Seznam sultanov Osmanskega cesarstva

Sultani iz Osmanove dinastije so od leta 1299 do leta 1922 vladali obsežnemu Osmanskemu cesarstvu, ki se je na višku moči raztezalo od Madžarske na severu in Somalije na jugu in od Alžirije na zahodu do Iraka na vzhodu. Njihova prva prestolnica je bila Bursa v zahodni Anatolji. Leta 1366 so prestolnico preselili v Edirne (Odrin) in po padcu Bizantinskega cesarstva leta 1453 v Konstantinopel, sedanji Istanbul. Zgodnja leta Osmanskega cesarstva so predmet različnih pripovedi, v katerih je težko ločiti resnico od legende. Večina sodobnih poznavalcev se kljub temu strinja, da je cesarstvo nastalo okrog leta 1299 in da je bil prvi vladar Osman I. Gazi, vodja oguškega plemena Kayev. Osmanska dinastija je imela 36 sultanov in je vladala več kot šest stoletij. Cesarstvo je razpadlo zaradi poraza Centralnih sil, katerih zaveznik je bilo, v prvi svetovni vojni. Zmagovalci so si po vojni razdelili njegovo ozemlje, delitvi pa je sledila turška vojna za neodvisnost, iz katere je nastala sodobna Republika Turčija.

Grb Osmanskega cesarstva

Zastava Osmanskega cesarstva

Osmanska država je bila v skoraj vsej svoji zgodovini absolutna monarhija. Na vrhu hierarhičnega sistema je bil sultan, ki je igral najpomembnejšo vlogo v političnem, vojaškem, pravosodnem, socialnem in verskem življenju države.^[a] Teoroetično je bil odgovoren samo Bogu in Božjim zakonom (turško: şeriat iz arabskega ريعة‎ [šarīʿah,]), katerih glavni izvrševalec je bil. Njegov nebeški mandat se je odražal v njegovih iransko-islamskih naslovih, na primer božja senca na Zemlji (zill Allah fi'l-alem) in kalif na Zemljini površini (halife-i ru-yi zemin). Njegova avtoriteta je bila prisotna v vseh ustanovah države. Vse zakone je izdajal osebno v obliki dekretov – fermanov. Bil je vrhovni poveljnik osmanske armade in uradni lastnik vse zemlje. Po padcu Konstantinopla leta 1453 so se sultani razglasili tudi za naslednike Rimskega (Bizantinskega) cesarstva, zato so včasih uporabljali tudi naslova cezar (kaysar) in imperator. Selim I. si je po osvojitvi Egipta leta 1517 prisvojil tudi naslov kalifa in se s tem razglasil za voditelja vseh muslimanov.^[b] Nove sultane so med slavnostnim ustoličevanjem, ki je bilo enakovredno kronanju evropskih vladarjev, opasali z Osmanovim mečem. Otroci neopasanega sultana so bili izključeni iz nasledstvene linije Osmanske dinastije.

Sultanova oblast je bila teoretično teokratska in absolutna, v praksi pa je bila omejena. Sultan je moral pri sprejemnaju političnih odločitev upoštevati mnenja in zadržke pomembnih članov dinastije, državne uprave, armade in verskih vodij. V 17. stoletju je cesarstvo zašlo v dolgo obdobje stagnacije, v katerem so vladali številni šibki sultani. Mnogo sultanov je bilo odstavljenih v državnih udarih janičarjev.

Ženske niso mogle naslediti cesarskega prestola. Ženske iz sultanovega harema, predvsem sultanove matere – valide sultan, so kljub temu igrale pomembno, predvsem zakulisno, politično vlogo, v času ženskega sultanata pa so tudi uspešno vladale Osmanskemu cesarstvu.

Upadanje moči sultanov je razvidno tudi iz razlik v dolžini njihovega vladanja. Sulejman I., ki je vladal v 16. stoletju, ko je bilo cesarstvo na višku moči, je vladal 46 let, kar je bilo največ v zgodovini cesarstva. Murat V., ki je vladal v poznem 19. stoletju, ko je bilo cesarstvo v zatonu, je vladal samo 93 dni, kar je najmanj v zgodovini cesarstva. Ustavni sistem je bil vzpostavljen samo med vladanjem Muratovega naslednika Abdulhamida II., ki je bil zadnji absolutistični vladar in prvi ustavni monarh. Od leta 2009 je poglavar dinastije in kandidat za osmanski prestol Bajazid Osman, pravnuk Abdulmedžida I.

Sultan	Celotno ime	Čas vladanja	Tugra	Opombe
Vzpon (1299–1453)
Osman I.	عثمان بن أرطغرل, Osman Gazi ali Osman Bey	1299–1326	— [c]	Ustanovitelj cesarstva in dinastije Osmanov, ki je vladala več kot šeststo let. V sedemindvajsetih letih vladanja je osvojil velik del zahodne in severne Anatolije in Burso, ki je med vladanjem Orhana I. postala prestolnica cesarstva.
Orhan I.	اورخان غازی, Orhan Gazi ali Orhan Bey	1326-1359		Osvojil je večino zahodne Male Azije in ustanovil nekaj najpomembnejših otomanskih civilnih in vojaških institucij (janičarje). Med njegovim vladanjem so Otomani prvič prodrli na evropsko celino, od koder so jih pregnali šele po petih stoletjih.
Murat I.	خداوندگار, Hüdavendigâr - "Božanski"	1359–1389		Prvi osmanski vladar, ki je začel sistematično osvajati evropsko ozemlje. Bizantinsko cesarstvo je izgubilo svoje evropsko zaledje in postalo turška vazalna država. Združil turška plemena v Mali Aziji, ustanovil Osmansko cesarstvo in od kairskega velikega vezirja dobil vladarski naslov sultan. Uzakonil je krvni davek, s katerim je vzpostavil sistem rekrutiranja janičarjev, organiziral centralno vlado (divan), zemljiški sistem timarjev in ustanovil vojaško sodišče. Cesarstvo je razdelil na dve provinci: Rumelijo v Evropi in Anatolijo v Mali Aziji. Umrl v bitki na Kosovskem polju.
Bajazid I.	بايزيد الأول, Beyazıt Yıldırım - "Bliskoviti"	1389–1402		Leta 1394 je neuspešno napadel Vlaško, večkrat oblegal Konstantinopel in 25. septembra 1396 v bitki pri Nikopolju porazil krščansko vojsko, ki je šla na pomoč obleganemu mestu. Leta 1402 je v bitki pri Ankari doživel težak poraz in leto kasneje umrl v mongolskem ujetništvu. Po njegovi smrti je v cesarstvu izbruhnila nasledstvena vojna, ki je trajala do leta 1413.
Medvladje (1402–1413)
Mehmed I.	چلبی محمد, Mehmet Çelebi - "Prijazni"	1413–1421		Med svojim kratkotrajnim vladanjem je vodil miroljubno politiko, da bi postopoma obnovil državo, ki je bila uničena med desetletno nasledstveno vojno. Bil je velikodušen pokrovitelj literature in umetnosti.
Murat II.	مراد ثانى , Murād-ı sānī, II. Murat Koca - "Veliki"	1421-1451 razen 1444-1446		Za obdobje njegove vladavine so značilne dolgoletne vojne s krščanskimi narodi na Balkanu in turškimi emirati v Anatoliji, ki so trajale 25 let. V 1430. letih je osvojil obsežna ozemlja na Balkanu in leta 1439 pripojil Srbijo. Ustanovil je nove enote lahke kopenske in mornariške pehote – azebe. Leta 1444 je odstopil in na zahtevo janičarjev leta 1446 ponovno sedel na prestol.
Mehmed II.	محمد الثانى , Meḥmed-i sānī, Mehmet el-Fatih - "Osvajalec"	1444–1446 in 1451–1481		Osvojil je Konstantinopel, Srbijo, Bosno (brez Hercegovine), Južno Moreo (Peloponez), Eubejo, Trabzon, Karamanijo, Krim, Albanijo, Jonske otoke in Otranto. Leta 1453 je osvojil Konstantnopel. Sultan je postal leta 1444, vendar je na očetovo zahtevo leta 1446 vrnil prestol. Ponovno je postal sultan leta 1451.
Rast (1453–1683)
Bajazid II.	بايزيد ثانى , Bāyezīd-i sānī, II.Bayezid ali II.Beyazıt	1481-1512		Utrdil je Osmansko cesarstvo, vodil več pohodov proti beneškemu despotatu Morea na Peloponezu in zatrl upor Safavidov. Leta 1492 je poslal svojo mornarico v Španijo, da bi rešil Jude, ki jih je izgnala španska inkvizicija. Leta 1512 je pod pritiskom odstopil v korist svojega sina Selima I. in kmalu zatem umrl.
Selim I.	سليم الأول, I.Selim Yavuz - "Kruti" ali "Odločni"	1512–1520		Spremenil je ekspanzijsko politiko cesarstva, ki je pred njim delovalo predvsem proti Zahodu in bejlukom. Osvojil je Bližnji vzhod in Egipt in se razglasil za kalifa islama. Malo pred njegovo smrtjo je cesarstvo merilo 4 milijone km2.
Sulejman I.	سليمان, Süleyman Kanuni - "Zakonodajalec", na Zahodu bolj znan kot "Veličastni"	1520–1566		Reformiral je pravni, upravni in šolski sistem. Med njegovim vladanjem je Osmansko cesarstvo doseglo svoj vojaški, politični in gospodarski višek. Osvojil je Beograd in večino Ogrske, Rodos, večino Bližnjega vzhoda in velik del severne Afrike vse do zahodne Alžirije. Osmanska vojna mornarica je popolnoma obvladovala vzhodno Sredozemlje, Rdeče morje in Perzijski zaliv. Malo pred njegovo smrtjo je cesarstvo merilo približno 8 milijonov km².
Selim II.	سليم ثانى Selīm-i sānī, II. Selim, znan tudi kot "Selim Pijanec"	1566-1574		Med njegovim vladanjem je Osmansko cesarstvo osvojilo Ciper, ki je bil v posesti Beneške republike, in Tunizijo, ki je bila španska, vendar je doživelo tudi prve resne poraze v južni Rusiji in v pomorski bitki pri Lepantu leta 1571.
Murat III.	مراد ثالث , Murād-i sālis, III. Murat	1574–1595		Na prestol je prišel brez notranjih borb, ki so bile sicer značilne za Osmansko cesarstvo. Za njegovo vladanje so značilne vojne z Avstrijo in Perzijo, upadanje gospodarske moči cesarstva in razpadanje državne uprave. Državo je de facto vodil njegov veliki vezir Mehmed Paša Sokolović.
Mehmed III.	محمد ثالث , Mehmed-i sālis, III.Mehmet	1595–1603		Da bi si zagotovil oblast, je dal umoriti devetnajst bratov in polbratov in dvajset sester. Bil je ničeven vladar, ki je upravljanje cesarstva prepustil svoji materi Safiye Valide Sultan. Glavni dogodek v njegovem vladanju je bil avstrijsko-osmanska vojna (1593–1606).
Ahmed I.	احمد اول , Ahmed-i evvel, I.Ahmet s pesniškim imenom Bahti	1603–1617		Prekinil je tradicionalne bratomore ob prihodu na oblast. Bil je izkušen mečevalec, pesnik in jezdec in je obvladoval več tujih jezikov. Vojne z Avstrijo in Perzijo. ki jih je nasledil, so se za cesarstvo slabo končale: z Avstrijo je leta 1606 podpisal Žitvansko mirovno pogodbo, Gruzija in Azerbajdžan pa sta pripadla Perziji.
Mustafa I.	مصطفى الأول, Mustafa I Deli	1617-1618		Bil je mentalno zaostal ali vsaj nevrotičen in je bil vedno samo orodje v dvornih spletkah. Med vladanjem brata Ahmeda I. je bil štirinajst let v hišnem priporu. Po kratkem vladanju je odstopil v korist nečaka Osmana II.. Ko so leta 1622 janičarji v državnem udaru Osmana ubili, je Mustafa I. ponovno prišel na prestol. Zaradi nesposobnosti so ga po enem letu odstavili in konfinirali.
Osman II.	عثمان ثانى , ‘Osmān-i sānī, znan tudi kot "Mladi Osman"	1618–1622		Bil je poet in poliglot. S Safavidi v Iranu je podpisal mirovno pogodbo in zavaroval vzhodne meje cesarstva. V vojni z Moldavijo je osebno vodil pohod na Poljsko in doživel poraz, za katerega je krivil strahopetnost janičarjev in državnih politikov. Poskušal je obračunati z janičarji kot državno institucijo in ustanoviti etnično čisto turško armado. Dvorni janičarji so ga zato odstavili in zadavili.
Murat IV.	مراد رابع , Murād-i rābi	1623–1640		Poskušal je zatreti korupcijo in omejiti razsipno državno potrošnjo. V Istanbulu je prepovedal uživanje alkohola, tobaka in kave. V vojni s Perzijo je ponovno osvojil Azerbajdžan, Armenijo in Bagdad. Po uničenju upornikov v Anatoliji je v državi ponovno vzpostavil red. Umrl je zaradi ciroze jeter, ki je bila posledica pretiranega uživanja alkohola.
Ibrahim I.	ابراهيم الأول - İbrâhîm-i evvel, Birinci İbrahim	1640-1648		Vojskoval se je z Beneško republiko, ki je kljub pojemajoči moči leta 1646 zasedla Tenedos na vhodu v Dardanele. Zaradi nepredvidljivega vladanja so za odstavili in zadavili.
Mehmed IV.	محمد رابع, Mehmed-i rābi‘, znan tudi kot Avcı - "Lovec"	1648–1687		Med njegovim vladanjem se je končalo burno obdobje osmanske dinastije, v katerem sta bila dva sultana ubita, njegov oče Ibrahim I. pa dvakrat odstavljen. Za vedno spremenila vloga sultana in večina izvršne oblasti se je prenesla na velikega vezirja. Po zaslugi velikih vezirjev Mehmeda Köprülüja in njegovega sina Fazıla Ahmeta si je cesarstvo hitro opomoglo in ponovno osvojilo egejske otoke, se uspešno vojskovalo s Transilvanijo in Poljsko, podprlo upor proti Habsburžanom na Ogrskem in neuspešno oblegalo Dunaj. Medmeda IV. so v uporu janičarjev leta 1687 odstavili in zaprli.
Stagnacija (1683–1827)
Sulejman II.	,سليمان ثانى ,Süleymān-i sānī	1687–1691		Večino življenja je preživel v kafesu, udobnem hišnem priporu v haremu palače Topkapi. Na prestol je prišel po državnem udaru, v katerem je vojska odstranila njegovega predhodnika Mehmeda IV.. V kaosu, ki je vladal v državi, je Maksimilijan Bavarski zavzel Beograd, Niš in Skopje, s čimer se je začela devetletna vojna proti Veliki aliansi (1688-1697). Vladanje je prepustil velikemu vezirju Mustafi Köprülüju, ki je ponovno osvojil vsa izgubljena ozemlja in velik del Slavonije.
Ahmed II.	احمد ثانى ,Ahmed-i sānī	1691–1695		Mustafi Köprülüju je potrdil položaj velikega vezirja in samo nekaj tednov po prihodu na oblast doživel katastrofalen poraz v bitki pri Slankamnu, po katerem se je moral umakniti iz Ogrske. Tudi kasneje je doživljal same poraze, zaradi katerih je bolan in izčrpan kmalu umrl.
Mustafa II.	مصطفى ثانى , Mustafā-yi sānī	1695–1703		Najbolj boleč dogodek v času njegovega vladanje je bil podpis mirovne pogodbe v Sremskih Karlovcih, s katero je izgubil Ogrsko in je pomenil začetek počasnega propadanja cesarstva. Proti koncu vladanja je poskušal obnoviti moč sultanata, ki je od sredine 17. stoletja, ko so izvršno oblast prenesli na velike vezirje, postajal vedno bolj simboličen. Leta 1703 je odstopil v korist brata Ahmeda III..
Ahmed III.	احمد ثالث , Ahmed-i sālis	1703–1730
Mahmud I.	محمودالأول	1730–1754
Osman III.	ثالث ‘ , Osmān-i sālis	1754–1757
Mustafa III.	الث , Mustafā-yi sālis	1757–1774
Abdul Hamid I.	ميد اول , `Abdü’l-Hamīd-i evvel	1774–1789
Selim III.	ثالث , Selīm-i sālis	1789–1807
Mustafa IV.	راب مصطفى رابع , Mustafā-yi rābi‘	1807–1808
Mahmud II.	محمود ثاني, Mahmud-ı sānī	1808–1839
Propadanje (1828–1908)
Abdulmedžid I.	عبد المجيد اول , ‘Abdü’l-Mecīd-i evvel	1839–1861
Abdulaziz	عبد العزيز	1861–1876
Murat V.	مراد الخامس	1876
Abdul Hamid II.	عبد الحميد ثانی , `Abdü’l-Hamīd-i sânî, İkinci Abdülhamit	1876-1909
Razpustitev (1908–1923)
Mehmed V.	Mehmed V Reşad ali Reşat Mehmet	1909–1918
Mehmed VI.	Mehmed Vahideddin ali Mehmet Vahdettin	1918–1922

Opombe

a^{1 2} : Celoten naslov osmanskih vladarjev je bil zapleten in je bil sestavljen iz več naslovov, ki so se razvili v stoletni zgodovini. Naslov sultan so nosili neprekinjeno vsi vladarji skoraj od samega začetka. Ker se je naslov sultan na široko uporabljal tudi drugod v islamskem svetu, so Osmani svoj naslov kmalu spremenili, da bi se razlikovali od drugih muslimanskih vladarjev z nižjim položajem. Tretji osmanski vladar Murat I. je sebe naslavljal s sultan-i azam (najbolj vzvišeni sultan) in hüdavendigar (imperator). Prvi naslov so uporabljali anatolski Seldžuki, drugega pa mongolski Ilkanidi. Njegov sin Bajazid I. je privzel naslov sultan Rüma (Rüm je bilo staro islamsko ime Anatolije). S kombiniranjem islamske in srednjeazijske dediščine je sultanov naslov dobil standardno obliko Sultan [Ime] Kan. Zanimivo je, da so v zahodnem svetu naslov sultan najpogosteje povezovali z Osmani, čeprav so prebivalci cesarstva za svoje vladarje najpogosteje uporabljali naslov padišah. Ko so se meje cesarstva ustalile, se je celoten naslov osmanskih sultanov glasil:

"Suveren Osmanske družine, sultan sultanov, kakan, kalif pravovernih, služabnik Meke, Medine in Jeruzalema, padišah treh glavnih mest Istanbula, Edirne (Odrina) in Burse, mest Damaska in Egipta, celega Azerbajdžana, Mägrisa, Cirenajke, Kairouana (Tunizija), Alepa, Iraka, Arabije in Adžima, Basre, Al Hasa, Dilena, Ar Rake, Mosula, Partije, Dijarbekirja, Kilikije, vilajetov Erzurum, Sivas, Adana, Karaman, Van in Barbarija, Etiopije, Tunizije, Tripolitanije, Sirije, Cipra, Rodosa in Krete, vilajeta Morea (Peloponez), Ak Deniza (Sredozemlje), Kara Deniza (Črno morje), Anatolije, Rumelije (evropski del cesarstva), Bagdada, Kurdistana, Grčije, Turkestana, Tatarije in Čerkezije, dveh pokrajin Kabarde (Kabardino-Balkarija), Gruzije in kipčaške stepe, celega tatarskega ozemja, Feodozije in vseh sosednjih ozemelj, Bosne in sosednjih pokrajin, mesta Beograda, Srbije z vsemi mesti in gradovi, Albanije, Vlaške in Moldavije, kakor tudi vseh odvisnih držav in meja in mnogo drugih dežel in mest."

b^ :Osmanski kalifat je bil eden od najpomembnejših položajev, ki so jih imeli vladarji osmanske dinastije. Kalifat je simboliziral njihovo duhovno moč, medtem ko je sultanat predstavljal njihovo začasno moč. Po osmanskem zgodovinopisju je naslov kalifa pridobil Selim I. med njegovo osvojitvijo Egipta leta 1517, potem ko je odstopil zadnji kairski Abasid Al-Mutawakkil III.. Sodobni strokovnjaki soglašajo, da je bil prenos kalifata izmišljotina iz 18. stoletja, ko je ideja o Osmanskem kalifatu postala zelo uporabna za krepitev pojemajoče vojaške moči. Osmanski vladarji so namreč naslov uporabljali že pred osvojitvijo Egipta med vladanjem Murata I.. Naslov je zatem za dve in pol stoletji "izginil" in se ponovno pojavil v Kučuk-kainardžijski mirovni pogodbi med Osmanskim cesarstvom in Katarino II. Rusko, ki je bila podpisana leta 1774. Pogodba je imela velik simbolični pomen, ker je bila prvo mednarodno priznanje osmanske zahteve po kalifatu. Čeprav je pogodba uradno potrdila osmansko izgubo Krimskega kanata, je istočasno potrdila versko oblast osmanskih kalifov nad muslimani v Rusiji. Od 18. stoletja dalje so sultani vedno bolj poudarjali svoj položaj kalifa, da bi s tem med svojimi muslimani vzbudili panislamska čustva kot odgovor na naraščajoči evropski imperializem. Po izbruhu I. svetovne vojne je sultan/kalif leta 1914 objavil džihad proti združenim sovražnikom Osmanskega cesarstva, vendar mu poskus, da bi sprožil upor med svojimi verskimi podložniki v Franciji, Veliki Britaniji in Rusiji ni uspel. Zadnji sultan, ki je oporabljal naslov kalifa, je bil Abdul Hamid II.. Naslov so mu priznavali mnogi voditelji muslimanskih držav, celo tisti na Sumatri. Svojo zahtevo po naslovu je celo vključil v ustavo iz leta 1876 (4. člen).

c^{1 2} : Tugre je uporabljalo 35 od 36 sultanov. Prvi je bil Orhan I. v 14. stoletju, katerega tugro so odkrili na dveh dokumentih. Nobena do sedaj odkrita tugra ne vsebuje imena Osmana I., čeprav obstajajo kovanci z napisom "Osman bin Ertuğrul bin Gündüz Alp". Svoje tugre ni imel tudi zadnji osmanski kalif Abdulmedžid II., ki je bil bolj verska figura in ne vodja države. Slednji položaj je zasedal predsednik novoustanovljene Republike Turčije Mustafa Kemal.

Viri

• Aşiroğlu, Orhan Gâzi (1992). Son halife, Abdülmecid. Tarihin şahitleri dizisi (v turščini). Istanbul: Burak Yayınevi. ISBN 9789757645177. OCLC 32085609.
• Duran, Tülay (1999). Padişah Portreleri (Portreti sultanov Omanskega cesarstva) (v turščini). Sirkeci: Association of Historical Research and Istanbul Research Centre. ISBN 9789756926079. OCLC 248496159.
• Findley, Carter V. (2005). The Turks in World History. New York: Oxford University Press US. ISBN 9780195177268. OCLC 54529318. Pridobljeno 29. aprila 2009.
• Glazer, Steven A. (1996) [Raziskave zaključene leta 1995]. »Chapter 1: Historical Setting«. V Metz, Helen Chapin (ur.). A Country Study: Turkey. Library of Congress Country Studies (5th izd.). Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. ISBN 9780844408644. OCLC 33898522. Pridobljeno 22. aprila 2009.
• Kafadar, Cemal (1996). Between Two Worlds: The Construction of the Ottoman State. Berkeley, CA: University of California Press. ISBN 9780520206007. OCLC 55849447. Pridobljeno 18. aprila 2009.
• Karateke, Hakan T. (2005). »Who is the Next Ottoman Sultan? Attempts to Change the Rule of Succession during the Nineteenth Century«. V Weismann, Itzchak; Zachs, Fruma (ur.). Ottoman Reform and Muslim Regeneration: Studies in Honour of Butrus Abu-Manneb. London: I. B. Tauris. ISBN 9781850437574. OCLC 60416792. Pridobljeno 5. maja 2009.
• d'Osman Han, Nadine Sultana (2001). The Legacy of Sultan Abdulhamid II: Memoirs and Biography of Sultan Selim bin Hamid Han. Foreword by Manoutchehr M. Eskandari-Qajar. Santa Fe, NM: Sultana Pub. OCLC 70659193. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. marca 2012. Pridobljeno 2. maja 2009.
• Peirce, Leslie P. (1993). The Imperial Harem: Women and Sovereignty in the Ottoman Empire. New York: Oxford University Press US. ISBN 9780195086775. OCLC 243767445. Pridobljeno 19. aprila 2009.
• Quataert, Donald (2005). The Ottoman Empire, 1700–1922 (2. izd.). Cambridge University Press. ISBN 9780521839105. OCLC 59280221. Pridobljeno 18. aprila 2009.
• Stavrides, Theoharis (2001). The Sultan of Vezirs: The Life and Times of the Ottoman Grand Vezir Mahmud Pasha Angelović (1453–1474). Leiden: Brill Publishers. ISBN 9789004121065. OCLC 46640850. Pridobljeno 18. aprila 2009.
• Sugar, Peter F. (1993). Southeastern Europe under Ottoman Rule, 1354–1804 (3. izd.). Seattle: University of Washington Press. ISBN 9780295960333. OCLC 34219399. Pridobljeno 18. aprila 2009.
• Toprak, Binnaz (1981). Islam and Political Development in Turkey. Leiden: Brill Publishers. ISBN 9789004064713. OCLC 8258992. Pridobljeno 19. aprila 2009.
• Uğur, Ali (2007). Blue Imperialism (v turščini). Istanbul: Çatı Publishing. ISBN 9789758845873. OCLC 221203375. Pridobljeno 19. aprila 2009.
• Toynbee, Arnold J. (1974). »The Ottoman Empire's Place in World History«. V Karpat, Kemal H. (ur.). The Ottoman State and Its Place in World History. Social, Economic and Political Studies of the Middle East. Zv. 11. Leiden: Brill Publishers. ISBN 9789004039452. OCLC 1318483. Pridobljeno 2. maja 2009.