gospodarstva, zlasti z razvijanjem petrokemične industrije in proizvodnje aluminija in jekla.

Družbene neenakosti

Venezuelska socialna politika je v primerjavi z ravnanji v nekaterih drugih latinskoameriških državah liberalna in napredna. Vsi otroci od sedmega do trinajstega leta morajo obvezno obiskovati osnovno šolo in možnosti za brezplačno šolanje ima mladina prav do univerzitetne ravni. Okoli 85 odstotkov vseh odraslih Venezuelcev bere in piše. V zadnjih letih so oblasti zasnovale, finansirale in izvedle vrsto obsežnih zdravstvenih načrtov in velikih javnih del. Zdaj je po državi razpredena mreža sodobnih avtomobilskih cest, ki povezujejo najpomembnejša središča.

Belih, nemešanih prebivalcev je okoli 20 odstotkov. Kdaj pa kdaj se pripadniki te skupine sicer štejejo za nekakšno "zgornjo plast", vendar pa v Venezueli ni nikakršnih uradnih ali zakonskih omejitev na podlagi razredne ali rasne pripadnosti.

Veliko preseljevanje ljudi s podeželja v mesta, ki se je začelo v štiridesetih letih, je kljub vsemu naftnemu bogastvu ustvarilo revno mestno spodnjo plast, ki živi v bedi, v prenatrpanih obmestnih barakarskih naseljih. Prestolnica Caracas s primestji ima okoli 3 milijone prebivalcev, od teh jih tretjina živi v kolibarskih naseljih (barrios). Težave s prebivalci teh naselij so še hujše zaradi velikega naravnega prirastka, saj je več kot 40 odstotkov prebivalcev mlajša od 15 let. Vladna naprezanja za premagovanje socialne neenakosti in dviganje življenjske ravni imajo že nekaj otipljivih uspehov, kar dokazuje tudi naval skrivnih priseljencev iz bolj revnih sosednih držav, zlasti iz Kolumbije.

Pokrajine

Venezuela je celinska država, vendar pa spada k njej še več kot 70 lepih maloantilskih otočkov v jugovzhodnem delu Karibskega morja. Največja med njimi sta Margerita in Tortuga; vsi otočki skupaj pomenijo okrog 10 odstotkov vsega venezuelskega ozemlja. Skoraj vsa venezuelska obala - od Venezuelskega do Perzijskega zaliva - leži ob Karibskem morju, le na skrajnem vzhodu se majhen del odpira na Atlantik. Tik pred zahodno venezuelsko obalo so Nizozemski Antili, pred vzhodno pa je karibska otoška država Trinidad in Tobago.

Ravnine in višavja

Celinski del Venezuele ima zelo različne značilnosti in ga lahko razdelimo na več delov. Na skrajnem severozahodu je Maracaibska kotlina. V njej so bogata nahajališča nafte. Razprostira se okrog jezera Maracaibo, ki meri 13.512 kvadratnih kilometrov in je največje jezero v Južni Ameriki. Jugozahodno od te kotline je Zahodno ali Andsko višavje; njegov skrajni vzhodni del je gorovje Méridska kordiljera, v kateri se dviga Pico Bolívar (5002 m), najvišji venezuelski vrh. Vzhodni podaljšek Andov se razteza še po severni Venezueli. Vključuje tudi vzporedni gorski verigi ob obali, t. i. venezuelsko Osrednje višavje, v katerem so rodovitne doline. To ozemlje je najgosteje naseljeno območje v Venezueli. Prestolnica Caracas je tik ob obali, v njegovi bližini se Andsko višavje spušča v Karibsko morje, kjer se nadaljuje v loku Karibskega otočja.

Južno od Andskega višavja se raztezajo velike ravnine osrednje Venezeuele, širne travnate planjave, ki jih prekinjajo posamezni pasovi gozdov. To ozemlje imenujejo Ilanos, na njem so razvili živinorejo in poljedelstvo. Na jugu meji na kotlino ob reki Orinoko. Porečje te velike reke in njenih pritokov zajema večji del Venezuele. Orinoko izvira na vzhodnem robu visoke planote, ki je del Gvajanskega višavja; to sega v Venezuelo z raznimi gorskimi hrbti in planoto La Gran Sabana, kjer je najvišji vrh Auyán Tepui (2953 m). Orinoko se zliva v Atlantski ocean v mogočni delti. Od izvira do izliva meri skoraj 2100 kilometrov, velik del njegovega toka je ploven, kar je velikega gospodarskega pomena.

Glej tudi

• seznam suverenih držav

Zunanje povezave

• Uradno spletno mesto