Turščina

Túrščina (turško Türkçe) je najbolj razširjen jezik iz skupine turških jezikov. Govorijo ga predvsem v Turčiji in manjšine v Bolgariji, Makedoniji, Grčiji in na Cipru, kjer je uradni jezik na Severnem Cipru, je pa tudi jezik več milijonov ljudi drugod po Evropi in Bližnjem vzhodu. Skupaj z gagauščino, azerbajdžanščino, turkmenščino in korasansko turščino spada med jugovzhodne (oguške) turške jezike. Med govorci turščine in drugih oguških jezikov obstaja velika stopnja medsebojne razumljivosti.

Turščina
Türkçe
Izgovarjava	ˈtyɾkt͡ʃɛ
Materni jezik	Turčija (uradni), Severni Ciper (uradni), Ciper (uradni), Bolgarija, Makedonija, Grčija, Iran, Azerbajdžan, Kosovo,Romunija, Irak, Bosna in Hercegovina, Sirija
Št. maternih govorcev	80 milijonov (2007)
Jezikovna družina	turški oguški zahodni oguški turščina
Standardne oblike	osmanščina (zastarelo)
Pisava	latinica (turška abeceda) turška Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik	Turčija Severni Ciper (priznan le s strani Turčije) Ciper Kosovo (status je bil priznan nekaj časa v letu 1999)
Priznani manjšinski jezik	Severna Makedonija (priznan)  Romunija (priznan)  Bosna in Hercegovina Irak
Regulator	Türk Dil Kurumu
Jezikovne oznake
ISO 639-1	tr
ISO 639-2	tur
ISO 639-3	tur
Glottolog	nucl1301
Linguasphere	del 44-AAB-a
Turščina je uradni jezik.   Turščina je priznan kot manjšinski jezik.

Do leta 1928 se je turščina pisala v prirejeni arabski pisavi, odtlej pa se piše z latinsko abecedo z 29 črkami: A, B, C, Ç, D, E, F, G, Ğ, H, I, İ, J, K, L, M, N, O, Ö, P, R, S, Ş, T, U, Ü, V, Y in Z.

Sodobna turščina

Po ustanovitvi Republike Turčije in reformi pisave so leta 1932 pod okriljem Mustafe Kemala Atatürka oblikovali Združenje za turški jezik (Türk Dil Kurumu, TDK). Eden od ciljev združenja je bila jezikovna reforma, ki bi nadomestila prevzete besede iz arabščine in perzijščine s turškimi ustreznicami. Prepovedali so uporabo prevzetih besed v občilih in tako uspeli iz jezika izkoreniniti več sto tujk. Večino novih turških ustreznic so izpeljali iz sodobnega turškega jezika, oživili pa so tudi nekaj besed iz stare turščine, ki se sicer že več stoletij niso uporabljale.

Zaradi jezikovne reforme je prišlo do razlik v besedišču starejših in mlajših generacij; starejši ljudje, rojeni pred letom 1940, so še vedno uporabljali starejše izraze arabskega ali perzijskega izvora, medtem ko so mlajše generacije usvojile nov besednjak. Atatürk je v svojem dolgem govoru v novoustanovljenem parlamentu leta 1927 uporabljal otomansko obliko jezika, ki je bila kasnejšim generacijam zelo tuja in govor je doslej doživel že tri »prevode« v sodobni jezik (prvič leta 1963, nato pa še leta 1986 in 1995).

V zadnjih nekaj desetletjih TDK nadaljuje z uveljavljenjem novih turških skovank za poimenovanje novih konceptov in tehnologij v družbi, za katere prihajajo sicer poimenovanja zlasti iz angleščine. Številni novi izrazi so že bili med govorci široko sprejeti, občasno pa je TDK deležen kritik zaradi določenih vsiljeno in umetno skovanih izrazov. Nekaterih izrazov govorci niso sprejeli, na primer besede bölem, s katero so želeli nadomestiti prevzeto besedo fırka, v pomenu politična stranka (v jeziku se danes uporablja iz francoščine prevzeta beseda parti). Nekatere besede, obujene iz stare turščine, so v sodobnem jeziku dobile nov pomen (beseda betik je izvorno pomenila knjigo, danes pa se uporablja za skript v računalniškem izrazoslovju).

Nekateri primeri starejših prevzetih besed in ustreznic v sodobnem turškem jeziku:

Otomanska turščina	Sodobna turščina	Pomen	Opombe
müselles	üçgen	trikotnik	Sestavljeno iz samostalnika üç in pripone -gen.
tayyare	uçak	letalo	Izpeljano iz glagola uçmak (leteti). Prvotno je bila beseda predlagana za pomen letališče.
nispet	oran	razmerje	Še vedno se uporabljata oba izraza. Sodobna skovanka je izpeljana iz staroturškega glagola or- (rezati).
şimal	kuzey	sever	Izpeljano iz starinskega samostalnika kuz (hladen in temen prostor, senca).
teşrinievvel	ekim	oktober	Samostalnik ekim pomeni setev in poimenuje mesec, ko se sejejo žita.

Narečja

Sodobna knjižna turščina temelji na carigrajskem govoru.

Glavna narečja turškega jezika so:

• rumelice govorijo muhadžirji iz Rumelije in vključuje neavadni narečji dinler in adakale
• kıbrıs se govori na Cipru
• edirne se govori v Odrinu
• doğu se govori v vzhodni Turčiji
• karadeniz se govori ob vzhodnem Črnem morju
• ege se govori v egejski regiji in do Antalije
• güneydoğu se govori na jugu
• orta anadolu se govori v osrednji Anatoliji
• kastamonu se govori v Kastamonu in njegovi okolici
• karamanlıca se govori v Grčiji, kjer se imenuje kαραμανλήδικα (karamanlidika)

Turški besedni zaklad

Turški besedni zaklad je še vedno precej mešan, poleg izvirno turških ostajajo prevzete besede iz perzijščine in arabščine. Danes se rabita pogosto vzporedno dva izraza za isti pomen, tako v uradnem jeziku, kakor v pogovornem. Večina prevzetih besed iz arabščine in perzijščine je še vedno v rabi, čeprav so se določene novotvorbe prijele in so zdaj v splošni rabi, kot na primer:

• okul 'šola' < okumak 'brati' + fr. école 'šola' namesto arabsko mektep.

V turščini so moderni izrazi prevzeti predvsem iz francoščine in italijanščine, npr.:

• sigara "cigara" < fr. cigare
• sigorta "zavarovanje" < benečansko sicurtà
• koleksiyon "kolekcija" < fr. collection
• kolej "kolegij, visoka šola" < fr. collège

Primer prevzete besede iz slovanskih jezikov je npr. kıral ali kral (kralj).

Turški črkopis

Po razpadu osmanskega carstva se je pod predsednikom Atatürkom prebudila narodna zavest, ki se opira na turške korenine in ne na islamsko-arabsko dediščino.

Politični preobrat je privedel leta 1928 tudi do uvedbe latinice.

Izgovorjava

Turški črkopis zajema 29 črk. Vsaki črki ustreza samo en glas.

Črka		IPA	Približna izgovorjava	Črka		IPA	Približna izgovorjava
A	a	/a/	а	M	m	/m/	m
B	b	/b/	b	N	n	/n/	n
C	c	/dʒ/	dž	O	o	/o/	о
Ç	ç	/tʃ/	č	Ö	ö	/œ/	mehko č (ć)
D	d	/d/	d	P	p	/p/	p
E	e	/e/	е	R	r	/ɾ/	r
F	f	/f/	f	S	s	/s/	s
G	g	/g/ ali /ɟ/	g	Ş	ş	/ʃ/	š
Ğ	ğ	/ɣ/	podaljšuje predhodni samoglasnik	T	t	/t/	t
H	h	/h/	h	U	u	/u/	u
I	ı	/ɯ/	tim. velarni i	Ü	ü	/y/	ü
İ	i	/i/	i	V	v	/v/	v
J	j	/ʒ/	ž	Y	y	/j/	ј
K	k	/k/ ali /c/	k	Z	z	/z/	z
L	l	/ɫ/ ali /l/	l

Slovnica

Turščina je aglutinativni jezik z veliko priponami in skoraj brez predpon. Pripone služijo za tvorjenje besed in označevanje slovnične funkcije.

V turščini obstaja harmonija samoglasnikov. To pomeni, da so besede lahko vsebujejo izključno zadnje samoglasnike a, ı, o, u ali izključno prednje samoglasnike e, i, ö, ü. Primer: pripona -dan/-den ima lahko obliko -dan ali –den odvisno od harmonije samoglasnikov v besedi.

Nekaj primerov, kako se iz turških besed tvorijo zloženke ali celi stavki:

• ev - hiša
• evler - hiše
• evin – tvoja hiša
• eviniz – vaša hiša
• evim – moja hiša
• evimde – pri moji hiši
• evinde - pri tvoji hiši
• evinizde - pri vaši hiši
• evimizde - v naši hiši
• evindeyim – sem v tvoji hiši
• evinizdeyim – sem v vaši hiši
• evindeyiz – mi smo v tvoji hiši
• evinizdeyiz - mi smo v vaši hiši*
• evimizdeyiz - mi smo v naši hiši

Naglaševanje

V turščini je naglas vedno na zadnjem zlogu. Izjeme so besede tujega porekla in zloženke.

Samostalniki

Samostalniki imajo število in sklon, nimajo pa spola. S sistemizacijo je turščina omejena na šest sklonov: imenovalnik, rodilnik, tožilnik, dajalnik, mestnik in ablativ. Množinska oblika samostalnika se tvori s priponanama –ler/-la na imenovalnim ednine.

Sklon	Sklanjanje samostalnika {adam} - (človek)	Sklanjanje samostalnika {oda} - (soba)
Imenovalnik	adam	oda
Rodilnik	adamın	odanın
Tožilnik	adamı	odayı
Dajalnik	adama	odaya
Mestnik	adamda	odada
Ablativ	adamdan	odadan

Pridevniki

V turščini so pridevniki nepregibna besedna vrsta brez spola, števila in sklona. V stavku so običajno pred samostalnikom, na katerega se nanašajo. Stopnjujejo se z besedo daha (še) za primernik in besedo en (naj) za presežnik. Primer stopnjevanja:

• güzel adam - lep človek
• daha güzel adam - lepši človek
• en güzel adam - najlepši človek

Zaimki

Sklanjanje osebnih zaimkov je prikazano v naslednji preglednici:

Ednina		ben (јаz)	sen (ti)	o (on, ona, ono)
	Rodilnik	benim	senin	onun
	Dajalnik	bana	sana	ona
	Tožilnik	beni	seni	onu
	Mestnik	bende	sende	onda
	Ablativ	benden	senden	ondan
Množina	Imenovalnik	biz	siz	onlarin
	Rodilnik	bizim	sizin	onlarin
	Dajalnik	bize	size	onlara
	Tožilnik	bizi	sizi	onları
	Mestnik	bizde	sizde	onlarda
	Ablativ	bizden	sizden	onlardan

Mestnik osebnih zaimkov se uporablja tudi za izražanje lastništva, na primer:

• Bende iki gazete var/İki gazetem var - (jaz) imam dva časopisa
• Bizde boya kalemi var/Boya kalemimiz var - (mi) imamo barvice

Turščina ima poseben osebni zaimek kendi, ki se uporablja v kombinaciji z drugimi osebnimi zaimki in upošteva njihova sklonska obrazila. Primera:

• ben kendim – samo jaz
• sen kendim – samo ti

Kazalni zaimki so bu, şu in o. Sklanjajo se kot osebni zaimki. Če stojijo pred samostalnikom, imajo vlogo pridevnika.

Vprašalni zaimki so:

• kim ali hangisi – kdo
• ne ali hangileri – kaj
• kaç – koliko
• nasıl – kdo
• nere ali neresi – kje

Vprašalni zaimki se sklanjajo kot osebni zaimki.

Postpozicije in vezniki

Postpozicije imajo enako vlogo kot je imajo v slovenskem jeziku predlogi (prepozicije) in ob sebi zahtevajo določen sklon:

• imenovalnik: için (za), kadar (kot)
• rodilnik: önünde (pred), altında (pod), içinde (v), dışında (v), yanında (blizu), etrafında (okoli), karşısında (proti), ortasında (sredi), sağında (desno), solunda (levo), üstünde (na), arkasında (za), arasında (med)
• dajalnik: karşı (proti), doğru (usmjeren proti), kadar (k), göre (proti), dair (zaradi), rağmen (preko)
• mestniku ustrezajo pripone –ile/-la/-le, ki lahko stojijo samostojno ali so pripojene besedi, na primer benimle (z menoj)
• ablativ: sonra (po), evvel (prej kot), beri (časovno od), öte (blizu), dolayı (za), itibaren (časovno od) in başka (razen)

Prislovi

Prislov je polnopomenska nepregibna besedna vrsta, ki opisuje okoliščine, v katerih poteka dejanje, izraženo z glagolom.

• Krajevni prislovi: bura (tukaj), şura (tukaj), ora (tam), aşağı (spodaj), yukarı (zgoraj), yakın (blizu), uzak (daleč), solda (levo), sağda (desno), dışarı (zunaj), geri (zadaj, za), ileri (spredaj) itd.
• Časovni prislovi: şimdi (zdaj), geç (kasneje), sonra (potem), bazan (nekoč), erken (zgodaj), ozaman (zdaj), dün (včeraj), bugün (danes), yarın (jutri), eskiden (kadar koli), ara sıra (često) itd.
• Lastnostni prislovi: güzel (lepo), fena (grdo), iyi (dobro), ezberden (na pamet), yavaşça (počasi), başbaşa (med štirimi očmi), az (malo), çok (veliko), oldukça (dosti), biraz (malo), fazla (več), iki misli (dvakratno), hayli (dovolj), hay hay (ravno tako), muhakkak (zagotovo), gene (ponovno), sahi (stvarno) itd.

Števniki

V turščini so števniki pregibna besedna vrsta. Glavni števniki:

• 1 bir
• 2 iki
• 3 üç
• 4 dört
• 5 beş
• 6 altı
• 7 yedi
• 8 sekiz
• 9 dokuz
• 10 on
• 20 yirmi
• 30 otuz
• 40 kırk
• 50 elli
• 60 altmış
• 70 yetmiş
• 80 seksen
• 90 doksan
• 100 yüz
• 200 iki yüz
• 300 üç yüz
• 400 dört yüz
• 500 beş yüz
• 600 altı yüz
• 700 yedi yüz
• 800 sekiz yüz
• 900 dokuz yüz

V ulomkih se najprej prebere imenovalec v mestniku in nato števec v imenovalniku.

Glagoli

Večina glagolov je pravilnih. Glavna izjema je glagol biti. Spregajo se po enakih pravilih z upoštevanjem glasovne harmonije. Glagolsko osnovo, iz katere se tvorijo vse glagolske oblike, tvori velelnik druge osebe ednine. Nedoločnik se tvori z dodajanjem obrazila –mek, pri glasovni harmonizaciji –mak. Nedoločnik lahko ima enaka obrazila kot samostalnik, se pravi da se lahko sklanja.

• Аоrist ima v turškem jeziku več oblik, odvisnih od taga, ali je neko dejanje sporno ali ne. Če dejanje ni omejeno z morda ali zgleda, ima glagol piti v aoristu naslednjo obliko
  • 1. oseba ednine -{içerim}--{}-
  • 2. oseba ednine -{içersin}-
  • 3. oseba ednine -{içer}-
  • 1. oseba množine -{içeriz}--{}-
  • 2. oseba množine -{içersiniz}--{}-
  • 3. oseba množine -{içerler}-

Če je dejanje omejeno, se k gornjim oblikam dodaja obrazilo -şim.

• Sedanjik, s katerim se v turščini izraža dejanje, ki se trenutno dogaja ali se bi zgodilo v bližnji prihodnosti, ima več oblik. Če dejanje ni omejeno z morda, zgleda ipd., ima glagol piti naslednje oblike:
  • 1. oseba ednine -{içiyorum}-
  • 2. oseba ednine -{içiyorsun}-
  • 3. oseba ednine -{içiyor}-
  • 1. oseba množine -{içiyoruz}-
  • 2. oseba množine -{içiyorsunuz}--{}-
  • 3. oseba množine -{içiçiyorlar}-

Če je dejanje sporno ali nezanesljivo, ima sedanjik glagola piti naslednjo obliko:

• • 1. oseba ednine -{içiyormuşum}-
  • 2. oseba ednine -{içiyormuşsun}-
  • 3. oseba ednine -{içiyormuş}--{}-
  • 1. oseba množine -{içiyormuşuz}-
  • 2. oseba množine -{içiyormuşsunuz}-
  • 3. oseba množine -{içiçyormuşlar}-

• Predpreteklik je glagolska oblika, ki je našla mesto tudi v turščini. Če dejanje ni sporno ali vprašljivo, ima predpreteklik glagola piti naslednjo obliko:
  • 1. oseba ednine -{içmiştim}-
  • 2. oseba ednine -{içmiştin}-
  • 3. oseba ednine -{içmişti}-
  • 1. oseba množine -{içmiştik}--{}-
  • 2. oseba množine -{içmiştiniz}--{}-
  • 3. oseba množine -{içmiştiler}-

Če je dejanje vprašljivo ali omejeno z morda, mislim, da in podobno, ima predpreteklik glagola piti naslednjo obliko:

• • 1. oseba ednine -{içmişmişim}-
  • 2. oseba ednine -{içmişmişsin}--{}-
  • 3. oseba ednine -{içmişmiş}-
  • 1. oseba množine -{içmişmişiz}-
  • 2. oseba množine -{içmişmişsiniz}-
  • 3. oseba množine -{içmişmişler}-

• Preterit v turškem jeziku opisuje dejanje, ki se je v tem trenutku že zgodilo. Glagol piti ima v preteritu naslednjo obliko:
  • 1. oseba ednine -{içtim}-
  • 2. oseba ednine -{içtin}-
  • 3. oseba ednine -{içti}-
  • 1. oseba množine -{içtik}-
  • 2. oseba množine -{içtiniz}-
  • 3. oseba množine -{içtiler}-

Preterit je po svoji funkciji podoben imperfektu. Če dejanje ni sporno ali vprašljivo, ima imperfekt glagola piti naslednjo obliko:

• • 1. oseba ednine -{içiyordum}-
  • 2. oseba ednine -{içiyordun}-
  • 3. oseba ednine -{içiyordu}-
  • 1. oseba množine -{içiyorduk}-
  • 2. oseba množine -{içiyordunuz}-
  • 3. oseba množine -{içiyordular}-

• Prihodnjik v preteklosti je glagolska oblika turškega jezika, ki je težko prevedljiva v slovenski jezik. Veliko laže jo je prevesti v angleški jezik. Prihodnjik v preteklosti glagola piti v prvi osebi ednine, ki se glasi -{içmiş olacağım}-, bi se v angleškem jeziku glasil {I will have drank}. Če dejanje ni vprašljivo ali sporno, se prihodnjik v preteklosti glagola piti glasi:

• • 1. oseba ednine -{içmiş olacağım}-
  • 2. oseba ednine -{içmiş olacaksın}-
  • 3. oseba ednine -{içmiş olacak}-
  • 1. oseba množine -{içmiş olacağız}-
  • 2. oseba množine -{içmiş olacaksınız}-
  • 3. oseba množine -{içmiş olacaklar}-

• Pogojni prihodnjik je glagolska oblika turškega jezika, ki ima za glagol piti naslednjo obliko:
  • 1. oseba ednine -{içeceksem}-
  • 2. oseba ednine -{içeceksen}-
  • 3. oseba ednine -{içecekse}-
  • 1. oseba množine -{içeceksek}-
  • 2. oseba množine -{içecekseniz}-
  • 3. oseba množine '-{iç'ecekseler}-

• Turški jezik ima obilo glagolskih načinov. Velelnik glagola piti, na primer, se tvori na naslednji način:
  • 1. oseba ednine -{içeyim}- (približen prevod: naj pijem)
  • 2. oseba ednine -{iç}- (hkrati tudi glagolska osnova)
  • 3. oseba ednine -{içsin}-
  • 1. oseba množine -{içelim}-
  • 2. oseba množine -{için(iz)}-
  • 3. oseba množine -{içsinler}-

Zaporedje besed v stavku

Značilen turški stavek se začne z osebkom in konča s povedkom. V poeziji in prozi so dovoljene izjeme.

Glasovna harmonija

Značilnost turškega jezika je tako imenovana glasovna harmonija: samoglasniki v besedi se podrejajo samoglasniku v prvem zlogu. Če je samoglasnik zadnji/prednji, so vsi ostali samoglasniki zadnji/prednji. Velarna/palatalna harmonija je nadrejena labilni hamoniji.

Tvorjenje novih besed

Turški jezik z aglutinacijo zelo na veliko tvori nove besede iz samostalnikov in glagolov in njihovih korenov. Primer besede, izpeljane iz samostalniškega korena:

Turško	Кomponente	Slovensko	Besedna vrsta
göz	göz	oko	samostalnik
gözlük	göz + -lük	očala	samostalnik
gözlükçü	göz + -lük + -çü	optik	samostalnik
gözlükçülük	göz + -lük + -çü + -lük	optična delavnica	samostalnik
gözlem	göz + -lem	opazovanje	samostalnik
gözlemci	göz + -lem + -ci	opazovalec	samostalnik
gözle	göz + -le	opazovati	glagol
gözlemek	göz + -le + -mek	opazovati	glagol

Primer tvorjenja besede iz glagolske osnove:

Turško	Komponente	Slovensko	Besedna vrsta
yat-	yat-	leči	glagol
yatmak	yat-mak	ležati	glagol
yatık	yat- + -(ı)k	ležeč	pridevnik
yаtаk	yat- + -ak	postelja, ležišče	samostalnik
yatay	yat- + -ay	vodoraven	pridevnik
yatkın	yat- + -gın	porast	pridevnik
yatır-	yat- + -(ı)r-	odložiti	glagol
yatırmak	yat- + -(ı)r-mak	odlagati	glagol
yatırım	yat- + -(ı)r- + -(ı)m	vlaganje	samostalnik
yatırımcı	yat- + -(ı)r- + -(ı)m + -cı	vlagatelj	samostalnik

Nove besede se lahko tvorijo tudi z združevanjem več obstoječih besed:

Turško	Slovensko	Besede	Dobeseden pomen
pazartesi	ponedeljek	pazar (nedelja) in ertesi (po)	po nedelji
bilgisayar	računalnik	bilgi (podatek) in say- (računati, šteti)	števec podatkov
gökdelen	nebotičnik	gök (nebo) in del- (bosti)	bosti nebo
başparmak	palec	baş (primarni) in parmak (prst)	primarni prst
önyargı	predsodek	ön (pred) in yargı (sojenje)	pred sojenjem

Odlomek besedila v turškem jeziku

Bütün insanlar hür, haysiyet ve haklar bakımından eşit doğarlar. Akıl ve vicdana sahiptirler ve birbirlerine karşı kardeşlik zihniyeti ile hareket etmelidirler.

Vsi ljudje smo rojeni svobodni, enaki po dostojanstvu in pravicah. Imamo razum in vest ter bratovsko miselnost in drug do drugega bi morali biti enaki.

Turcizmi

V slovenskem jeziku je več besed turškega izvora, na primer:

• bakır – baker
• börek – burek
• baklava -baklava
• çakal – šakal

V srbskem jeziku, na primer, je kar 8965 turcizmov.

Glej tudi

• Osmanščina

Viri

• Shashi, Shyam Singh (1992). Encyclopaedia of Humanities and Social Sciences. Anmol Publications. str. 47. Pridobljeno 26. marca 2008.
• Akalın, Şükrü Haluk (2003). »Türk Dil Kurumu'nun 2002 yılı çalışmaları (Turkish Language Association progress report for 2002)« (PDF). Türk_Dili (v turščini). 85 (613). ISSN 1301-465X. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. junija 2007. Pridobljeno 18. marca 2007. »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. junija 2007. Pridobljeno 30. septembra 2019.
• Bazin, Louis (1975). »Turcs et Sogdiens: Les Enseignements de L'Inscription de Bugut (Mongolie), Mélanges Linguistiques Offerts à Émile Benveniste«. Collection Linguistique, publiée par la Société de Linguistique de Paris (LXX): 37–45.
• Brendemoen, B. (5. februar 1996). »Phonological Aspects of Greek-Turkish Language Contact in Trabzon; Conference on Turkish in Contact, Netherlands Institute for Advanced Study (NIAS) in the Humanities and Social Sciences, Wassenaar«. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
• Encyclopaedia Britannica, Expo 70 Edition Vol 12. William Benton. 1970.
• Coulmas, Florian (1989). Writing Systems of the World. Blackwell Publishers Ltd, Oxford. ISBN 978-0-631-18028-9.
• Dilaçar, Agop (1977). »Atatürk ve Yazım«. Türk Dili (v turščini). 35 (307). ISSN 1301-465X. Pridobljeno 19. marca 2007.
• Ergin, Muharrem (1980). Orhun Abideleri (v turščini). Boğaziçi Yayınları. ISBN 978-0-19-517726-8.
• Findley, Carter V. (2004). The Turks in World History. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-517726-8.
• Glenny, Misha. The Balkans – Nationalism, War, and the Great Powers, 1804–1999, Penguin, New York 2001.}-
• Johanson, Lars (2001). »Discoveries on the Turkic linguistic map« (PDF). Swedish Research Institute in Istanbul. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. februarja 2007. Pridobljeno 18. marca 2007. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč) »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. februarja 2007. Pridobljeno 30. septembra 2019.
• Ishjatms, N. (1996). »Nomads In Eastern Central Asia«. History of civilizations of Central Asia. Zv. 2. UNESCO Publishing. ISBN 92-3-102846-4.
• Lewis, Geoffrey (1953). Teach Yourself Turkish. English Universities Press. ISBN 978-0-340-49231-4.
• Lewis, Geoffrey (2001). Turkish Grammar. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-870036-4.
• Lewis, Geoffrey (2002). The Turkish Language Reform: A Catastrophic Success. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-925669-3.
• Özsoy, A. Sumru; Taylan, Eser E., ur. (2000). Türkçe’nin ağızları çalıştayı bildirileri [Workshop on the dialects of Turkish] (v turščini). Boğaziçi Üniversitesi Yayınevi. ISBN 978-975-518-140-0.
• Soucek, Svat (2000). A History of Inner Asia. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-65169-1.
• Vaux, Bert (2001). »Hemshinli: The Forgotten Black Sea Armenians« (PDF). Harvard University. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 15. marca 2007. Pridobljeno 24. aprila 2007. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
• Zimmer, Karl; Orgun, Orhan (1999). »Turkish«. Handbook of the International Phonetic Association: A guide to the use of the International Phonetic Alphabet (PDF). Cambridge: Cambridge University Press. str. 154–158. ISBN 978-0-521-65236-0. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25. julija 2018. Pridobljeno 30. septembra 2019.Arhivirano 2018-07-25 na Wayback Machine.
• Center for Studies on Turkey, University of Essen (2003). »The European Turks: Gross Domestic Product, Working Population, Entrepreneurs and Household Data« (PDF). Turkish Industrialists' and Businessmen's Association. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. decembra 2005. Pridobljeno 6. januarja 2007.Arhivirano 2005-12-04 na Wayback Machine.
• »CIA Factbook:Iraq«. 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2016. Pridobljeno 20. junija 2017.Arhivirano 2016-03-03 na Wayback Machine.
• »Güncel Türkçe Sözlük« (v turščini). Turkish Language Association. 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. marca 2007. Pridobljeno 21. marca 2007.Arhivirano 2007-03-12 na Wayback Machine.
• »Turkish Etymological Dictionary online« (v turščini). Sevan Nişanyan. 2006. Pridobljeno 11. septembra 2007.
• »Language Materials Project: Turkish«. UCLA International Institute, Center for World Languages. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2007. Pridobljeno 26. aprila 2007.Arhivirano 2007-10-11 na Wayback Machine.
• Special Eurobarometer 243 / Wave 64.3: Europeans and their Languages (PDF). European Commission Directorate of General Press and Communication. 2006. Pridobljeno 28. marca 2007.
• »Turkish Language Association: Sesler ve ses uyumları "Sounds and Vovel karmony"« (v turščini). Turkish Language Association. Pridobljeno 13. januarja 2013.
• Göknel, Yüksel (2012). »Turkish Grammar Updated Academic edition«. Pridobljeno 16. januarja 2013.
• Turkish Language Association. »Türk Dil Kurumu – Tarihçe (History of the Turkish Language Association)« (v turščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. marca 2007. Pridobljeno 18. marca 2007.Arhivirano 2007-03-16 na Wayback Machine.
• »Türkçe Sözlük (2005)'teki Sözlerin Kökenlerine Ait Sayısal Döküm (Numerical list on the origin of words in Türkçe Sözlük (2005))« (v turščini). Turkish Language Association. 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. marca 2007. Pridobljeno 21. marca 2007.Arhivirano 2007-03-01 na Wayback Machine.
• »Spartak KADIU : Türkçede zaman ve kip kavramı ve i-ek eylemin fonksiyonu üzerine« (PDF) (v turščini). Turkish Studies: International Periodical For The Languages, Literature and History of Turkish or Turkic Volume 7/3,. Pridobljeno 15. januarja 2013.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
• Eyüboğlu, İsmet Zeki (1991). Türk Dilinin Etimoloji Sözlüğü [Etymological Dictionary of the Turkish Language] (v turščini). Sosyal Yayınları, İstanbul. ISBN 978975-7384-72-4.
• Özel, Sevgi; Haldun Özen; Ali Püsküllüoğlu, ur. (1986). Atatürk'ün Türk Dil Kurumu ve Sonrası [Atatürk's Turkish Language Association and its Legacy] (v turščini). Bilgi Yayınevi, Ankara. OCLC 18836678.
• Püsküllüoğlu, Ali (2004). Arkadaş Türkçe Sözlük [Arkadaş Turkish Dictionary] (v turščini). Arkadaş Yayınevi, Ankara. ISBN 978-975-509-053-5.