Severna flota

(Preusmerjeno s strani Severno vojaško okrožje)

Severna flota (rusko Северный флот, Severnij flot) je flota Ruske vojne mornarice na Arktiki.[2] Z osmimi strateškimi jedrskimi podmornicami in edino letalonosilko velja za največjo med petimi ruskimi flotami.

Severna flota
rusko Северный флот
Severnij flot
Veliki znak Severne flote
Veliki znak Severne flote
Ustanovitev5. avgust 1933
Država Rusija
VejaVojna mornarica
TipFlota
VlogaPomorsko bojevanje
Amfibijskodesantno bojevanje in bojno patruljiranje v Arktičnem in Atlantskem oceanu
VelikostPlovila:
Struktura poveljstva Ruska vojna mornarica
Garnizija/Štab
Obletnice11. maj
KonfliktiDruga svetovna vojna
Odlikovanja Red rdeče zastave
Poveljniki
Trenutni poveljnikViceadmiral Konstantin Petrovič Kabancov[1]
Znani poveljnikiAdmiral Vladimir Sergejevič Visocki
Admiral Feliks Nikolajevič Gromov
Admiral flote Ivan Matvejevič Kapitanec
Admiral Vladimir Nikolajevič Černavin
Admiral flote Semjon Mihajlovič Lobov
Admiral flote Vladimir Afanasjevič Kasatonov
Admiral Arsenij Grigorjevič Golovko

Zgodovina uredi

 
Sovjetsko izkrcanje v Kirkenesu
 
Oporišče jedrskih podmornic Severne flote z nakladalnim pomolom, podzemnima predoroma in plavajočim dokom

Ustanovljena je bila v Sovjetski zvezi leta 1933 kot Severna flotilja, svoje korenine pa ima v času prve svetovne vojne, ko je bila leta 1916 v Poljarnem ustanovljena Flotilja Arktičnega oceana. Njenega naloga je bila varovanje morskih komunikacijskih linij, ki so Rusijo povezovale z zavezniki v Antanti. Po ruski revoluciji je bila preoblikovana v Belomorsko flotiljo, ki je bila ukinjena januarja 1923.

V sedanji obliki, kot polnopravna flota, je bila ustanovljena 5. avgusta 1933 v Poljarnem.[3] V letih do druge svetovne vojne je rasla po številu ladij in 11. maja 1937 dobi sedanje ime Severna flota.

Med drugo svetovno vojno je flota branila obale polotokov Ribači in Srednji, varovala notranje in zunanje transportne poti in zagotavljala podporo za morski bok 14. armade. Med petsamo-kirkeneško operacijo oktobra 1944 so enote Severne flote izvedle amfibijsko izkrcanje v Kirkenesu na Norveškem. Med vojno je flota zagotovila varen prehod za 76 konvojev iz tujine s 1463 transportnimi in 1152 vojaškimi ladjami. Leta 1965 je bila za svoj prispevek k sovjetski zmagi odlikovana z redom rdeče zastave. V letih 1940–1946 je Severni floti poveljeval admiral Arsenij Grigorjevič Golovko.[4]

V 60. letih 20. stoletja je bilo floti predano v uporabo več strateških in jurišnih jedrskih podmornic, v 70. in 80. letih pa tudi letalonosilke Kijev (1975), Admiral flote Sovjetske zveze Gorškov (1987) in Admiral Kuznjecov (1991)[5] ter težki jedrski raketni križarki Kirov (pozneje Admiral Ušakov, 1980) in Kalinin (pozneje Admiral Nahimov, 1988).[6]

Hladna vojna uredi

Operacija »Kama« (1962) uredi

Severna flota je sodelovala v kubanski raketni krizi oktobra 1962. Strokovnjaki ta konflikt ocenjujejo kot trenutek, ko je bil svet do zdaj najbližje jedrski vojni, zaradi groženj o uporabi jedrskega orožja na obeh straneh. Za vrhunec krize velja odločanje o uporabi jedrskega torpeda na dizel-električni podmornici B-59 projekta 641, ki ga je komandir Savicki želel sprožiti, vendar je bilo za to potrebno soglasje treh častnikov na krovu in Vasilij Aleksandrovič Arhipov je nasprotoval in izstrelitvi so se tesno izognili.

Severna flota je v času kubanske raketne krize izvedla tajno operacijo »Kama«, v okviru katere so bile štiri podmornice projekta 641 11. septembra 1962 v tajnosti premeščene v kubansko pristanišče Mariel.[7] Za operacijo je bila 1. julija 1962 oblikovana 20. eskadra podmornic, v katero so bile vključene:

  • B-4 Čeljabinski komsomolec pod poveljstvom kapitana 1. stopnje Rjurika Ketova,
  • B-36 pod poveljstvom kapitana 2. stopnje Alekseja Dubivka,
  • B-59 pod poveljstvom kapitana 2. stopnje Valentina Savickega in
  • B-130 pod poveljstvom kapitana 3. stopnje Nikolaja Šumkova.

Skupini podmornic v operaciji »Kama« je poveljeval komandir 211. brigade podmornic kapitan 1. stopnje Vitalij Agafonov. Ta je potek operacije nadzoroval na plavajoči bazi Dmitrij Galkin v Atlantiku, kjer sta bila prisotna tudi namestnik poveljnika Sovjetske vojne mornarice admiral Vitalij Fokin in načelnik štaba Severne flote viceadmiral Anatolij Rassoho. Znano je naročilo komandirjem podmornic iz operacije »Kama« admirala Fokina: »Če vas udarijo po levem licu, jim ne dovolite, da vas udarijo po desnem«.[8]

Podmornice so 1. oktobra izplule iz Severomorska in prve poškodbe zaradi dolgotrajne podvodne plovbe so se zgodile že v Norveškem morju.[9] 20. oktobra priplujejo v Sargaško morje, kjer je bilo aktivno zelo veliko ladij Ameriške vojne mornarice, ki so iskale morebitne sovjetske podmornice. 20. eskadra Severne flote se je med drugim soočila z osmimi letalonosilkami in nosilkami helikopterjev, pa tudi protipodmorniškimi letali s kopnega. Sovjetske dizel-električne podmornice so morale občasno prihajati na površje za polnjenje svojih akumulatorjev, a takratni položaj tega ni dovoljeval, niti v primeru uporabe šnorklja. Delo na podmornici je oteževala tudi visoka temperatura, ki je v nekaterih odsekih dosegla temperaturo do 60 °C. Oprema, izdelana za delovanje na severnejših zemljepisnih širinah se je v tropskem podnebju tudi pogosto kvarila. Dodatno tveganje je predstavljalo vplutje v manjšo globino vsake štiri ure za zveze z Moskvo.

Južno od Bermudov je Ameriška vojna mornarica s sonarji na morskem dnu najprej zaznala podmornico B-130. Nad njo so bila nato poslana protipodmorniška letala Neptun in udarna skupina letalonosilke Essex. Podmornico so lovili in nanjo spuščali granate in pakete eksploziva. Po dolgotrajnem lovu so se B-130 26. oktobra pokvarili vsi trije dizelski motorji, popolnoma izpraznili akumulatorji, vodoravna krmila na premcu pa so prenehala delovati. Podmornica je bila prisiljena priti na površje, kjer se je znašla v obroču rušilcev, komandirju pa je takrat uspelo vzpostaviti zvezo z Moskvo v 17. poskusu. Po določenem času je bil eden od treh dizelskih motorjev popravljen in podmornica se je počasi, s tremi vozli in v spremstvu ameriških ladij odpravila proti Azorom, kjer jo je pričakal vlačilec SS-20, ki jo odvlekel v Murmansk.

Podmornica B-36 je bila podobno odkrita in napadena z granatami in paketi eksploziva s strani rušilca Charles Cecil.[10] Po polnjenju akumulatorjev je podmornica izvedla klasičen manever za izmik pred protipodmorniškimi silami in se spustil na globino 200 m. Nato je B-36 nadaljevala s ukazanim patruljiranjem v spremstvu ameriške nosilke helikopterjev Thetis Bay, dokler se nista pokvarila dva od treh dizelskih motorjev 7. novembra.

 
Sovjetska podmornica B-59 in ameriški helikopter 28. oktobra 1962 v bližini Kube

Podmornica B-59 je prispela v območje patruljiranja Ameriške vojne mornarice 25. oktobra, vendar je do 27. oktobra niso odkrile niti ameriške ladje niti letala. 27. oktobra jo je odkrilo protipodmorniško letalo Neptun in nadnjo poslalo ameriške ladje.[11] 28. oktobra je podmornica prišla na površje, kjer jo je spremljala letalonosilka Randolph. Ko se je podmornica ponovno potopila, so ameriške ladje nanjo spustile signalne globinske bombe in pakete eksploziva. Po spominih priče dogodkov, kapitana 2. stopnje Vadima Orlova, je komandir Savicki mislil, da se je vojna že začela in je hotel sprožiti jedrski torpedo. Za izstrelitev je bilo potrebno soglasje treh častnikov na krovu, vendar je Vasilij Arhipov nasprotoval in do izstrelitve ni prišlo. Podmornica je nato ameriškim ladjam poslala signal »Prenehajte s provokacijo«, nakar se je situacija nekoliko umirila. B-59 se je nato potopila na globino 250 m in s patruljiranjem nadaljevala še skoraj en mesec, dokler ni prejela ukaza o vrnitvi v domovino.

Za razliko od drugih treh je podmornica B-4 ostala neodkrita.[12] Občasno so Američani sicer odkrili tudi njo, vendar je vsakih uporabila manevre za menjavo smeri in globine, delovala v tihem načinu ter se premaknila pod sloj menjave temperature. V nočeh se je s šnorkljem približala površini in si napolnila akumulatorje. Po spremembi političnega položaja je na odrejenem območju patruljirala še en mesec, podobno kot drugi dve podmornici v eskadri, preden se je vrnila v Severomorsk.

Operacija »Aport« (1985) uredi

V začetku 80. let je prišlo do ostrega poslabšanja odnosov med Sovjetsko zvezo in ZDA in do leta 1982 je postalo Sovjetski zvezi jasno, da poskuša Washington jedrsko ravnotežje med velesilama prevesiti v svojo korist.[13] Oktobra 1981 je vlada Ronalda Reagana predstavila velik program strateške modernizacije s tisoči dodatnih bojnih glav in novimi načini njihove dostave.[14] Marca 1983 je bila predstavljena še Strateška obrambna pobuda, s katero bi ZDA ustvarile balistični ščit in Sovjetski zvezi preprečile možnost povračilnega jedrskega udara, s tem pa bi lahko pridobile možnost prvega jedrskega udara. Da bi takšen udar preprečila, je Sovjetska zveza začela pošiljati svoje jurišne jedrske podmornice na patruljna območja ameriških strateških jedrskih podmornic. Pred ponovno stabilizacijo jedrskega ravnotežja v času razoroževanja v drugi polovici 80. let, so bile izpeljane štiri takšne večje operacije: »Aport« (1985) in »Atrina« (1987) na Severni ter »Sveži veter« (1983–1984) in »Brkata sinica« (1985) na Tihooceanski floti.

Dodatni razlog za operacije je uvedba novega razreda strateških jedrskih podmornic Ohio po letu 1981 v Ameriški vojni mornarici. Ena podmornica tega razreda je imela s 24 izstrelki Trident večjo ognjeno moč kot deset podmornic predhodnih razredov George Washington in Ethan Allen.

Z operacijami je Sovjetska vojna mornarica v prvi vrsti želela odkriti patruljna območja ameriških strateških jedrskih podmornic.[15] Poleg tega je tudi poskušala odkriti podatke o taktičnih metodah ameriških protipodmorniških sil, zaradi njihove izvedbe pred srečanjema Mihaila Gorbačova in Ronalda Reagana v Ženevi (1985) in Washingtonu (1987) pa obstajajo predvidevanja o poskusih sovjetske demonstracije napredne tehnološke ravni njihovih podmornic, ki je v drugi polovici 70. in v začetku 80. let skokovito napredovala, ZDA, kar bi izboljšalo sovjetska pogajalska izhodišča pred pogajanji o razoroževanju.

Operacija »Aport« je bila izvedena s silami 33. divizije podmornic Severne flote med majem in julijem 1985. 33. diviziji podmornic je poveljeval kapitan 1. stopnje Anatolij Ševčenko, ki je izvedel priprave na operacijo v popolni tajnosti. Razširjene so bile tudi dezinformacije o operaciji za zavajanje tako prijateljev, kot tudi nasprotnikov. Za kodno ime operacije je bila izbrana beseda »aport«, ki nima v ruščini in drugih jezikih nobenega pomena.

29. maja 1985 tri podmornice razreda ŠčukaA in ena razreda Sjomga (K-488) začnejo odpravo iz pomorskega oporišča Zaozjorsk v zalivu Zapadnaja Lica:

  • K-299 pod poveljstvom kapitana 2. stopnje Mihaila Kljujeva,
  • K-324 pod poveljstvom kapitana 1. stopnje Sergeja Jefremenka,
  • K-488 pod poveljstvom kapitana 1. stopnje Anatolija Čulimova in
  • K-502 pod poveljstvom kapitana Vladimirja Golovka.B

Isti dan iz pomorskega oporišča Gremiha izpluje še peta podmornica, K-147 razreda Jorš pod poveljstvom znanega kapitana 1. stopnje Vladimirja Harlaškina. Izvidniška ladja Lira je prispela v Karibsko morje nekaj dni preden so podmornice zapustile pomorski oporišči. Vzhodno od Kube so se Ševčenko in njegovi častniki vkrcali na hidrografsko raziskovalno ladjo Kolgujev, s katere so nadzorovali podmornice s pomočjo satelitske komunikacije. V operacijo so bile vključene tudi druge vohunske ladje Sovjetske vojne mornarice, ki so v severnem Atlantiku plule zamaskirane v ribiške ladje. Za izvidnico je bil uporabljen tudi satelitski sistem Legenda, ki je bil v uporabi za sledenje gibanju ameriških ladij, in radijski obveščevalni satelitski sistem Celina-2.

Aktivni del operacije se je začel 18. junija zahodno od Nove Fundlandije. Dve sovjetski podmornici sta se začeli gibati v smeri urinega kazalca druga za drugo, drugi dve pa v nasprotni smeri proti njima. V manevru so sodelovala tudi štiri protipodmorniška letala Tu-142M, ki so vzletela z letališča v San Antoniu, Kuba. Polet je bil izveden z namenom pritegniti pozornost Američanov in jih prisiliti v povračilne ukrepe, s tem pa demonstrirati svoje taktične metode protipodmorniškega bojevanja.

 
Podvodna planota Grand Banks
 
Smer odprave podmornice K-524 kapitana Protopopova

Na območju sovjetskega manevra ob obalah Nove Fundlandije se topli Zalivski tok na plitki podvodni planoti Grand Banks meša s hladnim Labradorskim tokom.[16] Topli sloj zaradi razlike v gostoti vode otežuje delovanje sonarjev in podmornicam omogoča prikrito delovanje. Ameriška vojna mornarica se je takrat obrnila na strokovnjaka Henryja Stommela iz Oceanografskega inštituta Woods Hole in Alana Robinsona iz Univerze Harvard. Robinson je napisal program Harvard Ocean Prediction System (HOPS), ki je predvideval razlike temperaturnih koeficientov oceana na osnovi Zalivskega toka. Ko so bili podatki s sonarnih boj, ki so jih odmetavala protipodmorniška letala P-3, analizirani s programom HOPS, se je sposobnost odkrivanja sovjetskih podmornic nekoliko izboljšala.

Operacija je bila velika sovjetska zmaga, saj Ameriška vojna mornarica svojih ladij ni poslala v Atlantik, dokler niso Sovjeti na svojo prisotnost opozorili s poletom letal Tu-142M. Sovjetske podmornice so ostale neodkrite do konca operacije, z izjemo K-488, ki je bila odkrita na poti nazaj pri Islandiji s pomočjo sonarja na morskem dnu). Poleg tega jim je uspelo odkriti več ameriških podmornic. Podmornica K-324 je imela tri stike z ameriškimi podmornicami, ki jim je sledila skupno 28 ur. Podmornica K-147 je s pomočjo sistema za odkrivanje sledi izpustov Tukan več kot pet dni sledila ameriški strateški jedrski podmornici, nato pa vzpostavila stik s pasivnim sonarjem in ji sledila še en dan. 1. julija se je operacija končala, udeleženci pa so se vrnili v domača oporišča. Med dosežki operacije »Aport« sta bila dva odkrita območja patruljiranja ameriških strateških jedrskih podmornic razreda James Madison, dva območja delovanja ameriških jurišnih jedrskih podmornic in pridobitev podatkov o taktičnih metodah ameriškega pomorskega letalstva pri iskanju nasprotnikovih podmornic.

Manj znano je dejstvo, da je odšla v severni Atlantik po zaključku operacije »Aport« še ena podmornica razreda Ščuka, K-524.[17] Med 10. avgustom in 29. septembrom 1985 je pod poveljstvom kapitana 1. stopnje Valentina Protopopova izvedla odpravo v Atlantski ocean do Baffinovega zaliva, kjer je simulirala napad na letalonosilko America. Od 80 dni odprave jih je 54 minilo pod ledenim pokrovom v težkih pogojih navigacije in na globinah večjih od 150 m. Za to odpravo je bil komandirju podmornice kapitanu Protopopovu podeljen naziv heroj Sovjetske zveze (19. februar 1986), več kot dvajset članov posadke pa je prejelo odlikovanja in medalje.

Operacija »Atrina« (1987) uredi

Podobno kot pri operaciji »Aport« je bil cilj »Atrine« odkriti območja bojnega patruljiranja ameriških strateških jedrskih podmornic. Pri tem je Sovjetska vojna mornarica izkoristila dejstvo, da so se Američani naučili, da sovjetske podmornice odhajajo v severni Atlantik po dveh glavnih poteh (z manjšimi odstopanji): med Ferskimi in Šetlandskimi otoki ter med Islandijo in Grenlandijo ter tokrat uporabila nove poti.[18]

Ključen del operacije »Atrina« je bilo preizkušanje novega sonarskega sistema Rica.[15][19] Ta je deloval tako, da je bil šibek signal, ki so ga hidrofoni podmornice sprejeli, a je bil neopazen na zaslonu sonarja in neslišen za človeško uho, zabeležen na računalniku, preveden v digitalen zapis, očiščen šumov, predvsem šuma lastne podmornice in klasificiran po vzorcih šumov (iz podatkovne baze »portretov« tujih podmornic).[18] Na ta način je bila določena smer tarče, presegajoč občutljivostni prag standardnega sonarja. Njegov avtor je bil mladi podmorniški polkovnik Viktor Kurišev, ki ga je sprva poimenoval BPR-DVK. Prednost sistema je v tem, da je omogočal odkrivanje podmornic na večje razdalje, vendar je to prišlo za ceno bolj počasnega procesiranja signalov, zaradi česar je bil sistem na manjših razdaljah pred uvedbo izboljšav manj uporaben.

Načrtovanje operacije se je začelo decembra 1985 po prihodu admirala flote Vladimirja Nikolajeviča Černavina na mesto poveljnika Sovjetske vojne mornarice. Čeprav so bile podmornice flote pripravljene za operacijo leta 1986, je bila operacija zaradi nezadostnega razvoja Rice preložena na naslednje leto. Vojna mornarica je zelo veliko stavila na učinkovitost Rice, čeprav se je ta med preizkušanjem izkazala za nezanesljiv sistem (preizkušana je bila že vsaj 13. decembra 1986 na podmornici K-244, ko je potek preizkušanj na krovu nadzoroval tudi namestnik poveljnika Severne flote viceadmiral Feliks Nikolajevič Gromov). V načrtovanje »Atrine« je bil vključen sam vrh Sovjetske vojne mornarice: vrhovni poveljnik admiral Černavin, poveljnik Severne flote admiral Ivan Matvejevič Kapitanec in njegov namestnik viceadmiral Gromov. Po besedah admirala Černavina: »Izvedli smo vse možne ukrepe, da bi zmanjšali aroganco tistih, ki so jo imeli v izobilju. Ne vem, kako so naš manever imenovali Američani, ampak v naših uradnih dokumentih je ta operacija nosila kodno ime »Atrina«.«[18]

V operaciji je med marcem in junijem 1987 sodelovalo pet podmornic razreda Ščuka:[20]

 
Podmornica razreda Ščuka
  • K-244 pod poveljstvom kapitana 2. stopnje Vladimirja Alikova,
  • K-298 pod poveljstvom kapitana 2. stopnje Nikolaja Popkova,
  • K-299 pod poveljstvom kapitana 2. stopnje Mihaila Kljujeva,C
  • K-524 pod poveljstvom kapitana 2. stopnje Aleksandra Smelkova in
  • K-527 pod poveljstvom kapitana 2. stopnje Borisa Muratova.

Podmornice so oblikovale dve taktični skupini (TS). TS 1 so sestavljale podmornice K-244, K-298 in K-299, poveljeval pa ji je mlad, energičen in za svoja leta zelo izkušen komandir 33. divizije podmornic kapitan 1. stopnje Anatolij ŠevčenkoD s podmornice K-299. TS 2 je bila sestavljena iz podmornic K-524 in K-527, poveljeval pa ji je zelo zanesljiv in učinkovit kapitan 1. stopnje Ravkar Čebotarevski s podmornice K-527.

 
V Sargaškem morju se meša voda hladnih Kanarskega in Severnoekvatorskega toka ter toplih Antilskega in Zalivskega toka
 
Alge Sargassum

Podmornice so izplule iz pomorskega oporišča Zaozjorsk in se usmerile v Atlantik. Američani so odhod podmornic iz oporišča opazili in te so sprva plule v formaciji druga za drugo, nato pa so, po besedah viceadmirala Ševčenka: »na določen dan, ob dogovorjenem času, jurišne jedrske podmornice skupno zavile in izginile v globinah Atlantika. Tako se je iz vrste v pohodu, dokaj razprostrte v času in prostoru, oblikovala zavesa, hitro premikajoč se na zahod.«[18] Podmornice so za medsebojno komunikacijo uporabljale samo frekvence trgovske mornarice. Čez ožino Grenlandija-Islandija-Združeno kraljestvo (GIUK ožina) so plule pod trgovskimi in ribiškimi ladjami, s katerimi so prikrile hrup svojih propelerjev. Operacija Atrina je bila načrtovana na osnovi Dönitzove taktike volčjih krdel iz druge svetovne vojne. Pet podmornic se je razšlo po Atlantiku, nato pa so se v nerednih časovnih intervalih sestajale na odrejenih območjih. Prvo območje je bilo pred Bermudi, od koder so podmornice namenoma poslale odprte signale v Moskvo in s tem v Ameriški vojni mornarici povzročile preplah. V iskanje podmornic se je vključilo veliko število plovil Ameriške in Britanske vojne mornarice. Iz pomorskega oporišča Norfolk je takoj izplulo šest jurišnih jedrskih podmornic, katerim je potrebno dodati še podmornice, ki so bile ravnokar na patrulji. Da bi se podmornice odtrgale od iskalcev, je admiral Černavin komandirjem dovolil uporabo hidroakustičnih protiukrepov, ki so jih podmornice imele za primer dejanskih bojnih operacij. Naslednje območje zbiranja je bilo v Sargaškem morju, kjer je iskanje Američanom podobno kot v operaciji »Aport« ponovno oteževalo mešanje tople in hladne vode, vendar so sovjetske podmornice na 48. dan odprave odkrili. Zasledovali so jih med celotnim preostankom operacije in po poti nazaj, vse do Norveškega morja. Plovbo v Sargaškem morju je oteževala temperatura vode med 25 in 28 °C na vseh globinah potapljanja ter koncentracije morskih alg Sargassum v vrhnjih slojih vode. Te so lahko pri trku poškodovale dvignjene naprave in zamašile dovodne ventile balastnih tankov.

Sistem »Rica«, ki je bil vgrajen na vseh pet podmornic, se na splošno v operaciji ni izkazal – ne zaradi slabega zaznavanja, temveč zaradi okvar dan ali dva po izhodu iz oporišča. Od petih podmornic se sistem med operacijo ni pokvaril le na podmornici K-298. Ta je 11. aprila s pomočjo sistema odkrila ameriško strateško jedrsko podmornico, ki ji je osem ur sledila samo s pomočjo Rice, nakar ji je uspelo ustvariti akustični stik in ji je s sonarjem sledila še tri ure.

Po operaciji sta komandirja Kljujev in Smelkov prejela red za služenje domovini v oboroženih silah Sovjetske zveze III. stopnje. Po besedah admirala Černavina je imela »Mala bitka za Atlantik«, kot so jo udeleženci šaljivo imenovali, velik učinek na mednarodni prestiž vojne mornarice, pa tudi moralo mornarjev, ki so pred kratkim doživeli potop strateške jedrske podmornice K-219. Poudaril je tudi, da se je ponovno prepričal, da Američani nimajo dovolj sil za popolni nadzor oceana v primeru masivne namestitve sovjetskih jedrskih podmornic. Trditev Jurija Andropova, da ima Sovjetska zveza kljub sistemu Trident, ki je bil usmerjen proti njej, še vedno možnost povračilnega udara na ameriško ozemlje, je bila potrjena med drugim z izvedbo operacije »Atrina«. Z operacijo je Sovjetska vojna mornarica tudi odkrila patruljna območja ameriških strateških jedrskih podmornic, posodobila zbirko akustičnih profilov ameriških, britanskih ter francoskih jedrskih podmornic in dokazala manjšo učinkovitost sonarjev na morskem dnu (SOSUS) proti sovjetskim jurišnim jedrskim podmornicam tretje generacije. To je bila zadnja vaja Sovjetske vojne mornarice, ki je vključevala večje število podmornic.

Operacija »Povodni konj« (1989) uredi

 
Ilustracija salve balističnih izstrelkov podmornice razreda Kalmar

Operacija »Povodni konj« (rusko Бегемот, Begemot, povodni konj) je bil poskus strateške jedrske podmornice razreda Delfin K-84 (pozneje Jekaterinburg) v salvi izstreliti vseh 16 podmorniških balističnih izstrelkov R-29RM Štil. Razlog za vajo je podpis sovjetsko-ameriških sporazumov o jedrskem razoroževanju, zaradi česar je bilo treba potrditi učinkovitost pomorske komponente jedrske triade.

Operacija je spodletela zaradi puščanja goriva in oksidanta iz izstrelka 6 nekaj minut pred izstrelitvijo 6. avgusta 1989 (ko je bil pokrov cevi še zaprt). Puščanje je povzročilo požar in povečanje pritiska v cevi, pri čemer se je izstrelek nekoliko dvignil iz cevi in pokrov (nekaj ton) odbil, da je padel na trup podmornice in ga prebil, zaradi česar so bila potrebna popravila. Požar je bil pogašen s potopom v sili in črpanjem morske vode na krov. Izveden je bil tudi izpust visoko strupenega oksidanta v sili v morje.

Med mogočimi razlogi za neuspešno izstrelitev sta splošna živčnost posadke zaradi izjemnega števila visokih častnikov na krovu (želeč prejeti odlikovanja) in izstrelki, ki niso bili pravi bojni izstrelki, ampak tisti, namenjeni uničenju.

Operacija »Povodni konj 2« (1991) uredi

V operaciji »Povodni konj 2« je strateška jedrska podmornica razreda Delfin Novomoskovsk 6. avgusta 1991 ob 21. uri in 9 minut izstrelila vseh 16 izstrelkov R-29RM na krovu.[21] Operacija je bila uspešna in je bila izvedena v 224 sekundah z intervalom 14 sekund med izstrelitvami. Komandir podmornice je bil kapitan 2. stopnje Sergej Jegorov.[22] Prvi in zadnji izstrelek sta zadela poligon za preizkušanje Kura na Kamčatki, ostali so se samouničili.[23] To je bila prva salva 16-ih medcelinskih balističnih izstrelkov v zgodovini strateških jedrskih podmornic.

Na krovu so bili član državne komisije kontraadmiral Leonid Salnikov, poveljnik 13. divizije podmornic Vladimir Makejev, glavni konstruktor biroja Rubin Sergej Nikitič Kovaljov, glavni konstruktor Državnega raketnega centra Makejeva (ki je oblikoval izstrelek R-29) Igor Veličko in drugi. Komandir Jegorov je trdil: »Verjel sem v svojo ladjo, sprejel sem jo v ladjedelnici, jo učil pluti, vpeljal v uporabo. Verjel sem v svoje ljudi, posebno v namestnika, poveljnika raketnega odseka in mehanika. Verjel sem v izkušnje svojega predhodnika, kapitana 1. stopnje Jurija Beketova.E« Po uspešno izvedeni operaciji so v pomorskem oporišču so posadko pričakali z godbo: »Po tradiciji so prinesli pečenega prašiča. Potem smo ga narezali na sto trideset delov, da je vsak člen posadke dobil enega. Potem so nam predstavili odlikovanja: meni heroj Sovjetske zveze, obema namestnikoma red Lenina, mehaniku red rdeče zastave...«

Novejša zgodovina uredi

Za obdobje po letu 1991 je značilno krčenje v številu ladij, po letu 2010 pa začnejo v floto prihajati nove jedrske podmornice razredov Borej in Jasen ter fregate razreda Admiral Gorškov. Od 3. maja 2019 je poveljnik flote admiral Aleksandr Aleksejevič Mojsejev (namestnik viceadmiral Oleg Golubov).[24][25]

V nesreči 12. avgusta 2000 je v Barentsovem morju potonila podmornica Kursk. Ta je odplul na morje, da opravi vajo streljanja slepih torpedov na ladjo Pjotr Veliki. Do eksplozije je prišlo, ko so pripravljali torpedo za izstrelitev. Po mnenju preiskovalcev nesreče je eksplozijo povzročila reakcija spojine vodikovega peroksida, ki je bila uporabljena pri izstrelitvi, ter bakra, ki se je nahajal v torpedni cevi.

Od ohladitve odnosov med Rusijo in zahodom leta 2014 je pomembna naloga Severne flote varovanje surovin na Arktiki, kot so zaloge zemeljskega plina in nafte na polotoku Jamal ter njihovega transporta vzdolž Severne morske poti.[26]

Leta 2019 so sile Severne flote v Norveškem morju organizirale največje podmorniške vaje od konca hladne vojne, z osmimi jedrskimi in dvema dizel-električnima podmornicama.[27][28][29] Istega leta je fregata Admiral Gorškov Severne flote izvedla prvo obplutje sveta Ruske vojne mornarice po letu 1889.[30]

Februarja 2021 je raketna križarka Maršal Ustinov pod poveljstvom kapitana 2. stopnje Andreja Jurjeviča Krivoguzovega izplula na mornariške vaje v Barentsovo morje.[31] 22. februarja, isti dan, kot so ZDA namestile bombnike na Norveško prvič v zgodovini, je Maršal Ustinov kot prva ruska vojna ladja po hladni vojni zaplul v Varangerfjord na območje rusko-norveške morske meje.[32]

26. marca 2021 so prvič po koncu hladne vojne v Arktičnem oceanu izplule na površino tri ruske jedrske podmornice naenkrat in pri tem (s torpedom) prebile 1,5 m debel ledeni pokrov (podmornice Tula, Knjaz Vladimir[33] in Podmoskovje).[34][35] Izplutje je bilo izvedeno z veliko natančnostjo v krogu premera 300 m.

Oporišča uredi

 
Pomorska oporišča Severne flote

Glavno oporišče Severne flote je Severomorsk.[36] Šest drugih oporišč je Poljarni, Gadžijevo (zaliv Jagelnaja guba), Zaozjorsk (zaliv Zapadnaja Lica s stranskima zalivoma Bolšaja Lopatkina guba in Nerpičja guba), Vidjajevo (zaliva Ara guba in Ura guba), Snežnogorsk (zaliv Olenja guba) in Gremiha.

Ladjedelnici sta v Severodvinsku (Sevmaš in Zvjozdočka), ladjedelnice za vzdrževanje ladij pa v Snežnogorsku (Nerpa), Rosljakovu (35. SRZ) in Poljarnem (10. SRZ).

Odlagališča iztrošenega jedrskega goriva so v Snežnogorsku (zaliv Sajda guba) in Zaozjorsku (zaliv Andrejeva guba).

Sestava uredi

 
Težka jedrska raketna križarka razreda Orlan

Je del Leningrajskega vojaškega okrožja. Sestava leta 2024:

Pehota:

  • 14. korpus:
    • 80. arktična motorizirana strelska brigada (Alakurtti)[143][144]
    • 200. motorizirana strelska brigada (Pečenga)[143]
  • 61. brigada mornariške pehote[145][146]

Orkester generalštaba uredi

 
Orkester maja 2017

Vojaški orkester Severne flote (rusko Военный оркестр Северного флота) je vojaški orkester Oboroženih sil Ruske federacije, ki je del Službe vojaških orkestrov Oboroženih sil Ruske federacije. Nahaja se na generalštabu flote v Severomorsku. Orkester se udeležuje državnih ruskih dogodkov in praznikov, kot je dan zmage in dan branilca domovine in parade ob dnevu vojne mornarice. Udeležuje se ceremonialnega prihoda ladij na generalštab Severne flote.[147]

Udeležil se je pogrebov žrtev nesreče podmornice Kursk jeseni leta 2000.[148] Sredi marca 2018 se je udeležil tekmovanja murmanske Mornariške šole Nahimova, ki jo je vodil polkovnik Timofej Majakin, starejši glasbeni direktor Oboroženih sil Ruske federacije.[149]

Poveljniki uredi

Ime Obdobje poveljevanja
Zahar Aleksandrovič Zakupnev (flagman 1. stopnje) 29. maj 1933–13. marec 1935
Severna flotilja
Konstantin Ivanovič Dušenov (flagman 1. stopnje) 13. marec 1935–11. maj 1937
Severna flota
11. maj 1937–28. maj 1938
Valentin Petrovič Drozd (viceadmiral) 28. maj 1938–26. julij 1940
Arsenij Grigorjevič Golovko (admiral) 26. julij 1940[4]–4. avgust 1946
Vasilij Ivanovič Platonov (admiral) 4. avgust 1946–23. april 1952
Andrej Trofimovič Čabanenko (admiral) 23. april 1952–28. februar 1962
Vladimir Afanasjevič Kasatonov (admiral) 28. februar 1962–2. junij 1964
Semjon Mihajlovič Lobov (admiral flote) 2. junij 1964–3. maj 1972
Georgij Mihajlovič Jegorov (admiral flote) 3. maj 1972–1. julij 1977
Vladimir Nikolajevič Černavin (admiral flote) 1. julij 1977–16. december 1981
Arkadij Petrovič Mihajlovski (admiral) 16. december 1981–25. februar 1985
Ivan Matvejevič Kapitanec (admiral) 25. februar 1985–19. marec 1988
Feliks Nikolajevič Gromov (admiral) 19. marec 1988[150]–14. marec 1992
Oleg Aleksandrovič Jerofejev (admiral) 14. marec 1992–29. januar 1999[151]
Vjačeslav Aleksejevič Popov (admiral) 29. januar 1999–15. december 2001[152]
Gennadij Aleksandrovič Sučkov (admiral) 16. december 2001–29. maj 2004[153]
Mihail Leopoldovič Abramov (admiral) 29. maj 2004[154]–26. september 2005
Vladimir Sergejevič Visocki (admiral) 26. september 2005[155]–11. september 2007
Nikolaj Mihajlovič Maksimov (viceadmiral) 12. september 2007–30. marec 2011[156]
Andrej Olgertovič Voložinski (kontraadmiral) 30. marec 2011–24. junij 2011[157]
Vladimir Ivanovič Koroljov (admiral) 24. junij 2011–november 2015[158]
Nikolaj Anatoljevič Jevmenov (admiral) November 2015–3. maj 2019[159]
Aleksandr Aleksejevič Mojsejev (admiral) 3. maj 2019[160]–2. april 2024[161]
Konstantin Petrovič Kabancov (viceadmiral) 2. april 2024[161]

Opombe uredi

^A Razred Ščuka je bil najštevilčnejši razred jurišnih jedrskih podmornic v Sovjetski zvezi (26 enot) in takrat tudi najsodobnejši. Podmornice za Severno floto so bile izdelane v ladjedelnici Admiralti in bile vključene v 33. divizijo podmornic v zalivu Zapadnaja Lica.
^B Njegov sin Konstantin Golovko je bil komandir strateških jedrskih podmornic Rjazan, Jekaterinburg in Tula
^C Po operaciji je bil maja 1987 povišan v kapitana 1. stopnje
^D Po operaciji je bil maja 1987 povišan v kontraadmirala
^E Beketov je bil komandir podmornice K-140, ki bila nosilka prejšnjega rekorda izstrelitve osmih izstrelkov

Sklici uredi

  1. »Admiral Moiseyev appointed as Russian Navy's new chief — defense minister«. tass.ru (v angleščini). Pridobljeno 2. aprila 2024.
  2. »Northern Fleet«. mil.ru (v angleščini). Pridobljeno 21. marca 2021.
  3. »Northern Fleet - Creation and formation of the Northern Fleet«. mil.ru (v angleščini). Pridobljeno 21. marca 2021.
  4. 4,0 4,1 4,2 Послужной список А. Г. Головко в Объединённой базе данных «Память народа».[mrtva povezava]
  5. Balakin, Sergey; Zablotskiy, Vladimir (2007). Sovetskii Avianostsy [Soviet Aircraft Carriers] (v ruščini). Moscow: Yauza.
  6. »Адмирал Нахимов (1986): История службы« [Admiral Nakhimov (1986): Service History]. Wargaming.net (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. septembra 2022. Pridobljeno 24. septembra 2022.
  7. Анна Гранатова (2013). Плутоний для Фиделя. Турецкий гром, карибское эхо. Алгоритм (ruščina)
  8. Dobbs, Michael (2008). One Minute to Midnight: Kennedy, Khrushchev, and Castro on the Brink of Nuclear War. London: Hutchinson. p. 94. ISBN 9780099492450 (angleščina)
  9. »Б-130«. deepstorm.ru (v ruščini). Pridobljeno 31. marca 2021.
  10. »Б-36«. deepstorm.ru (v ruščini). Pridobljeno 31. marca 2021.
  11. »Б-59«. deepstorm.ru (v ruščini). Pridobljeno 31. marca 2021.
  12. »Б-4 "Челябинский комсомолец"«. deepstorm.ru (v ruščini). Pridobljeno 31. marca 2021.
  13. Dudko, Vladimir (15. marec 2009). »Незримая подводная война«. nvo.ng.ru (v angleščini). Pridobljeno 3. aprila 2021.
  14. »LOOKING BACK: The Nuclear Arms Control Legacy of Ronald Reagan«. armscontrol.org (v angleščini). 8. julij 2004. Pridobljeno 3. aprila 2021.
  15. 15,0 15,1 »Операции Северного Флота Апорт и Атрина«. xn--80ajbfhekjdmntqs.xn--p1ai/access-date=1. aprila 2021 (v ruščini).
  16. »Ruske podmornice«. mycity-military.com (v hrvaščini). Pridobljeno 2. aprila 2021.
  17. »К-524«. deepstorm.ru (v ruščini). Pridobljeno 1. aprila 2021.
  18. 18,0 18,1 18,2 18,3 »Рейд "черных принцев"«. stoletie.ru (v ruščini). 26. april 2007. Pridobljeno 2. aprila 2021.
  19. »Аликов В.И. К-244 в операции Атрина«. k-244.ru (v ruščini). Pridobljeno 2. aprila 2021.
  20. »Операции «Апорт» и «Атрина»«. podlodka.info (v ruščini). 7. januar 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. maja 2021. Pridobljeno 2. aprila 2021.
  21. »Подводный "Бегемот" протрубил Апокалипсис«. Pravda. 6. avgust 2012. Pridobljeno 25. avgusta 2019.
  22. »R-29RM / SS-N-23 SKIFF«. globalsecurity.org. Pridobljeno 25. avgusta 2019.
  23. »Submarine-launched ballistic missiles«. russianspaceweb.com. Pridobljeno 25. avgusta 2019.
  24. »Putin appoints new leader of Northern Fleet«. thebarentsobserver.com (v angleščini). 9. maj 2019. Pridobljeno 21. marca 2021.
  25. »Northern Fleet Commander appointed Admiral«. thebarentsobserver.com (v angleščini). 11. december 2020. Pridobljeno 8. decembra 2022.
  26. Bajev, P. (2012). Russia’s Arctic Policy and the Northern Fleet Modernization. Pariz: IFRI (angleščina)
  27. »Russian subs honing stealth skills in major North Atlantic drill, says«. thebarentsobserver.com. 29. oktober 2019. Pridobljeno 9. novembra 2019.
  28. »Russia Sends Ten Subs Into North Atlantic In Drill Unprecedented In Size Since Cold War«. thedrive.com. 29. oktober 2019. Pridobljeno 9. novembra 2019.
  29. »Корабельный состав ВМФ РФ (боевые корабли основных классов) на 01.11.2019«. navy-korabel.livejournal.com. 1. november 2019. Pridobljeno 9. novembra 2019.
  30. »ВМФ повторил историческое достижение царского флота« [The Navy repeats the historical achievement of the Tsarist fleet]. Vzglyad (v ruščini). 19. avgust 2019. Pridobljeno 17. februarja 2020.
  31. »Ракетный крейсер Северного флота "Маршал Устинов" вышел в море для отработки комплексных задач боевой подготовки«. mil.ru (v ruščini). 9. februar 2021. Pridobljeno 12. februarja 2021.
  32. »Large Russian missile cruiser sails Varanger fjord close to Norway's border«. thebarentsobserver.com. 22. februar 2021. Pridobljeno 26. februarja 2021.
  33. »Russia's latest nuclear-powered sub proves its worth in Arctic ice, says Navy chief«. tass.com (v angleščini). 13. april 2021. Pridobljeno 8. decembra 2022.
  34. »Three Russian submarines surface and break Arctic ice during drills«. Reuters. 26. marec 2021.
  35. »Атомная подлодка провела торпедную стрельбу из-подо льда в Арктике«. tass.ru (v ruščini). 26. marec 2021. Pridobljeno 26. marca 2021.
  36. Hill, Alexander (2007). »Russian and Soviet Naval Power and the Arctic from the XVI Century to the Beginning of the Great Patriotic War«. The Journal of Slavic Military Studies. Zv. 20, št. 3. str. 359–392. doi:10.1080/13518040701532958. S2CID 145005700.
  37. »Russian Navy heavy aircraft carrier Admiral Kuznetsov to return at sea in 2022«. NavyRecognition.com. 5. december 2020. Pridobljeno 6. marca 2021.
  38. »Россия получит второй атомный крейсер-гигант« [Russia will receive a second nuclear-powered giant cruiser]. Yandex Zen (v ruščini). 2. april 2020. Pridobljeno 2. aprila 2020.
  39. 39,0 39,1 »Боевые корабли основных классов ВМФ России на 01.09.2022« (v ruščini). september 2022.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  40. Тяжелый атомный ракетный крейсер "Петр Великий". »Крейсер "Петр Великий" поразил цель на дальности более 200 км« (v ruščini). Flot.com. Pridobljeno 27. septembra 2022.
  41. »Russian forces in the Mediterranean - Wk06/2022« (v angleščini). 6. februar 2022. Pridobljeno 11. decembra 2022.
  42. »Russian forces in the Mediterranean - Wk05/2022« (v angleščini). 30. januar 2022. Pridobljeno 11. decembra 2022.
  43. »Black Sea Fleet deployments-Wk06/2022« (v angleščini). 7. februar 2022. Pridobljeno 11. decembra 2022.
  44. »Russia Sends Slava-class Cruiser Ustinov in the Mediterranean« (v angleščini). 7. februar 2022.
  45. »В этом году в состав сил постоянной готовности.. | ВМФ РОССИИ - МЫ НЕСЁМ АНДРЕЕВСКИЙ ФЛАГ | VK«.
  46. »Головной фрегат "Адмирал Горшков" включили в боевой состав ВМФ России«. TASS. 28. julij 2018. Arhivirano iz spletišča dne 28. julija 2018. Pridobljeno 28. julija 2018.
  47. »Latest missile frigate enters service with Russian Navy«. TASS. 21. julij 2020. Pridobljeno 21. julija 2020.
  48. @NavyLookout (29. avgust 2022). ».@HMSLANCASTER currently shadowing Russian warships RFS Vice-Admiral Kulakov / Marshal Ustinov heading north throug…« (Tweet) – prek Twitterja.
  49. »Большой противолодочный корабль Северного флота «Североморск» вышел в Баренцево море для выполнения учебно-боевых задач« [Large anti-submarine ship of the Northern Fleet "Severomorsk" enters the Barents Sea to perform combat training missions] (v ruščini). Russian Ministry of Defence. 21. januar 2021.
  50. »Russian Navy warship practices missile and artillery fire in Arctic drills«. TASS (v angleščini). 26. maj 2022. Pridobljeno 1. januarja 2023.
  51. »Корабли СФ провели учебно-боевые стрельбы в арктических районах вблизи трассы Севморпути«. TASS. 8. september 2022. Pridobljeno 26. septembra 2022.
  52. »Боевые корабли основных классов ВМФ России на 01.12.2020«. navy-korabel.livejournal.com/ (v ruščini). 1. januar 2020. Pridobljeno 1. januarja 2023.
  53. »Three Russian submarines surface and break Arctic ice during drills«. Reuters. 26. marec 2021.
  54. 54,0 54,1 54,2 »Bulletin of the Atomic Scientists« (PDF). Thebulletin.metapress.com. Arhivirano iz spletišča dne 8. avgusta 2011. Pridobljeno 7. avgusta 2011.
  55. »Archived copy«. Arhivirano iz spletišča dne 6. marca 2017. Pridobljeno 5. marca 2017.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  56. https://zvezdochka-ru.livejournal.com/397845.html
  57. »"Звездочка" способна продлить срок службы АПЛ "Брянск" на 5 лет«. ФлотПром (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 4. januarja 2018. Pridobljeno 3. januarja 2018.
  58. https://tass.ru/armiya-i-opk/19566531
  59. »Karelia submarine returns to service«, Russian strategic nuclear forces (Blog), Russian forces, Januar 2010, arhivirano iz spletišča dne 6. junija 2011, pridobljeno 19. oktobra 2010
  60. »News«. Продолжаются ремонт и модернизация РПКСН "Новомосковск" (v ruščini). Flot. 19. november 2010. Arhivirano iz spletišča dne 23. julija 2011. Pridobljeno 7. avgusta 2011.
  61. »Repairs and upgrade of SSBN Novomoskovsk is in progress«. Rus Navy. 19. november 2010. Arhivirano iz spletišča dne 18. oktobra 2011. Pridobljeno 7. avgusta 2011.
  62. »Janes | Latest defence and security news«. Arhivirano iz spletišča dne 26. marca 2016. Pridobljeno 26. marca 2016.
  63. »Three Russian submarines surface and break Arctic ice during drills«. Reuters (v angleščini). 26. marec 2021. Pridobljeno 29. decembra 2022.
  64. »К-317, "Пантера" Проект 971«. www.deepstorm.ru. Arhivirano iz spletišča dne 7. julija 2017. Pridobljeno 16. julija 2017.
  65. »Бесшумные "Суперакулы" вооружили "Калибрами" - Новости - Известия - 28.04.2017«. 28. april 2017. Arhivirano iz spletišča dne 16. julija 2017. Pridobljeno 16. julija 2017.
  66. »Подлодка "Волк" отправилась на ремонт«. flotprom.ru. Arhivirano iz spletišča dne 4. januarja 2018. Pridobljeno 16. julija 2017.
  67. »Source: the submarine "Wolf" with "Caliber" will return to the Navy in 2023«. ВПК.name.
  68. Vavasseur, Xavier (4. februar 2020). »Russian Navy Akula-class Submarine K-154 Tigr to Complete Overhaul in 2023«. Arhivirano iz spletišča dne 15. avgusta 2020. Pridobljeno 22. avgusta 2020.
  69. »Royal Navy shadows Russian attack submarines from the Arctic into the North Sea | Navy Lookout«. 22. julij 2022.
  70. »Russian Navy Akula-class sub hits enemy submarine in Arctic drills«. Arhivirano iz spletišča dne 17. junija 2021. Pridobljeno 17. junija 2021.
  71. »'Severodvinsk,' 'Smolensk' submarines practice fire cruise missiles in Barents Sea«.
  72. »Repair Works Started on SSN Smolensk«. rusnavy.com.
  73. Ольга ЕФРЕМОВА - Сайт «Комсомольской правды» (31. december 2013). »Атомоход "Смоленск" в 2014 году посетит Северный полюс«. Arhivirano iz spletišča dne 29. julija 2017. Pridobljeno 12. julija 2017.
  74. »Подводный крейсер "Орел" отправился к месту базирования«. 6. april 2017. Arhivirano iz spletišča dne 6. aprila 2017. Pridobljeno 6. aprila 2017.
  75. »Nuclear-powered Oscar-class submarine returns to Russian fleet«. 11. april 2017. Arhivirano iz spletišča dne 2. julija 2017. Pridobljeno 12. julija 2017.
  76. »Nuclear sub returns to Russian Arctic base after 7 years upgrade«. The Independent Barents Observer.
  77. »Old nuclear sub gets new life at Nerpa shipyard«. The Independent Barents Observer. Arhivirano iz spletišča dne 9. oktobra 2020. Pridobljeno 6. oktobra 2020.
  78. »ЦАМТО / / Российские подводники получат в 2023 году три атомные подводные лодки и две ДЭПЛ«.
  79. »АПЛ «Обнинск» спустили на воду«. flotprom.ru (v ruščini).
  80. »New Intelligence: Russia Sends Nuclear Submarine to Mediterranean« (v angleščini). 2. september 2022. Pridobljeno 15. decembra 2022.
  81. »The most powerful Russian nuclear submarine has sailed into the Mediterranean - Free Press«. 5. september 2022.
  82. »Russian Sub Ops Special Briefing: Severodvinsk Enters Med«. YouTube (v angleščini). 4. september 2022. Pridobljeno 15. decembra 2022.
  83. mil.ru (7. maj 2021). »Атомный подводный ракетный крейсер «Казань» (проекта «Ясень-М») приказом Главкома ВМФ принят в состав Военно-Морского Флота в Северодвинске« (v ruščini). structure.mil.ru. Pridobljeno 7. maja 2021.
  84. 84,0 84,1 »Archived copy«. Arhivirano iz spletišča dne 16. septembra 2017. Pridobljeno 14. avgusta 2017.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  85. Sutton, H. I. »Russian Submarine May Test New Weapons Off Norway This Week«. Forbes.
  86. »Дизельная подлодка «Калуга» в 2012 году вернется в боевой состав Северного флота после модернизации«. ИТАР-ТАСС. 22. november 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. marca 2012. Pridobljeno 16. decembra 2011.
  87. »Подводная лодка «Калуга» прибыла в базу после дальнего похода : Министерство обороны Российской Федерации«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. januarja 2018. Pridobljeno 5. maja 2020.
  88. »Project 677 lead submarine St. Petersburg passed all Russian Navy tests«. Navy Recognition. Arhivirano iz spletišča dne 15. avgusta 2017. Pridobljeno 29. novembra 2017.
  89. »Russia's Not So Super Secret Special Submarine«. informationdissemination.net. 18. december 2007. Pridobljeno 10. marca 2019.
  90. »Sarov«. military-today.com. Pridobljeno 10. marca 2019.
  91. »Project 20120 Sarov Experimental Submarine«. globalsecurity.org. Pridobljeno 10. marca 2019.
  92. »K-129, KC-129, БС-136, "Оренбург", проекты 667БДР, 09786« [K-129, KC-129, BS-136, "Orenburg", projects 667BDR, 09786]. DeepStorm (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 29. septembra 2011. Pridobljeno 30. septembra 2010.
  93. Sutton, H. I. »How Russian Spy Submarines Can Interfere With Undersea Internet Cables«. Forbes. Arhivirano iz spletišča dne 31. avgusta 2020. Pridobljeno 31. avgusta 2020.
  94. »Navy gets new vessel for secret underwater operations in Arctic«. Arhivirano iz spletišča dne 26. oktobra 2020. Pridobljeno 22. oktobra 2020.
  95. »Belgorod nuclear sub begins its first sea trials — source«. Arhivirano iz spletišča dne 26. junija 2021. Pridobljeno 26. junija 2021.
  96. »Sevmash General Director Updates Belgorod Trials – SeaWaves Magazine«. Arhivirano iz spletišča dne 15. januarja 2021. Pridobljeno 13. januarja 2021.
  97. »Losharik Spy Submarine Accident is Still a Problem for Russian Navy«. Forbes. Arhivirano iz spletišča dne 27. februarja 2021. Pridobljeno 7. decembra 2020.
  98. »Russia continues building Belgorod submarine«. Arhivirano iz spletišča dne 23. februarja 2021. Pridobljeno 23. februarja 2021.
  99. Trevithick, Joseph (2. julij 2019). »Here's Everything We Know About The Deadly Russian Submarine Fire (Updated)«. The Drive. Arhivirano iz spletišča dne 6. avgusta 2020. Pridobljeno 31. avgusta 2020.
  100. »Kremlin Releases New Details on Russian Submarine Fire, Identifies Sailors Killed«. USNI News. 3. julij 2019. Arhivirano iz spletišča dne 7. avgusta 2020. Pridobljeno 31. avgusta 2020.
  101. 101,0 101,1 »Russian Navy frigate holds successful air defense firings in Arctic drills«. Arhivirano iz spletišča dne 1. aprila 2021. Pridobljeno 1. aprila 2021.
  102. 102,0 102,1 »Малые противолодочные корабли Северного флота отработали поиск и атаку подводной лодки в Баренцевом море : Министерство обороны Российской Федерации«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. januarja 2022. Pridobljeno 28. januarja 2022.
  103. »Small anti-submarine ship Brest of the Northern Fleet hit aerial targets during exercise in the Barents Sea : Ministry of Defence of the Russian Federation«. eng.mil.ru.
  104. 104,0 104,1 »Russians Conduct ASW Training in White Sea – SeaWaves Magazine«. Arhivirano iz spletišča dne 20. maja 2021. Pridobljeno 20. maja 2021.
  105. »Russian Grisha-class Yunga corvette conducts live-firing drills near Norway«. Navyrecognition.com. Pridobljeno 12. aprila 2022.
  106. »На Северном флоте началось межвидовое командно-штабное учение под руководством Главнокомандующего ВМФ России : Министерство обороны Российской Федерации«. Arhivirano iz spletišča dne 22. aprila 2021. Pridobljeno 22. aprila 2021.
  107. »Северный флот начал учение с Арктической экспедиционной группировкой сил и войск : Министерство обороны Российской Федерации«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. januarja 2022. Pridobljeno 26. januarja 2022.
  108. »Russia's new landing ship sails into Pechenga Bay, takes on board a battalion of special operations troops«. Arhivirano iz spletišča dne 28. junija 2021. Pridobljeno 5. julija 2021.
  109. 109,0 109,1 109,2 »Russian Naval deployments during the Ukraine War«. Russianfleetanalysis.blogspot.com. Pridobljeno 12. aprila 2022.
  110. 110,0 110,1 110,2 Sutton, H. I. (8. februar 2022). »6 Russian Warships And Submarine Now Entering Black Sea Towards Ukraine«. Navalnews.com. Pridobljeno 12. aprila 2022.
  111. 111,0 111,1 111,2 Trevithick, Joseph (21. januar 2022). »Russia's Landing Ships Are Headed To The Mediterranean To Join A Growing Armada (Updated)«. The Drive. Pridobljeno 12. aprila 2022.
  112. 112,0 112,1 112,2 Trevithick, Joseph (18. januar 2022). »More Russian Landing Ships Leave The Baltic Sea Amid Growing Fears Of Invasion Of Ukraine«. The Drive. Pridobljeno 12. aprila 2022.
  113. »Admiral Golovko project 22350 frigate to join Northern fleet of Russian Navy«. Arhivirano iz spletišča dne 12. decembra 2020. Pridobljeno 12. decembra 2020.
  114. »Большой десантный корабль "Петр Моргунов" передали ВМФ России«. Arhivirano iz spletišča dne 23. decembra 2020. Pridobljeno 23. decembra 2020.
  115. »Новый большой десантный корабль "Пётр Моргунов" вошел в Баренцево море : Министерство обороны Российской Федерации«.
  116. Balmforth, Tom (4. avgust 2023). »Ukrainian drone disables Russian warship near Russia's Novorossiysk port«. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 10. avgusta 2023.
  117. »Russia sends more warships to Black Sea amid tensions with Ukraine«. 17. april 2021. Arhivirano iz spletišča dne 17. aprila 2021. Pridobljeno 17. aprila 2021.
  118. 118,0 118,1 »Foreign Warships on Bosphorus in 2021«. 22. februar 2021. Arhivirano iz spletišča dne 1. julija 2021. Pridobljeno 10. julija 2021.
  119. »Northern Fleet Ships Leave Dudinka for the Kara Sea – SeaWaves Magazine«. Arhivirano iz spletišča dne 16. septembra 2021. Pridobljeno 16. septembra 2021.
  120. »Northern Fleet Ships Return to Severomorsk – SeaWaves Magazine«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. julija 2022. Pridobljeno 24. marca 2024.
  121. 121,0 121,1 121,2 »Russian Navy's minesweepers conduct drills near Norway«.
  122. 122,0 122,1 »Russian Navy guided missile ships deploy to Barents Sea for drills«. Tass. Arhivirano iz spletišča dne 1. junija 2021. Pridobljeno 1. junija 2021.
  123. 123,0 123,1 »Coastal minesweeper – Project 1265«. Arhivirano iz spletišča dne 22. oktobra 2018. Pridobljeno 22. aprila 2021.
  124. 124,0 124,1 124,2 »Seven Northern Fleet minesweepers conducted a tactical exercise in the Barents Sea : Ministry of Defence of the Russian Federation«. Arhivirano iz spletišča dne 24. aprila 2021. Pridobljeno 24. aprila 2021.
  125. »Kola Flotilla Practices Submarine Escort Through Minefield«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2023. Pridobljeno 25. marca 2024.
  126. »The icebreaker Ilya Muromets went to sea to participate in a complex expedition of the Northern Fleet and the Russian Geographical Society : Ministry of Defence of the Russian Federation«. Arhivirano iz spletišča dne 11. julija 2021. Pridobljeno 7. marca 2021.
  127. »БПК "Адмирал Левченко" и БДК "Александр Отраковский" вышли в Карское море«. Центральный Военно-Морской Портал. Pridobljeno 29. decembra 2022.
  128. »Northern Fleet frigate Admiral Gorshkov makes a call at the port of Ecuador«. Russian Ministry of Defence. 13. junij 2019. Pridobljeno 2. februarja 2021.
  129. »Кингисеппский машиностроительный завод«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. septembra 2022. Pridobljeno 26. decembra 2023.
  130. »Drills involving Russian, Chinese and South African ships kick off in Cape Town«. TASS. 25. november 2019. Pridobljeno 8. januarja 2020.
  131. »Russian forces in the Mediterranean - Wk34/2022«.
  132. »Russian intelligence ship Viktor Leonov arrives in Havana«. Navalpost. 5. marec 2020.
  133. »ВМФ России пополнился новейшим судном связи "Юрий Иванов« [Russian Navy adds new communications ship "Yuri Ivanov"] (v ruščini). TASS. 26. julij 2015.
  134. »Корабль спецназначения «Юрий Иванов» прибыл на Северный флот« [The special purpose ship "Yuri Ivanov" arrived at the Northern Fleet]. vpk-news.ru (v ruščini). 16. november 2015.
  135. »Корабли СФ провели учебно-боевые стрельбы в арктических районах вблизи трассы Севморпути«. TASS. 8. september 2022. Pridobljeno 26. septembra 2022.
  136. »Russian forces in the Mediterranean - Wk34/2022«.
  137. »Отряд боевых кораблей Северного флота вышел из Североморска и взял курс на Северную Атлантику« [A detachment of warships of the Northern Fleet left Severomorsk and headed for the North Atlantic]. Flot.com (v ruščini). 11. julij 2012. Arhivirano iz spletišča dne 21. februarja 2014. Pridobljeno 12. februarja 2014.
  138. »Seagoing tug«. Russianships.info. Pridobljeno 29. marca 2024.
  139. »Seagoing tugs«. Russianships.info. Pridobljeno 12. marca 2021.
  140. »Госпитальные суда проекта 320/2 (4/4) [Форумы Balancer.Ru]«.
  141. »Rescue ship - Project 05360, 05361«. Russianships.info.
  142. »Спасатели Северного флота провели тренировку с экипажем глубоководного аппарата АС-34«. portnews.ru (v Russian). 20. februar 2021. Pridobljeno 26. februarja 2021.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  143. 143,0 143,1 »The Arctic Grows in Importance as Russia Establishes New Military District«. 18. junij 2020. Arhivirano iz spletišča dne 28. septembra 2020. Pridobljeno 5. oktobra 2020.
  144. »4. Arctic Force Structure«. Arhivirano iz spletišča dne 10. januarja 2021. Pridobljeno 6. marca 2021.
  145. »Hundreds of Russian Arctic troops believed to be involved in war crimes in Ukraine«. The Independent Barents Observer.
  146. »Marines of the Northern Fleet are improving their combat skills in the Arctic«. Russian Ministry of Defence. 1. februar 2023.
  147. »Оркестр штаба Северного флота репетирует в походных условиях : Министерство обороны Российской Федерации«. syria.mil.ru. Arhivirano iz spletišča dne 9. januarja 2020. Pridobljeno 24. maja 2021.
  148. Burleson, Clyde (14. december 2008). Kursk Down: The Shocking True Story of the Sinking of a Russian Nuclear Submarine. Grand Central Publishing. ISBN 9780446554565 – prek Google Books.
  149. »На Северном флоте завершился смотр-конкурс военных оркестров : Министерство обороны Российской Федерации«. structure.mil.ru. Arhivirano iz spletišča dne 16. decembra 2019. Pridobljeno 24. maja 2021.
  150. »Громов, Феликс Николаевич«. dic.academic.ru (v ruščini). Pridobljeno 20. julija 2011.
  151. »Список Командующих Северным флотом«. morpeh.com (v ruščini). 10. november 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. januarja 2019. Pridobljeno 17. januarja 2019.
  152. »Судьба адмирала Попова«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 27. novembra 2011.
  153. »Опять не тот«. smi.ru (v ruščini).[mrtva povezava]
  154. Официальный отдел. Назначения. // Морской сборник. — 2004. — № 8. — С.5.
  155. Официальный отдел. Назначения. // Морской сборник. — 2005. — № 11. — С. 4.
  156. »Максимов Николай Михайлович«. eurasian-defence.ru (v ruščini). Centre for Military-Political Research. Pridobljeno 25. avgusta 2019.
  157. »Новый командующий Северным флотом« (v ruščini). barentsobserver.com. 18. maj 2011. Pridobljeno 13. septembra 2019.
  158. »Указ Президента Российской Федерации от 02.07.2010 г. № 822« (v ruščini). kremlin.ru. Pridobljeno 9. oktobra 2021.
  159. »Евменов Николай Анатольевич« (v ruščini). Ministry of Defence of the Russian Federation. Pridobljeno 25. avgusta 2019.
  160. »Russia: Northern Fleet, Black Sea Fleet Get New Commanders«. navaltoday.com. 27. junij 2011. Pridobljeno 10. aprila 2019.
  161. 161,0 161,1 »Admiral Moiseyev appointed as Russian Navy's new chief — defense minister«. tass.ru (v angleščini). Pridobljeno 2. aprila 2024.

Glej tudi uredi

Nadaljnje branje uredi

  • Åtland, Kristian (26. avgust 2011). »Russia's Armed Forces and the Arctic: All Quiet on the Northern Front?«. Contemporary Security Policy. Zv. 32, št. 2. str. 267–285. doi:10.1080/13523260.2011.590354. S2CID 154905862.

Zunanje povezave uredi