Seznam sultanov Osmanskega cesarstva

seznam Wikimedie

Sultani iz Osmanove dinastije so od leta 1299 do leta 1922 vladali obsežnemu Osmanskemu cesarstvu, ki se je na višku moči raztezalo od Madžarske na severu in Somalije na jugu in od Alžirije na zahodu do Iraka na vzhodu. Njihova prva prestolnica je bila Bursa v zahodni Anatolji. Leta 1366 so prestolnico preselili v Edirne (Odrin) in po padcu Bizantinskega cesarstva leta 1453 v Konstantinopel, sedanji Istanbul. [1] Zgodnja leta Osmanskega cesarstva so predmet različnih pripovedi, v katerih je težko ločiti resnico od legende. Večina sodobnih poznavalcev se kljub temu strinja, da je cesarstvo nastalo okrog leta 1299 in da je bil prvi vladar Osman I. Gazi, vodja oguškega plemena Kayev.[2] Osmanska dinastija je imela 36 sultanov in je vladala več kot šest stoletij. Cesarstvo je razpadlo zaradi poraza Centralnih sil, katerih zaveznik je bilo, v prvi svetovni vojni. Zmagovalci so si po vojni razdelili njegovo ozemlje, delitvi pa je sledila turška vojna za neodvisnost, iz katere je nastala sodobna Republika Turčija.[3]

Grb Osmanskega cesarstva
Zastava Osmanskega cesarstva

Osmanska država je bila v skoraj vsej svoji zgodovini absolutna monarhija. Na vrhu hierarhičnega sistema je bil sultan, ki je igral najpomembnejšo vlogo v političnem, vojaškem, pravosodnem, socialnem in verskem življenju države.[a] Teoroetično je bil odgovoren samo Bogu in Božjim zakonom (turško: şeriat iz arabskega ريعة‎ [šarīʿah,]), katerih glavni izvrševalec je bil. Njegov nebeški mandat se je odražal v njegovih iransko-islamskih naslovih, na primer božja senca na Zemlji (zill Allah fi'l-alem) in kalif na Zemljini površini (halife-i ru-yi zemin).[4] Njegova avtoriteta je bila prisotna v vseh ustanovah države. Vse zakone je izdajal osebno v obliki dekretov – fermanov. Bil je vrhovni poveljnik osmanske armade in uradni lastnik vse zemlje.[5] Po padcu Konstantinopla leta 1453 so se sultani razglasili tudi za naslednike Rimskega (Bizantinskega) cesarstva, zato so včasih uporabljali tudi naslova cezar (kaysar) in imperator.[4][6][7] Selim I. si je po osvojitvi Egipta leta 1517 prisvojil tudi naslov kalifa in se s tem razglasil za voditelja vseh muslimanov.[b] Nove sultane so med slavnostnim ustoličevanjem, ki je bilo enakovredno kronanju evropskih vladarjev, opasali z Osmanovim mečem.[8] Otroci neopasanega sultana so bili izključeni iz nasledstvene linije Osmanske dinastije.[9]

Sultanova oblast je bila teoretično teokratska in absolutna, v praksi pa je bila omejena. Sultan je moral pri sprejemnaju političnih odločitev upoštevati mnenja in zadržke pomembnih članov dinastije, državne uprave, armade in verskih vodij.[10] V 17. stoletju je cesarstvo zašlo v dolgo obdobje stagnacije, v katerem so vladali številni šibki sultani. Mnogo sultanov je bilo odstavljenih v državnih udarih janičarjev.

Ženske niso mogle naslediti cesarskega prestola.[11] Ženske iz sultanovega harema, predvsem sultanove matere – valide sultan, so kljub temu igrale pomembno, predvsem zakulisno, politično vlogo, v času ženskega sultanata pa so tudi uspešno vladale Osmanskemu cesarstvu.[12]

Upadanje moči sultanov je razvidno tudi iz razlik v dolžini njihovega vladanja. Sulejman I., ki je vladal v 16. stoletju, ko je bilo cesarstvo na višku moči, je vladal 46 let, kar je bilo največ v zgodovini cesarstva. Murat V., ki je vladal v poznem 19. stoletju, ko je bilo cesarstvo v zatonu, je vladal samo 93 dni, kar je najmanj v zgodovini cesarstva. Ustavni sistem je bil vzpostavljen samo med vladanjem Muratovega naslednika Abdulhamida II., ki je bil zadnji absolutistični vladar in prvi ustavni monarh.[13] Od leta 2009 je poglavar dinastije in kandidat za osmanski prestol Bajazid Osman, pravnuk Abdulmedžida I.[14]

Sultan Celotno ime Čas vladanja Tugra Opombe
Vzpon (1299–1453)

Osman I.
عثمان بن أرطغرل, Osman Gazi ali Osman Bey 12991326
[c]
Ustanovitelj cesarstva in dinastije Osmanov, ki je vladala več kot šeststo let. V sedemindvajsetih letih vladanja je osvojil velik del zahodne in severne Anatolije in Burso, ki je med vladanjem Orhana I. postala prestolnica cesarstva.[15]

Orhan I.
اورخان غازی, Orhan Gazi ali Orhan Bey 1326-1359 Osvojil je večino zahodne Male Azije in ustanovil nekaj najpomembnejših otomanskih civilnih in vojaških institucij (janičarje). Med njegovim vladanjem so Otomani prvič prodrli na evropsko celino, od koder so jih pregnali šele po petih stoletjih.[16]

Murat I.
خداوندگار, Hüdavendigâr - "Božanski" 13591389 Prvi osmanski vladar, ki je začel sistematično osvajati evropsko ozemlje. Bizantinsko cesarstvo je izgubilo svoje evropsko zaledje in postalo turška vazalna država. Združil turška plemena v Mali Aziji, ustanovil Osmansko cesarstvo in od kairskega velikega vezirja dobil vladarski naslov sultan. Uzakonil je krvni davek, s katerim je vzpostavil sistem rekrutiranja janičarjev, organiziral centralno vlado (divan), zemljiški sistem timarjev in ustanovil vojaško sodišče. Cesarstvo je razdelil na dve provinci: Rumelijo v Evropi in Anatolijo v Mali Aziji. Umrl v bitki na Kosovskem polju.[17]

Bajazid I.
بايزيد الأول, Beyazıt Yıldırım - "Bliskoviti" 13891402 Leta 1394 je neuspešno napadel Vlaško, večkrat oblegal Konstantinopel in 25. septembra 1396 v bitki pri Nikopolju porazil krščansko vojsko, ki je šla na pomoč obleganemu mestu. Leta 1402 je v bitki pri Ankari doživel težak poraz in leto kasneje umrl v mongolskem ujetništvu. Po njegovi smrti je v cesarstvu izbruhnila nasledstvena vojna, ki je trajala do leta 1413.[18]
Medvladje (1402–1413)

Mehmed I.
چلبی محمد, Mehmet Çelebi - "Prijazni" 14131421 Med svojim kratkotrajnim vladanjem je vodil miroljubno politiko, da bi postopoma obnovil državo, ki je bila uničena med desetletno nasledstveno vojno. Bil je velikodušen pokrovitelj literature in umetnosti.[19]

Murat II.
مراد ثانى , Murād-ı sānī, II. Murat Koca - "Veliki" 1421-1451
razen
1444-1446
Za obdobje njegove vladavine so značilne dolgoletne vojne s krščanskimi narodi na Balkanu in turškimi emirati v Anatoliji, ki so trajale 25 let. V 1430. letih je osvojil obsežna ozemlja na Balkanu in leta 1439 pripojil Srbijo. Ustanovil je nove enote lahke kopenske in mornariške pehote – azebe. Leta 1444 je odstopil in na zahtevo janičarjev leta 1446 ponovno sedel na prestol.[20]

Mehmed II.
محمد الثانى , Meḥmed-i sānī, Mehmet el-Fatih - "Osvajalec" 14441446
in
14511481
Osvojil je Konstantinopel, Srbijo, Bosno (brez Hercegovine), Južno Moreo (Peloponez), Eubejo, Trabzon, Karamanijo, Krim, Albanijo, Jonske otoke in Otranto. Leta 1453 je osvojil Konstantnopel.[21] Sultan je postal leta 1444, vendar je na očetovo zahtevo leta 1446 vrnil prestol. Ponovno je postal sultan leta 1451. [20]
Rast (1453–1683)

Bajazid II.
بايزيد ثانى , Bāyezīd-i sānī, II.Bayezid ali II.Beyazıt 1481-1512 Utrdil je Osmansko cesarstvo, vodil več pohodov proti beneškemu despotatu Morea na Peloponezu in zatrl upor Safavidov. Leta 1492 je poslal svojo mornarico v Španijo, da bi rešil Jude, ki jih je izgnala španska inkvizicija.[22] Leta 1512 je pod pritiskom odstopil v korist svojega sina Selima I. in kmalu zatem umrl.[23]

Selim I.
سليم الأول, I.Selim Yavuz - "Kruti" ali "Odločni" 15121520 Spremenil je ekspanzijsko politiko cesarstva, ki je pred njim delovalo predvsem proti Zahodu in bejlukom. Osvojil je Bližnji vzhod in Egipt in se razglasil za kalifa islama. Malo pred njegovo smrtjo je cesarstvo merilo 4 milijone km2. [24]

Sulejman I.
سليمان, Süleyman Kanuni - "Zakonodajalec", na Zahodu bolj znan kot "Veličastni" 15201566 Reformiral je pravni, upravni in šolski sistem. Med njegovim vladanjem je Osmansko cesarstvo doseglo svoj vojaški, politični in gospodarski višek. Osvojil je Beograd in večino Ogrske, Rodos, večino Bližnjega vzhoda in velik del severne Afrike vse do zahodne Alžirije. Osmanska vojna mornarica je popolnoma obvladovala vzhodno Sredozemlje, Rdeče morje in Perzijski zaliv.[25] Malo pred njegovo smrtjo je cesarstvo merilo približno 8 milijonov km².[26]

Selim II.
سليم ثانى Selīm-i sānī, II. Selim, znan tudi kot "Selim Pijanec" 1566-1574 Tughra of Selim II Med njegovim vladanjem je Osmansko cesarstvo osvojilo Ciper, ki je bil v posesti Beneške republike, in Tunizijo, ki je bila španska, vendar je doživelo tudi prve resne poraze v južni Rusiji in v pomorski bitki pri Lepantu leta 1571.[27]

Murat III.
مراد ثالث , Murād-i sālis, III. Murat 15741595 Na prestol je prišel brez notranjih borb, ki so bile sicer značilne za Osmansko cesarstvo. Za njegovo vladanje so značilne vojne z Avstrijo in Perzijo, upadanje gospodarske moči cesarstva in razpadanje državne uprave. Državo je de facto vodil njegov veliki vezir Mehmed Paša Sokolović.[28]

Mehmed III.
محمد ثالث , Mehmed-i sālis, III.Mehmet 15951603 Da bi si zagotovil oblast, je dal umoriti devetnajst bratov in polbratov in dvajset sester.[29][30] Bil je ničeven vladar, ki je upravljanje cesarstva prepustil svoji materi Safiye Valide Sultan. Glavni dogodek v njegovem vladanju je bil avstrijsko-osmanska vojna (1593–1606).[31]

Ahmed I.
احمد اول , Ahmed-i evvel, I.Ahmet s pesniškim imenom Bahti 16031617 Prekinil je tradicionalne bratomore ob prihodu na oblast. Bil je izkušen mečevalec, pesnik in jezdec in je obvladoval več tujih jezikov. Vojne z Avstrijo in Perzijo. ki jih je nasledil, so se za cesarstvo slabo končale: z Avstrijo je leta 1606 podpisal Žitvansko mirovno pogodbo, Gruzija in Azerbajdžan pa sta pripadla Perziji.[31]

Mustafa I.
مصطفى الأول, Mustafa I Deli 1617-1618 Bil je mentalno zaostal ali vsaj nevrotičen in je bil vedno samo orodje v dvornih spletkah. Med vladanjem brata Ahmeda I. je bil štirinajst let v hišnem priporu. Po kratkem vladanju je odstopil v korist nečaka Osmana II.. Ko so leta 1622 janičarji v državnem udaru Osmana ubili, je Mustafa I. ponovno prišel na prestol. Zaradi nesposobnosti so ga po enem letu odstavili in konfinirali.[32]

Osman II.
عثمان ثانى , ‘Osmān-i sānī, znan tudi kot "Mladi Osman" 16181622 Bil je poet in poliglot. S Safavidi v Iranu je podpisal mirovno pogodbo in zavaroval vzhodne meje cesarstva. V vojni z Moldavijo je osebno vodil pohod na Poljsko in doživel poraz, za katerega je krivil strahopetnost janičarjev in državnih politikov. Poskušal je obračunati z janičarji kot državno institucijo in ustanoviti etnično čisto turško armado. Dvorni janičarji so ga zato odstavili in zadavili.[33]

Murat IV.
مراد رابع , Murād-i rābi 16231640 Poskušal je zatreti korupcijo in omejiti razsipno državno potrošnjo. V Istanbulu je prepovedal uživanje alkohola, tobaka in kave.[34] V vojni s Perzijo je ponovno osvojil Azerbajdžan, Armenijo in Bagdad. Po uničenju upornikov v Anatoliji je v državi ponovno vzpostavil red. Umrl je zaradi ciroze jeter, ki je bila posledica pretiranega uživanja alkohola.[35]

Ibrahim I.
ابراهيم الأول - İbrâhîm-i evvel, Birinci İbrahim 1640-1648 Vojskoval se je z Beneško republiko, ki je kljub pojemajoči moči leta 1646 zasedla Tenedos na vhodu v Dardanele. Zaradi nepredvidljivega vladanja so za odstavili in zadavili.[36]

Mehmed IV.
محمد رابع, Mehmed-i rābi‘, znan tudi kot Avcı - "Lovec" 16481687 Med njegovim vladanjem se je končalo burno obdobje osmanske dinastije, v katerem sta bila dva sultana ubita, njegov oče Ibrahim I. pa dvakrat odstavljen. Za vedno spremenila vloga sultana in večina izvršne oblasti se je prenesla na velikega vezirja. Po zaslugi velikih vezirjev Mehmeda Köprülüja in njegovega sina Fazıla Ahmeta si je cesarstvo hitro opomoglo in ponovno osvojilo egejske otoke, se uspešno vojskovalo s Transilvanijo in Poljsko, podprlo upor proti Habsburžanom na Ogrskem in neuspešno oblegalo Dunaj. Medmeda IV. so v uporu janičarjev leta 1687 odstavili in zaprli.[37]
Stagnacija (1683–1827)

Sulejman II.
,سليمان ثانى ,Süleymān-i sānī 16871691 Večino življenja je preživel v kafesu, udobnem hišnem priporu v haremu palače Topkapi. Na prestol je prišel po državnem udaru, v katerem je vojska odstranila njegovega predhodnika Mehmeda IV.. V kaosu, ki je vladal v državi, je Maksimilijan Bavarski zavzel Beograd, Niš in Skopje, s čimer se je začela devetletna vojna proti Veliki aliansi (1688-1697). Vladanje je prepustil velikemu vezirju Mustafi Köprülüju, ki je ponovno osvojil vsa izgubljena ozemlja in velik del Slavonije.

Ahmed II.
احمد ثانى ,Ahmed-i sānī 16911695 Mustafi Köprülüju je potrdil položaj velikega vezirja in samo nekaj tednov po prihodu na oblast doživel katastrofalen poraz v bitki pri Slankamnu, po katerem se je moral umakniti iz Ogrske. Tudi kasneje je doživljal same poraze, zaradi katerih je bolan in izčrpan kmalu umrl.

Mustafa II.
مصطفى ثانى , Mustafā-yi sānī 16951703 Najbolj boleč dogodek v času njegovega vladanje je bil podpis mirovne pogodbe v Sremskih Karlovcih, s katero je izgubil Ogrsko in je pomenil začetek počasnega propadanja cesarstva. Proti koncu vladanja je poskušal obnoviti moč sultanata, ki je od sredine 17. stoletja, ko so izvršno oblast prenesli na velike vezirje, postajal vedno bolj simboličen. Leta 1703 je odstopil v korist brata Ahmeda III..

Ahmed III.
احمد ثالث , Ahmed-i sālis 17031730

Mahmud I.
محمودالأول 17301754

Osman III.
ثالث ‘ , Osmān-i sālis 17541757

Mustafa III.
الث , Mustafā-yi sālis 17571774

Abdul Hamid I.
ميد اول , `Abdü’l-Hamīd-i evvel 17741789

Selim III.
ثالث , Selīm-i sālis 17891807

Mustafa IV.
راب مصطفى رابع , Mustafā-yi rābi‘ 18071808

Mahmud II.
محمود ثاني, Mahmud-ı sānī 18081839
Propadanje (1828–1908)

Abdulmedžid I.
عبد المجيد اول , ‘Abdü’l-Mecīd-i evvel 18391861

Abdulaziz
عبد العزيز 18611876

Murat V.
مراد الخامس 1876

Abdul Hamid II.
عبد الحميد ثانی , `Abdü’l-Hamīd-i sânî, İkinci Abdülhamit 1876-1909
Razpustitev (1908–1923)

Mehmed V.
Mehmed V Reşad ali Reşat Mehmet 19091918

Mehmed VI.
Mehmed Vahideddin ali Mehmet Vahdettin 19181922

Opombe

uredi
a1 2 : Celoten naslov osmanskih vladarjev je bil zapleten in je bil sestavljen iz več naslovov, ki so se razvili v stoletni zgodovini. Naslov sultan so nosili neprekinjeno vsi vladarji skoraj od samega začetka. Ker se je naslov sultan na široko uporabljal tudi drugod v islamskem svetu, so Osmani svoj naslov kmalu spremenili, da bi se razlikovali od drugih muslimanskih vladarjev z nižjim položajem. Tretji osmanski vladar Murat I. je sebe naslavljal s sultan-i azam (najbolj vzvišeni sultan) in hüdavendigar (imperator). Prvi naslov so uporabljali anatolski Seldžuki, drugega pa mongolski Ilkanidi. Njegov sin Bajazid I. je privzel naslov sultan Rüma (Rüm je bilo staro islamsko ime Anatolije). S kombiniranjem islamske in srednjeazijske dediščine je sultanov naslov dobil standardno obliko Sultan [Ime] Kan.[38] Zanimivo je, da so v zahodnem svetu naslov sultan najpogosteje povezovali z Osmani, čeprav so prebivalci cesarstva za svoje vladarje najpogosteje uporabljali naslov padišah.[39] Ko so se meje cesarstva ustalile, se je celoten naslov osmanskih sultanov glasil:[40]
"Suveren Osmanske družine, sultan sultanov, kakan, kalif pravovernih, služabnik Meke, Medine in Jeruzalema, padišah treh glavnih mest Istanbula, Edirne (Odrina) in Burse, mest Damaska in Egipta, celega Azerbajdžana, Mägrisa, Cirenajke, Kairouana (Tunizija), Alepa, Iraka, Arabije in Adžima, Basre, Al Hasa, Dilena, Ar Rake, Mosula, Partije, Dijarbekirja, Kilikije, vilajetov Erzurum, Sivas, Adana, Karaman, Van in Barbarija, Etiopije, Tunizije, Tripolitanije, Sirije, Cipra, Rodosa in Krete, vilajeta Morea (Peloponez), Ak Deniza (Sredozemlje), Kara Deniza (Črno morje), Anatolije, Rumelije (evropski del cesarstva), Bagdada, Kurdistana, Grčije, Turkestana, Tatarije in Čerkezije, dveh pokrajin Kabarde (Kabardino-Balkarija), Gruzije in kipčaške stepe, celega tatarskega ozemja, Feodozije in vseh sosednjih ozemelj, Bosne in sosednjih pokrajin, mesta Beograda, Srbije z vsemi mesti in gradovi, Albanije, Vlaške in Moldavije, kakor tudi vseh odvisnih držav in meja in mnogo drugih dežel in mest."
b^ :Osmanski kalifat je bil eden od najpomembnejših položajev, ki so jih imeli vladarji osmanske dinastije. Kalifat je simboliziral njihovo duhovno moč, medtem ko je sultanat predstavljal njihovo začasno moč. Po osmanskem zgodovinopisju je naslov kalifa pridobil Selim I. med njegovo osvojitvijo Egipta leta 1517, potem ko je odstopil zadnji kairski Abasid Al-Mutawakkil III.. Sodobni strokovnjaki soglašajo, da je bil prenos kalifata izmišljotina iz 18. stoletja, ko je ideja o Osmanskem kalifatu postala zelo uporabna za krepitev pojemajoče vojaške moči. Osmanski vladarji so namreč naslov uporabljali že pred osvojitvijo Egipta med vladanjem Murata I.. Naslov je zatem za dve in pol stoletji "izginil" in se ponovno pojavil v Kučuk-kainardžijski mirovni pogodbi med Osmanskim cesarstvom in Katarino II. Rusko, ki je bila podpisana leta 1774. Pogodba je imela velik simbolični pomen, ker je bila prvo mednarodno priznanje osmanske zahteve po kalifatu. Čeprav je pogodba uradno potrdila osmansko izgubo Krimskega kanata, je istočasno potrdila versko oblast osmanskih kalifov nad muslimani v Rusiji.[41] Od 18. stoletja dalje so sultani vedno bolj poudarjali svoj položaj kalifa, da bi s tem med svojimi muslimani vzbudili panislamska čustva kot odgovor na naraščajoči evropski imperializem. Po izbruhu I. svetovne vojne je sultan/kalif leta 1914 objavil džihad proti združenim sovražnikom Osmanskega cesarstva, vendar mu poskus, da bi sprožil upor med svojimi verskimi podložniki v Franciji, Veliki Britaniji in Rusiji ni uspel. Zadnji sultan, ki je oporabljal naslov kalifa, je bil Abdul Hamid II.. Naslov so mu priznavali mnogi voditelji muslimanskih držav, celo tisti na Sumatri.[42] Svojo zahtevo po naslovu je celo vključil v ustavo iz leta 1876 (4. člen).[43]
c1 2 : Tugre je uporabljalo 35 od 36 sultanov. Prvi je bil Orhan I. v 14. stoletju, katerega tugro so odkrili na dveh dokumentih. Nobena do sedaj odkrita tugra ne vsebuje imena Osmana I., čeprav obstajajo kovanci z napisom "Osman bin Ertuğrul bin Gündüz Alp".[44] Svoje tugre ni imel tudi zadnji osmanski kalif Abdulmedžid II., ki je bil bolj verska figura in ne vodja države. Slednji položaj je zasedal predsednik novoustanovljene Republike Turčije Mustafa Kemal.

Sklici

uredi
  1. Stavrides 2001, str. 21
  2. Glazer 1996, "The Ottoman Empire"
  3. Glazer 1996, "War of Independence"
  4. 4,0 4,1 Findley 2005, str. 115.
  5. Glazer 1996
  6. Toynbee 1974, str. 22–23.
  7. Stavrides 2001, str. 20.
  8. Quataert 2005, str. 93.
  9. d'Osman Han 2001, "Ottoman Padishah Succession"
  10. Glazer 1996, "Ottoman Institutions"
  11. Quataert 2005, str. 90.
  12. Peirce, Leslie. »The sultanate of women«. Channel 4. Arhivirano iz spletišča dne 3. decembra 2007.
  13. Glazer 1996, "External Threats and Internal Transformations"
  14. Bardakçı, Murat (25. september 2009). »Şehzadenin ardından basın öyle hatalar yaptı ki...« (v turščini). Haberturk.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2016. Pridobljeno 16. julija 2010. Arhivirano 2016-03-03 na Wayback Machine.
  15. »Sultan Osman Gazi«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  16. »Sultan Orhan Gazi«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  17. »Sultan Murad Hüdavendigar Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  18. »Sultan Yıldırım Beyezid Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  19. »Sultan Mehmed Çelebi Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  20. 20,0 20,1 »Chronology: Sultan II. Murad Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 7. aprila 2007.
  21. »Fatih Sultan Mehmed Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  22. Egger, Vernon O. (2008). A History of the Muslim World Since 1260: The Making of a Global Community. Prentice Hall. str. 82. ISBN 0132269694.
  23. »Sultan II. Bayezid Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  24. »Yavuz Sultan Selim Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  25. Mansel, Phillip. (1998). Constantinople: City of the World's Desire, 1453–1924. New York: St. Martin's Griffin. ISBN 978-0-312-18708-8, str. 61.
  26. »Kanuni Sultan Süleyman Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  27. »Sultan II. Selim Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  28. »Sultan III. Murad Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  29. Quataert, Donald. The Ottoman Empire, 1700-1922, str. 90. Cambridge University Press, 2000. ISBN 0-521-63328-1
  30. Kinross, John Patrick. Ottoman Centuries, str. 288. William Morrow & Co., 1977. ISBN 0-688-03093-9
  31. 31,0 31,1 »Sultan III. Mehmed Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  32. »Sultan I. Mustafa«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  33. »Sultan II. Osman Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  34. Kate Hopkins (2006): Food Stories: The Sultan's Coffee Prohibition. [1] Arhivirano 2012-03-05 na Wayback Machine. Pridobljeno 12. septembra 2006.
  35. »Sultan IV. Murad Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  36. »Sultan İbrahim Han«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  37. »Sultan IV. Mehmed«. Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  38. Peirce 1993, str. 158–159
  39. M'Gregor, J. (Julij 1854). »The Race, Religions, and Government of the Ottoman Empire«. The Eclectic Magazine of Foreign Literature, Science, and Art. New York: Leavitt, Trow, & Co. 32: 376. OCLC 6298914. Pridobljeno 25. aprila 2009.
  40. Ozgen, Korkut. »The Ottomans History«. TheOttomans.org. Arhivirano iz spletišča dne 11. januarja 2008. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  41. Glassé, Cyril, ur. (2003). »Ottomans«. The New Encyclopedia of Islam. Walnut Creek, CA: AltaMira Press. str. 349–351. ISBN 9780759101906. OCLC 52611080. Pridobljeno 2. maja 2009.
  42. Quataert 2005, str. 83–85.
  43. Toprak 1981, str. 44–45.
  44. Mensiz, Ercan. »About Tugra«. Tugra.org. Arhivirano iz spletišča dne 25. oktobra 2007. Pridobljeno 6. februarja 2009. Arhivirano 2007-10-25 na Wayback Machine.