Jupiter (mitologija)

Jupiter je v rimski mitologiji bog neba in grmenja, vrhovni bog rimskega panteona, zasedal je isto mesto kot Zevs v grški. Kot vrhovni rimski bog je nadzoroval zakone in pravico.

Jupiter
Poglavar bogov, bog neba, bliska in groma, pravice
Marmonat kip Jupitra iz okoli leta 100
Simbol:	strela, orel in hrast
Partnerstvo:	Junona
Starši :	Saturn in Ops
Sorodniki:	Rimska tradicija: Junona, Cerera, Vesta Grško-rimski: Pluton in Neptun
Otroci:	Mars, Vulcan, Bellona, Juventas
Poistovetenje:	Zeus

Kip Jupitra

Na Kapitolu v Rimu je stal tempelj Jupitra Najboljšega in Največjega (Jupiter Optimus Maximus), ki je bilo središče državnega kulta. Svetišča je imelo tri prostore, v srednjem je sedel Jupiter z Junono in Minervo. V tempelj so prinašali žrtve, darove najvišji uradniki, ko so prevzemali nove dolžnosti in vojskovodje pred odhodom in po vrnitvi iz bitk. Jupitru so nosili najdragocenejši plen. Njegov svečenik, flamen dialis je bil najvišji v kolegiju svečenikov.

Značilnosti

Jupiter je bil bog svetlobe. Pošiljal je grom in strele, bil je zaščitnik pravice, resnice, vojsko je zaustavljal na begu in ji dosojal zmago. V zgodovini je bil Jupiter Optimus Maximus glavno božanstvo Rima. Najstarejši tempelj rimskega državnega kulta na Kapitolu je bil posvečen Jupitru, Junoni in Minervi; tu je senat sprejemal odloke o začetku vojne, tu so se podpisovali mednarodni sporazumi in vojskovodje so tukaj žrtvovali, zmagovalni cesarji so ob povratku v Rim v triumfalni procesiji najprej odšli v Jupitrov tempelj.

Po Rimskem cesarstvu so zgradili mnoge templje v čast Jupitra (najpogosteje na vzpetinah), ki so predstavljali simbol rimske moči. V čast Jupitru so prirejali vsako leto v septembru ludi Romani. V dobi cesarstva so ga često v kultu identificirali z različnimi tujimi, posebej orientalskimi bogovi (Jupiter Optimus Maximus Serapis, Sabazios, Dolichenus in drugi).

Jupiter je bil tudi zaščitnik meja in poljedelstva ter pokrovitelj zavezništev.

V umetnosti je upodobljen z vladarskim žezlom in svojima simboloma - orlom in strelo.

Viri

• Vladeta Janković, Kdo je kdo v antiki, Modrijan 2004, str. 191