Koordinati: 28°N 2°E / 28°N 2°E / 28; 2

Ljudska demokratična republika Alžirija je država v severni Afriki, ki na severu meji na Sredozemsko morje, na severovzhodu na Tunizijo, na vzhodu na Libijo, na jugovzhodu na Niger, na jugozahodu na Mali in Mavretanijo, ter na zahodu na Maroko. Od razdelitve Sudana na dve državi leta 2011 je z 2.381.741 km² površine največja afriška država. Glavno in največje mesto je Alžir.

Ljudska demokratična republika Alžirija
الجمهورية الجزائرية الديمقراطية الشعبية
Al-Jumhurīyah al-Jazā’irīyah
ad-Dīmuqrāṭīyah ash-Sha’bīyah
Geslo: من الشعب و للشعب
(Arabsko: »Revolucija od ljudi za ljudi«)
Himna: Kassaman
(Arabsko: Zaobljuba)
Zunanja audio datoteka
Lega Alžirije
Lega Alžirije
Glavno mestoAlžir[1]
36°42′N, 3°13′E
Uradni jezikiArabščina (poslovni jezik je francoščina - precej se govori od režima prezrti Tamazight)
Demonim(i)Alžirec
VladaDemokratična republika
Abdelmadjid Tebboune (عبد المجيد تبون)
Nadir Larbaoui (نذير العرباوي)
Površina
• skupaj
2381741 km2 (11.)
• voda (%)
zanemarljiv
Prebivalstvo
• ocena 2014
38.700.000[2] (34.)
• popis 2013
37.900.000[2]
• gostota
15,9/km2 (208.)
BDP (PKM)ocena 2014 
• skupaj
$302,476 billion[3]
• na prebivalca
$7.816[3]
BDP (nominalno)ocena 2014
• skupaj
$219,453 milijard[3]
• na prebivalca
$5.670[3]
Gini (1995)35,3[4]
srednji
HDI (2013)Rast 0,713[5]
visok · 93.
ValutaAlžirski dinar (DZD)
Časovni pasUTC +1 (CET)
• poletni
UTC +1 ne upoštevajo (CET)
Klicna koda213
Oznaka ISO 3166DZ
Internetni TLD

Alžirija je članica Afriške unije, Arabske lige, Organizacije držav izvoznic nafte in ustanovna članica Zveze arabskega Magreba.

Zgodovina uredi

Alžirija, srednja med deželami Magreba, je tista, ki je od vseh treh najmanj znana. Je največja afriška država, ki je po krvavi vojni za neodvisnost odigrala pomembno vlogo v mednarodni politiki, toda njene naravne lepote, kulturno raznolikost in zgodovinsko bogastvo je turizem šele začel odkrivati.

Iz imena glavnega mesta Alžira je izpeljano ime dežele lahko razložimo tako, da razumemo Alžirijo kot širše zaledje mesta Alžira. Preostala tri večja mesta so postala kolikor toliko pomembna šele z industrializacijo po pridobitvi neodvisnosti.

Samo ime glavnega mesta (arabsko: El Jazair) pomeni preprosto »Otoka« in se nanaša na dva majhna otoka, ki ležita pred starim delom mesta Alžira. Tako kot številna druga severnoafriška mesta je tudi Alžir nastal iz rimskega naselja.

Berberski domačini so imeli že v 3. in 2. tisočletju pr. n. št. visoko razvito kulturo z lastno pisavo, ki jo v nespremenjeni obliko še danes uporabljajo Tuaregi. Od 12. stoletja pr. n. št. so Feničani iz vzhodnega Sredozemlja tudi na obali današnje Alžirije ustanavljali trgovske kolonije, ki pa so prišle po propadu feničanskih matičnih mest pod vladavino mogočne trgovske sile Kartagine. Potem ko so Rimljani leta 146 pr. n. št. Kartagino razdejali in si podredili numidijska kraljestva, so postala mesta z zaledjem vred rimska provinca (46 pr. n. št.). Številne, deloma dobro ohranjene razvaline rimskih garnizijskih mest in drugih naselij (Timgad, Djemila, Tipasa itd.) pričajo o razcvetu dežele pod Rimljani. Rimljanom so po zatonu njihove države sledili Vandali (429–534) in Bizantinci (od 534), ki pa niso zmogli zadržati vdora Arabcev. V islam spreobrnjeni Arabci so se sredi 7. stoletja razširili iz Egipta na zahod in si nekaj desetletjih podredili ves Magreb. Od leta 1519 je bila Alžirija pod turško oblastjo, pozneje pa je dokončno postala del osmanskega cesarstva. Turki so Alžir povzdignili v glavno mesto dežele, ki so jo obvladovali, in utrdili so njene meje na vzhodu in zahodu. Vsekakor pa so komajda kaj vplivali na njeno notranjost.

Preden so Francozi osvojili Alžirijo, je od leta 1816 odšlo tja nekaj angleških in francoskih kazenskih ekspedicij proti turškim morskim roparjem. Junija 1830 je zahodno od Alžira naposled pristala francoska armada, ki je štela 37000 mož, in v nekaj tednih zasedla mesta Alžir, Oran (Vahran) in Annabo (Bone, Annabah). Ko pa so Francozi začeli širiti območje svoje oblasti, je Amir Abd Al Kader (1808–1883) organiziral oborožen odpor in vodil proti Francozom »sveto vojno«. Francozi so osvojili ves sever dežele z oddaljenim zaledjem Tellskega Atlasa vred šele leta 1847. Emir se jim je moral ukloniti, vendar ga odtlej slavijo kot alžirskega narodnega junaka.

Že v štiridesetih letih 19. stoletja so začeli Alžirijo počasi kolonizirati francoski naseljenci, ki so z domačo delovno silo uredili velika kmečka posestva. V znamenje trajne lastninske pravice je že francoska ustava iz leta 1848 razglasila Alžirijo za »francosko ozemlje«, torej za del matične domovine. Ko so Francozi leta 1870 izgubili vojno z Nemci, je prišel v Alžirijo nov val priseljencev, okrog 500 000 Alzačanov in Lotarinžanov, ki so nato povečali predvsem vinogradniške površine. Francozi so med letoma 1880 in 1920 vzpostavili nadzor nad vso alžirsko Saharo z več kazenskimi ekspedicijami proti upornim Tuaregom. Število Evropejcev v Alžiriji je nenehno raslo zaradi novih priseljencev in je v tridesetih letih doselo milijon, od katerega pa je bila samo polovica francoskega izvora.

Evropejce je začetek vstaje 1. novembra 1954 presenetil približno toliko, kolikor je bila narodna zavest med domačini manjša kot v protektoratih Maroku in Tuniziji. Francozi sprva sploh niso bili pripravljeni popuščati političnim zahtevam Alžircev in so odgovorili na ustanovitev Fronte za nacionalno osvoboditev (FLN) z najbolj grobimi policijskimi in vojaškimi ukrepi. Charles de Gaulle (1890–1970), ki je prišel maja 1958 na oblast tudi s podporo alžirskih Francozov, je moral kmalu spoznati, da je spopad mogoče rešiti samo s političnimi sredstvi. Zato se je začel pogajati s FLN oziroma njeno vlado v tujini. V zadnjem obdobju vojne francoska vojska skorajda ni več nastopala, zato pa je teroristična »tajna armada« OAS evropskih priseljencev poskušala z uničevanjem in atentati pustiti za seboj čim več ruševin in politične zmede. Ko so marca 1962 sklenili pogodbo o neodvisnosti, so Francozi v nekaj mesecih zapustili deželo, ki je postala samostojna 3. julija 1962.

Pomanjkanje strokovnjakov na vseh področjih pa tudi politični boj za oblast sta močno ovirala obnvljanje Alžirije. Po letu 1965, ko je Houari Boumedienne (1925–1978) z državnim udarom strmoglavil dotedanjega predsednika države Ahmeda Ben Bello (1916–2012), je kot enotna stranka nastopajoča FLN stabilizirala svoj položaj. Z dohodki od črpanja nafte so v deželi obenem dosegli tudi skromno blaginjo.

Sklici uredi

  1. CIA World Factbook Algeria Arhivirano 2019-09-12 na Wayback Machine. (pridobljeno 4. aprila 2006).
  2. 2,0 2,1 »Démographie (ONS)«. ONS. 19. januar 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2012. Pridobljeno 19. januarja 2014.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 »Algeria«. International Monetary Fund. Pridobljeno 26. aprila 2014.
  4. »Distribution of Family Income – Gini Index«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. junija 2014. Pridobljeno 1. septembra 2009.
  5. »Human Development Report 2011. Human Development Index Trends« (PDF). United Nations. Pridobljeno 2. novembra 2011.

Zunanje povezave uredi