Ahmed II.

Ahmed II. (osmansko turško احمد ثانى, Aḥmed-i sānī) je bil 21. sultan Osmanskega cesarstva, ki je vladal od leta 1691 do 1695, * 25. februar 1643 ali 1. avgust 1642,[4] Konstantinopel, Osmansko cesarstvo, † 6. februar 1695, Edirne, Osmansko cesarstvo.

Ahmed II.
احمد ثانى
Sultan Osmanskega cesarstva
Cezar Ruma
Skrbnik dveh svetih mošej
Osmanski kalif
Ahmet II.jpg
21. sultan Osmanskega cesarstva
Vladanje22 junij 1691 – 6. februar 1695
PredhodnikSulejman II.
NaslednikMustafa II.
Rojstvo25. februar 1643({{padleft:1643|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1][2]
Konstantinopel
Smrt6. februar 1695({{padleft:1695|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[3][1][2] (51 let)
Odrin
PokopMošeja Sulejmanija, Istanbul
ŽenaRabika Sultan
OtrociŠehzade Ibrahim
Šehzade Selim
Asije Sultan
Polno ime
Ahmed bin Ibrahim
DinastijaOsmani
OčeIbrahim
MatiMuazzez Sultan
Veroizpovedsunitski islam
PodpisTughra of Ahmed II.JPG

MladostUredi

Ahmed II. je bil sin sultana Ibrahima I. in Muazzsez Sultan. Med vladanjem njegovih starejših bratov Mehmeda IV. in Sulejmana II. je bil skoraj 43 let zaprt v kafesu.[5]

VladanjeUredi

Ahmed II. je večino svojega vladanje posvetil vojnam proti Habsburžanom in z njimi povezano zunanjo politiko ter vladnimi in gospodarskimi vprašanji. Med slednjimi je bila najpomembnejša uvedba doživljenjskega zakupa (malikane). Po ponovni osvojitvi Beograda med vladanjem njegovega predhodnika Sulejmana II. se je severna meja Osmanskega cesarstva pomaknila na Donavo. Reka je preprečevala prodiranje Habsburžanov na jug in hkrati prodiranje Osmanskega cesarstva na sever. Vsi tovrstni osmanski poskusi so bili neuspešni.

Med največje značilnosti Ahmedovega vladanja je bilo zanašanje na Köprülüzade Fazıl Mustafa Pašo, katerega je po prihodu na prestol imenoval za velikega vezirja. Fazıl Mustafa Paša je bil iz slavne družine velikih vezirjev Köprülü. Bil je zelo sposoben administrator in vojaški poveljnik. Tako kot pred njim njegov oče Köprülü Mehmed Paša, veliki vezir od leta 1556-1561, je tudi on odstranil in usmrtil več deset podkupljivih državnih uradnikov iz prejšnjega režima in jih zamenjal s svojimi. Obnovil je davčni sistem in ga prilagodil zmožnostim davkoplačevalcev, ki so jih prizadele zadnje vojne. Reformiral je tudi mobilizacijo vojske in povečal nabor nabornikov, ki so bili na voljo vojski, tako da je vanje vključil plemena na Balkanu in v Anatoliji. Oktobra 1690 je ponovno osvojil Beograd, ključno trdnjavo, ki je obvladovala sotočje Donave in Save. Beograd, ki je bil osmanski od leta 1521, so leta 1688 ponovno osvojili Habsburžani.

Zmaga Fazila Mustafa Paše v Beogradu je bil velik vojaški dosežek, ki je dal Osmanom upanje, da se bo obrnili tok porazov v 1680. letih, v katerih so izgubili Ogrsko in Transilvanijo z njim podložnimi ogrskimi knezi. Osmanski uspehi so bili kratkotrajni. 19. avgusta 1691 je Fazıl Mustafa Pasha doživel uničujoč poraz v bitki pri Slankamnu severozahodno od Beograda. V bitki je zmagal Ludvik Wilhelm Badenski, vrhovni habsburški poveljnik na Ogrskem, ki si je z zmago prislužil vzdevek "Turški Ludvik" (Türkenlouis). Bitka se je v tistem času štela za eno od "najbolj krvavih v tem stoletju". Osmani so v bitki izgubili 20.000 vojakov in velikega vezirja. Sultan je z vezirjevo smrtjo izgubil svojega najsposobnejšega vojaškega poveljnika in zadnjega člana družine Köprülü, ki je bila v zaslužna za utrditev osmanske vojske.

 
Grob Ahmeda II. je v mavzoleju (turbe) sultana Sulejmana Veličastnega ob mošeji Sulejmanija v Istanbulu (na sliki levo)

Pod Fazil Mastafa Paševimi nasledniki je Osmansko cesarstvo utrpelo še več porazov. Junija 1692 so Habsburžani osvojili Várad (Oradea, Romunija), od leta 1660 sedež osmanskega guvernerja (beglerbeg). Osmani so leta 1694 poskušali osvojiti izgubljeno mesto, vendar jim to ni uspelo. 12. januarja 1695 so morali predati trdnjavo Gyula, središče osmanskega sandžaka od leta 1566. S padcem Gyule je v osmanskih rokah ostalo samo še ogrsko ozemlje vzhodno od Tise in južno od Marosa s sedežem v Temišvaru.

Tri tedne kasneje je Ahmed II. umrl v svoji palači v Edirnu. Nasledil ga je Mustafa II., sin Mehmeda IV.

DružinaUredi

Ahmedova žena je bila Rabija Sultan,[6] s katero je imel sinova

  • Ibrahima, od leta 1703 kronskega princa Osmanskega cesarstva, in njegovega dvojčka
  • Selima

in hčerko

  • Asije Sultan.

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 Proleksis enciklopedija — 2009.
  2. 2,0 2,1 Brozović D., Ladan T. Hrvatska enciklopedijaLeksikografski zavod Miroslav Krleža, 1999. — 9272 p. — ISBN 978-953-6036-31-8
  3. Record #101975981X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  4. Mantran, Robert. Aḥmad II. V Encyclopaedia of Islam, Second Edition, vol.I (1986). str. 268.
  5. M. Çağatay Uluçay. Padişahların Kadınları ve Kızları. Ötüken Publications, str. 114.
  6. M. Çağatay Uluçay. Padişahların Kadınları ve Kızları. Ötüken Publications. str. 114.
Ahmed II.
Rojen: 25. februar 1643 Umrl: 6. februar 1695
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Sulejman II.
Sultan Osmanskega cesarstva
22. junij 1691 – 6. februar 1695
Naslednik: 
Mustafa II.
Sunitski muslimanski nazivi
Predhodnik: 
Sulejman II.
Kalif Osmanskega kalifata
22. junij 1691 – 6. februar 1695
Naslednik: 
Mustafa II.