Murat V. (osmanskoturško مراد خامس, latinizirano: Murâd-ı ḫâmis; turško V. Murad) je bil od 30. maja do 31. avgusta 1876 sultan Osmanskega cesarstva, * 21. september 1840, Istanbul, Osmansko cesarstvo, † 29. avgust 1904, Istanbul

Murat V.
Kalif Osmanskega kalifata
Amir al-Mu'minin
Skrbnik dveh svetih mošej
Sultan Murat V. (1876)
Sultan Osmanskega cesarstva
(Padišah)
Vladanje30. maj 1876 – 31. avgust 1876
PredhodnikAbdulaziz
NaslednikAbdul Hamid II.
Veliki vezirMehmed Rušdi Paša
Rojstvo21. september 1840({{padleft:1840|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1][2]
Palača Çırağan, Konstantinopel, Osmansko cesarstvo
Smrt29. avgust 1904({{padleft:1904|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1][2] (63 let)
Palača Çırağan, Konstantinopel, Osmansko cesarstvo
Pokop30. avgust 1904
Nova mošeja, Carigrad, Turčija
Žene
  • Mevhibe Kadın
  • Reftarıdil Kadın
  • Şayan Kadın
  • Mejliservet Kadın
  • Nevdur Hanım
  • Gevherriz Hanım
  • Remzšinas Hanım
  • Resan Hanım
  • Filizten Hanım
Potomci
  • Šehzade Mehmed Selaheddin
  • Šehzade Sulejman
  • Hatice Sultan
  • Šehzade Sejfedin
  • Fehime Sultan
  • Fatma Sultan
  • Alije Sultan
Imena
turško Murad bin Abdülmecid
osmanskoturško مراد بن عبدالمجید
DinastijaOsmani
OčeAbdulmedžid I.
MatiŠevkefza Kadın
TugraMurat V.'s signature

Bil je sin sultana Abdulmedžida I.. Podpiral je idejo o pretvorbi Osmanskega cesarstva v ustavno monarhijo. Abdulmedžida I. je nasledil njegov brat Abdulaziz, ki je poskušal za svojega naslednika imenovati svojega sina, kar je Murata spodbudilo k sodelovanju pri strmoglavljenju svojega strica. Muratovo krhko fizično in duševno zdravje je povzročilo, da je bila njegova vladavina nestabilna, in Murat V. je bil po samo 93 dneh vladanja odstavljen v korist svojega polbrata Abdula Hamida II.

Otroštvo

uredi

Murat V. je bil rojen kot Şehzade (princ) Mehmed Murat[3] 21. septembra 1840[4] v palači Çırağan[5] v Istanbulu.[6] Njegov oče je bil sultan Abdulmedžid I., sin sultana Mahmuda II. in Bezmiâlem Sultan. Muratova mati je bila Gruzinka[7] Şevkefza Kadın.[8]

Septembra 1847[9] je bil pri sedmih letih skupaj z mlajšim polbratom Şehzade Abdulom Hamidom slavnostno obrezan.[10][11]

Šolal se je v dvorni palači. Njegovi učitelji so bili Toprik Sulejman Efendi, ki je poučeval Koran, Ferik Efendi, ki je poučeval osmansko turščino, šejk Hafız Efendi, ki je poučeval hadis (Mohamedov nauk), gospod Gardet, ki je poučeval francoščino, Callisto Guatelli in Italijan Lombardi, ki je poučeval igranje klavirja.[12][13]

Kronski princ

uredi
 
Princ Murat med obiskom v Londonu.

Ko je po smrti sultana Abdulmedžida leta 1861 prestol zasedel Abdulaziz, je Murat postal prestolonaslednik. Večino časa je preživel na svojem posestvu v Kurbağalıdereju, ki mu ga je dodelil Abdulaziz. Njegova družina je zime preživljala v prestolonaslednikovih apartmajih v palači Dolmabahçe in dvorcu Nisbetiye.[14][15]

Z Abdulazizom je leta 1863 obiskal Egipt in leta 1867 Evropo. Medtem ko so ga evropski vladarji cenili zaradi njegove prijaznosti, ga je njegov stric, ki mu je bilo to neprijetno, nameraval poslati domov. Napoleon III. in kraljica Viktorija sta pokazala večje zanimanje zanj kot za Abdulaziza. Za prestolonaslednika so bile za organizirane tudi posebne prireditve in izleti.[16]

Pogosto je komuniciral z Novoturki, ki so želeli imeti ustavno državo. Z njimi je izmenjaval ideje o ustavi, demokraciji in svobodi. Preko Zija paše in njegovega zasebnega zdravnika Kapoleon efendije je komuniciral tudi z Midhat pašo, vodilnim državnikom obdobja osmanskega tanzimata in vodjo opozicijske skupine, ki je bila nezadovoljna z vladavino sultana Abdulaziza.[17]

Murat je bil prvi član Osmanske dinastije, ki je postal član Velike lože prostozidarjev Osmanskega cesarstva.[18] 20. oktobra 1872[19] je bil na skrivaj sprejet v ložo, ki jo je sponzoriral njegov komornik Seyyid beg. Murat se je vzpenjal po hierarhiji lože in na neki točki predlagal ustanovitev neodvisne osmanske lože, ki bi jo poimenovali Envar-ı Şarkiye (Vzhodne luči). Obredi v njej bi potekali v osmanščini, vendar načrt ni bil nikoli uresničen.[20]

Vprašanje nasledstva

uredi

Sultan Abdulaziz je poskušal spremeniti osmanski sistem dedovanja prestola v korist svojega sina Şehzade Jusufa Izzeddina.[21] V ta namen se je sultan odločil pomiriti različne skupine in med njimi pridobiti priljubljenost svojega sina. Med obiski po Evropi leta 1867 so se razširile govorice, da je Abdulaziz v nasprotju s pravili protokola uredil Izzeddinov sprejem v Parizu in Londonu pred sprejemom uradnega dediča, princa Murata. Ko je konservativni Mahmud Nedim paša septembra 1871 postal veliki vezir, je podprl Abdulazizove načrte.[22] Da bi dodatno legitimiral svoje načrte, je Abdulaziz taktično podprl spremembo primogeniture v egiptovski dinastiji Mohameda Alija. S podelitvijo primogeniture Ismail paši leta 1866 je Abdulaziz očitno želel ustvariti pozitivno ozračje v korist svojega sina.[23]

Vladanje

uredi

Pristop

uredi
 
Murat na poti na kronanje

Posledica Abdulazizovega spletkarjenja je bilo Muratovo sodelovanje z ustavotvornimi krogi in v Abdulazizizovi odstavitvi.[21] V noči z 29. na 30. maj 1876 je odbor, ki sta ga vodila Midhat paša in vojni minister Husein Avni paša, odstavil Abdulaziza in povzdignil Murata na osmanski prestol.[4]

Murat V. ni bil sposoben obdržati svojega položaja.[21] Trudil se je opravljati vladarske posle, ki so bili povsem v nasprotju z njegovim prej mirnim življenjem, ko se je ukvarjal z glasbo.[4] Njegovi šibki živci so skupaj z alkoholizmom povzročili duševni zlom.[21] Smrt njegovega odstavljenega strica le nekaj dni po njegovem prihodu na prestol ga je osupnila in še povečala njegovo stisko.[4]

Bolezen in odstavitev

uredi

Murat se je začel nenavadno obnašati in popolnoma propadel. Vladni voditelji so poklicali dunajskega specialista za psihiatrične motnje, dr. Maxa Leidesdorfa, ki je ugotovil, da bi novi sultan lahko popolnoma okreval s trimesečnim zdravljenjem v kliniki, česar osmanski voditelji niso bili pripravljeni poskusiti. Bistven element njihovih načrtov za izvedbo reform z ustrezno legitimnostjo je bil mentalno kompetenten vladar, kakršen je bil Muratov mlajši polbrat Abdul Hamid. Slednji je tudi podpiral načrte za uvedbo parlamentarne vlade.[24]

Midhat paša in osmanska vlada so prosili za presojo šejka islama, ki je odobril Muratovo detronizacijo. Ko so pridobili Abdul Hamidovo obljubo, da bo razglasil ustavo,[25] so Murata V. 31. avgusta 1876 po triindevetdeset dneh vladanja odstavili z obrazložitvijo, da je duševno bolan.[26] Murata so zaprli v palačo Çırağan, ki je ni smel zapustiti.[21]

Pripor

uredi
 
Ali Suavi, osmanski politični aktivist, novinar, vzgojitelj, teolog in reformator, vključen v incident

V priporu je Muratova žena Gevheriz Hanım poskušala doseči, da bi Murata pregledal britanski zdravnik in ugotovil njegove duševne sposobnosti. Po eni od pripovedi zdravnika niso poslali Britanci, ampak turški prostozidarji.[27]

Po približno devet mesecih pripora so se Muratu povrnile duševne sposobnosti. V prvih dveh letih njegovega pripora v Çırağanu so ga njegovi privrženci trikrat poskusili osvoboditi in vrniti na prestol. Poskusi so se končali s poostrenim nadzorom palače in okolice.[25]

Suavijev incident

uredi

V poskus Muratove osvoboditve 20. maja 1878[28] so bili vpleteni Muratova brata Şehzade Ahmed Kemaleddin in Şehzade Selim Sulejman üleyman, sestri Fatma Sultan in Seniha Sultan ter njen mož Mahmud Celaleddin paša.[29] V palačo Çırağan je vdrl Ali Suavi, radikalni politični nasprotnik avtoritarnega Abdula Hamida, s skupino oboroženih beguncev iz nedavne rusko-turške vojne (1877–1878).[28] Murata naj bi prevzela osmanska bojna ladja Mesudiye, zasidrana v bližini palače.[30] Ali Suavijevi možje niso uspeli premagati ostrega odpora policijskega prefekta Bešiktaša Hadžı Hasan paše.[31] Večina mož je bila ubita,[32] varovanje palače pa so zatem še poostrili.[33]

Življenje v priporu

uredi
 
Palača Çırağan

Ko so se mu mentalne sposobnosti povrnile, je Murat živel veliko bolj prijazno življenje od tistega, ki mu ga pripisuje zahodni tisk. Poročila so stalno trdila, da je nekdanji sultan trpel, pobegnil in se skrival ali pa bratu pridigal o armenskih težavah.[25]

Po materini smrti leta 1889 je vso svojo ljubezen in pozornost usmeril v svoje otroke. Selaheddin je postal njegov sopotnik v žalosti in skupaj sta preživljala dolge ure v spominih na pretekle dni in razmišljanjih o prihodnosti. Nekaj časa sta se oče in sin zanimala za Rumijevo pesnitev Mesnavi, ure in ure recitirala verze iz tega dela in pri tem imela veliko veselja.[34]

Smrt in zapuščina

uredi
 
Portret, naslikan po njegovi smrti

Murat je umrl v palači Çırağan 29. avgusta 1904 zaradi sladkorne bolezni.[25] Njegova glavna žena Mevhibe Kadın in njegov sin Selahaddin sta sporočila njegovo željo, da bi bil pokopan v mavzoleju Jahja efendija, vendar Abdul Hamid tega ni odobril. Muratov pogreb je bil naslednji dan opravljen brez napovedi in slovesnosti. Njegovo truplo so v palači Topkapı umili in zavili in nato odpeljali v mošejo Hidajet v Bahçekapı. Po pogrebnem sprevodu je bil pokopan poleg svoje matere Ševkefze v Novi mošeji v Istanbulu.[35]

Pomemben primarni vir podatkov o njegovem življenju so spomini ene od njegovih žena, Filizten Hanım, napisani v 30. letih 20. stoletja.[36]

Osebnost

uredi

Murat je govoril francosko in arabsko. Naročal in bral je knjige in revije iz Francije in bil pod vplivom francoske kulture. Igral je klavir in komponiral glasbo v zahodnem slogu.[21] Bil je liberalec.[26][37][38][39]

Odlikovanja

uredi
  • Red Medžidije z dragulji, 23. februar 1867.[14]

Družina

uredi

Muratova družina je skupaj z njim skoraj dvajset let preživela v priporu v palači Çırağan. Odstavljeni sultan je imel devet žena,[40] tri sinove[41][42] in štiri hčerke.[43][44][45]

Sklici

uredi
  1. 1,0 1,1 Encyclopædia Britannica
  2. 2,0 2,1 Brozović D., Ladan T. Hrvatska enciklopedijaLZMK, 1999. — 9272 p.
  3. Satı 2020, str. 8.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 Brookes 2010, str. 16.
  5. Satı 2020, str. 6.
  6. Britannica, "Istanbul" Arhivirano 2007-12-18 na Wayback Machine.: Istanbul se je do leta 1930 uradno imenoval Konstantinopel.
  7. Eldem, Edhem (2018). The harem seen by Prince Salahaddin Efendi (1861–1915). Searching for women in male-authored documentation. str. 21.
  8. »Kesitler«. Osmanlı Web Sitesi (v turščini). Pridobljeno 31. januarja 2021.
  9. Satı 2020, str. 8–9.
  10. Mehmet Arslan (2008). Osmanlı saray düğünleri ve şenlikleri: Manzum sûrnâmeler. Sarayburnu Kitaplığı. str. 329. ISBN 978-9944-905-63-3.
  11. Dünden bugüne İstanbul ansiklopedisi. Kültür Bakanlığı. 1993. str. 72. ISBN 978-975-7306-07-8.
  12. Sakaoğlu 2015, str. 440.
  13. Satı 2020, str. 9.
  14. 14,0 14,1 Satı 2020, str. 17.
  15. Sakaoğlu 2015, str. 441.
  16. Sakaoğlu 2015, str. 442.
  17. Cevdet Küçük. Murad V. Encyclopedia of Islam. str. 183–185.
  18. Hür ve Kabul Edilmiş Masonlar Büyük Locası Derneği, 13. april 2014. Arhivirano 13. aprila 2014. Pridobljeno 31. januarja 2021.
  19. Satı 2020, str. 41.
  20. Brookes 2010, str. 69, sklic 44.
  21. 21,0 21,1 21,2 21,3 21,4 21,5 Ga ́bor A ́goston; Bruce Alan Masters (21. maj 2010). Encyclopedia of the Ottoman Empire. Infobase Publishing. str. 404. ISBN 978-1-4381-1025-7.
  22. Zachs & Weismann 2005, str. 41.
  23. Zachs & Weismann 2005, str. 43.
  24. Brookes 2010, str. 16–17.
  25. 25,0 25,1 25,2 25,3 Brookes 2010, str. 17.
  26. 26,0 26,1 Palmer, Alan (1992). The Decline and Fall of the Ottoman Empire. str. 141–143.
  27. Brookes 2010, str. 68–72.
  28. 28,0 28,1 Brookes 2010, str. 76 n. 51.
  29. Brookes 2010, str. 76.
  30. Brookes 2010, str. 79.
  31. Brookes 2010, str. 79–80.
  32. Brookes 2010, str. 76 n. 51, 80 n. 56.
  33. Brookes 2010, str. 85.
  34. Brookes 2010, str. 98–99.
  35. Sakaoğlu 2015, str. 450.
  36. Brookes 2010, str. 13–14.
  37. Howard, Douglas Arthur (2001). The History of Turkey. Greenwood Publishing Group. str. 66. ISBN 0313307083. Pridobljeno 6. maja 2017.
  38. Smith, Jean Reeder; Smith, Lacey Baldwin (1980). Essentials of World History. Barron's Educational Series. ISBN 0812006372. Pridobljeno 6. maja 2017.
  39. Yapp, Malcolm (9. januar 2014). The Making of the Modern Near East 1792-1923. Routledge. str. 118. ISBN 978-1317871071. Pridobljeno 6. maja 2017.
  40. »HH Eleru Mevhibe Kadin Efendi«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. novembra 2012. Pridobljeno 10. maja 2013.
  41. Uluçay 2011, str. 238.
  42. Brookes 2010, str. 289.
  43. Uluçay 2011, str. 240-243, 281.
  44. Brookes 2010, str. 278, 281-282, 291.
  45. Yolcu, Cengiz (2018 ). Sofya'da Medfun Bir Osmanlı Sultanı: V. Murad'ın Kızı Fatma Sultan. str. 40.


Murat V.
Rojen: 21. september 1840 Umrl: 29. avgust 1904
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Abdulaziz
Sultan Osmanskega cesarstva
30. maj 1876 – 31. avgust 1876
Naslednik: 
Abdul Hamid II.
Sunitski muslimanski nazivi
Predhodnik: 
Abdulaziz
Kalif Osmanskega kalifata
30. maj 1876 – 31. avgust 1876
Naslednik: 
Abdul Hamid II.